Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost segmentacije: srednja Neki starec ju gleda, kako skupaj letita čez širno morje, in hvali njuno ljubezen, ki sta jo ohranila do konca; nekdo ob njem, ali morda isti, je dejal: »Tudi ta, ki ga vidiš, kako reže morsko gladino in drži noge spodvite pod telesom,« — pokazal je na potapljavca z dolgim vratom —, »je kraljevskega rodu. Če hočeš po nepretrgani vrsti slediti njegovemu rodu vse do njega, so njegovi predniki Ilos in Asarak in Ganimed, ugrabljen za Jupitra, pa stari Laomedont in Priam, ki mu je bilo usojeno doživeti
poslednje dni Troje. Ta je bil Hektorjev brat: ko ga ne bi že v prvi mladosti doletela nenavadna usoda, bi si morda pridobil ime, nič manj slavno od Hektorjevega, čeprav je Hektorja rodila Dimantova hči, Aesaka pa je, pravijo, skrivaj pod senčno Ido rodila Aleksiroa, hči dvorogega Granika. Sovražil je mesta in daleč od bleščečega dvora prebival v samotnih gorah in na skromnem podeželju; med Trojance je zahajal le redko.
Vendar njegovo srce ni bilo ne divje ne nedostopno ljubezni: Hesperijo, Kebrenovo hčer, ki jo je pogosto iskal po vseh gozdovih, je zagledal na bregu očetove reke, ko si je na soncu sušila lase, razpuščene čez ramena. Ko ga je nimfa zagledala, je zbežala, kakor preplašena košuta beži pred rumenkastim volkom ali rečna raca pred kraguljem, ki jo je zalotil daleč od jezera; trojanski junak jo je zasledoval, njo je gnal strah, njega pa ljubezen.
Tedaj je kača, skrita v travi, z ukrivljenim zobom ranila nogo bežečega dekleta in v njenem telesu pustila strup; z življenjem se je končal tudi beg. Ves iz sebe je objel mrtvo dekle in vzkliknil: »Žal mi je, žal, da sem te zasledoval! Toda tega se nisem bal in zmaga mi ni bila toliko vredna. Midva sva te pogubila, nesrečnica: kača te je ranila, jaz pa sem dal povod. Jaz sem krivejši od nje in s svojo smrtjo ti bom poslal tolažbo za tvojo.« To je rekel in se s pečine, ki so jo spodjedali bučeči valovi, vrgel v morje. Tetida se je usmilila padajočega, ga nežno prestregla in ga, ko je plaval po valovih, odela s perjem; ni mu bilo dano umreti, kakor si je želel.
Zaljubljeni je ogorčen, ker mora živeti proti svoji volji in ker njegovi duši branijo zapustiti nesrečno bivališče, iz katerega hrepeni oditi. Ko so mu na ramenih zrasle nove peruti, je vzletel in se znova vrgel na morsko gladino. Perje ublaži padec: Aesak besni in se z glavo naprej potaplja v globino ter brez konca išče pot v smrt. Ljubezen ga je shujšala: dolgi so členki njegovih nog, dolg mu ostaja vrat, glava je daleč od telesa; ljubi morje in ker se potaplja, mu ostaja ime potapljavec.«
Izvirnik
Source ID: ovid_metamorphoses_story_080 Citation: Ovid, Metamorphoses 11.749-11.795 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 749: Hos aliquis senior iunctim freta lata volantes 750: spectat et ad finem servatos laudat amores; 751: proximus, aut idem, si fors tulit, “hic quoque,” dixit 752: “quem mare carpentem substrictaque crura gerentem 753: adspicis” (ostendens spatiosum in guttura mergum), 754: “regia progenies: sunt si descendere ad ipsum
755: ordine perpetuo quaeris, sunt huius origo 756: Ilus et Assaracus raptusque Iovi Ganymedes 757: Laomedonque senex Priamusque novissima Troiae 758: tempora sortitus. Frater fuit Hectoris iste: 759: qui nisi sensisset prima nova fata iuventa, 760: forsitan inferius non Hectore nomen haberet, 761: quamvis est illum proles enixa Dymantis, 762: Aesacon umbrosa furtim peperisse sub Ida 763: fertur Alexirhoe, Granico nata bicorni.
764: Oderat hic urbes nitidaque remotus ab aula 765: secretos montes et inambitiosa colebat 766: rura nec Iliacos coetus nisi rarus adibat. 767: Non agreste tamen nec inexpugnabile amori 768: pectus habens silvas captatam saepe per omnes 769: adspicit Hesperien patria Cebrenida ripa 770: iniectos umeris siccantem sole capillos. 771: Visa fugit nymphe, veluti perterrita fulvum 772: cerva lupum longeque lacu deprensa relicto 773: accipitrem fluvialis anas; quam Troius heros 774: insequitur celeremque metu celer urget amore: 775: ecce latens herba coluber fugientis adunco
776: dente pedem strinxit virusque in corpore liquit; 777: cum vita suppressa fuga est: amplectitur amens 778: exanimem clamatque “piget, piget esse secutum! 779: Sed non hoc timui, neque erat mihi vincere tanti. 780: Perdidimus miseram nos te duo: vulnus ab angue, 781: a me causa data est. Ego sum sceleratior illo, 782: qui tibi morte mea mortis solacia mittam.” 783: Dixit et e scopulo, quem rauca subederat unda, 784: decidit in pontum. Tethys miserata cadentem 785: molliter excepit nantemque per aequora pennis 786: texit, et optatae non est data copia mortis.
787: Indignatur amans invitum vivere cogi 788: obstarique animae misera de sede volenti 789: exire. Utque novas umeris adsumpserat alas, 790: subvolat atque iterum corpus super aequora mittit. 791: Pluma levat casus: furit Aesacos inque profundum 792: pronus abit letique viam sine fine retemptat. 793: Fecit amor maciem: longa internodia crurum, 794: longa manet cervix, caput est a corpore longe; 795: aequor amat nomenque manet, quia mergitur, illi.”
