Prevod

Tako so se bojevali kakor plameneč ogenj, hitronogi Antiloh pa je kot sel prišel k Ahilu.

Našel ga je pred ladjami z visokimi premci, ko je v srcu premišljeval o tem, kar se je že zgodilo. Zaskrbljen je spregovoril svojemu junaškemu srcu: »Gorje mi! Zakaj dolgolasi Ahajci spet v preplahu bežijo z ravnine proti ladjam?

Naj mi bogovi vendar ne uresničijo zle slutnje v srcu, kakor mi je nekoč jasno razodela mati in rekla, da bo najboljši med Mirmidonci, še za mojega življenja, pod trojanskimi rokami zapustil sončno luč.

Zares, že je mrtev hrabri Menojtijev sin, nesrečnik! Pa sem mu naročil, naj odvrne sovražni ogenj in se vrne k ladjam, ne pa da se na vso moč spopade s Hektorjem.«

Medtem ko je to premleval v mislih in srcu, se mu je približal sin slavnega Nestorja, pretakal vroče solze in mu povedal bolečo novico: »Gorje, sin bojevitega Peleja! Zares bridko novico boš slišal — o, da bi se nikoli ne zgodila!

Patroklos leži mrtev, okoli njegovega golega trupla pa se še bojujejo; njegovo orožje ima Hektor z lesketajočo se čelado.« Tako je rekel in Ahila je zagrnil črn oblak žalosti. Z obema rokama je zajel sajast prah in si ga usul po glavi ter oskrunil svoj lepi obraz; črn pepel mu je prekril božansko dišečo tuniko.

Sam pa je s svojim mogočnim telesom na dolgo razprostrt ležal v prahu in si z rokami trgal ter kazil lase. Sužnje, ki sta jih Ahil in Patroklos odvedla kot plen, so s strtimi srci glasno zajokale, stekle iz šotorov in se zbrale okoli bojevitega Ahila; vse so se z rokami tolkle po prsih in vsaki so omahnile noge.

Na drugi strani je Antiloh žaloval in pretakal solze ter držal Ahilove roke, medtem ko je njegovo slavno srce ječalo; bal se je namreč, da bi si z železom prerezal vrat.

Ahil je strašno zatulil; slišala ga je častita mati, ki je v morskih globinah sedela ob svojem ostarelem očetu, in glasno zajokala. Okoli nje so se zbrale boginje, vse Nereide, ki so prebivale v morskih globinah.

Tam so bile Glavka, Talija in Kimodoka, Nesaja, Spejo, Toa in volooka Halija, Kimotoa, Aktaja in Limnoreja, Melita, Jajra, Amfitoa in Agava, Doto, Proto, Ferusa in Dinamena, Deksamena, Amfinoma in Kalianejra, Dorida, Panopa in preslavna Galateja, Nemerta, Apsevda in Kalianasa; tam so bile tudi Klimena, Janejra in Janasa, Majra, Orejtija in lepokodra Amateja ter druge Nereide, ki so prebivale v morskih globinah.

Napolnile so srebrno sijočo votlino in vse hkrati se tolkle po prsih, Tetida pa je začela žalostinko: »Poslušajte, sestre Nereide, da boste vse dobro spoznale, koliko žalosti nosim v srcu.

Gorje meni nesrečnici, gorje meni, ki sem rodila najboljšega, a v nesrečo! Rodila sem brezgrajnega in mogočnega sina, prvega med junaki; rasel je kakor mlad poganjek. Vzredila sem ga kakor drevo na rodovitnem pobočju vrta in ga na ladjah z ukrivljenimi premci poslala v Ilion, da bi se bojeval s Trojanci; a nikoli več ga ne bom sprejela, ko bi se vrnil domov v Pelejevo hišo.

Dokler še živi in gleda sončno luč, trpi, jaz pa mu ne morem pomagati, četudi pridem k njemu. Vendar pojdem, da vidim svojega ljubega otroka in slišim, kakšna žalost ga je zadela, ko se je držal stran od boja.«

Tako je rekla in zapustila votlino; z njo so odšle objokane sestre, okoli njih pa so se morski valovi razpirali. Ko so prispele do rodovitne Troje, so druga za drugo stopile na obalo, kjer so bile na gosto izvlečene mirmidonske ladje okoli hitrega Ahila.

K njemu, ki je globoko ječal, je pristopila častita mati, ostro zajokala in prijela glavo svojega otroka ter mu med žalovanjem izrekla krilate besede: »Otrok moj, zakaj jočeš? Kakšna žalost ti je zadela srce?

Povej, ne skrivaj! Saj ti je Zevs že izpolnil, za kar si ga prej prosil z dvignjenimi rokami: da bi bili vsi ahajski sinovi stisnjeni ob krmah ladij, da bi te pogrešali in prestajali strahote.«

Globoko vzdihujoč ji je hitronogi Ahil odgovoril: »Mati moja, Olimpijec mi je res vse to izpolnil. A kaj imam od tega, ko je umrl moj ljubi tovariš Patroklos, ki sem ga med vsemi tovariši cenil najbolj, prav kakor lastno življenje? Izgubil sem ga, Hektor pa mu je, potem ko ga je ubil, slekel mogočno orožje, čudovito na pogled, lepo orožje, ki so ga bogovi podarili Peleju kot sijajen dar tistega dne, ko so te položili v posteljo smrtnika.

O, da bi bila ostala tam med nesmrtnimi morskimi boginjami, Pelej pa bi si bil vzel smrtno ženo! Zdaj pa je tako, da bo tudi tvoje srce trpelo brezmejno žalost za umrlim sinom, ki ga nikoli več ne boš sprejela, ko bi se vrnil domov. Saj mi srce niti ne veleva več živeti in ostajati med ljudmi, če ne bo prej Hektor, zadet z mojim kopjem, izgubil življenja in plačal za smrt Patrokla, Menojtijevega sina.«

Tetida mu je med solzami odgovorila: »Kmalu boš umrl, otrok moj, če govoriš tako; takoj za Hektorjem je tudi tebi pripravljena smrt.«

Močno prizadet ji je hitronogi Ahil odgovoril: »Naj umrem takoj, ko mi ni bilo dano pomagati tovarišu, ko so ga ubijali! Daleč od domovine je padel, mene pa je potreboval, da bi mu odvrnil pogubo.

Zdaj, ko se ne bom vrnil v ljubo domačo deželo in nisem bil rešilna luč ne Patroklu ne drugim tovarišem, ki jih je toliko pokončal božanski Hektor, temveč sedim ob ladjah, nekoristno breme zemlje, čeprav mi v boju ni enakega med Ahajci v bronastih oklepih — v zboru pa so tudi drugi boljši od mene —,

o, da bi prepir izginil med bogovi in ljudmi in z njim jeza, ki še modrega človeka pripravi do srditosti, jeza, slajša od kapljajočega medu, ki se v človeških prsih razrašča kakor dim! Tako me je zdaj razjezil vladar mož Agamemnon.

A pustiva preteklo, čeprav naju boli, in po sili ukrotiva ljubo srce v prsih. Zdaj grem, da dohitim morilca svojega ljubega prijatelja, Hektorja; smrt pa bom sprejel takrat, ko jo bodo hoteli izvršiti Zevs in drugi nesmrtni bogovi.

Saj niti mogočni Herakles ni ubežal smrti, čeprav je bil nadvse ljub vladarju Zevsu, Kronosovemu sinu; vendar sta ga strla usoda in strašna Herina jeza. Tako bom tudi jaz, če mi je odmerjena enaka usoda, po smrti ležal v zemlji; zdaj pa naj si pridobim plemenito slavo in katero izmed Trojank ter Dardank z globokimi nedrji pripravim do tega, da si bo z obema rokama z nežnih lic brisala solze in bridko ječala. Naj spoznajo, kako dolgo sem se držal stran od boja! Ne odvračaj me od bitke, čeprav me ljubiš; ne boš me prepričala.«

Tedaj mu je odgovorila srebronoga boginja Tetida: »Da, otrok moj, res ni nič slabega v tem, da izmučenim tovarišem odvrneš strahotno pogubo.

Toda tvoje lepo orožje je med Trojanci, lesketajoče se bronasto orožje; Hektor z bleščečo čelado se sam baha z njim na svojih ramenih. A pravim ti, da se ne bo dolgo ponašal z njim, saj je njegova smrt blizu.

Ti pa se še ne podajaj v Aresov bojni metež, dokler me ne vidiš, da sem se vrnila sem. Ob zori se namreč vrnem, ko bo sonce vzhajalo, in ti prinesem lepo orožje od vladarja Hefajsta.«

Tako je rekla in se odvrnila od svojega sina, nato pa se obrnila k morskim sestram in jim rekla: »Ve se zdaj potopite v široko naročje morja, da obiščete morskega starca in očetovo hišo, ter mu vse povejte. Jaz pa grem na visoki Olimp k Hefajstu, slavnemu mojstru, da vidim, ali bi hotel mojemu sinu dati slavno, bleščeče orožje.«

Tako je rekla in sestre so se takoj potopile pod morski val; srebronoga boginja Tetida pa se je odpravila na Olimp, da bi ljubemu otroku prinesla slavno orožje.

Njo so noge nosile proti Olimpu, Ahajci pa so ob neznanskem bojnem vpitju bežali pred morilskim Hektorjem in prispeli do ladij in Helesponta.

Ahajci z lepimi golenicami ne bi mogli rešiti niti trupla Patrokla, Ahilovega tovariša, izpod izstrelkov, saj so ga spet dohiteli pešci in konji ter Hektor, Priamov sin, po bojni sili podoben plamenu.

Trikrat ga je slavni Hektor od zadaj prijel za noge, željan, da bi ga odvlekel, in glasno spodbujal Trojance; trikrat pa sta ga oba Ajanta, polna divje bojne moči, odbila od trupla. On pa se je trdno zanašal na svojo moč in zdaj planil v bojni metež, zdaj spet obstal ter glasno vpil; nazaj se ni umaknil niti za korak.

Kakor pastirji, ki prebivajo na poljih, ne morejo odgnati od trupla žarečeokega leva, ki ga pesti strašna lakota, tako oba oborožena Ajanta nista mogla od trupla odgnati Hektorja, Priamovega sina.

In bil bi ga odvlekel ter si pridobil neizmerno slavo, ko ne bi k Pelejevemu sinu prišla hitra, vetronoga Iris, ki je kot glasnica pritekla z Olimpa z naročilom, naj se oboroži, skrivaj pred Zevsom in drugimi bogovi; poslala jo je namreč Hera.

Stopila je k njemu in mu izrekla krilate besede: »Vstani, Pelejev sin, najstrašnejši izmed vseh mož! Pomagaj Patroklu, zaradi katerega se strašna bitka razplamteva pred ladjami. Drug drugega pobijajo: eni branijo mrtvo telo, drugi, Trojanci, pa ga skušajo odvleči proti vetrovnemu Ilionu. Najbolj si slavni Hektor želi, da bi ga odvlekel; srce mu veleva, naj mu glavo odreže z nežnega vratu in jo nasadi na kol.

Vstani torej, ne leži več! Naj te v srcu spreleti groza ob misli, da bi Patroklos postal igrača trojanskim psom. Tebi bo v sramoto, če bo truplo kakor koli oskrunjeno.«

Tedaj ji je odgovoril božanski, hitronogi Ahil: »Boginja Iris, kateri bog te je poslal k meni kot glasnico?« Hitra, vetronoga Iris mu je odgovorila: »Poslala me je Hera, slavna Zevsova žena. Kronosov sin, ki sedi na višavah, tega ne ve, pa tudi nihče drug izmed nesmrtnikov, ki prebivajo na zasneženem Olimpu.«

Hitronogi Ahil ji je odgovoril: »Kako naj grem v boj? Moje orožje imajo oni. Ljuba mati pa mi ni dovolila, da bi se oborožil, dokler je ne vidim, da se je vrnila; obljubila je namreč, da bo od Hefajsta prinesla lepo orožje.

Ne vem, čigavo slavno bojno opravo bi lahko nadel, razen če bi vzel ščit Ajanta, Telamonovega sina. A mislim, da je tudi on med prvimi bojevniki in s kopjem pobija sovražnike okoli mrtvega Patrokla.«

Hitra, vetronoga Iris mu je odgovorila: »Dobro vemo tudi mi, da imajo tvoje slavno orožje. Vendar pojdi kar tako do jarka in se pokaži Trojancem, da bi se morda ustrašili in odnehali z bojem, bojeviti ahajski sinovi pa bi si oddahnili od utrujenosti; le kratek je oddih v vojni.«

Tako je rekla hitronoga Iris in odšla, Zevsu ljubi Ahil pa je vstal. Atena mu je okoli mogočnih ramen nadela resasto egido; božanska boginja mu je glavo ovenčala z zlatim oblakom in iz njega zanetila bleščeč plamen.

Kakor se dim dviga iz mesta proti nebu, daleč z otoka, okoli katerega se bojujejo sovražniki, njegovi prebivalci pa se ves dan v strašnem Aresovem boju vojskujejo za svoje mesto; ko sonce zaide, zagorijo številne bakle in njihov sij šviga visoko, da bi ga videli okoliški prebivalci in morda z ladjami prišli odvrnit vojno — tako je z Ahilove glave sij segal proti nebu. Stopil je od obzidja k jarku, ni pa se pridružil Ahajcem, saj je spoštoval materino premišljeno naročilo.

Tam je obstal in zavpil, od strani pa je tudi Palada Atena povzdignila glas in med Trojanci zanetila nepopisen preplah. Kakor glasno zadoni trobenta, ko mesto oblegajo krvoločni sovražniki, tako glasno je tedaj zadonel glas Aj akovega potomca.

Ko so zaslišali bronasti glas Aj akovega potomca, se je vsem streslo srce; konji z lepimi grivami so obrnili vozove nazaj, saj so v srcu slutili nesrečo. Vozniki so osupnili, ko so zagledali neutrudni ogenj, ki je strašno gorel nad glavo velikodušnega Pelejevega sina; zanetila ga je svetlooka boginja Atena.

Trikrat je božanski Ahil glasno zavpil čez jarek, trikrat so se Trojanci in njihovi slavni zavezniki zmedli. Prav tam je tedaj umrlo dvanajst najodličnejših mož, zapletenih med lastne vozove in kopja. Ahajci pa so z olajšanjem izvlekli Patrokla izpod izstrelkov in ga položili na ležišče; okoli njega so stali ljubi tovariši ter jokali. Z njimi je prišel hitronogi Ahil, ki je pretakal vroče solze, ko je zagledal zvestega tovariša, ležečega na nosilih, razmesarjenega z ostrim bronom — njega, ki ga je bil poslal s konji in vozom v boj, pa ga ni več sprejel ob vrnitvi.

Častita, volooka Hera je neutrudnega Helija proti njegovi volji poslala k tokovom Okeana. Sonce je zašlo, plemeniti Ahajci pa so prenehali s srdito bitko in bojem, ki ne prizanaša nikomur.

Na drugi strani so se tudi Trojanci umaknili iz srdega boja in iz vozov izpregli hitre konje ter se zbrali na posvet, še preden so pomislili na večerjo.

Zborovali so stoje; nihče si ni drznil sesti, saj so se vsi tresli od strahu, ker se je Ahil spet pokazal, potem ko se je dolgo držal stran od bridkega boja.

Prvi je med njimi spregovoril preudarni Polidamas, Pantojev sin, ki je edini znal gledati naprej in nazaj. Bil je Hektorjev tovariš; rodila sta se isto noč, a eden je daleč prekašal druge v besedah, drugi v boju s kopjem. V dobri veri jim je spregovoril in rekel: »Dobro premislite, prijatelji! Svetujem vam, da gremo zdaj v mesto in ne čakamo svete zore na ravnini ob ladjah; daleč smo od obzidja.

Dokler je bil ta mož jezen na plemenitega Agamemnona, se je bilo z Ahajci lažje bojevati. Rad sem prenočeval ob hitrih ladjah, ker sem upal, da bomo zavzeli ladje z ukrivljenimi boki.

Zdaj pa se strašno bojim hitronogega Pelejevega sina. Njegovo srce je tako silovito, da ne bo hotel ostati na ravnini, kjer Trojanci in Ahajci med obema vojskama delijo Aresovo bojno silo, temveč se bo bojeval za naše mesto in žene.

Pojdimo torej v mesto, poslušajte me! Kajti tako bo: zdaj je nesmrtna noč ustavila hitronogega Pelejevega sina; če pa nas jutri najde še tukaj, ko plane na nas v orožju, ga bo vsakdo dobro spoznal. Z veseljem bo v sveti Ilion pribežal, kdor bo ušel, mnoge Trojance pa bodo požrli psi in jastrebi. O, da bi tak glas nikoli ne prišel do mojih ušes!

Če pa kljub žalosti poslušamo moje besede, bomo ponoči zbrali moči na mestnem trgu; mesto bodo branili stolpi, visoka vrata in nanje pritrjena dolga, gladko obdelana, trdno spojena krila. Zgodaj ob zori se bomo oborožili in stopili na stolpe; njemu pa bo huje, če bo hotel od ladij priti in se z nami bojevati za obzidje.

Spet se bo vrnil k ladjam, potem ko bo konje z močnimi vratovi utrudil z vsakovrstnim dirjanjem okoli mesta. Srce mu ne bo dovolilo, da bi planil v mesto, in nikoli ga ne bo razdejal; prej ga bodo požrli hitri psi.«

Hektor z lesketajočo se čelado ga je mrko pogledal in odgovoril: »Polidamas, te tvoje besede mi niso več po volji, ko nam svetuješ, naj se vrnemo in se spet stisnemo v mesto.

Mar še niste siti tega, da smo zaprti za obzidjem? Prej so vsi ljudje govorili, da je Priamovo mesto bogato z zlatom in bronom; zdaj pa so lepi zakladi iz hiš že pošli in mnogo našega imetja je bilo prodanega v Frigijo ter ljubko Majonijo, odkar se je veliki Zevs razsrdil.

Zdaj, ko mi je sin zvitega Kronosa dovolil, da si ob ladjah pridobim slavo in Ahajce stisnem k morju, nespametnež, ne razglašaj več takih misli med ljudstvom! Noben Trojanec te ne bo poslušal, saj tega ne bom dovolil.

Dajte, vsi ravnajmo tako, kakor vam bom rekel! Zdaj po četah večerjajte v taboru, mislite na stražo in vsakdo naj ostane buden. Kogar med Trojanci pretirano skrbi njegovo imetje, naj ga zbere in da vojakom, da ga skupaj porabijo; bolje je, da imajo od njega korist naši ljudje kakor Ahajci.

Zgodaj ob zori pa se oborožimo in ob votlih ladjah zanetimo silovit Aresov boj. Če je božanski Ahil res vstal ob ladjah, bo njemu huje, če hoče. Jaz pred njim ne bom bežal iz bučnega boja, temveč mu bom naravnost stopil nasproti, naj si veliko zmago pridobi on ali jaz.

Enialij je vsem skupen in ubije tudi tistega, ki ubija.« Tako je govoril Hektor in Trojanci so mu glasno pritrdili, nespametneži, saj jim je Palada Atena vzela razum.

Hektorju so pritrjevali, čeprav jim je svetoval slabo, Polidamasu, ki jim je dajal dober nasvet, pa nihče. Nato so večerjali po taboru, Ahajci pa so vso noč vzdihovali in žalovali za Patroklom.

Pelejev sin je med njimi začel bridko žalostinko, položil svoje morilske roke na tovariševe prsi in neprenehoma globoko ječal kakor lev z lepo grivo, ki mu lovec na jelene ugrabi mladiče iz gostega gozda; ko se pozneje vrne, ga prevzame žalost, obhodi mnoge doline in išče lovčeve sledi, da bi ga kje našel, saj ga grabi silna jeza. Tako je globoko vzdihujoč spregovoril Mirmidoncem: »Gorje! Zaman sem tistega dne izrekel obljubo, ko sem v njegovi hiši tolažil junaka Menojtija. Rekel sem mu, da bom njegovega slavnega sina pripeljal nazaj v Opunt, ko bo razdejal Ilion in prejel svoj delež plena.

Toda Zevs ljudem ne izpolni vseh načrtov. Obema je namreč usojeno, da pordečiva isto zemljo tukaj v Troji; tudi mene ob vrnitvi ne bo sprejel v svoji hiši stari voznik konj Pelej ne mati Tetida, temveč me bo tukaj zadržala zemlja.

Zdaj, Patroklos, ko bom za teboj odšel pod zemljo, te ne bom pokopal, dokler ne prinesem sem orožja in glave Hektorja, tvojega velikodušnega morilca. Pred tvojo grmado bom prerezal vratove dvanajstim plemenitim trojanskim sinovom, jezen zaradi tvoje smrti.

Dotlej boš tako ležal ob mojih ladjah z ukrivljenimi premci, okoli tebe pa bodo Trojanke in Dardanke z globokimi nedrji jokale noč in dan ter pretakale solze — tiste, ki sva jih sama z močjo in dolgim kopjem osvojila, ko sva razdirala bogata mesta ljudi.«

Tako je rekel in božanski Ahil je tovarišem ukazal, naj nad ogenj postavijo velik trinožni kotel, da bi čim prej s Patrokla sprali krvavo umazanijo.

Na plameneči ogenj so postavili trinožni kotel za kopel, vanj nalili vodo in spodaj prižgali prinesena drva. Ogenj je objemal trebuh kotla in voda se je grela. Ko je voda v bleščečem bronu zavrela, so ga umili in namazali z oljem, rane pa napolnili z devet let starim mazilom. Nato so ga položili na ležišče in prekrili z mehkim lanenim platnom od glave do nog, povrh pa še z belim pregrinjalom.

Vso noč so nato okoli hitronogega Ahila Mirmidonci vzdihovali in žalovali za Patroklom. Zevs pa je spregovoril Heri, svoji sestri in ženi: »Naposled si dosegla svoje, častita, volooka Hera, in vzdignila hitronogega Ahila. Res, kakor da so dolgolasi Ahajci prav iz tebe same rojeni!«

Tedaj mu je odgovorila častita, volooka Hera: »Najstrašnejši Kronosov sin, kakšne besede si izrekel! Še smrtnik lahko kaj stori drugemu človeku, čeprav je umrljiv in ne pozna toliko zvijač. Kako naj torej jaz, ki se imam za najodličnejšo med boginjami, tako po rodu kakor zato, ker me imenujejo tvojo ženo, ti pa vladaš vsem nesmrtnikom, ne bi v jezi spletla nesreče Trojancem?«

Tako sta se pogovarjala med seboj, srebronoga Tetida pa je prišla do Hefajstove hiše, neminljive, zvezdnato bleščeče, izstopajoče med bivališči nesmrtnikov, bronaste hiše, ki si jo je sam zgradil krivonogi bog.

Našla ga je prepotenega, ko se je vrtel okoli mehov in hitel z delom; izdeloval je namreč dvajset trinožnikov, da bi stali ob steni trdno grajene dvorane. Vsakemu je pod dno namestil zlata kolesa, da bi se sami vozili na zbor bogov in se spet vračali domov — čudo na pogled!

Do tod so bili že dokončani, umetelnih ročajev pa še niso imeli; te je pripravljal in koval njihove spoje. Medtem ko se je z veščim umom trudil pri tem, se mu je približala srebronoga boginja Tetida.

Zagledala jo je lepa Harita s sijočo tančico, ki ji je prišla naproti, žena preslavnega boga s krivimi nogami. Prijela jo je za roko, jo poklicala po imenu in rekla: »Zakaj prihajaš v našo hišo, Tetida v dolgem oblačilu, častita in ljuba? Doslej nas nisi pogosto obiskovala.

A stopi naprej, da ti pripravim gostinsko pogostitev.« Tako je rekla plemenita boginja in jo odvedla noter. Posadila jo je na lep, umetelno izdelan stol s srebrnimi žeblji; pod nogami ji je bil podnožnik. Nato je poklicala Hefajsta, slavnega mojstra, in rekla: »Hefajst, pridi sem! Tetida te nekaj potrebuje.«

Preslavni bog s krivimi nogami ji je odgovoril: »Zares, v hiši imam mogočno in častito boginjo, ki me je rešila, ko me je zadela nesreča in sem padel daleč stran po volji svoje brezsramne matere, ki me je hotela skriti, ker sem bil hrom. Tedaj bi bil v srcu prestal mnogo gorja, ko me ne bi Evrinoma in Tetida sprejeli v naročje — Evrinoma, hči Okeana, ki teče nazaj vase.

Pri njiju sem devet let koval mnoge umetelne izdelke, zaponke, zavite zapestnice, cvetličaste okraske in ogrlice v globoki votlini; okoli nje pa je neizmerni tok Okeana šumeč tekel v penah. Nihče drug ni vedel zame, ne med bogovi ne med smrtnimi ljudmi, le Tetida in Evrinoma, ki sta me rešili.

Zdaj je prišla v našo hišo; zato moram lepokodri Tetidi na vsak način povrniti rešeno življenje. Ti ji zdaj pripravi lepo gostinsko pogostitev, jaz pa bom medtem odložil mehove in vse orodje.«

Tako je rekel in mogočni velikan vstal od nakovala, šepajoč; pod njim so se opotekale tanke noge. Mehove je odmaknil od ognja in vse orodje, s katerim je delal, zbral v srebrno skrinjo. Z gobo si je obrisal obraz in obe roki, močni vrat in poraščene prsi, nadel tuniko, vzel debelo palico in šel ven, šepajoč. Gospodarja so podpirale služabnice iz zlata, podobne živim mladenkam.

V sebi so imele razum, imele so tudi glas in moč, od nesmrtnih bogov pa so se naučile spretnosti. Te so hitele streči gospodarju, on pa je s trudom prišel blizu Tetide in sedel na bleščeč stol. Prijel jo je za roko, jo poklical po imenu in rekel: »Zakaj prihajaš v našo hišo, Tetida v dolgem oblačilu, častita in ljuba? Doslej nas nisi pogosto obiskovala.

Povej, kaj imaš v mislih; srce mi veleva, da ti izpolnim željo, če jo le morem izpolniti in če je uresničljiva.« Tetida mu je odgovorila in pretakala solze: »Hefajst, je mar katera izmed vseh boginj na Olimpu v svojem srcu prestala toliko bridkih skrbi, kolikor je meni izmed vseh Zevs, Kronosov sin, naložil gorja?

Izmed vseh morskih boginj je mene podvrgel smrtnemu možu, Peleju, Aj akovemu sinu, in morala sem prenašati moževo posteljo, čeprav mi je bilo to zelo zoprno. On zdaj, strt od bridke starosti, leži v svoji hiši, mene pa pestijo nove skrbi. Dal mi je, da sem rodila in vzredila sina, prvega med junaki; rasel je kakor mlad poganjek. Vzredila sem ga kakor drevo na rodovitnem pobočju vrta in ga na ladjah z ukrivljenimi premci poslala v Ilion, da bi se bojeval s Trojanci; a nikoli več ga ne bom sprejela, ko bi se vrnil domov v Pelejevo hišo.

Dokler še živi in gleda sončno luč, trpi, jaz pa mu ne morem pomagati, četudi pridem k njemu. Dekle, ki so mu ga ahajski sinovi izbrali za častni dar, mu je mogočni Agamemnon iztrgal iz rok.

Zaradi nje mu je žalost razjedala srce, Ahajce pa so Trojanci stisnili ob krme ladij in jim niso pustili iz tabora. Argejski starešine so ga prosili in mu obljubljali mnoge slavne darove.

Tedaj sam ni hotel odvrniti pogube, temveč je Patroklu nadel svoje orožje, ga poslal v boj in mu dal za spremstvo številno vojsko.

Ves dan so se bojevali ob Skajskih vratih in še tistega dne bi razdejali mesto, ko ne bi Apolon hrabrega Menojtijevega sina, ki jim je prizadejal toliko gorja, ubil med prvimi bojevniki in Hektorju podelil slavo.

Zato zdaj prihajam k tvojim kolenom in te prosim, da bi hotel mojemu sinu, ki mu je usojena zgodnja smrt, dati ščit in čelado, lepe golenice, oprijete okoli gležnjev, in oklep. Njegovo prejšnje orožje je namreč izgubil zvesti tovariš, ko so ga Trojanci ubili; moj sin pa leži na tleh s strtim srcem.«

Preslavni bog s krivimi nogami ji je odgovoril: »Bodi pogumna! Naj te te skrbi ne težijo več. O, da bi ga mogel prav tako gotovo skriti pred strašno smrtjo, ko ga doseže neizprosna usoda, kakor gotovo mu bom pripravil lepo orožje, ki ga bo občudoval vsak izmed mnogih ljudi, če ga bo videl!«

Tako je rekel, jo pustil tam in stopil k mehovom; obrnil jih je proti ognju in jim ukazal, naj delajo. Vseh dvajset mehov je pihalo v talilne peči in pošiljalo vanje različno močne sunke zraka, ki so razpihovali ogenj, zdaj krepkeje, da bi mu pomagali pri naglem delu, zdaj spet drugače, kakor je Hefajst hotel in kakor je terjalo delo.

V ogenj je vrgel neupogljivi bron in kositer pa dragoceno zlato in srebro; nato je na podstavek namestil veliko nakovalo, v eno roko vzel težko kladivo, v drugo pa klešče.

Najprej je izdelal velik in trden ščit, ga vsega okrasil in mu dodal svetel rob, trojen in bleščeč, ter srebrn jermen.

Pet plasti je imel ščit; na njem je s svojo veščo mislijo ustvaril mnogo umetelnih podob. Upodobil je zemljo, nebo in morje, neutrudno sonce in polno luno pa vsa ozvezdja, ki venčajo nebo: Plejade, Hiade in mogočnega Oriona ter Medveda, ki mu pravijo tudi Voz, ki se vrti na istem mestu in preži na Oriona ter se edini nikoli ne okoplje v Okeanu.

Upodobil je tudi dve lepi mesti ljudi, obdarjenih z govorom. V enem so bile svatbe in gostije; neveste so ob soju plamenečih bakel vodili iz poročnih sob skozi mesto in glasno je odmevala svatovska pesem. Mladi plesalci so se vrteli in med njimi so zvenele piščali in lire; ženske pa so stale vsaka pred svojim pragom in jih občudovale.

Na trgu se je zbrala množica; tam je izbruhnil spor in dva moža sta se prepirala zaradi krvne odškodnine za ubitega človeka. Eden je pred ljudstvom zatrjeval, da je vse plačal, drugi pa je zanikal, da bi kaj prejel. Oba sta želela, da razsodnik dokončno razreši spor.

Ljudje so klicali v podporo zdaj enemu, zdaj drugemu, razdeljeni na dve strani; glasniki so mirili množico, starci pa so sedeli na gladko obdelanih kamnih v svetem krogu in v rokah držali žezla glasnih glasnikov. Z njimi so vstajali in drug za drugim izrekali sodbo.

Sredi kroga sta ležala dva talenta zlata, namenjena tistemu, ki bi med njimi izrekel najpravičnejšo sodbo. Drugo mesto sta oblegali dve vojski, bleščeči se v orožju. Njuni nameri sta bili različni: bodisi mesto razdejati bodisi si na pol razdeliti vse imetje, ki ga je ljubko mesto hranilo za obzidjem. Meščani pa še niso hoteli pristati na to in so se oboroževali za zasedo.

Na obzidju so ostale ljubljene žene in majhni otroci ter ga varovali skupaj z možmi, ki jih je že dosegla starost. Drugi so odšli; vodila sta jih Ares in Palada Atena, oba zlata in v zlatih oblačilih, lepa in velika, v polnem orožju, kakor se bogovoma spodobi, razločno izstopajoča; ljudje ob njima so bili manjši.

Ko so prispeli na kraj, primeren za zasedo, ob reki, kjer se je napajala vsa živina, so tam posedli, odeti v bleščeči bron.

Nekoliko proč sta sedela dva izvidnika in čakala, kdaj bosta zagledala ovce in govedo z zavitimi rogovi. Kmalu so se živali približale, za njimi pa sta šla dva pastirja, ki sta se zabavala z igranjem na piščali in nista slutila zvijače.

Ko so možje iz zasede zagledali črede, so planili nanje in naglo odrezali pot čredam goveda in lepim tropom belih ovc, pastirja pa ubili.

Ko so oblegovalci, ki so sedeli pred zbornim prostorom, zaslišali silen hrup ob govedu, so nemudoma zajahali svoje hitronoge konje, se pognali za njimi in jih kmalu dohiteli.

Razvrstili so se in se spopadli ob rečnih bregovih, drug drugega obmetavali s sulicami, okovanimi v bron. Med njimi so se vrteli Erida, boginja prepira, Kidojmos, bog bojnega meteža, in pogubna Ker; ta je zgrabila enega živega, komaj ranjenega, drugega še nepoškodovanega, tretjega, mrtvega, pa je za noge vlekla skozi boj. Čez ramena je imela oblačilo, rdeče od človeške krvi.

Spopadali so se in bojevali kakor živi smrtniki ter drug drugemu odvlačevali padle mrtvece. Upodobil je tudi mehko, rodovitno ledino, široko njivo, trikrat preorano; na njej so številni orači obračali vprege in jih gnali sem ter tja.

Kadar so ob obratu prispeli do roba njive, je k njim pristopil mož in jim v roke podal čašo medeno sladkega vina; nato so se znova obrnili vzdolž brazd in hiteli, da bi dosegli drugi konec globoko zorane ledine.

Za njimi je zemlja temnela in bila videti kakor resnično preorana, čeprav je bila iz zlata; to je bila zares čudovita umetnina. Upodobil je tudi kraljevo posestvo; tam so žanjci želi z ostrimi srpi v rokah.

Eni šopi klasja so v gostih vrstah padali na tla vzdolž redi, druge pa so vezalci zvezovali v snope s slamnatimi vezmi. Trije vezalci so stali tam, za njimi pa so dečki pobirali klasje, ga nosili v naročjih in jim ga neutrudno podajali. Kralj je med njimi molče stal ob redi, z žezlom v roki in z veselim srcem.

Glasniki so nekoliko proč pod hrastom pripravljali gostijo; zaklali so velikega vola in se ukvarjali z njim, ženske pa so za obrok žanjcem nasipale obilico bele ječmenove moke.

Upodobil je tudi velik vinograd, obtežen z grozdjem, lep in zlat; grozdi v njem so bili črni, trte pa so vse po vrsti podpirali srebrni koli.

Okrog njega je naredil temnomoder jarek in ga obdal s kositrno ograjo. Vanj je vodila ena sama steza, po kateri so hodili nosači, ko so v vinogradu trgali grozdje.

Dekleta in mladeniči lahkih src so v pletenih košarah nosili medeno sladki sad. Med njimi je deček na jasno zvenečo liro ljubko igral in zraven pel lepo Linovo pesem s tenkim glasom; drugi so mu sledili, udarjali v ritmu, peli in vriskali ter poskakovali z nogami.

Upodobil je tudi čredo goveda s pokončnimi rogovi. Govedo je bilo izdelano iz zlata in kositra in je mukajoč hitelo iz ograde na pašo ob šumeči reki in zibajočem se trstju.

Ob govedu so stopali štirje zlati pastirji in za njimi je teklo devet hitronogih psov. Med prvimi živalmi sta dva strašna leva zgrabila glasno rjovečega bika; ta je silovito mukal, ko sta ga vlekla proč, psi in mladi možje pa so se pognali za njim.

Leva sta raztrgala kožo velikega bika ter goltala drobovje in črno kri; pastirji pa so ju zaman skušali pregnati in ščuvali nanju hitre pse.

Psi si niso upali ugrizniti levov, temveč so stali čisto blizu, lajali in se jima umikali. Slavni bog s krivimi nogami je upodobil tudi veliko pašo za bele ovce v lepi dolini ter hleve, pokrite pastirske koče in ograde.

Slavni bog s krivimi nogami je izdelal tudi plesišče, podobno tistemu, ki ga je nekoč v prostranem Knososu Dedal uredil za Ariadno z lepimi kitami. Tam so mladeniči in dekleta, vredna mnogih volov za nevestino kupnino, plesali in se držali za zapestja.

Dekleta so nosila tenka platnena oblačila, mladeniči pa lepo tkane hitone, ki so se rahlo lesketali od olja. Dekleta so imela lepe vence, mladeniči pa zlate meče, obešene na srebrnih jermenih.

Zdaj so lahkotno tekli z veščimi nogami in se vrteli, kakor kadar lončar sede preizkusi kolo med dlanmi, ali gladko teče; zdaj pa so spet tekli v vrstah drug proti drugemu.

Okrog ljubkega plesa je stala velika množica in uživala v njem; med njimi je prepeval božanski pevec in igral na liro, dva akrobata pa sta v ritmu pesmi prevračala kozolce sredi plesalcev.

Upodobil je tudi mogočni tok reke Okeana vzdolž skrajnega roba čvrsto izdelanega ščita. Ko je dokončal veliki in trdni ščit, mu je izdelal še oklep, svetlejši od ognjenega sija, ter močno čelado, ki se je tesno prilegala sencem, lepo in umetelno okrašeno, nanjo pa namestil zlat greben. Izdelal mu je tudi golenici iz voljnega kositra.

Ko je slavni bog s krivimi nogami dokončal vse orožje, ga je dvignil in položil pred Ahilovo mater. Ta je kakor sokol šinila s snežnega Olimpa in od Hefajsta odnesla bleščeče orožje.