Waltey

Waltey

Žabe, ki so prosile za kralja

Ezopove basni · Ezop / Karl Halm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Žabe, ki so prosile za kralja

Vir
Ezopove basni
Avtor
Ezop / Karl Halm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Ancient Greek
Čas branja
1 min branja
Obseg
1 stran
Naslov izvirnika
76. Βάτραχοι αἰτοῦντες βασιλέα. (S. 44. C. 167.)

O izvirniku

Ezopove basni

Kratke basni, kjer živali v nekaj potezah razkrijejo človeške slabosti. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ezopove basni v jeziku Ancient Greek.

Besedilo

Žabe, ki so prosile za kralja

Žabe so bile nezadovoljne, ker niso imele vladarja, zato so k Zevsu poslale odposlance s prošnjo, naj jim da kralja. Zevs je sprevidel njihovo nespamet in v jezero vrgel poleno. Žabe so se sprva tako prestrašile pljuska, da so se potopile v globine jezera. Pozneje pa so opazile, da se poleno ne premika, priplavale na površje in ga začele tako prezirati, da so plezale nanj in sedele na njem. Ker se jim je zdelo nevredno imeti takšnega kralja, so se znova obrnile na Zevsa in ga prosile, naj jim zamenja vladarja, saj je bil prvi preveč lenoben. Zevs se je razjezil nanje in jim poslal vodno kačo, ki jih je lovila in požirala.

Basen kaže, da je bolje imeti lene, a ne hudobne vladarje kakor takšne, ki sejejo nemir in delajo zlo.

Izvirnik

76. Βάτραχοι αἰτοῦντες βασιλέα. (S. 44. C. 167.)

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Βάτραχοι λυπούμενοι ἐπὶ τῇ ἑαυτῶν ἀναρχίᾳ πρέσβεις ἔπεμιψαν ἐπὶ τὸν Δία, δεόμενοι βασιλέα αὐτοῖς παρασχεῖν. Ὁ δὲ συνιδὼν τὴν εὐήθειαν, ξύλον εἰς τὴν λίμνην καθῆκε. Καὶ οἱ βάτραχοι τὸ μὲν πρῶτον καταπλαγέντες τὸν ψόφον, ἑαυτοὺς εἰς τὰ βάθη τῆς λίμνης ἐδίδοσαν· ὕστερον δὲ, ὡς ἀκίνητον ἦν τὸ ξύλον, ἀναδύναντες εἰς τοσοῦτον καταφρονήσεως ἦλθον, ὡς ἐπιβαίνοντας αὐτῷ ἐπικαθέζεσθαι. Ἀναξιοπαθοῦντες δὲ τοιοῦτον ἔχειν βασιλέα, ἧκον ἐκ δευτέρου πρὸς τὸν Δία, καὶ τοῦτον παρεκάλουν ἀλλάξαι αὐτοῖς τὸν ἄρχοντα· τὸν γὰρ πρῶτον λίαν εἶναι νωχελῆ. Καὶ ὁ Ζεὺς ἀγανακτήσας κατʼ αὐτῶν, ὕδραν αὐτοῖς ἐπέπεμψεν, ὑφʼ ἧς συλλαμβανόμενοι κατησθίοντο.

Ὁ λόγος δηλοῖ, ὅτι ἄμεινόν ἐστι νωθεῖς καὶ μὴ πονηροὺς ἔχειν ἄρχοντας, ἢ ταρακτικοὺς καὶ κακούργους.