Prevod

Fei Ji iz dežele Wu je že dolgo bival v deželi Chu. Tiste čase so na cestah pogosto prežali razbojniki, zato je bila njegova žena nenehno v skrbeh zanj. Nekoč je s sopotniki prenočeval ob vznožju gore Lushan in drug drugega so spraševali, koliko časa so že zdoma. Ji je dejal: »Od doma sem že več let. Pred odhodom sem se poslovil od žene in jo prosil, naj mi za na pot da zlato lasnico. Hotel sem le videti, ali mi jo je pripravljena dati. Ko sem jo dobil, sem jo položil na podboj nad vrati. Ob odhodu sem ji to pozabil povedati, zato mora biti lasnica še zmeraj tam.« Še isto noč je žena sanjala, da ji Ji govori: »Na poti so me napadli razbojniki in ubili. Že dve leti sem mrtev. Če mi ne verjameš: ko sem odhajal, sem vzel tvojo lasnico, vendar je nisem odnesel s seboj, temveč sem jo pustil na podboju nad vrati. Pojdi in jo vzemi.« Ko se je žena prebudila, je potipala nad vrati in našla lasnico. Domači so zato razglasili žalovanje. Dobro leto zatem pa se je Ji vrnil domov.