Prevod

Zarja v žafranastem ogrinjalu je vstajala iz tokov Okeana, da bi prinesla luč nesmrtnim bogovom in smrtnikom; ona pa je prišla k ladjam in prinesla darove boga.

Našla je svojega ljubega sina, sklonjenega nad Patroklom, kako je glasno jokal; okoli njega so številni tovariši žalovali. Božanska med boginjami je stopila mednje, ga prijela za roko in mu spregovorila: »Otrok moj, pustiva ga ležati, čeprav naju stiska žalost, saj ga je po volji bogov doletela smrt. Ti pa sprejmi od Hefajsta slavno orožje, tako čudovito, kakršnega še noben mož ni nosil na ramenih.«

S temi besedami je boginja položila orožje pred Ahila; vsi umetelno izdelani kosi so zazveneli. Vse Mirmidonce je obšel strah in nihče si ni drznil pogledati vanj, temveč so se umaknili. Ahilu pa je ob pogledu nanj še silneje zavrel srd in oči so mu izpod vek strašno zasijale kakor plamen; veselil se je, ko je v rokah držal sijajne darove boga.

Ko se je v srcu naužil pogleda na umetelno orožje, je materi brž namenil krilate besede: »Mati moja, to orožje mi je dal bog; takšno je, kakršno se spodobi za delo nesmrtnikov in ga smrten človek ne bi mogel izdelati.

Zdaj si bom nadel oklep. Toda silno me je strah, da bi medtem muhe zašle v rane hrabrega Menojtijevega sina, ki jih je zadal bron, in v njih zaredile črve ter oskrunile truplo, saj ga je življenje zapustilo in bi mu vse telo zgnilo.«

Odgovorila mu je srebrnonoga boginja Tetida: »Otrok moj, naj ti te skrbi ne težijo srca. Sama bom skušala od njega odvrniti divje roje muh, ki požirajo može, padle v boju. Tudi če bo ležal vse leto, bo njegovo telo ostalo neokrnjeno, nemara še lepše.

Ti pa skliči ahajske junake na zbor, odpovej se jezi na Agamemnona, pastirja ljudstev, nato se brž oboroži za boj in se prežemi s pogumom.«

Tako je rekla in mu vdihnila neustrašno moč, Patroklu pa je skozi nos nakapala ambrozijo in rdeči nektar, da bi njegovo telo ostalo neokrnjeno. Božanski Ahil je odšel ob morskem bregu in s strašnimi kriki dvignil ahajske junake.

Tudi tisti, ki so dotlej ostajali v ladijskem taboru, krmarji, ki so upravljali ladijska krmila, in oskrbniki, ki so pri ladjah delili hrano, so tedaj prišli na zbor, ker se je Ahil spet prikazal, potem ko se je dolgo izogibal mučnemu boju.

Prišla sta tudi dva Aresova služabnika, šepajoč, bojeviti Tidejev sin in božanski Odisej, oprta na sulici, saj so ju še mučile hude rane; ko sta prišla, sta sedla v prvo vrsto zbora.

Zadnji je prišel vladar mož Agamemnon, tudi sam ranjen; v silovitem spopadu ga je namreč Koon, Antenorjev sin, ranil z bronasto sulico. Ko so se zbrali vsi Ahajci, je vstal hitronogi Ahil in jim spregovoril: »Atrejev sin, ali je bilo res kaj bolje za oba, zate in zame, da sva si z žalostjo v srcu v dušo razjedajočem prepiru besnela zaradi dekleta?

Ko bi jo bila Artemida s puščico ubila pri ladjah tistega dne, ko sem jo vzel, potem ko sem razdejal Lirnes! Tedaj ne bi toliko Ahajcev z zobmi zagrizlo v neizmerno zemljo pod rokami sovražnikov, ker sem vztrajal v svoji jezi.

To je koristilo Hektorju in Trojancem; Ahajci pa se bodo, mislim, še dolgo spominjali najinega prepira. Toda pustiva, kar se je zgodilo, čeprav naju boli, in s silo ukrotiva ljubo srce v prsih. Zdaj se odpovedujem jezi; ni mi treba brez konca trdovratno besneti. Daj, brž poženi dolgolase Ahajce v boj, da stopim Trojancem naproti in jih še enkrat preizkusim, ali si še želijo prenočevati pri ladjah. Mislim pa, da bo marsikdo med njimi vesel, če bo lahko spočil kolena, ko bo ubežal pogubnemu boju in naši sulici.«

Tako je rekel in Ahajci z lepimi golenicami so se razveselili, ker se je velikodušni Pelejev sin odpovedal jezi. Nato jim je spregovoril še vladar mož Agamemnon, kar s svojega sedeža, ne da bi vstal in stopil mednje: »Prijatelji, danajski junaki, Aresovi služabniki! Prav je poslušati moža, ki vstane, in se ne spodobi segati mu v besedo; to je težko celo spretnemu govorcu.

Kako bi v tolikšnem hrupu mož kdo mogel slišati ali govoriti? Še jasnoglasnemu govorniku je to v napoto. Sam bom govoril Pelejevemu sinu; vi drugi Argejci pa poslušajte in vsak dobro razumite moje besede.

Ahajci so mi to že mnogokrat očitali in me grajali. Toda kriv nisem jaz, temveč Zevs, Usoda in Erinija, ki hodi skozi meglo: oni so mi na zboru v srce vsadili divjo zaslepljenost tistega dne, ko sem Ahilu sam odvzel častni dar.

Kaj pa sem mogel storiti? Bog vse privede do konca. Ata, najstarejša Zevsova hči, vse zasleplja, pogubnica. Njene noge so nežne: ne stopa po zemlji, temveč hodi ljudem po glavah in jim škoduje; tako je ujela tudi nekoga drugega.

Saj je bil nekoč zaslepljen celo Zevs, ki ga imajo za najvišjega med ljudmi in bogovi; pa je tudi njega Hera, čeprav ženska, prevarala z zvijačo tistega dne, ko naj bi mogočnega Herakla Alkmena rodila v Tebah z lepim obzidnim vencem.

Ponosno je tedaj spregovoril vsem bogovom: ›Poslušajte me, vsi bogovi in vse boginje, da povem, kar mi veleva srce v prsih.

Danes bo Ejlejtija, ki prinaša porodne bolečine, na svet spravila moža, ki bo vladal vsem okoliškim ljudem, moža iz rodu tistih, ki izvirajo iz moje krvi.‹

Gospa Hera pa mu je zvijačno odgovorila: ›Zlagal se boš in svojih besed ne boš izpolnil. Daj, Olimpijec, prisezi mi zdaj s trdno prisego, da bo res vladal vsem okoliškim ljudem tisti, ki danes pade med noge ženske, eden izmed mož, ki izvirajo iz tvoje krvi in rodu.‹

Tako je rekla. Zevs ni sprevidel njene zvijače, temveč je izrekel veliko prisego, ki ga je nato hudo pogubila. Hera je planila z vrha Olimpa in brž prispela v ahajski Argos, kjer je vedela za plemenito ženo Stenela, Perzejevega sina.

Ta je nosila pod srcem ljubega sina in bila v sedmem mesecu. Hera ga je spravila na svet, čeprav je bil nedonošen, Alkmeni pa ustavila porod in zadržala Ejlejtije.

Sama je nato sporočila novico Zevsu, Kronosovemu sinu: ›Oče Zevs, gospodar bleščeče strele, nekaj ti bom povedala. Že se je rodil plemenit mož, ki bo vladal Argejcem, Evristej, sin Stenela, Perzejevega sina, tvojega rodu; ni nevredno, da vlada Argejcem.‹

Tako je rekla in ostra bolečina ga je zadela globoko v srce. Brž je zgrabil Ato za svetle lase, v srcu besneč, in izrekel trdno prisego, da se Ata, ki vse zasleplja, nikoli več ne bo vrnila na Olimp in zvezdnato nebo.

S temi besedami jo je z roko zavihtel in vrgel z zvezdnatega neba; brž je prišla med človeška dela. Zaradi nje je vselej vzdihoval, kadar je videl svojega ljubega sina, kako opravlja ponižujoča dela, ki mu jih je nalagal Evristej.

Tako tudi jaz: ko je veliki Hektor z bleščečo čelado pobijal Argejce pri krmah ladij, nisem mogel pozabiti Ate, ki me je sprva zaslepila.

Ker pa sem bil zaslepljen in mi je Zevs vzel razum, hočem zdaj vse popraviti in dati neizmerno povračilo. Toda vstani, pojdi v boj in dvigni še druge može.

Sam sem pripravljen dati vse darove, ki ti jih je včeraj v šotoru obljubil božanski Odisej, ko je prišel k tebi. Če želiš, počakaj, čeprav hrepeniš po boju, da ti služabniki prinesejo darove z moje ladje, in videl boš, da ti bom dal, kar ti bo po srcu.«

Odgovoril mu je hitronogi Ahil: »Preslavni Atrejev sin, vladar mož Agamemnon, darove mi daj, če želiš, kakor se spodobi, ali pa jih obdrži. Zdaj pomislimo na boj, in to brž; ni nam treba tukaj besedičiti in izgubljati časa, saj nas čaka še veliko nedokončano delo. Naj spet vsakdo vidi Ahila v prvih vrstah, kako z bronasto sulico uničuje trojanske bojne vrste.

Naj se vsak izmed vas s to mislijo spopade s sovražnim možem.« Odgovoril mu je preudarni Odisej: »Četudi si junak, bogovom podobni Ahil, nikar ne pošiljaj teščih ahajskih sinov proti Iliju, da bi se bojevali s Trojanci; spopad ne bo kratek, ko se enkrat srečajo bojne vrste mož in bog obema stranema vdihne moč.

Raje ukaži Ahajcem, naj pri hitrih ladjah zaužijejo hrano in vino, saj jima dolgujemo moč in pogum. Mož se ne more ves dan, vse do sončnega zahoda, bojevati s sovražnikom, če ni okusil hrane. Četudi si v srcu želi boja, mu udi neopazno obtežijo, dohitita ga žeja in lakota, kolena pa mu med hojo omahnejo.

Mož, ki se nasiti z vinom in jedjo in se ves dan bojuje s sovražniki, ima v prsih pogumno srce in udi mu ne opešajo, dokler vsi ne odnehajo z bojem.

Daj torej, razpusti može in ukaži, naj pripravijo obrok; vladar mož Agamemnon pa naj prinese darove na sredo zbora, da jih bodo vsi Ahajci videli s svojimi očmi in bo tvoje srce veselo.

Nato naj vstane med Argejci in ti priseže, da nikoli ni legel na njeno ležišče in se združil z njo, kakor je, gospodar, v navadi med moškimi in ženskami. Tudi tvoje srce naj se v prsih umiri.

Potem naj te v svojem šotoru pogosti z obilno pojedino, da ti ne bo manjkalo nič od tega, kar ti gre po pravici. Atrejev sin, ti pa boš odslej pravičnejši tudi do drugih. Nič sramotnega ni, če kralj pomiri moža, ki ga je sam prvi užalil.«

Spet mu je spregovoril vladar mož Agamemnon: »Veseli me, Laertov sin, da sem slišal tvoje besede, saj si vse prav preudaril in povedal. To sem pripravljen priseči, srce mi tako veleva, in pred božanstvom ne bom krivo prisegel. Ahil pa naj medtem ostane tukaj, čeprav hrepeni po boju. Tudi vsi drugi ostanite zbrani, dokler ne pridejo darovi iz šotora in z žrtvijo ne potrdimo zanesljive prisege.

Tebi samemu pa nalagam in ukazujem: izberi najboljše mladeniče med vsemi Ahajci in prinesi z moje ladje darove, ki smo jih Ahilu včeraj obljubili, ter pripelji ženske.

Taltibij pa naj mi brž v prostranem ahajskem taboru pripravi merjasca, da ga darujem Zevsu in Heliju.« Odgovoril mu je hitronogi Ahil: »Preslavni Atrejev sin, vladar mož Agamemnon, raje bi morali vse to opraviti kdaj drugič, ko bo v boju nastal predah in mi v prsih ne bo kipela tolikšna jeza.

Zdaj ležijo razmesarjeni možje, ki jih je pokončal Hektor, Priamov sin, ko mu je Zevs podaril slavo, vidva pa nas priganjata k hrani. Sam bi ahajskim sinovom zdaj ukazal, naj se bojujejo tešči in brez hrane, ob sončnem zahodu pa naj si pripravijo veliko večerjo, ko se maščujemo za sramoto.

Prej mi skozi grlo ne bosta šla ne pijača ne jed, saj je mrtev moj tovariš, ki leži v mojem šotoru, razmesarjen z ostrim bronom, obrnjen proti vhodu, okoli njega pa tovariši žalujejo. Zato mi ni mar za te stvari, temveč le za pobijanje, kri in bridko ječanje mož.«

Odgovoril mu je preudarni Odisej: »Ahil, Pelejev sin, daleč najboljši med Ahajci, močnejši si od mene in precej boljši s sulico; v preudarnosti pa bi te lahko prekašal za veliko, saj sem starejši in vem več.

Zato naj tvoje srce potrpežljivo sprejme moje besede. Ljudje se hitro nasitijo boja, v katerem bron po tleh strese največ stebel, žetve pa je najmanj, ko tehtnico nagne Zevs, ki odloča o bojih med ljudmi.

Ahajci ne morejo s praznim želodcem žalovati za mrtvim, saj jih preveč in dan za dnem pada brez prestanka. Kdaj bi si človek oddahnil od trpljenja?

Umrlega je treba pokopati in za njim en dan pretakati solze, nato pa utrditi srce. Tisti, ki preživijo strašni boj, morajo misliti na pijačo in jed, da se bomo še odločneje brez predaha bojevali s sovražniki, odeti v neuničljivi bron. Nihče naj se ne obotavlja in čaka na nov poziv vojski; ta poziv bo v nesrečo vsakomur, ki bo ostal pri argejskih ladjah. Skupaj planimo na Trojance, krotitelje konj, in zanetimo srdit boj.«

Tako je rekel in vzel s seboj sinove slavnega Nestorja, Filejevega sina Megesa, Toanta, Meriona, Kreontovega sina Likomeda in Melanipa. Odpravili so se v šotor Agamemnona, Atrejevega sina.

Kakor hitro je bilo izrečeno, tako hitro je bilo storjeno: iz šotora so prinesli sedem trinožnikov, ki mu jih je obljubil, dvajset bleščečih kotlov in dvanajst konj; brž so pripeljali tudi ženske, vešče brezhibnih del, sedem jih je bilo, osma pa je bila lepolična Brizejda.

Odisej je odtehtal vseh deset talentov zlata in stopil na čelo; drugi ahajski mladeniči so nosili darove. Položili so jih na sredo zbora, Agamemnon pa je vstal. Taltibij, čigar glas je bil podoben božjemu, je z merjascem v rokah stal ob pastirju ljudstev.

Atrejev sin je z rokami izvlekel nož, ki mu je vselej visel ob veliki nožnici meča, merjascu odrezal nekaj ščetin za začetek daritve in dvignil roke k Zevsu ter molil. Vsi Argejci so tam molče sedeli in spoštljivo poslušali kralja.

Med molitvijo je pogledal v prostrano nebo in rekel: »Naj bo priča najprej Zevs, najvišji in najboljši med bogovi, pa Zemlja, Sonce in Erinije, ki pod zemljo kaznujejo ljudi, kadar kdo krivo priseže: na dekle Brizejdo nisem položil roke, ne da bi jo zvabil v posteljo ne iz kakšnega drugega namena.

Nedotaknjena je ostala v mojem šotoru. Če sem v čem od tega krivo prisegel, naj mi bogovi naložijo obilico gorja, kakršno dajejo tistemu, ki jih užali s krivo prisego.«

Tako je rekel in z neusmiljenim bronom merjascu prerezal grlo. Taltibij ga je zavihtel in vrgel v veliko globino sivega morja, za hrano ribam. Ahil pa je vstal in spregovoril bojevitim Argejcem: »Oče Zevs, res velike zaslepljenosti pošiljaš ljudem! Atrejev sin ne bi nikoli do dna razburkal srca v mojih prsih in ne bi proti moji volji odpeljal dekleta, tako nemočno besen; toda Zevs je pač hotel, da mnoge Ahajce doleti smrt.

Zdaj pojdite jest, da potem skupaj krenemo v boj.« Tako je rekel in nemudoma razpustil zbor. Razšli so se, vsak k svoji ladji, velikodušni Mirmidonci pa so poskrbeli za darove in jih odnesli k ladji božanskega Ahila.

Spravili so jih v šotor in tja posadili ženske, plemeniti služabniki pa so konje odgnali v čredo. Ko je Brizejda, podobna zlati Afroditi, zagledala Patrokla, razmesarjenega z ostrim bronom, se je vrgla čez njegovo telo in glasno zajokala; z rokami si je praskala prsi, nežni vrat in lepo obličje.

Ženska, podobna boginjam, je v solzah rekla: »Patroklos, mojemu nesrečnemu srcu najljubši! Ko sem odšla iz šotora, sem te pustila živega, zdaj pa te ob vrnitvi najdem mrtvega, voditelj mož. Tako me vedno čaka nesreča za nesrečo.

Moža, ki sta mu me dala oče in častita mati, sem videla pred mestom razmesarjenega z ostrim bronom, in tri ljube brate, ki jih je rodila ista mati kot mene, vse je doletel pogubni dan.

Ko mi je hitri Ahil ubil moža in razdejal mesto božanskega Minesa, mi nisi pustil jokati, temveč si govoril, da boš poskrbel, da postanem zakonita žena božanskega Ahila, in me na ladjah odpeljal v Ftijo ter med Mirmidonci pripravil svatbo.

Zato neutolažljivo objokujem tvojo smrt, tebe, ki si bil vedno blag.« Tako je v solzah govorila; ženske so vzdihovale z njo, navidez za Patroklom, v resnici pa vsaka za svojim gorjem.

Okoli Ahila so se zbrali ahajski starešine in ga prosili, naj jé, a jih je z vzdihovanjem zavračal: »Če mi je kateri izmed ljubih tovarišev pripravljen prisluhniti, ga prosim: ne silite me zdaj, naj s hrano in pijačo nasitim svoje srce, saj me je zadela strašna žalost. Počakal bom do sončnega zahoda in do tedaj vzdržal.«

S temi besedami je druge kralje poslal stran; ostala pa sta oba Atrejeva sinova, božanski Odisej, Nestor, Idomenej in stari voznik konj Fojniks. Skušali so potolažiti njegovo globoko žalost, toda njegovo srce ni našlo utehe, dokler ne bi stopil v žrelo krvavega boja.

Ob spominih je globoko zavzdihnil in rekel: »Nekoč si mi tudi ti, nesrečni, najljubši med tovariši, sam v šotoru postavil predme okusno jed, hitro in skrbno, kadar so se Ahajci pripravljali, da ponesejo Trojancem, krotiteljem konj, boj, ki izvablja toliko solza.

Zdaj pa ležiš razmesarjen in moje srce zaradi hrepenenja po tebi noče ne pijače ne jedi, čeprav sta tukaj. Nič hujšega me ne bi moglo zadeti, tudi če bi izvedel za očetovo smrt, njega, ki zdaj nemara v Ftiji pretaka nežne solze, ker pogreša takšnega sina; jaz pa se v tuji deželi zaradi grozovite Helene bojujem s Trojanci. Niti če bi izvedel za smrt ljubega sina, ki odrašča na Skirosu, bogovom podobnega Neoptolema, če je sploh še živ.

Doslej je moje srce v prsih upalo, da bom le jaz umrl daleč od Argosa, kjer se pasejo konji, tukaj v Troji, ti pa se boš vrnil v Ftijo, da bi mojega otroka s hitro črno ladjo pripeljal s Skirosa in mu vse razkazal: moje imetje, služabnike in veliko hišo z visoko streho.

Mislim namreč, da je Pelej že povsem zapustil življenje ali pa še kratek čas živi in trpi, zgrbljen od mučne starosti, ter nenehno pričakuje žalostno novico o meni, ko bo izvedel, da sem umrl.«

Tako je govoril v solzah; starešine so vzdihovali z njim, vsak ob spominu na to, kar je pustil doma v svoji hiši. Ko jih je Kronosov sin videl žalovati, so se mu zasmilili in brž je Ateni namenil krilate besede: »Otrok moj, povsem si zapustila svojega moža!

Ali ti za Ahila sploh ni več mar? Pred ladjami z visokimi kljuni sedi in objokuje ljubega tovariša; vsi drugi so odšli k obroku, on pa ostaja tešč in brez hrane.

Pojdi in mu v prsi nakapaj nektar in prijetno ambrozijo, da ga ne bo mučila lakota.« S temi besedami je spodbudil Ateno, ki je bila že sama voljna; podobna dolgokrilni ptici z jasnim glasom je planila z neba skozi eter. Ahajci pa so se po taboru že oboroževali. Ahilu je v prsi nakapala nektar in prijetno ambrozijo, da mu bridka lakota ne bi omajala kolen, nato pa se je vrnila v trdno hišo svojega silnega očeta. Možje so se usuli proč od hitrih ladij.

Kakor goste snežinke, ki jih Zevs pošilja, mrzle letijo v sunkih Boreasa, rojenega pod jasnim nebom, tako so tedaj v gostih množicah od ladij nosili bleščeče čelade in ščite z izbočenimi popki, oklepe z močnimi ploščami in jesenove sulice.

Sijaj je segal do neba in vsa zemlja naokrog se je smejala v blisku brona; pod nogami mož je donelo. Sredi njih se je oboroževal božanski Ahil.

Škripal je z zobmi, oči so mu sijale kakor ognjeni plamen in v srce se mu je pogrezala neznosna žalost. V srdu proti Trojancem si je nadeval božje darove, ki mu jih je izdelal Hefajst.

Najprej si je okoli goleni namestil lepe golenice s srebrnimi zaponkami ob gležnjih, nato si je čez prsi nadel oklep. Prek ramen si je obesil bronasti meč s srebrnimi žeblji, zatem pa vzel veliki, čvrsti ščit, ki je daleč naokrog žarel kakor luna.

Kakor se mornarjem na morju prikaže sij gorečega ognja, ki gori visoko v gorah na samotnem pastirskem stanu, medtem ko jih viharji proti njihovi volji nosijo po morju, polnem rib, daleč od njihovih dragih, tako je sij Ahilovega lepega, umetelno izdelanega ščita segal v eter. Nato je dvignil težko čelado in si jo poveznil na glavo; kakor zvezda je zasijala čelada s konjsko grivo in okoli nje so se zibali zlati prameni, ki jih je Hefajst gosto razporedil po grebenu.

Božanski Ahil se je preizkusil v orožju, ali se mu dobro prilega in mu dopušča prosto gibanje sijajnih udov. Zdelo se mu je kakor krila, ki dvigujejo pastirja ljudstev.

Nato je iz tulca izvlekel očetovo sulico, težko, veliko in čvrsto. Noben drug Ahajec je ni mogel vihteti, le Ahil jo je znal zavihteti, jesenovo sulico s Peliona, ki jo je njegovemu ljubemu očetu dal Hajron, posekano na vrhu Peliona, da bi prinašala smrt junakom. Avtomedont in Alkimos sta medtem skrbela za konja in ju vpregala: namestila sta jima lepe prsne jermene, v čeljusti vstavila brzdi in vajeti potegnila nazaj do trdno sestavljenega voza. Avtomedont je prijel svetleči bič, ki mu je dobro sedel v roko, in skočil na voz za konjema. Za njim je stopil oboroženi Ahil, ki se je ves bleščal v orožju kakor sijoči Hiperion, in strašno zaklical očetovima konjema: »Ksantos in Balios, daleč slavna Podargina otroka, tokrat glejta, da svojega voznika pripeljeta varno nazaj med Danajce, ko se naveličamo boja, in ga ne pustita tam mrtvega kakor Patrokla!«

Izpod jarma mu je odgovoril konj hitrih nog, Ksantos, in ob tem povesil glavo; vsa njegova griva je zdrsnila izpod jarmovega obroča in ob jarmu segala do tal. Glas mu je dala beloroka boginja Hera: »Tokrat te bova še rešila, mogočni Ahil, toda tvoj pogubni dan je blizu. Ne bova ga zakrivila midva, temveč veliki bog in silna Usoda.

Nista bili najina počasnost in malomarnost krivi, da so Trojanci Patroklu z ramen sneli orožje; najboljši med bogovi, ki ga je rodila lepolasa Leto, ga je ubil v prvih vrstah in Hektorju podaril slavo.

Midva bi lahko tekla vštric s sapo Zefirja, ki ji pravijo najhitrejša; toda tebi samemu je usojeno, da te s silo premagata bog in človek.«

Ko je to povedal, so mu Erinije vzele glas. Hitronogi Ahil mu je globoko razburjen odgovoril: »Ksantos, zakaj mi prerokuješ smrt? Ni ti treba.

Tudi sam dobro vem, da mi je usojeno umreti tukaj, daleč od ljubega očeta in matere. Pa vendar ne bom odnehal, dokler Trojancev do sitega ne naženem v boj.«

Tako je rekel in s krikom pognal kopitonoga konja v prve vrste.