Prevod

Škrata poznaš, toda ali poznaš gospo, vrtnarjevo gospo? Bila je načitana, znala je verze na pamet in jih celo z lahkoto pisala sama; le rime, »žvenketanje«, kakor je temu pravila, so ji delale nekaj preglavic. Imela je dar pisanja in dar govora; prav lahko bi bila pastor, vsaj pastorjeva žena.

»Zemlja je lepa v svoji nedeljski obleki!« je rekla in to misel prelila v besede in »žvenketanje«, jo vtkala v pesem, tako lepo in dolgo. Učiteljiščnik gospod Kisserup, ime tu ni pomembno, je bil njen bratranec in je bil na obisku pri vrtnarjevih; slišal je gospejino pesem in mu je dobro dela, je dejal, iz srca dobro. »Duha imate, gospa!« je rekel.

»Čenče in prazne marnje!« je rekel vrtnar. »Ne vbijajte ji takih reči v glavo! Žena mora biti telo, spodobno telo, in paziti na svoj lonec, da se kaša ne prismodi.«

»Prismojeni okus odpravim z žarečim ogljem!« je rekla gospa, »tvojo prismojenost pa z majhnim poljubom. Človek bi mislil, da ti gre po glavi samo zelje in krompir, pa imaš vendar rad rože!« In ga je poljubila. »Rože so duh!« je rekla.

»Pazi na svoj lonec!« je rekel in odšel na vrt; ta je bil njegov lonec in nanj je pazil. Učiteljiščnik pa je sedel pri gospe in se pogovarjal z njo; o njenih lepih besedah »zemlja je lepa« je imel po svoje skoraj celo pridigo.

»Zemlja je lepa, podvrzite si jo, je bilo rečeno, in postali smo njeni gospodarji. Eden je to po duhu, drugi po telesu; eden je bil postavljen na svet kakor klicaj začudenja, drugi kakor pomišljaj, tako da se človek res lahko vpraša: kaj naj bi ta počel tukaj? Eden postane škof, drugi ostane le ubog učiteljiščnik, a vse je modro urejeno. Zemlja je lepa in vedno v nedeljski obleki! Gospejina pesem je dala misliti, polna je bila čustev in zemljepisa.«

»Duha imate, gospod Kisserup!« je rekla gospa. »Veliko duha, zagotavljam vam! Ko se človek pogovarja z vami, mu postane marsikaj jasno tudi o sebi.« In tako sta se pogovarjala naprej, enako lepo in enako modro; toda tudi v kuhinji je nekdo govoril: škrat, mali škrat v sivi obleki in z rdečo čepico; saj ga poznaš! Škrat je sedel v kuhinji in kukal v lonce; govoril je, vendar ga ni slišal nihče razen velikega črnega mačka, »smetanokrada«, kakor ga je imenovala gospa.

Škrat je bil silno jezen nanjo, kajti vedel je, da ne verjame v njegov obstoj. Res ga ni še nikoli videla, a pri vsej svoji načitanosti bi vendar morala vedeti, da obstaja, in mu zato izkazati vsaj malo pozornosti. Nikoli ji ni prišlo na misel, da bi mu na božični večer nastavila vsaj žlico kaše; vsi njegovi predniki so jo dobivali, in to od gospa, ki sploh niso bile načitane; kaša je plavala v maslu in smetani. Mačku so se ob poslušanju teh besed brki kar omočili.

»Pravi, da sem pojem!« je rekel škrat. »To presega vse moje pojme. Saj me zanika! To sem izvedel s prisluškovanjem in zdaj sem spet prisluškoval; tam sedi in prede pred tistim pretepačem šolarjev, učiteljiščnikom. Jaz pravim kakor gospodar: ‘Pazi na svoj lonec!’ Pa ne pazi; zdaj bom poskrbel, da prekipi!«

In škrat je pihnil v ogenj, da je vzplamtel in zagorel. »Šurururup!« In lonec je prekipel. »Zdaj grem pa še gospodarju naredit luknje v nogavice!« je rekel škrat. »Na prstih in na peti bom razparal po eno veliko luknjo, pa bo imela kaj krpati, namesto da bi pesnila; gospa pesnica, zakrpaj gospodarjeve nogavice!«

Maček je ob tem kihnil; bil je prehlajen, čeprav je vedno hodil v kožuhu. »Odprl sem vrata shrambe,« je rekel škrat. »Tam je prekuhana smetana, gosta kakor močnato lepilo. Če je ne boš ti polizal, jo bom pa jaz!«

»Če bom jaz kriv in tepen,« je rekel maček, »naj potem vsaj smetano poližem!« »Najprej smetana, potem pa rana!« je rekel škrat. »Zdaj pa grem v učiteljiščnikovo sobo, obesil mu bom naramnice na ogledalo in mu vtaknil nogavice v umivalno skledo, pa bo mislil, da je bil punč premočan in se mu vrti v glavi. Sinoči sem sedel na skladovnici drv pri pasji uti; strašno rad dražim psa na verigi; noge sem spustil čez rob in bingljal z njimi. Pes jih ni mogel doseči, pa naj je skočil še tako visoko; to ga je jezilo; lajal je in lajal, jaz pa sem bingljal in bingljal; to je bil direndaj. Učiteljiščnik se je zbudil, trikrat je vstal in pogledal ven, pa me ni videl, čeprav je imel očala; vedno spi z očali.«

»Reci mijav, ko pride gospa!« je rekel maček. »Slabo slišim, danes sem bolan.« »Ti si bolan od sladkosnednosti!« je rekel škrat. »Kar liži! Poliži bolezen stran! Samo brke si obriši, da se ti smetana ne bo držala na njih! Zdaj pa grem prisluškovat.«

In škrat je stal pri vratih, vrata pa so bila priprta; v sobi ni bilo nikogar razen gospe in učiteljiščnika. Pogovarjala sta se o tem, kar je učiteljiščnik tako lepo imenoval tisto, kar je treba v vsakem gospodinjstvu postaviti nad lonce in kozice: darovi duha.

»Gospod Kisserup!« je rekla gospa. »Ob tej priložnosti vam moram pokazati nekaj, česar še nisem pokazala nobeni živi duši, še najmanj kakemu moškemu: svoje pesmice; nekatere so sicer nekoliko dolge. Naslovila sem jih ‘Žvenketanje vrle Dankinje’! Tako rada imam stare danske besede.«

»Te je tudi treba ohranjati!« je rekel učiteljiščnik. »Nemške besede je treba iztrebiti iz jezika.« »Saj jih tudi iztrebljam!« je rekla gospa. »Nikoli me ne boste slišali reči ‘klejner’ ali ‘butterdej’, jaz pravim ocvrtki in listnato testo.«

In iz predala je vzela zvezek s svetlo zelenimi platnicami in dvema črnilnima packama. »V tej knjigi je veliko resnosti!« je rekla. »Najmočnejši čut imam za žalostne reči. Tu so ‘Vzdih v noči’, ‘Moja večerna zarja’ in ‘Ko sem dobila Klemmensena’, svojega moža; to lahko preskočite, čeprav je polno čustev in misli. ‘Gospodinjine dolžnosti’ so najboljša pesem; vse so zelo žalostne, v tem je moj dar. Samo ena je šaljiva, nekaj vedrih misli je v njej, kakršne človek pač tudi ima, misli o — ne smete se mi smejati! — misli o tem, da bi bila pesnica; zanjo vemo samo jaz, moj predal in zdaj tudi vi, gospod Kisserup! Rada imam poezijo, prevzame me, me draži, mi ukazuje in gospodari. To sem izrazila v pesmi z naslovom ‘Mali škrat’. Gotovo poznate staro kmečko verovanje o hišnem škratu, ki v hiši nenehno uganja svoje vragolije; zamislila sem si, da sem sama hiša, poezija, občutja v meni, pa škrat, duh, ki vlada; njegovo moč in veličino sem opevala v ‘Malem škratu’! Toda s stiskom roke in z besedo mi morate obljubiti, da tega nikoli ne boste izdali mojemu možu ali komurkoli drugemu. Preberite na glas, da slišim, ali znate razbrati mojo pisavo.«

In učiteljiščnik je bral, gospa pa je poslušala in mali škrat tudi; prisluškoval je, veš, in prišel je ravno tedaj, ko je učiteljiščnik prebral naslov: Mali škrat.

»Saj to govori o meni!« je rekel. »Kaj neki je napisala o meni? Le počakaj, že te bom uščipnil, ti izmaknil jajca, ti izmaknil piščance in pregnal tolščo s pitanega teleta: glej jo no, gospo!«

In poslušal je z našobljenimi usti in napetimi ušesi; toda bolj ko je poslušal o škratovi veličini in moči, o njegovi oblasti nad gospo — s tem je mislila pesniško umetnost, veš, škrat pa je vse razumel dobesedno, kakor je napovedoval naslov — bolj se je mali smehljal, oči so mu sijale od veselja, v kotičkih njegovih ust se je pojavilo nekaj imenitnega, dvignil je pete, se postavil na prste in bil za cel palec višji kakor prej; navdušen je bil nad vsem, kar je bilo povedano o malem škratu.

»Gospa ima duha in veliko omiko! Kako krivičen sem bil do te ženske! Vpletla me je v svoje ‘žvenketanje’, to bodo tiskali in brali! Zdaj mačku ne bom več dovolil, da pije njeno smetano, sam jo bom pil! Eden popije manj kakor dva, to je vendar prihranek, in tega bom uvedel ter gospo spoštoval in častil!«

»Kako človeški je ta škrat!« je rekel stari maček. »Samo ljubek mijav od gospe, mijav o njem samem, pa si takoj premisli. Prebrisana je, ta gospa!«

A gospa ni bila prebrisana, škrat je bil človeški. Če te zgodbe ne razumeš, vprašaj, vendar ne sprašuj škrata, pa tudi gospe ne.