Prevod

Pripovedujejo tudi, da je bil Abu Nuvas nekega dne sam in si je pripravil razkošno pojedino. Zbral je najrazličnejše jedi in dobrote, vse, kar si morejo zaželeti ustnice in jezik. Nato je odšel iskat ljubega, ki bi bil vreden takšne gostije, in dejal: »O moj Bog, moj gospod in gospodar, prosim te, privedi mi koga, ki bo primeren za to omizje in mi bo danes dostojen družabnik pri pijači.« Komaj je izgovoril te besede, že je zagledal tri lepe golobrade mladeniče, kakor da bi bili rajski dečki. Čeprav so bili različnih polti, so se v čudoviti lepoti ujemali, njihova prožna telesa pa so zbujala sladke upe, kakor je dejal pesnik:

Šel sem mimo dveh golobradcev in rekel: »Oba ljubim.« Golobradca sta vprašala: »Imaš kaj denarja?« Odvrnil sem: »Imam, pa tudi radodaren sem.« In golobradca sta dejala: »Potem sva blizu dogovora.« Abu Nuvas je bil prav takšne narave: z lepimi mladeniči se je zabaval in veselil ter trgal vrtnice z vsakega svežega lica, kakor je dejal pesnik:

Star mož, pa še vedno zaljubljen, ljubi lepotce in hrepeni po veselju. Na peščenih tleh je postal mož iz Mosula, a spominjal se je le Alepa. Stopil je torej k mladeničem in jih pozdravil, oni pa so mu odzdravili z vsem spoštovanjem in prijaznostjo. Nato so hoteli nadaljevati svojo pot, a Abu Nuvas jih je zadržal in jim zrecitiral te verze:

Ne hodite k drugemu, saj pri meni izvira vse dobro. Pri meni se bistri vino, ki ga je prinesel samostanski menih. Pri meni sta ovčje meso in perutnina vseh vrst. Jejte to in pijte staro vino, ki prežene tegobe. Pofukajte drug drugega in vmes vtaknite še mojega tiča. Ko je s svojimi verzi premamil mladeniče, so mu hoteli ustreči in so sprejeli njegovo vabilo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila tristo dvainosemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so mladeniči, potem ko jih je Abu Nuvas premamil s svojimi verzi, sklenili ugoditi njegovi želji in mu odgovorili, da ga bodo radi ubogali. Odšli so z njim v njegovo hišo in v sobani našli prav vse, kar je opisal v svoji pesmi. Sedli so, jedli in pili, se naslajali in veselili, nato pa prosili Abuja Nuvasa, naj razsodi, kateri med njimi je najbolj ljubek in lep ter najbolj skladne in postavne rasti. Pokazal je na enega, ga dvakrat poljubil in zrecitiral ta dva verza:

Svojo dušo bi dal za znamenje na njegovem licu! Od kod se je vzelo to znamenje, ki bi ga odkupil z vsem svojim bogastvom? Blagoslovljen tisti, ki je njegovo lice pustil brez dlak in vso lepoto naselil v to znamenje. Nato je pokazal na drugega, ga poljubil na ustnice in zrecitiral ta dva verza:

Moj ljubi ima na licu znamenje kakor mošus na čisti kafri. Ko ga je moje oko uzrlo, je ostrmelo, znamenje pa je reklo: »Izreci blagoslov nad Prerokom!« Nato je pokazal na tretjega, ga desetkrat poljubil in zrecitiral te verze:

Mladenič, ki mu vino barva dlani, je v srebrni čaši raztopil zlato. S točaji je krožil naokrog s čašo vina, njegovi očesi pa sta ponujali še dve drugi. Lepotec turškega rodu, gazela, katere pas se meri z gorama Hunajna. Čeprav se je moja duša umirila v az-Zavri, se srce trga med dvema, ki ga vnemata: eden ga vodi v Dijar Bakr, drugi proti deželi al-Džamajn. Vsak mladenič je že popil po dve čaši. Ko je prišel na vrsto Abu Nuvas, je prijel čašo in zrecitiral ta dva verza:

Vino pij le iz rok mlade gazele, ki mu je podobna po nežnosti, kakor je ono podobno njej. Pivec v vinu ne najde prave slasti, če mu ga ne toči mladenič z gladkimi lici. Nato je izpil svojo čašo in pijača je spet zakrožila. Ko je bil Abu Nuvas drugič na vrsti, ga je prevzelo veselje in zrecitiral je te verze:

Za družabnice si vzemi čaše, ki jih drugo za drugo prazniš, in za njimi naj pridejo nove čaše vina iz dlani temnoustega lepotca, čigar slina po spanju diši kakor mošus ali jabolko. Vino pij le iz rok mlade gazele: poljub na njeno lice je slajši od vina. Ko je pijanost povsem premagala Abuja Nuvasa, tako da ni več vedel, kje ima roke in kje glavo, se je nagnil k mladeničem, jih poljubljal in objemal ter prepletal svoje noge z njihovimi. Ni mu bilo mar ne greha ne sramote in zrecitiral je te verze:

Vso slast užije le mož, ki pije z golobradimi družabniki. Eden mu poje, drugi ga pozdravi, ko ga poživi s čašo. Kadar si zaželi poljuba, mu kateri ponudi ustnice v sladek požirek. Naj bodo blagoslovljeni! Z njimi mi je dan postal prijeten — o čudo, kako sladek je bil! Pijemo čisto vino in mešano, naš dogovor pa je: kdor zaspi, ga pofukamo. Medtem ko so tako uživali, je nekdo potrkal na vrata. Dovolili so mu vstopiti, in ko je prišel noter, so videli, da je poveljnik pravovernih Harun ar-Rašid. Vsi so vstali in pred njim poljubili tla. Ob kalifovi veličastni pojavi se je Abu Nuvas streznil. Poveljnik pravovernih mu je rekel: »Abu Nuvas!« Ta je odgovoril: »Na voljo sem ti, o poveljnik pravovernih, naj te Bog podpira!« Kalif ga je vprašal: »Kaj je vendar to?« Odvrnil je: »O poveljnik pravovernih, stanje je nedvomno tako zgovorno, da je vprašanje odveč.« Kalif mu je rekel: »Abu Nuvas, za nasvet sem prosil vzvišenega Boga in te imenoval za sodnika zvodnikov.« Abu Nuvas ga je vprašal: »Mi res želiš takšno službo, o poveljnik pravovernih?« »Da,« je odgovoril. Abu Nuvas pa je dejal: »O poveljnik pravovernih, ali imaš kakšno zadevo, ki bi jo rad predložil mojemu sodišču?« Poveljnik pravovernih se je razjezil, obrnil in jih ves besen zapustil. Ko se je znočilo, je legel spat še vedno silno jezen na Abuja Nuvasa, Abu Nuvas pa je preživel eno svojih najveselejših noči, polno užitkov in vedrine. Ko je napočilo jutro in je zasijala njegova zvezda, je Abu Nuvas končal gostijo, odslovil mladeniče, oblekel dvorna oblačila in se iz svoje hiše odpravil k poveljniku pravovernih. Ta je imel navado, da je po koncu zasedanja dvora odšel v sprejemno dvorano, kamor so prišli pesniki, pivski družabniki in glasbeniki. Vsak je sedel na svoje odrejeno mesto in ga ni zapuščal. Tudi tistega dne je po zasedanju odšel v dvorano, poklical družabnike in jih posedel na njihova mesta. Ko je prišel Abu Nuvas in hotel sesti na svoje mesto, je poveljnik pravovernih poklical rablja Masrurja in mu ukazal, naj Abuju Nuvasu sleče oblačila, mu na hrbet priveže oslovsko sedlo, na glavo nadene povodec in mu čez zadnjico namesti podrepni jermen, nato pa ga vodi po sobanah suženj. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati svojo dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila tristo triinosemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je poveljnik pravovernih rablju Masrurju ukazal, naj Abuju Nuvasu sleče oblačila, mu na hrbet priveže sedlo, na glavo nadene povodec in mu čez zadnjico namesti podrepni jermen. Nato naj ga vodi po sobanah suženj, po prostorih harema in vseh drugih prostorih, da se bodo norčevali iz njega, zatem pa naj mu odseka glavo in mu jo prinese. Masrur je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Začel je izvrševati kalifov ukaz in ga vodil po sobanah, ki jih je bilo toliko, kolikor je dni v letu. Abu Nuvas je bil zabaven in vsak, ki ga je videl, mu je dal nekaj denarja, tako da se je vrnil s polnim žepom. Ko je bil še v takšnem stanju, je prišel Džafar al-Barmaki. Zaradi pomembnega opravka za poveljnika pravovernih je bil odsoten, zdaj pa je stopil h kalifu. Zagledal je Abuja Nuvasa v takšni opravi, ga prepoznal in mu rekel: »Abu Nuvas!« Ta mu je odgovoril: »Na voljo sem ti, moj gospodar.« Džafar ga je vprašal: »Kaj si zagrešil, da te je doletela takšna kazen?« Abu Nuvas je odvrnil: »Ničesar nisem zagrešil, le našemu gospodu kalifu sem podaril svoje najlepše pesmi, on pa mi je v zameno podaril svoja najlepša oblačila.« Ko je poveljnik pravovernih to slišal, se je zasmejal, čeprav mu je srce še prekipevalo od jeze. Odpustil mu je in ukazal, naj mu dajo mošnjo denarja.«