Džafer Barmakid in prodajalec boba

Besedilo

Džafer Barmakid in prodajalec boba

Rekla je: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Halid hvalil in slavil Boga, nato pa imel lep nagovor in rekel mladeniču: »To dekle, ki je tukaj navzoče, ti dajem za ženo z njenim dovoljenjem in privoljenjem ter z dovoljenjem njenega očeta, za ta denar, ki znaša deset tisoč dirhamov.« Mladenič je odgovoril: »Sprejemam to ženitev.« Nato je Halid ukazal, naj denar na pladnjih v slovesnem sprevodu odnesejo v mladeničevo hišo, in ljudje so se zadovoljni razšli. Še nikoli nisem videl dneva, ki bi bil bolj nenavaden od tistega: začel se je z jokom in nesrečo, končal pa z radostjo in veseljem.

Pripovedujejo tudi, da je Harun ar Rašid, potem ko je dal Džaferja al Barmakija pribiti na križ, ukazal, naj pribijejo na križ tudi vsakogar, ki bi objokoval njegovo smrt ali mu zložil žalostinko. Zato so ljudje s tem prenehali. Zgodilo pa se je, da je v daljni puščavi živel beduin, ki je vsako leto prinesel omenjenemu Džaferju al Barmakiju pesnitev, ta pa mu je zanjo dal tisoč dinarjev nagrade. Beduin je denar vzel, se vrnil domov in z njim do konca leta preživljal svojo družino. Tudi tokrat je po svoji navadi prišel s pesnitvijo, a je našel Džaferja pribitega na križ. Odšel je torej na kraj, kjer je visel, dal svoji kameli poklekniti in se bridko razjokal, prevzet od silne žalosti. Zrecitiral je pesnitev in zaspal. V sanjah je videl Džaferja al Barmakija, ki mu je rekel: »Potrudil si se in prišel k nam, pa si nas našel v stanju, ki si ga videl. Toda pojdi v Basro in povprašaj po trgovcu, ki mu je ime tako in tako, ter mu reci: ‘Džafer al Barmaki te pozdravlja in ti naroča: Daj mi tisoč dinarjev, za znamenje pa naj ti bo bobovo zrno.’«

Ko se je beduin prebudil, se je odpravil v Basro, povprašal po tistem trgovcu, se sestal z njim in mu povedal, kaj mu je Džafer naročil v sanjah. Trgovec se je tako bridko razjokal, da bi skoraj izdihnil. Nato je beduina počastil, ga posadil k sebi in mu ponudil prijetno bivališče. Tri dni je ostal pri njem kot časten gost, ko pa je hotel oditi, mu je trgovec dal tisoč petsto dinarjev in rekel: »Tisoč jih je zate po njegovem naročilu, petsto pa ti jih v znak spoštovanja podarjam sam. In vsako leto boš od mene dobil tisoč dinarjev.« Ob slovesu je beduin trgovcu rekel: »Pri Bogu te prosim, povej mi zgodbo o bobovem zrnu, da bom vedel, kaj je za tem.« Trgovec mu je odgovoril: »Sprva sem bil reven in sem hodil po bagdadskih ulicah ter prodajal vroč bob, da sem si služil kruh. Nekega mrzlega, deževnega dne sem šel ven, ne da bi imel na sebi kaj, kar bi me varovalo pred mrazom. Zdaj sem drgetal od hudega mraza, zdaj sem padal v deževne luže; bil sem v tako bednem stanju, da bi človeka ob pogledu name spreletel srh. Džafer je tisti dan sedel v palači, ki je gledala na ulico, ob njem pa so bili njegovi zaupniki in ljubljenke. Zagledal me je, moje stanje se mu je zasmililo in poslal je pome enega svojih služabnikov. Ta me je odpeljal k njemu in me privedel predenj. Ko me je Džafer videl, mi je rekel: ‘Prodaj bob, ki ga imaš, moji družbi.’ Začel sem ga odmerjati z merico, ki sem jo imel pri sebi, in vsak, ki je vzel merico boba, jo je napolnil z zlatom. Tako sem prodal ves bob in v košari ni ostalo ničesar več. Nato sem zbral vse zlato, ki sem ga dobil, Džafer pa me je vprašal: ‘Ti je ostalo še kaj boba?’ Odgovoril sem: ‘Ne vem.’ Prebrskal sem košaro in našel le eno samo zrno. Džafer mi ga je vzel in razpolovil; eno polovico je obdržal, drugo pa dal eni svojih ljubljenk in jo vprašal: ‘Za koliko kupiš to polovico bobovega zrna?’ Odgovorila je: ‘Za dvakrat toliko zlata, kolikor ga je tukaj.’ Zmeden sem si rekel: ‘To ni mogoče.’ Medtem ko sem se še čudil, je ljubljenka ukazala eni svojih suženj, naj prinese dvakrat toliko zlata, kolikor sem ga bil zbral. Nato je Džafer rekel: ‘Jaz pa polovico, ki sem jo obdržal, kupim za dvakrat toliko, kolikor znaša vse to zlato skupaj.’ Potem mi je rekel: ‘Vzemi plačilo za svoj bob.’ Enemu svojih služabnikov je ukazal, naj zbere ves denar in ga položi v mojo košaro. Vzel sem ga in odšel. Nato sem prišel v Basro in začel trgovati z denarjem, ki sem ga imel. Bog mi je naklonil obilje; njemu gresta hvala in zahvala. Če ti torej vsako leto dam tisoč dinarjev iz tega, kar mi je Džafer tako dobrotljivo podaril, zaradi tega ne bom nič na slabšem.« Poglej torej, kako plemenit je bil Džafer in kako so ga hvalili živega in mrtvega. Naj se ga vzvišeni Bog usmili.