Waltey

Prevod

Še pred petdesetimi leti je v Limi obstajalo združenje žensk, vseh počečkanih z gubami in bolj izsušenih od uši na revežu, ki so se preživljale s cmerjenjem in točenjem solz, debelih kot čičerika. Kakšen pasji poklic in kakšna vražja iznajdba! Posebnost je bila ta, da je bila vsaka članica stara kot greh, grda kot obrekovanje in za povrh še malo čarovnica in malo zvodnica. V Španiji so jim pravili žalovalke, v teh perujskih kraljestvih pa so jih krstili za žalujoče ali jokavke.

Da jih je kolonialna oblast po najboljših močeh skušala izkoreniniti, mi dokazuje razglas oziroma pravilnik o žalovanju, ki ga je podkralj don Teodoro de Croix ukazal objaviti v Limi 31. avgusta 1786 in ki sem ga imel priložnost prebrati v XXXVIII. zvezku zbirke Papeles varios v Narodni knjižnici. Dvanajsti člen razglasa se dobesedno glasi takole: »Navada najemanja jokavk ali žalovalk, ki nasprotuje tako načelom naše vere kakor zakonom, je za vselej prepovedana in odpravljena; kršiteljicam se naloži kazen enomesečnega dela v bolnišnici, dobrodelnem zavodu ali pekarni.« Kaže, da je ta razglas, kakor toliko drugih, ostal mrtva črka na papirju.

Komaj je umrl kdo, ki je zapustil dovolj premoženja za plačilo spodobnega pogreba, že so se izvršitelj oporoke in svojci pognali po ulicah iskat najslavnejšo jokavko, ta pa je poskrbela, da je najela še babnice, ki naj bi jo spremljale. Plačilo je, kakor pravi starinski zbornik, v katerega sem pogledal, znašalo štiri pese za glavno žalovalko in po dva za vsako podrejeno. Kadar pa so se svojci hoteli pokazati radodarne in so k predpisani ceni primaknili še nekaj realov, so bile žalujoče dolžne uprizoriti tudi kaj izrednega: joku so morale dodati omedlevanje, epileptične krče in puljenje las. Skupaj s tako imenovanimi reveži s plamenicami, ki so prihajali z voščeno svečo v roki, so pri cerkvenih vratih čakale, da so truplo prinesli noter in ga nato odnesli ven, ter tedaj dale duška svoji pretihotapljeni žalosti.

Naj jim očitajo, kar hočejo; jaz pa trdim, da so si denar pošteno zaslužile. Nekatere so bile tako izurjene, da se je zdelo, kot bi imele v telesu celo skladišče solz; tako spretno so jih znale hlin iti, saj so si pomagale tako, da so si oči drgnile s prsti, namočenimi v česnov in čebulni sok. Pokojnika so pogosto poznale toliko kot mavra Muzo, pa so vendar lagale, da je bilo veselje, in med vzdihi in ihtenjem poveličevale njegove vrline.

— Oj, oj! Kako radodaren in dobrodelen je bil! — Tisti v krsti pa je bil nič manj kot oderuh. — Oj, oj! Kako pogumen in srčen je bil! — Nesrečnik pa je pobral šila in kopita zaradi bolezni od strahu, ki so mu jo nakopali škrati in prikazni.

— Oj, oj! Kako pošten in dober kristjan je bil! — Pokojnik pa si je s svojimi lopovščinami in tako otrdelo vestjo zaslužil smrt na visokem položaju, se pravi na vislicah.

V tem duhu so se vrstile njihove žalostinke. A poslanstvo jokavk se s tem ni končalo. Ostal je še rep, ki ga je bilo treba odrti: trideset večerov sprejemanja sožalja v pokojnikovi hiši. Salon in notranjo sobo so odeli v črne zavese ter ju osvetlili s svetilko ali svečo pod steklenim pokrovom, prekritim s tilom, skozi katerega je bilo svetlobo komaj slutiti; ali pa so prižgali oljno lučko s plavajočim stenjem, ki je oddajala nekaj podobnega zametku svetlobe, v resnici pa je temo delala samo še bolj srhljivo. Od sedmih zvečer so pokojnikovi prijatelji molče prihajali v salon in sedali, ne da bi črhnili besedo. Takšno žalno srečanje je bilo, po domače povedano, zborovanje nemih.

Notranja soba je bila glavni štab kril in bolh. Prijateljice so posnemale moške in niso premaknile ustnic, kar je moralo biti, če dobro premislimo, za Evine hčere huda pokora. Samo jokavkam je bilo dovoljeno hrupno usekovati se in tu in tam zavzdihniti: »Oj, Jezus!« ali izpustiti globok, votel vzdih, ki je zvenel kakor tožba z onega sveta.

Na teh žalnih srečanjih so se dogajali smešni prizori. Kakšen navihanec je denimo spustil v notranjo sobo pol ducata mišk, in tedaj se je razleglo vpitje, tekanje, cviljenje in cepetanje.

Na srečo se je sprejem končal, ko je ura odbila osem; tedaj pa so se začele ženske zadrege. Nobena ni hotela prva vstati. Temu dejanju so pravili »prelomiti kozlička«.

Nazadnje se je katera le odločila za tak dokaz poguma, stopila k vdovi, ki ni bila vselej neutolažljiva, in ji rekla: — Kaj hočemo! Zgodi se Božja volja. Sprijazni se, hčerka moja, saj je med svetniki in počiva od tega nehvaležnega sveta. Ne vdajaj se žalosti, ker s tem žališ Vsemogočnega.

In vse so se poslavljale z enako litanijo. Ko se je družina vrnila z izrekanja sožalja, je seveda vzela v precep vdovo in vse navzoče, dekleta pa so s škarjami, ki jim jih je dal Bog, imenitno krojila tuje suknje. Babica ali kakšna teta, ki ji je nahod preprečil, da bi šla opravit svojo dolžnost do vdove, je vprašala:

— In katera je prelomila kozlička? — Doña Estatira, pisarjeva žena. — Katera druga pa, ta brezsramnica! Saj se vidi ... Ženska, ki si upa nositi ime Estatira! ...

Naj si še tako belim glavo, nikakor ne morem razumeti, zakaj takšno opravljanje. Za vraga! Menda obisk ne more trajati večno in mora kdo pokazati zgled ter se napotiti proti vratom; pa tudi ime Estatira ne žali ne Boga ne bližnjega.

Vsak večer je jokavka prejela eno peseto s podobo stebrov in ploščico čokolade. In ne pozabimo, da je ta zlata jama trajala cel mesec. Le ob smrti otrok jokavke niso imele nobenega opravila. Seveda! Angelčki gredo v nebesa!

Med vsemi žalovalkami pa je bila ena, ki je bila razred zase, non plus ultra svoje vrste, in se je blagovolila udeležiti samo pogreba podkralja, škofov ali zelo visokih osebnosti. Odlikoval jo je naziv jokavka velikega petka. Ljudstvo ji je pravilo še drugače, a to ime bomo pustili na dnu črnilnika, da ne bi naše bralke zardele.

Tako so govorili: — Pogreb dona Tegaintega je bil najboljše od najboljšega. Kaj bi ti pravila, dekle: še jokavka velikega petka je stala pri cerkvenih vratih!

Zame obstaja le eno še hujše skrunjenje: tisto, ki se vsako leto dogaja v velikih mestih, ko se ljudje novembra odpravijo na sprehod ali romanje na pokopališče. Grobove tisti dan s cvetjem, trakovi in simboličnimi venci ne krasi žalost svojcev, temveč nečimrnost živih. — Kaj bi rekli o nas? — govorijo ljubeči sorodniki. — Drugi morajo videti, kako razkošno trošimo. — In nečimrnost sem našel celo v smrti, pravi najmodrejša vseh knjig.

Nagrobne plošče so na tem romanju tarča posmeha in obrekovanja. — Poglej no! — pravi mladenič drugemu puhloglavcu svoje vrste, ko pregledujeta nagrobnike. — Poglej, kdo je tukaj ... Carmencita ... Se je ne spomniš, fant? ... Tista, ki je bila ljubica mojega bratranca bankirja in ga je stala celo premoženje ... Zelo dobrodelno dekle ... In lepo, to že, le da si je barvala obrvi in stiskala usta, da je skrivala odkrušen zob. — Kako lep venec so dali donu Melquíadesu! Žena mu je za življenja nataknila še lepše rogovje. — Kako imeniten mavzolej ima don Junípero! Lahko bi imel še boljšega, saj je dovolj nakradel, ko je bil finančni minister! Kakšen lopov! — Poglej, kakšen nagrobni napis so namenili donu Milónu, ki ni bil nič drugega kot osel z zlatimi podkvami in srebrnim tovornim sedlom. Takšno zabito teslo imenovati vrelec učenosti in modrosti! — Doña Remedios je bila pa prava lisica! Dobro sem jo poznal, še predobro. Saj sem se skoraj zapletel v dvoboj z njenim copatastim možem! — Nisem vedel, da je markiz del Algarrobo že umrl. Lepo star je šel v jamo! Saj je bil sodobnik Pizarrovih ostrog! — Presneto! Tu leži požrtvovalen domoljub, eden tistih, ki ti dajo perutnico, da sami pojedo prsi, in znajo iz vsake nesreče, ki zadene ljudstvo, potegniti korist.

In toliko naj bo dovolj za vzorec nespoštljivega opravljanja. Tem obrekljivcem se kot ulita prilega ljudska pesmica: Čevelj imam raztrgan, s čim naj ga zakrpam? Z ostmi hudobnih jezikov, ki trosijo, česar ni.

Resnična žalost beži pred vrvežem. Na dan mrtvih iti na sprehod po pokopališču, da bi videl druge in se sam pokazal, po tistem: »Kam greš, Vicente? Tja, kamor gredo vsi ljudje,« kakor bi šel na bikoborbo, iz radovednosti in da bi ubil čas, pomeni zagrešiti najbolj odvratno in neumno vseh svetoskrunstev.

Pokojnike bom pustil pri miru in se vrnil k jokavkam. Patri mercedarijanci so v tekmovanju s tem, kar so prejšnji dan počeli avguštinci, na veliki petek v procesiji nosili nosila s Kristusovim grobom; za njimi pa je, obdana z množico pobožnjakaric, hodila razmršena ženska, tulila ter preklinjala Juda, Kajfa, Pilata in vse rablje. In najzabavnejše je bilo, da je, ne da bi se katera živa duša pohujšala, Jude zmerjala s tako hudimi psovkami, da jih je imenovala celo sinove ... tiste grde besede.

Iz kapele Vera Cruz je ob enajstih zvečer krenila tudi znamenita Minervina procesija, ki so jo, kakor je znano, plačevali plemeniti potomci Pizarrovih tovarišev. Pizarro je namreč ustanovil to aristokratsko bratovščino in dosegel, da je papež cerkvi poslal košček pravega lignum crucis, relikvijo, ki jo dominikanci hranijo še danes.

Toda v tej procesiji je bilo vse dostojanstveno, obenem pa razkošno in veličastno. Aristokracija jokavkam nikoli ni dala prostora in je ta okras prepustila ljudski procesiji mercedarijancev.

Nadškof don Bartolomé María de las Heras nad takšnimi burkami ni bil navdušen; in prvo leto, ko se je udeležil procesije, bilo je leta 1807, je sredi ulice ustavil nosila ter ukazal, naj odstranijo tisto razgrajaško žensko, ki si brez spoštovanja do svetosti dneva drzne izgovarjati umazane psovke.

Ali bi verjeli, da se je ljudstvo zgrnilo, da bi to preprečilo? Prav tako je bilo. Samo še tega bi se manjkalo, da bi procesiji vzeli ves sijaj in iz nje izločili jokavko!

Preudarni nadškof se je nasmehnil, uklonil volji ljudstva in ukazal, naj procesija nadaljuje pot; naslednje leto pa je mercedarijancem takšno skrunjenje odločno prepovedal.

Pogrebne žalovalke pa so še nekaj let lepo uspevale. Kakor je razvidno iz te bežne podobe, je bil poklic jokavk, če je v Limi sploh obstajal kak donosen poklic, gotovo takšen. Toda prišla je Domovina z vsem svojim spremstvom brezbožnosti in odtlej je človeka kar groza umreti; ko se namreč preseli v drugo sosesko, s seboj odnese gotovost, da ga ne bodo objokovali, kakor se spodobi.

Jokavke smo zamenjali z nečim še hujšim, če je to sploh mogoče ... z nekrologi v časopisih.

Izvirnik

CUADRO TRADICIONAL DE COSTUMBRES ANTIGUAS

Existía en Lima, hasta hace cincuenta años, una asociación de mujeres todas garabateadas de arrugas y más pilongas que piojo de pobre, cuyo oficio era gimotear y echar lagrimones como garbanzos. ¡Vaya una profesión perra y barrabasada! Lo particular es que toda socia era vieja como el pecado, fea como un chisme y con pespuntes de bruja y rufiana. En España dábanlas el nombre de plañidoras; pero en estos reinos del Perú se les bautizó con el de doloridas o lloronas.

Que el gobierno colonial hizo lo posible por desterrarlas, me lo prueba un bando o reglamento de duelos que el virrey don Teodoro de Croix mandó promulgar en Lima con fecha 31 de agosto de 1786, y que he tenido oportunidad de leer en el tomo XXXVIII de Papeles varios de la Biblioteca Nacional. Dice así, al pie de la letra, el artículo 12 del bando: «El uso de las lloronas o plañidoras, tan opuesto a las máximas de nuestra religión como contrario a las leyes, queda perpetuamente proscrito y abolido, imponiéndose a las contraventoras la pena de un mes de servicio en un hospital, casa de misericordia o panadería». Parece que este bando fué como tantos otros, letra muerta.

No bien fallecía prójimo que dejase hacienda con que pagar un decente funeral, cuando el albacea y deudos se echaban por esas calles en busca de la llorona de más fama, la cual se encargaba de contratar a las comadres que la habían de acompañar. El estipendio, según reza un añejo centón que he consultado, era de cuatro pesos para la plañidera en jefe y dos para cada subalterna. Y cuando los dolientes, echándola de rumbosos, añadían algunos realejos sobre el precio de tarifa, entonces las doloridas estaban también obligadas a hacer algo de extraordinario, y este algo era acompañar el llanto con patatuses, convulsiones epilépticas y repelones. Ellas, en unión de los llamados pobres de hacha, que concurrían con un cirio en la mano, esperaban a la puerta del templo la entrada y salida del cadáver para dar rienda suelta a su aflicción de contrabando.

Dígase lo que se quiera en contra de ellas; pero lo que yo sostengo es que ganaban la plata en conciencia. Habíalas tan adiestradas que no parece sino que llevaban dentro del cuerpo un almacén de lágrimas; tanto eran éstas bien fingidas, merced al expediente de pasarse por los ojos los dedos untados en zumo de ajos y cebollas. Con frecuencia, así habían conocido ellas al difundo como al moro Muza, y mentían que era un contento exaltando entre ayes y congojas las cualidades del muerto.

--¡Ay, ay! ¡Tan generoso y caritativo!--y el que iba en el cajón había sido usurero nada menos.

--¡Ay, ay! ¡Tan valiente y animoso!--el infeliz había liado los bártulos por consecuencia del mal de espanto que le ocasionaron los duendes y las penas.

--¡Ay, ay! ¡Tan honrado y buen cristiano!--y el difunto había sido, por sus picardías y por lo encallecida que traía la conciencia, digno de morir en alto puesto, es decir, en la horca.

Y por este tono eran las jeremiadas.

No concluía aquí la misión de las lloronas. Quedaba aún el rabo por desollar; esto es, la ceremonia de recibir el duelo en casa del difunto durante treinta noches. Enlutábanse con cortinados negros la sala y cuadra, alumbrándolas con un fanal o guardabrisa cubierta por un tul que escasamente dejaba adivinar la luz, o bien encendían una palomilla de aceite que despedía algo como amago de claridad, pero que realmente no servía sino para hacer más terrorífica la lobreguez. Desde las siete de la noche los amigos del finado entraban silenciosos en la sala y tomaban asiento sin proferir palabra. Un duelo era en buen romance una consagración de mudos.

La cuadra era el cuartel general de las faldas y de las pulgas. Las amigas imitaban a los varones en no mover sus labios, lo cual, bien mirado, debía ser ruda penitencia para las hijas de Eva. Sólo a las lloronas les era lícito sonarse con estrépito y lanzar de rato en rato un ¡ay Jesús! o un suspiro cavernoso, que parecía queja del otro mundo.

Escenas ridículas acontecían en los duelos. Un travieso, por ejemplo, largaba media docena de ratoncillos en la cuadra, y entonces se armaba una de gritos, carreras, chillidos y pataletas.

Por fortuna, con las campanadas de las ocho terminaba la recepción: aquí eran los apuros entre las mujeres. Ninguna quería ser la primera en levantarse. Llamábase este acto romper el chivato.

A la postre se decidía alguna a dar esta muestra de coraje, y acercándose a la no siempre inconsolable viuda, le decía:

--¡Cómo ha de ser! Hágase la voluntad de Dios. Confórmate, hija mía, que él está entre santos y descansando de este mundo ingrato. No te des a la pena, que eso es ofender a quien todo lo puede.

Y todas iban despidiéndose con idéntica retahila.

Cuando la familia regresaba de dar el pésame, por supuesto que ponía sobre el tapete a la viuda y a la concurrencia, y cortaban las muchachas, con la tijera que Dios les dió, unos sayos primorosos. Lo que es la abuela o alguna tía, a quienes el romadizo había impedido ir a cumplir con la viuda, preguntaban.

--¿Y quién rompió el chivato?

--Doña Estatira, la mujer del escribano.

--Ella había de ser, ¡la muy sinvergüenza! ¡Ya se ve..., una mujer que tiene coraje para llamarse Estatira!...

Por más que cavilo no acierto a darme cuenta del porqué de esta murmuración. ¡Caramba! Supongo que una visita no ha de ser eterna, y que alguien ha de dar ejemplo en lo de tomar el camino de la puerta, y que no hay ofensa a Dios ni al prójimo en llamarse Estatira.

En cada noche recibía la llorona una peseta columnaria y un bollo de chocolate. Y no se olvide que la ganga duraba un mes cabal.

Sólo en el fallecimiento de los niños no tenían las lloronas misión que desempeñar. ¡Ya se ve! ¡Angelitos al cielo!

Pero entre todas las plañidoras había una que era la categoría, el non plus ultra del género, y que sólo se dignaba asistir a entierro de virrey, de obispos o personajes muy encumbrados. Distinguíase con el título de la llorona del Viernes Santo. El pueblo la llamaba con otro nombre que, por no ruborizar a nuestras lectoras, dejamos en el fondo del tintero.

Así, se decía:--El entierro de don Fulano ha estado de lo bueno lo mejor. ¡Con decirte, niña, que hasta la llorona del Viernes Santo estuvo en la puerta de la iglesia!

Para mí sólo hay una profanación superior a ésta, y es la que anualmente se realiza en las grandes ciudades, con el paseo o romería que, en noviembre, se emprende al cementerio. La vanidad de los vivos y no el dolor de los deudos es quien ese día adorna las tumbas con flores, cintas y coronas emblemáticas.--¿Qué se diría de nosotros?--dicen los cariñosos parientes--. Es preciso que los demás vean que gastamos lujo--. Y encontré vanidad hasta en la muerte, dice el más sabio de los libros.

Las losas sepulcrales son objeto de escarnio y difamación en esa romería.

--¡Hombre!--dice un mozalbete a otro chisgarabís de su estofa, pasando revista a las lápidas--. Mira quién está aquí... La Carmencita... ¿No te acuerdas, chico?... La que fué querida de mi primo el banquero, y le costó un ojo de la cara... Muchacha muy caritativa... y bonita, eso sí, sólo que se pintaba las cejas y fruncía la boca para esconder un diente mellado.--¡Preciosa corona le han puesto a don Melquíades! Mejor se la puso su mujer en vida.--¡Buen mausoleo tiene don Junípero! ¡Podría ser mejor, que para eso robó bastante cuando fué ministro de Hacienda! ¡Valiente pillo!--Fíjate en el epitafio que le han puesto a don Milón, que no fué sino un borrico con herrajes de oro y albarda de plata. ¡Llamar pozo de ciencia y de sabiduría a ese grandísimo cangrejo!--¡Gran zorra fué doña Remedios! La conocí mucho, mucho. ¡Como que casi tuve un lance con el Juan Lanas de su marido!--No sabía yo que se había ya muerto el marqués del Algarrobo. ¡Bien viejo ha ido al hoyo! ¡Como que era contemporáneo de los espolines de Pizarro!--¡Pucha! Aquí está un patriota abnegado, de esos que dan el ala para comerse la pechuga y que saben sacar provecho de toda calamidad pública.

Y basta para muestra de irreverente murmuración. A estas maldicientes les viene a pelo la copla popular:

El zapato traigo roto, ¿con qué lo remedaré? Con picos de malas lenguas que propalan lo que no es.

El verdadero dolor huye del bullicio. Ir de paseo al cementerio el día de finados por ver y hacerse ver, por aquello de--¿adónde vas Vicente?, a donde va toda la gente--como se va a la plaza de toros, por novelería y por matar tiempo, es cometer el más repugnante y estúpido de los sacrilegios.

Dejo en paz a los difuntos y vuelvo a las lloronas.

Los padres mercedarios, en competencia con lo que la víspera hacían los agustinianos, sacaban el Viernes Santo en procesión unas andas con el sepulcro de Cristo, y tras ellas y rodeada por multitud de beatas, iba una mujer desgreñada, dando alaridos, echando maldiciones a Judas, a Caifás, a Pilatos y a todos los sayones; y lo gracioso es que, sin que se escandalizase alma viviente, lanzaba a los judíos apóstrofes tan subidos de punto como el llamarlos hijos de... la mala palabra.

De la capilla de la Vera Cruz salía también, a las once de la noche, la famosa procesión de la Minerva, que, como se sabe, era costeada por los nobles descendientes de los compañeros de Pizarro, quien fué el fundador de la aristocrática hermandad y obtuvo que el Papa enviara para la iglesia un trozo del verdadero lignun crucis, reliquia que aun conservan los dominicos.

Pero en esta procesión todo era severidad, a la vez que lujo y grandeza. La aristocracia no dió cabida nunca a las lloronas, dejando ese adorno para la popular procesión de los mercedarios.

El arzobispo don Bartolomé María de las Heras no había gozado de esas mojigangas; y el primer año, que fué el de 1807, en que asistió a la procesión hizo, a media calle, detener las andas, ordenando que se retirase aquella mujer escandalosa que, sin respeto a la santidad del día, osaba pronunciar palabrotas inmundas.

¿Creerán ustedes que el pueblo se arremolinó para impedirlo? Pues así como suena. ¡No faltaba más que deslucir la procesión eliminando de ella a la llorona!

El sagaz arzobispo se sonrió y, acatando la voluntad del pueblo, mandó que siguiese su curso la procesión; pero en el año siguiente prohibió con toda entereza a los mercedarios semejante profanación.

En cuanto a las plañidoras de entierros, ellas pelecharon por algunos años más.

Como se ve por este ligero cuadro, si había en Lima oficio productivo era el de las lloronas. Pero vino la Patria con todo su cortejo de impiedades, y desde entonces da grima morirse; pues lleva uno al mudar de barrio la certidumbre de que no lo han de llorar en regla.

A las lloronas las hemos reemplazado con algo peor si cabe..., con las necrologías de los periódicos.

Nalagam bralnik