Prevod

V času vladavine Sun Haa v državi Wu je bil Zhu Dan, z drugim imenom Yongchang, notranji upravitelj Huainana, nato pa upravitelj okrožja Jian’an. Ženo enega njegovih služabnikov je obsedel duh, mož pa jo je sumil prešuštva. Nekega dne se je pretvarjal, da odhaja zdoma, nato pa skrivaj izvrtal luknjico v steno in skoznjo opazoval ženo. Sedela je za statvami in tkala, obenem pa se ozirala proti murvi ter se z nekom na njej smeje pogovarjala. Služabnik je pogledal v krošnjo in zagledal mladeniča, starega kakih štirinajst ali petnajst let, v modrem oblačilu in z modro naglavno ruto. Prepričan, da je to res človek, je napel samostrel in ustrelil vanj. Mladenič se je spremenil v pojočega škržata, velikega kakor vejalna košara, razprostrl krila in odletel. Ob zvoku strela je tudi žena prestrašeno vzkliknila: »Oh! Nekdo strelja nate!« Služabnik se je čudil, kaj neki se dogaja. Čez dolgo časa je na poljski poti zagledal dečka, ki sta se pogovarjala. »Zakaj te ni bilo več na spregled?« je vprašal eden. Drugi je bil prav tisti mladenič z drevesa. Odgovoril je: »Pred časom sem imel nesrečo, da je nekdo streljal name. Rana me je dolgo mučila.« »Kako pa je zdaj?« ga je vprašal prvi. »Na srečo sem si jo namazal z mazilom, ki ga ima gospod Zhu na tramu, in se je zacelila.« Služabnik je Zhu Danu povedal: »Nekdo vam krade mazilo. Ali kaj veste o tem?« Zhu Dan je odvrnil: »Mazilo sem že davno spravil na tram. Kako bi ga kdo mogel ukrasti?« Služabnik je rekel: »Pa vendar je tako. Gospod, poglejte sami.« Zhu Dan mu nikakor ni verjel, a je vseeno pogledal. Pečat in napis na posodi sta bila nedotaknjena. »Nikar ne govori neumnosti,« je dejal. »Mazilo je še vedno takšno, kot je bilo.« Služabnik pa je vztrajal: »Poskusite odpreti posodo.« Ko jo je odprl, je manjkala polovica mazila. Na njem so bile sledi grebenja in praskanja, v njih pa se je razločil odtis stopala. Zhu Dan se je silno začudil in služabnika podrobno izprašal. Ta mu je nato povedal vse od začetka do konca.