Waltey

Waltey

Džafer Barmakid in prodajalec boba

Tisoč in ena noč · arabska pripovedna tradicija
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Džafer Barmakid in prodajalec boba

Vir
Tisoč in ena noč
Avtor
arabska pripovedna tradicija
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Arabic
Čas branja
5 min branja
Obseg
4 strani
Naslov izvirnika
حكاية جعفر البرمكي والفوَّال - الليلة ٢٩٩

O izvirniku

Tisoč in ena noč

Zgodbe v zgodbah, polne trgovcev, dvorov, preoblek in nočnih zapletov. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Tisoč in ena noč v jeziku Arabic.

Besedilo

Džafer Barmakid in prodajalec boba

Rekla je: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Halid hvalil in slavil Boga, nato pa imel lep nagovor in rekel mladeniču: »To dekle, ki je tukaj navzoče, ti dajem za ženo z njenim dovoljenjem in privoljenjem ter z dovoljenjem njenega očeta, za ta denar, ki znaša deset tisoč dirhamov.« Mladenič je odgovoril: »Sprejemam to ženitev.« Nato je Halid ukazal, naj denar na pladnjih v slovesnem sprevodu odnesejo v mladeničevo hišo, in ljudje so se zadovoljni razšli. Še nikoli nisem videl dneva, ki bi bil bolj nenavaden od tistega: začel se je z jokom in nesrečo, končal pa z radostjo in veseljem.

Pripovedujejo tudi, da je Harun ar Rašid, potem ko je dal Džaferja al Barmakija pribiti na križ, ukazal, naj pribijejo na križ tudi vsakogar, ki bi objokoval njegovo smrt ali mu zložil žalostinko. Zato so ljudje s tem prenehali. Zgodilo pa se je, da je v daljni puščavi živel beduin, ki je vsako leto prinesel omenjenemu Džaferju al Barmakiju pesnitev, ta pa mu je zanjo dal tisoč dinarjev nagrade. Beduin je denar vzel, se vrnil domov in z njim do konca leta preživljal svojo družino. Tudi tokrat je po svoji navadi prišel s pesnitvijo, a je našel Džaferja pribitega na križ. Odšel je torej na kraj, kjer je visel, dal svoji kameli poklekniti in se bridko razjokal, prevzet od silne žalosti. Zrecitiral je pesnitev in zaspal. V sanjah je videl Džaferja al Barmakija, ki mu je rekel: »Potrudil si se in prišel k nam, pa si nas našel v stanju, ki si ga videl. Toda pojdi v Basro in povprašaj po trgovcu, ki mu je ime tako in tako, ter mu reci: ‘Džafer al Barmaki te pozdravlja in ti naroča: Daj mi tisoč dinarjev, za znamenje pa naj ti bo bobovo zrno.’«

Ko se je beduin prebudil, se je odpravil v Basro, povprašal po tistem trgovcu, se sestal z njim in mu povedal, kaj mu je Džafer naročil v sanjah. Trgovec se je tako bridko razjokal, da bi skoraj izdihnil. Nato je beduina počastil, ga posadil k sebi in mu ponudil prijetno bivališče. Tri dni je ostal pri njem kot časten gost, ko pa je hotel oditi, mu je trgovec dal tisoč petsto dinarjev in rekel: »Tisoč jih je zate po njegovem naročilu, petsto pa ti jih v znak spoštovanja podarjam sam. In vsako leto boš od mene dobil tisoč dinarjev.« Ob slovesu je beduin trgovcu rekel: »Pri Bogu te prosim, povej mi zgodbo o bobovem zrnu, da bom vedel, kaj je za tem.« Trgovec mu je odgovoril: »Sprva sem bil reven in sem hodil po bagdadskih ulicah ter prodajal vroč bob, da sem si služil kruh. Nekega mrzlega, deževnega dne sem šel ven, ne da bi imel na sebi kaj, kar bi me varovalo pred mrazom. Zdaj sem drgetal od hudega mraza, zdaj sem padal v deževne luže; bil sem v tako bednem stanju, da bi človeka ob pogledu name spreletel srh. Džafer je tisti dan sedel v palači, ki je gledala na ulico, ob njem pa so bili njegovi zaupniki in ljubljenke. Zagledal me je, moje stanje se mu je zasmililo in poslal je pome enega svojih služabnikov. Ta me je odpeljal k njemu in me privedel predenj. Ko me je Džafer videl, mi je rekel: ‘Prodaj bob, ki ga imaš, moji družbi.’ Začel sem ga odmerjati z merico, ki sem jo imel pri sebi, in vsak, ki je vzel merico boba, jo je napolnil z zlatom. Tako sem prodal ves bob in v košari ni ostalo ničesar več. Nato sem zbral vse zlato, ki sem ga dobil, Džafer pa me je vprašal: ‘Ti je ostalo še kaj boba?’ Odgovoril sem: ‘Ne vem.’ Prebrskal sem košaro in našel le eno samo zrno. Džafer mi ga je vzel in razpolovil; eno polovico je obdržal, drugo pa dal eni svojih ljubljenk in jo vprašal: ‘Za koliko kupiš to polovico bobovega zrna?’ Odgovorila je: ‘Za dvakrat toliko zlata, kolikor ga je tukaj.’ Zmeden sem si rekel: ‘To ni mogoče.’ Medtem ko sem se še čudil, je ljubljenka ukazala eni svojih suženj, naj prinese dvakrat toliko zlata, kolikor sem ga bil zbral. Nato je Džafer rekel: ‘Jaz pa polovico, ki sem jo obdržal, kupim za dvakrat toliko, kolikor znaša vse to zlato skupaj.’ Potem mi je rekel: ‘Vzemi plačilo za svoj bob.’ Enemu svojih služabnikov je ukazal, naj zbere ves denar in ga položi v mojo košaro. Vzel sem ga in odšel. Nato sem prišel v Basro in začel trgovati z denarjem, ki sem ga imel. Bog mi je naklonil obilje; njemu gresta hvala in zahvala. Če ti torej vsako leto dam tisoč dinarjev iz tega, kar mi je Džafer tako dobrotljivo podaril, zaradi tega ne bom nič na slabšem.« Poglej torej, kako plemenit je bil Džafer in kako so ga hvalili živega in mrtvega. Naj se ga vzvišeni Bog usmili.

Izvirnik

حكاية جعفر البرمكي والفوَّال - الليلة ٢٩٩

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

فلما كانت الليلة ٢٩٩

قالت: بلغني أيها الملك السعيد، أن خالدًا حمد الله وأثنى عليه، وخطب خطبة حسنة، وقال للفتى: قد زوَّجتك هذه الجارية فلانة الحاضرة بإذنها ورضائها وإذن أبيها على هذا المال، وقدره عشرة آلاف درهم. فقال الفتى: قبلت منك هذا التزويج. ثم إن خالدًا أمر بحمل المال إلى دار الفتى مزفوفًا في الصواني، وانصرف الناس وهم مسرورون، فما رأيت يومًا أعجب من ذلك اليوم، أوله بكاء وشرور، وآخِره فرح وسرور.

ومما يُحكَى أن جعفر البرمكي لما صلبه هارون الرشيد، أمر بصلب كلِّ مَن نعاه أو رثاه، فكفَّ الناس عن ذلك، فاتفق أن أعرابيًّا كان ببادية بعيدة، وفي كل سنة يأتي بقصيدة إلى جعفر البرمكي المذكور، فيعطيه ألف دينار جائزة على تلك القصيدة، فيأخذها وينصرف ويستمر ينفق منها على عياله إلى آخِر العام، فجاءه ذلك الأعرابي بالقصيدة على عادته، فلما جاء وجد جعفر مصلوبًا، فجاء إلى المحل الذي هو مصلوب به وأناخ راحلته وبكى بكاءً شديدًا، وحزن حزنًا عظيمًا، وأنشد القصيدة ونام، فرأى جعفر البرمكي في المنام يقول له: إنك قد أتعبت نفسك وجئتنا فوجدتنا على ما رأيت، ولكن توجَّهْ إلى البصرة واسأل عن رجلٍ اسمه كذا وكذا من تجار البصرة وقل له: إن جعفر البرمكي يُقرِئك السلام ويقول لك: أعطني ألف دينار بأمارة الفولة.

فلما انتبه الأعرابي من نومه توجَّهَ إلى البصرة، فسأل عن ذلك التاجر واجتمع به وبلغه ما قاله جعفر في المنام، فبكى التاجر بكاءً شديدًا حتى كاد أن يفارق الدنيا، ثم إنه أكرم الأعرابي وأجلسه عنده وأحسن مثواه، ومكث عنده ثلاثة أيام مكرمًا، ولما أراد الانصراف أعطاه ألفًا وخمسمائة دينار، وقال له: الألف هي المأمور لك بها، والخمسمائة إكرام مني إليك، ولك في كل سنة ألف دينار. وعند انصرافه قال للتاجر: بالله عليك أن تخبرني بخبر الفولة حتى أعرف أصلها. فقال له: أنا كنت في ابتداء الأمر فقير الحال أطوف بالفول الحار في شوارع بغداد وأبيعه حيلة على المعاش، فخرجت في يوم بارد ماطر وليس على بدني ما يقيني من البرد، فتارةً أرتعد من شدة البرد، وتارةً أقع في ماء المطر وأنا في حالة كريهة تقشعر منها الجلود، وكان جعفر في ذلك اليوم جالسًا في قصر مشرف على الشارع، وعنده خواصه ومحاظيه، فوقع نظره عليَّ فرَقَّ لحالي وأرسَلَ إليَّ بعضَ أتباعه، فأخذني إليه وأدخلني عليه، فلما رآني قال لي: بِعْ ما معك من الفول على طائفتي. فأخذت أكيله بمكيال كان معي، فكلُّ مَن أخذ كيلة فول يملؤها ذهبًا حتى فرغ جميع ما معي ولم يَبْقَ في القفة شيء، ثم جمعت الذهب الذي حصل لي على بعضه، فقال لي: هل بقي معك شيء من الفول؟ قلت: لا أدري، ثم فتشت القفة فلم أجد فيها سوى فولة واحدة، فأخذها مني جعفر وفلقها نصفين: فأخذ نصفها وأعطى النصف الثاني لإحدى محاظيه وقال: بكَمْ تشترين نصفَ هذه الفولة؟ فقالت: بقدر هذا الذهب مرتين. فصرتُ متحيِّرًا في أمري وقلت في نفسي: هذا محال. فبينما أنا متعجِّب وإذا بالمحظية أمرت بعض جواريها فأحضرت ذهبًا قدر الذهب المجتمع مرتين، فقال جعفر: وأنا أشتري النصف الذي أخذتُه بقدر الجميع مرتين. ثم قال لي جعفر: خذ ثمن فولك. وأمر بعض خدَّامه فجمع المال كله ووضعه في قفتي، فأخذته وانصرفت، ثم جئتُ إلى البصرة واتجرت بما معي من المال، فوسَّعَ الله عليَّ ولله الحمد والمنة، فإذا أعطيتُكَ في كل سنة ألف دينار من بعض إحسان جعفر، ما ضَرَّني شيء. فانظر مكارم أخلاق جعفر، والثناء عليه حيًّا وميتًا رحمة الله تعالى عليه.