Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost členitve: srednja Neptunov junak vpraša boga, kaj je vzrok njegovim vzdihom in pohabljenemu čelu; tedaj kalidonska reka, z neokrašenimi lasmi, ovenčanimi s trstjem, začne takole: »Žalostno uslugo zahtevaš. Kdo bi namreč hotel, premagan, obujati spomin na svoje boje? Vendar jih bom povedal po vrsti. Ni bila tolikšna sramota biti premagan, kolikršna čast se je bilo spopasti, in tako velik zmagovalec nam daje veliko tolažbo.

Če je kdaj z govorico prišlo do tvojih ušes ime Dejanejra — nekoč je bila najlepša devica in upanje mnogih snubcev, ki so si jo zavidali. Ko sem z njimi vstopil v hišo očeta, čigar hčer smo snubili, sem dejal: »Sprejmi me za zeta, Partaonov sin.« Enako je dejal tudi Alkid. Drugi so se nama umaknili. On je pripovedoval, da mu bo dal Jupitra za tasta, slavo svojih del in uspešno izpolnjene ukaze svoje mačehe.

Jaz pa sem odvrnil: »Sramota je, če bog popusti smrtniku« (on tedaj še ni bil bog), »v meni vidiš kralja voda, ki v vijugastih tokovih tečejo skozi tvoje kraljestvo. Ne bom ti zet kot tujec, poslan iz daljnih krajev, temveč bom tvoj rojak in del tvoje dežele. Le v škodo naj mi ne bo, da me kraljica Junona ne sovraži in da mi ni bilo treba prestajati kazni naloženih del.

Kajti Jupiter, s čigar očetovstvom se ponašaš, Alkmenin sin, je bodisi tvoj lažni oče bodisi pravi zaradi pregrehe. Z materinim prešuštvom dokazuješ, kdo ti je oče. Izberi, ali ti je ljubše, da je Jupiter izmišljen oče ali da si rojen iz sramote.« Medtem ko sem tako govoril, me je že dolgo mrko gledal in le stežka obvladoval razplamtelo jezo; odvrnil je samo to: »Moja desnica je boljša od jezika.

Le da jaz zmagam v boju, ti pa zmaguj z besedami,« in divje napadel. Sram me je bilo po tolikšnem bahanju odnehati: odvrgel sem zeleno oblačilo s telesa, nastavil roke in jih ukrivljene držal pred prsmi, trdno stoječ, ter pripravil ude na boj. On je z dlanmi zajel prah in me z njim posul, pa tudi sam je od dotika rumenkastega peska porumenel. Zdaj je grabil moj vrat, zdaj hitro premikajoče se noge, ali vsaj dajal videz, da jih hoče zgrabiti, in me napadal z vseh strani.

Moja teža me je varovala in zaman me je napadal, prav kakor skalni gmoti, ob katero z glasnim hrumenjem udarjajo valovi: trdno stoji in jo varuje lastna teža. Za hip se razmakneva in se spet spopadeva; obstala sva v bojnem položaju, odločena, da ne popustiva; stopalo se je stikalo s stopalom in jaz sem, z vsem prsnim košem nagnjen naprej, pritiskal prste ob njegove prste in čelo ob njegovo čelo.

Prav tako sem videl silovito trčiti močna bika, ko sta se za nagrado v boju potegovala za družico, najlepšo v vsem pašnem gozdu: čreda gleda in trepeta, ne vedoč, komu je namenjena zmaga nad tolikšnim kraljestvom. Trikrat je Alkid zaman skušal moje prsi, ki so se mu upirale, odriniti od sebe; četrtič se je iztrgal iz objema in razklenil moje tesno sklenjene roke, me sunil z roko — odločen sem priznati resnico —, pri priči obrnil in mi z vso težo obvisel na hrbtu.

Če mi gre kaj verjeti — in zdaj si z izmišljeno pripovedjo ne iščem slave —, se mi je zdelo, da me teži naložena gora. Le stežka sem vrinil vmes roke, premočene od obilnega znoja, le stežka razklenil trdni objem okoli telesa. Ko sem sopel, je pritiskal name in mi branil obnoviti moči, ter se polastil mojega vratu. Tedaj je naposled moje koleno pritisnilo ob tla in z usti sem zagrizel v pesek.

Ker sem bil šibkejši v moči, sem se zatekel k svojim zvijačam in se mu izmuznil, spremenjen v dolgo kačo. Ko sem telo zvil v vijugaste kolobarje in ob divjem sikanju zganil razcepljeni jezik, se je Tirintčan zasmejal in se ponorčeval iz mojih zvijač: »Premagovati kače je bilo delo že moje zibelke,« je dejal, »in četudi prekašaš druge zmaje, Aheloj, kolikšen del lernajske pošasti boš ti, ena sama kača?

Ona se je množila z lastnimi ranami in nobene izmed stotih glav ji ni bilo mogoče nekaznovano odsekati, ne da bi vrat postal močnejši z dvema naslednicama. To sem ukrotil, čeprav se je razraščala s kačami, rojenimi iz pokola, in rasla ob svoji nesreči, ter jo ukročeno razparal. Kaj misliš, da bo s teboj, ki si se spremenil v nepravo kačo, vihtiš tuje orožje in se skrivaš v izposojeni podobi?« Tako je dejal in mi okoli zgornjega dela vratu sklenil prste: dušil sem se, kakor da bi mi grlo stiskale klešče, in se trudil iztrgati svoj vrat izpod njegovih palcev.

Ko sem bil premagan tudi tako, mi je ostala še tretja podoba, podoba divjega bika: spremenjen v bika znova začnem boj. On z leve strani ovije roke okoli mojega mišičastega vratu, me, ko se poženem, vleče in sledi mojemu gibanju, nato potisne rogove navzdol, jih zasadi v trda tla in me zvrne v globoki pesek. Pa še to mu ni bilo dovolj: ko je z neusmiljeno desnico držal moj trdi rog, ga je zlomil in iztrgal iz pohabljenega čela.

Najade so ga napolnile s sadjem in dišečim cvetjem ter posvetile; in boginja Blagostanja je bogata z mojim rogom.«