Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Končal je; vse sta ganila tako zgodba kakor pripovedovalec, še posebno Tezeja. Ker je ta želel slišati še več o čudežnih dejanjih bogov, se je kalidonski rečni bog oprl na komolec in ga nagovoril: »Nekaterim, o najpogumnejši, se je podoba spremenila le enkrat in so v tej novi obliki ostali, drugim pa je dano prehajati v številne podobe, kakor tebi, Protej, prebivalec morja, ki objema zemljo.

Saj so te videli zdaj kot mladeniča, zdaj kot leva; zdaj si bil divji merjasec, zdaj kača, ki bi se je bali dotakniti, zdaj so te rogovi spreminjali v bika. Pogosto si se lahko kazal kot kamen, pogosto tudi kot drevo; včasih si posnemal podobo tekočih voda in bil reka, včasih pa vodi nasprotni ogenj. Nič manjše moči nima Avtolikova žena, Erizihtonova hči. Njen oče je preziral božjo moč in na oltarjih ni nikoli zažigal dišečih darov.

Pravijo, da je s sekiro oskrunil celo Cererin gaj in z železom onečastil starodavna sveta drevesa. Med njimi je stal velikanski hrast s prastarim deblom, sam zase ves gaj; okoli debla so bili trakovi, spominske tablice in venci, pričevanja o uslišanih zaobljubah. Pod njim so driade pogosto rajale v prazničnih plesih, pogosto so tudi sklenile roke in se druga za drugo razvrstile okoli debla, katerega obseg je meril trikrat po pet sežnjev. Vse drugo drevje je bilo ob njem kakor trava ob vsem drugem drevju.

Vendar Triopov sin zato ni prizanesel drevesu s sekiro, temveč je služabnikom ukazal posekati sveti hrast; in ko je videl, da se ob ukazu obotavljajo, je enemu iztrgal sekiro ter brezbožno izrekel te besede: »Naj ne bo le boginji ljubo drevo, naj bo celo boginja sama — zdaj se bo z listnatim vrhom dotaknila tal.« To je rekel, in ko je zamahnil z orožjem za poševni udarec, je Cererin hrast vztrepetal in zastokal; hkrati so začeli bledeti listi, hkrati želodi, in tudi dolge veje je obšla bledica.

Ko je njegova brezbožna roka zadala rano deblu, je iz razklanega lubja pritekla kri, prav kakor navadno brizgne iz prerezanega vratu, ko pred oltarjem pade velik bik, darovan v žrtev. Vsi so osupnili in eden izmed njih si je drznil preprečiti zločin ter ustaviti kruto dvorezno sekiro. Tesalec ga je pogledal in rekel: »Prejmi plačilo za svojo pobožnost!« Nato je železo od drevesa obrnil proti možu, mu odsekal glavo in znova začel sekati hrast; iz sredine debla pa se je zaslišal tak glas: »V tem drevesu prebivam nimfa, Cereri nadvse ljuba, in umirajoč ti prerokujem, da se bliža kazen

za tvoja dejanja; to mi je v tolažbo ob smrti.« On pa je nadaljeval svoj zločin in naposled je drevo, omajano od neštetih udarcev in potegnjeno z vrvmi, padlo ter s svojo težo podrlo velik del gozda. Driade, vse sestre, pretresene zaradi izgube, ki je zadela gaj in njih same, so v črnih oblačilih žalujoče stopile pred Cerero in jo prosile, naj kaznuje Erizihtona. Prelepa boginja jim je prikimala in z gibom glave zatresla polja, obložena z zrelim žitom.

Zasnovala je kazen, ki bi vzbujala usmiljenje, ko ne bi on s svojimi dejanji izgubil pravice do slehernega usmiljenja: izročiti ga pogubni Lakoti, da ga raztrga. Ker pa boginja sama ne sme k njej — usoda namreč ne dopušča, da bi se Cerera in Lakota srečali —, je eno izmed gorskih nimf, samotno oreado, nagovorila takole: »Na skrajnem robu ledene Skitije je kraj, pusta tla, nerodovitna zemlja brez pridelkov in dreves; tam prebivajo ohromljujoči Mraz, Bledica in Drget ter sestradana Lakota. Ukaži ji, naj se naseli v zločinsko drobovje svetoskrunca; naj je obilje hrane ne premaga in naj v boju prekaša mojo moč.

Da te ne bi prestrašila dolžina poti, vzemi moj voz, vzemi zmaje, ki jih boš z vajetmi vodila visoko po nebu.« In ji jih je dala. Nimfa se je na izročenem vozu dvignila v zrak in prispela v Skitijo; na vrhu ledene gore, ki ji pravijo Kavkaz, je z vajetmi privzdignila vratove zmajev in na kamnitem polju zagledala iskano Lakoto, kako s kremplji in zobmi ruva redke bilke.

Njeni lasje so bili razmršeni, oči vdrte, obraz bled, ustnice sivkaste od zanemarjenosti, grlo hrapavo in zarjavelo, koža trda, tako da je bilo skoznjo videti drobovje; pod upognjenimi ledji so štrlele suhe kosti, namesto trebuha je imela le prostor zanj; zdelo se je, da prsi visijo in jih drži le koščeno ogrodje hrbtenice. Shujšanost ji je povečala sklepe, okrogla kolena so otekala, gležnji pa so štrleli v velikanskih izboklinah.

Ko jo je nimfa zagledala od daleč — bliže si namreč ni upala —, ji je sporočila boginjina navodila; le malo je postala in čeprav je bila daleč proč, čeprav je šele prišla tja, se ji je že zdelo, da čuti lakoto; zato je obrnila zmaje nazaj proti Hemoniji in visoko v zraku zasukala vajeti. Lakota je izvršila Cererino naročilo, čeprav je vedno nasprotnica njenega dela. Veter jo je po zraku ponesel do označene hiše in takoj je vstopila v svetoskrunčevo spalnico ter ga, potopljenega v globok spanec, saj je bila noč, objela z obema rokama; vdihnila se je v moža, mu dahnila v grlo, prsi in usta ter po praznih žilah razsejala glad.

Ko je izvršila naročilo, je zapustila rodovitni svet in se vrnila v svoje običajno bivališče, v siromašne votline. Erizihtona je še vedno z mirnimi krili božal blagi Sen; v sanjah je segal po jedeh, zaman premikal usta, drgnil zob ob zob in mučil grlo, prevarano z namišljeno hrano, namesto jedi pa zaman požiral redek zrak. Ko se je prebudil, je v njem podivjala sla po jedi in zavladala požrešnemu grlu ter razžarjenemu drobovju.

Brez odlašanja je zahteval vse, kar dajejo morje, zemlja in zrak, in se ob obloženih mizah pritoževal nad lakoto; med jedjo je terjal novih jedi; kar bi zadostovalo mestom in vsemu ljudstvu, ni bilo dovolj zanj samega, in več ko je spravil v trebuh, več si je želel. Kakor morje sprejema reke z vse zemlje, pa se vode ne nasiti in golta reke iz daljnih krajev, in kakor požrešni ogenj nikoli ne odklanja goriva, temveč sežiga nešteta polena, in več ko ga dobi, več ga zahteva ter postaja ob obilju le še požrešnejši, tako usta brezbožnega Erizihtona sprejemajo vse jedi in obenem zahtevajo nove. Vsaka hrana

v njem vzbuja željo po hrani in z jedjo vedno nastaja prazen prostor. Z lakoto in globokim breznom svojega trebuha je že zmanjšal podedovano premoženje, a strašna lakota je tudi tedaj ostajala nezmanjšana in v njegovem nenasitnem grlu je še divjal plamen. Ko je naposled vse imetje spravil v drobovje, mu je ostala le hči, nevredna takšnega očeta. Obubožan je prodal še njo. Plemenita hči ni hotela priznati gospodarja in je nad bližnje morje iztegnila dlani: »Reši me gospodarja, ti, ki si si vzel mojo deviškost,« je rekla. Vzel ji jo je Neptun.

Ta ni prezrl njene prošnje; čeprav jo je gospodar, ki ji je sledil, še pravkar videl, ji je spremenil podobo, ji nadel moški obraz in oblačila, kakršna nosijo ribiči. Gospodar jo je pogledal in rekel: »O ti, ki na trnku skrivaš kovino z drobceno vabo in vihtiš ribiško palico, naj ti bo morje mirno, naj bo riba v vodi lahkoverna in naj ne zazna trnka, dokler se ne ujame nanj!

Dekle v borni obleki in z razmršenimi lasmi je še pravkar stalo na tej obali — sam sem jo videl tu stati —; povej, kje je, saj od tod ni več njenih sledi.« Spoznala je, da božji dar dobro deluje, in vesela, da pri njej sami poizveduje po njej, mu je odgovorila: »Kdor koli si, oprosti; od te vode nisem nikamor odvrnil oči, ves zatopljen v svoje delo. In da ne boš dvomil: naj mi bog morja pomaga pri tej spretnosti, če tu na obali že dolgo ni stal nihče razen mene, tudi nobena ženska.« Gospodar je verjel, se obrnil in stopal nazaj po pesku; prevaran je odšel, njej pa se je vrnila lastna podoba.

Ko je oče spoznal, da njegova hči lahko spreminja telo, je Triopovo vnukinjo pogosto prodajal gospodarjem. Ona pa jim je uhajala zdaj kot kobila, zdaj kot ptica, zdaj kot krava, zdaj kot jelen in požrešnemu očetu priskrbovala nepošteno pridobljeno hrano. Ko pa je silovitost te nadloge porabila vse sredstvo za preživetje in še podžgala hudo bolezen, si je začel sam z razdiralnimi ugrizi trgati ude in se nesrečnež hraniti tako, da je krčil lastno telo.

A kaj se zadržujem pri drugih? Tudi meni je, mladenič, dana moč, da spreminjam telo, le število podob je omejeno. Zdaj se kažem tak, kakršen sem ta hip, zdaj se zvijem v kačo, zdaj kot vodnik črede zbiram moč v rogovih — v rogovih, dokler sem jih še imel! Zdaj je ena stran čela brez orožja, kakor sam vidiš.« Njegovim besedam so sledili vzdihi.