Prevod
_Oče trikrat pošlje Nardiella trgovat, vsakokrat s sto dukati, on pa namesto blaga kupi najprej miš, nato hrošča in nazadnje črička. Oče ga zaradi tega nažene od doma; s pomočjo svojih živalic ozdravi kraljevo hčer in po raznih prigodah postane njen mož._ _Princ in sužnja sta zelo hvalila razsodnost Sapie Liccarde, še bolj pa sta hvalila Tollo, ki je znala zgodbo tako imenitno povedati, da se je vsakomur zdelo, kakor da je sam navzoč. Ker je bila po vrsti na seznamu zdaj na potezi Popa, se je tudi ona izkazala kot pravi Orlando in začela takole._ Sreča je svojeglava ženska in se izogiba modrijanov, ker ti več stavijo na obračanje knjižnih listov kakor na vrtenje njenega kolesa. Zato se rada druži z nevedneži in ničvredneži ter ji ni prav nič mar, če je deležna le časti preprostega ljudstva, ko svoje dobrote deli tepcem, kakor boste slišali v zgodbi, ki sledi.
Nekoč je na Vommaru živel zelo, zelo bogat kmet po imenu Miccone, ki je imel sina Nardiella. Ta je bil najbolj nesrečen lenuh in potepuh, kar jih je kdaj premogla bratovščina butcev, tako da je bil ubogi oče zaradi njega ves zagrenjen in obupan. Ni vedel ne kako ne s čim bi ga pripravil do tega, da bi se lotil česa pametnega in se držal prave poti. Kadar je s svojimi malopridnimi pajdaši hodil žret v krčmo, so ga vlekli za nos; kadar se je družil s slabimi ženskami, je dobil najslabše meso in ga plačal po najvišji ceni; kadar je igral v igralnicah, so ga obkolili, oskubili in mu pobrali vse do zadnjega novčiča. Tako je zdaj s tem, zdaj z onim zapravil že polovico očetovega premoženja. Miccone je zato nenehno zganjal preplah kakor na gradu, kričal, grozil in govoril: »Kaj misliš početi, razsipnež? Ali ne vidiš, da gre moje premoženje že po vodi? Pusti, pusti te preklete oštarije, ki se začnejo s sovražnim vzklikom in končajo z nesrečo! Pusti jih, saj so glavobol za možgane, vodenica za grlo in driska za mošnjo! Pusti, pusti to izobčeno kockanje, ki postavlja na kocko življenje in razjeda premoženje, odganja veselje in zapravlja denar, pri katerem te kocke spravijo na ničlo in stave ogulijo do kosti! Pusti, pusti vlačuganje s temi sprijenimi babami, hčerami grdega greha, pri katerih razlivaš in razsipaš, za eno luknjo zapravljaš cele črede prašičev, zaradi uvelega mesa hiraš, dokler ti kosti ne štrlijo iz kože! To niso vlačuge, temveč razburkano traško morje, kjer te zajamejo Turki! Ogni se skušnjavi, pa se boš otresel pregrehe; odstrani vzrok, je rekel modrec, pa odstraniš tudi posledico. Zato ti dajem teh sto dukatov. Pojdi na sejem v Salierno in kupi čim več juncev; čez tri ali štiri leta bomo imeli lepo število volov. Ko bomo imeli vole, bomo začeli obdelovati njive; ko bomo obdelovali njive, se bomo lotili trgovine z žitom, in če nas doleti poštena lakota, bomo zlatnike merili kar z merniki.
Če pa ne bo drugega, ti kupim plemiški naslov na posestvu kakega prijatelja in boš tudi ti plemič, kakor toliko drugih. Zato se potrudi, sin moj, saj vsaka glavica zraste, kdor pa ne začne, tudi nadaljevati ne more.« »Le prepusti meni,« je odvrnil Nardiello, »zdaj bom že znal poskrbeti zase, saj sem si vse premislil po vseh pravilih.« »Tako te hočem slišati,« je odgovoril oče.
Izročil mu je denar in Nardiello se je odpravil proti sejmu. Toda komaj je prišel do voda Sarna, tiste lepe reke, po kateri je dobila ime starodavna rodbina Sarnelli, je v lepem brestovem gozdičku ob skali, ki se je zaradi neprenehnega škropljenja s hladno vodo odela v bršljanovo listje, zagledal vilo, ki se je zabavala s hroščem. Ta je tako imenitno igral na malo kitaro, da bi vsak Španec, ki bi ga slišal, rekel, da je to nekaj nadvse sijajnega in veličastnega. Nardiello se je ustavil in kakor začaran poslušal, nato pa rekel, da bi dal celo premoženje, če bi lahko imel tako nadarjeno žival. Vila mu je odgovorila, da mu jo bo dala, če ji plača sto dukatov. »Nikoli nisi mogla izbrati primernejšega trenutka,« je odvrnil Nardiello, »saj jih imam že pripravljene.« S temi besedami ji je vrgel v naročje sto dukatov, spravil hrošča v škatlico za marcipan in stekel k očetu, tako vesel, da mu je radost kipela iz vsake koščice. »Zdaj boste pa videli, gospod oče, ali sem bistroumen človek in znam poskrbeti zase! Ne da bi se moral truditi vse do sejma, sem že na pol poti našel svojo srečo in za sto dukatov dobil ta dragulj!« Ko je oče slišal te besede in videl škatlico, je bil prepričan, da je kupil kak diamantni obesek. Ko pa je škatlico odprl in zagledal hrošča, sta ga sramota, da so sina tako opeharili, in bolečina zaradi izgubljenega denarja napihnili kakor dva mehova, da je bil podoben krastači. Nardiello mu je hotel pojasniti hroščeve odlike, vendar mu nikakor ni uspelo izustiti niti besede, kajti oče je nenehno kričal: »Tiho! Utihni! Zapri usta! Zaveži gobec! Niti pisniti si ne drzni, mulja pasma, konjska pamet, oslovska glava! Pri priči odnesi tega hrošča nazaj tistemu, ki ti ga je prodal! Tu imaš še sto dukatov; za vse kupi junce in se nemudoma vrni. Glej, da te spet ne zaslepi kaka neumnost, sicer ti bom roke dal pojesti, prst za prstom!« Nardiello je vzel denar in se odpravil proti Torre de Sarno. Ko je prišel do istega kraja, je našel drugo vilo, ki se je igrala z mišjo; ta je plesala tako imenitno, da česa lepšega še nikoli ni videl. Nardiello je nekaj časa z odprtimi usti gledal živaličine korake, priklone, prevale, obrate in poskoke, dokler ni bil ves iz sebe od navdušenja. Vilo je vprašal, ali bi mu jo prodala, in ji ponudil sto dukatov. Vila je privolila v kupčijo, vzela denar in mu izročila miš v škatlici. Ko se je vrnil domov, je ubogemu Micconeju pokazal svojo imenitno kupčijo. Ta je začel divjati kakor poblaznel konj in zganjati takšne reči, da bi sinu pošteno izmeril hrbet, če ne bi bil ravno navzoč njegov boter, ki je posegel v prepir.
Nazadnje je oče, ki je bil sicer dobrodušen človek, vzel še sto dukatov in mu rekel: »Pazi, da spet ne ušpičiš kake svoje, kajti tretjič se ti ne bo izšlo! Pojdi torej v Salierno in kupi junce, zakaj pri dušah mojih rajnih, če ga še enkrat polomiš, gorje tvoji materi, ki te je rodila!«
Nardiello se je s sklonjeno glavo odpravil proti Saliernu. Ko je prišel do istega kraja, je našel še eno vilo, ki se je kratkočasila s čričkom. Ta je tako sladko pel, da so ljudje ob njegovem petju zaspali. Ko je Nardiello slišal to novo vrsto slavca, si je takoj zaželel še te kupčije. Z vilo se je pogodil za sto dukatov, črička spravil v kletkico, narejeno iz dolge buče in paličic, ter se vrnil k očetu. Ko je ta zagledal še tretjo neumnost, mu je potrpljenje pošlo; zgrabil je palico in ga tako pošteno premlatil, da je presegel samega Rodamonteja. Ko se je Nardiellu posrečilo uiti iz njegovih krempljev, je pobral vse tri živalice, zapustil domači kraj in jo mahnil proti Lommardii. Tam je živel velik gospod po imenu Cenzone, ki je imel edino hčer Millo. Zaradi neke bolezni jo je obšla tako huda otožnost, da je celih sedem let nihče ni videl zasmejati se. Oče je obupal; potem ko je poskusil tisoč zdravil in zapravil vse, kar se je dalo zapraviti, je dal razglasiti, da bo hčer dal za ženo tistemu, ki jo bo spravil v smeh. Ko je Nardiello slišal ta razglas, ga je zamikalo poskusiti srečo. Stopil je pred Cenzoneja in se ponudil, da bo nasmejal Millo. Gospod mu je odgovoril: »Pamet v roke, prijatelj, kajti če ti ne uspe, te bo to stalo glave.« »Naj gre glava, pa še čevlji zraven,« je odvrnil Nardiello, »poskusiti hočem, potem pa naj pride, kar mora priti.« Kralj je dal poklicati hčer in sedel pod baldahin. Nardiello je vzel iz škatlice svoje tri živalice, ki so zaigrale, zaplesale in zapele s tolikšno milino in tako ljubkimi vragolijami, da je kraljična bruhnila v smeh. Vladar pa je v srcu jokal, saj ga je razglas zavezoval, da mora biser med ženskami dati izmečku med moškimi. Ker pa obljube ni mogel prelomiti, je Nardiellu rekel: »Dam ti svojo hčer in za doto kraljestvo, vendar pod pogojem, da v treh dneh dovršiš zakon; če ga ne boš, te dam požreti levom.« »Tega se prav nič ne bojim,« je rekel Nardiello, »saj sem mož, ki je v tem času zmožen použiti zakon, vašo hčer in vso vašo hišo.« »Počasi, saj gremo,« je odvrnil kralj. »Šele ko melono odpreš, vidiš, kakšna je.« Priredili so torej svatbo in zvečer, ko so sonce kakor tatu z ogrinjalom čez obraz odpeljali v zahodne ječe, sta mladoporočenca legla k počitku. Toda kralj je Nardiellu zahrbtno dal uspavalo, zato vso noč ni počel drugega kakor smrčal. Ker se je isto ponovilo še drugo in tretjo noč, ga je kralj dal vreči v levnjak. Ko je Nardiello videl, kam je zašel, je odprl škatlico z živalicami in rekel: »Ker me je usoda na grenki cizi pripeljala v to strašno stisko in vam nimam zapustiti ničesar drugega, vas osvobajam, moje ljube živalice, da boste lahko šle, kamor se vam zahoče.« Ko so bile živalice na prostem, so začele izvajati toliko vragolij in norčij, da so levi obstali kakor kipi.
Medtem je miš spregovorila Nardiellu, ki je imel dušo že na jeziku: »Kar pogumno, gospodar! Čeprav si nam podaril svobodo, ti hočemo služiti bolj kakor kdaj prej, saj si nas hranil s tolikšno ljubeznijo in skrbel za nas s tolikšno nežnostjo.
Nazadnje pa si nam izkazal še tolikšno naklonjenost, da si nas izpustil. Nikar se ne boj, kdor dobro stori, dobro pričakuje; delaj dobro in pozabi na to. Vedi pa, da smo me začarane živali. Da boš videl, kaj zmoremo in koliko veljamo, pojdi za nami in rešile te bomo iz te nevarnosti.« Nardiello jim je sledil, miš pa je nemudoma izglodala odprtino, dovolj veliko za človeka. Po njej so ga po stopničastem rovu pripeljale na varno in ga nastanile v slamnati koči. Rekle so mu, naj jim naroči vse, česar si želi, saj bodo storile prav vse, da mu ustrežejo. »Moja želja je,« je odgovoril Nardiello, »da mi, če je kralj Milli dal drugega moža, naredite to uslugo in preprečite dovršitev njunega zakona, kajti to bi pomenilo konec mojega nesrečnega življenja.« »To je malenkost, nič lažjega,« so odvrnile živalice. »Bodi dobre volje in počakaj nas v tej koči; zdaj bomo že razkrinkale to gnilo zadevo.« Odpravile so se na dvor in ugotovile, da je kralj hčer omožil z velikim angleškim gospodom, še tisti večer pa naj bi načeli sodček. Živalice so se spretno pritihotapile v spalnico mladoporočencev in počakale na večer. Ko je bilo pojedine konec in je luna prišla krmit svoje kokoške z roso, sta mladoporočenca legla v posteljo. Ker pa si je ženin preveč napel samostrel in preveč naložil na krožnik, je komaj zlezel med rjuhe, že zaspal kakor zaklan. Ko je hrošč zaslišal njegovo smrčanje, se je počasi povzpel po nogi postelje, zlezel pod odejo in se naglo splazil ženinu v zadnjico. Tam mu je služil za svečko, ki mu je tako temeljito odprla črevesje, da bi lahko s Petrarco rekel:
_Ljubezen iz njega izvabila je tenko tekočino._ Nevesta je začutila klokotanje griže, _sapico, vonj, hlad in senco_, ter zbudila moža. Ko je ta videl, s kakšnim dišečim kadilom je počastil svoj malik, bi skoraj umrl od sramu in počil od jeze.
Vstal je iz postelje, si umil vse telo in dal poklicati zdravnike, ki so vzrok te nezgode pripisali pretiravanju pri prejšnji pojedini. Ko je prišel naslednji večer, se je znova posvetoval s svojimi služabniki. Vsi so menili, da naj se dodobra povije v plenice, da prepreči morebitno novo nevšečnost. To je tudi storil in legel spat. Ko je spet zaspal in se je hrošč vrnil, da bi ga še drugič osmešil, je našel vse prehode zaprte. Nezadovoljen se je vrnil k tovarišema in jima povedal, da si je ženin postavil obrambne nasipe iz povojev, okope iz plenic in utrdbe iz krp. Ko je miš to slišala, je rekla: »Pridi z menoj, pa boš videl, kako dobra sem pri rušenju utrdb in utiranju poti.« Prišla je na prizorišče, začela glodati plenice in naredila luknjo natanko nasproti drugi odprtini. Skoznjo je hrošč vstopil in ženinu privoščil še eno zdravilno kuro, tako da je nastalo celo morje tekočih topazov in so arabske dišave zasmradile palačo. Nevesta se je zbudila v tem smradu in ob rumeni povodnji, ki je rjuhe iz holandskega platna spremenila v zlato rumeno beneško svilo. Zatisnila si je nos in pobegnila v sobo svojih deklet. Ubogi ženin pa je poklical služabnike in jim na dolgo potožil o nesreči, zaradi katere je veličino svoje hiše začel graditi na tako spolzkih temeljih. Služabniki so ga tolažili in mu svetovali, naj bo tretjo noč previden. Povedali so mu zgodbo o bolniku, ki je rad prdel, in zdravniku ostrega jezika. Ko je bolniku ušel prvi prdec, mu je zdravnik po učeno rekel: _Sanitatibus_, na zdravje. Ko mu je ušel še drugi, je odvrnil: _Ventositatibus_, na vetrove. Ko pa je sledil tretji, je zdravnik na široko odprl usta in rekel: _Asinitatibus_, na oslarije. »Če smo torej prvo mozaično delo na poročni postelji pripisali preobilni jedači, drugo pa slabemu želodcu, zaradi katerega ti je popustilo črevesje, bomo tretje pripisali tvoji posrani naravi, tebe pa bodo pregnali v smradu in sramoti.« »Nič se ne bojte,« je rekel ženin, »nocoj bom ves čas na preži, pa če bi moral počiti. Ne bom se pustil premagati spancu. Poleg tega si bomo izmislili, kako zamašiti glavni odtok, da se ne bo o meni reklo: _Trikrat je padel in tretjič obležal._« S tem sklepom je naslednjo noč zamenjal sobo in posteljo ter poklical svoje služabnike. Prosil jih je za nasvet, kako naj zapre črevesje, da mu ne bo še tretjič zagodlo; kar se budnosti tiče, pa ga ne bi mogel uspavati ves mak na svetu. Med služabniki je bil mladenič, ki ga je veselila topničarska umetnost. Ker vsak govori o svojem poklicu, je ženinu svetoval, naj si naredi lesen zamašek, kakršne uporabljajo pri možnarjih. Takoj so ga izdelali in ga namestili, kakor je bilo treba. Ženin je legel v posteljo, vendar se neveste ni dotaknil, ker se je bal, da bi se preveč naprezal in pokvaril iznajdbo. Tudi oči ni zatisnil, da bi bil pripravljen na vsak želodčni poziv. Ko je hrošč videl, da ženin nikakor ne zaspi, je rekel tovarišema: »Gorje nam, zdaj smo pa pogoreli in vsa naša umetnost nam nič ne pomaga! Ženin ne spi in mi ne da priložnosti, da bi nadaljeval svoje delo.« »Počakaj,« je rekel čriček, »že poskrbim zate.« Začel je sladko peti in uspaval ženina. Ko je hrošč to videl, je pohitel, da bi sam sebe spet uporabil za brizgo. Toda vrata je našel zaprta in pot zastavljeno, zato se je obupan in zmeden vrnil k tovarišema ter jima povedal, kaj se mu je zgodilo. Miš, ki ni imela druge želje, kakor služiti Nardiellu in mu ustreči, je nemudoma stekla v shrambo. Vohljala je od lonca do lonca, dokler ni našla vrča gorčice. Vanjo je pomočila rep, stekla k ženinovi postelji in z njim ubogemu Angležu namazala obe nosnici. Ta je začel tako silovito kihati, da je zamašek izstrelil z neznansko močjo. Ker je bil s hrbtom obrnjen proti nevesti, jo je zamašek tako silovito zadel v prsi, da bi jo skoraj ubil. Na njene krike je pritekel kralj in jo vprašal, kaj se je zgodilo. Odgovorila je, da so ji v prsi izstrelili petardo. Kralj se je čudil tej nesmiselni izjavi, saj bi s petardo v prsih težko govorila. Privzdignil je odeje in rjuhe ter našel smodniški rov iz otrobov in zamašek možnarja, ki je nevesti napravil pošteno modrico. Ne vem pa, kaj ji je bolj škodilo: smrad smodnika ali udarec krogle. Ko je kralj videl to gnusobo in izvedel, da je to že tretje tekoče dejanje ženina, ki si ga je sam izbral, ga je izgnal iz svojega kraljestva. Potem je pomislil, da ga je vse to zlo doletelo zaradi krutosti, s katero je ravnal z ubogim Nardiellom, in se je začel tolči po prsih. Medtem ko se je kesal svojega početja, mu je čriček rekel: »Ne obupujte, Nardiello je živ in zaradi svojih dobrih lastnosti zasluži, da postane zet vaše visokosti. Če dovolite, da pride, ga takoj pokličemo.« »O, dobrodošla, moja lepa živalica, s to novico, ki zasluži bogato nagrado! Rešila si me iz morja skrbi, saj me je pri srcu dušilo zaradi krivice, ki sem jo storil tistemu ubogemu mladeniču. Pripeljite ga torej, da ga objamem kakor sina in mu dam svojo hčer za ženo.« Ko je čriček to slišal, je poskakujoč odhitel do koče, kjer je bival Nardiello, mu povedal vse, kar se je zgodilo, in ga pripeljal v kraljevo palačo. Tam ga je kralj sprejel in objel ter mu izročil Millino roko. Živalice so ga obdarile s čarobnim darom in postal je lep mladenič. Dal je poklicati očeta z Vommara in vsi skupaj so živeli srečno in zadovoljno. Po tisočerih stiskah in nadlogah se je tako izkazalo, _da v eni uri pride več kakor v stotih letih._
Izvirnik
_Nardiello è mmannato tre bote da lo Patre a ffare mercanzia co cciento docate la vota, e ttutte le bote accatta mo no Sorece, mo no Scarafone, e mo no Grillo, e cacciato pe cchesto da lo Patre, arriva dove sananno pe mmiezo de st’animale la Figlia de no Rrè, dapò varie socciesse le deventa Marito._ _Laudaro assaje lo Prencepe, e la Schiava lo jodizio de Sapia Liccarda: ma assaje cchiù laudaro Tolla, che aveva saputo accossì buono projere sto fatto, che parze ad ogne uno de nc’essere presente; e perchè secotanno l’ordene de la lista soccedeva Popa a parlare, essa se portaje da Orlanno, decenno de sta manera._ La Fortuna è ffemmena pontegliosa, e suje la facce de li sapute, perchè fanno cchiù ccunto de le botate de carta, che de le girate de na rota,
e perzò pratteca volentiere co ’gnorante, e da poco, e non se cura ped’avere onore prebeo, de spartire li bene suoje a bozzacchie de lo muodo, che ve farraggio sentire nne lo cunto, che ssecoteja. Era na vota a lo Vommaro no massaro ricco ricco chiamato Miccone, che aveva no Figlio chiammato Nardiello, lo quale era lo cchiù sciaurato caccial’appascere, che se trovasse maje a la premmonara de li vozzacchie, tanto che lo scuro Patre nne steva ammaro, e nnegrecato, che non sapeva de che muodo, nè de che manera ’ndirizzarelo a ffare cosa a lleviello, e che ffosse a llenza: si jeva a la Taverna a scrofoniare co li compagne Aliviente, era fatto corrivo; se prattecava co mmale femmene, pigliava la peo carne, e la pagava contr’assisa; si
joquava pe le barattarie, le facevano la pizza, lo mettevano ’n miezo, e se le pigliavano sfritte sfritte de manera che de vaga, e de riesto ne aveva strosciato la mmetate de la rrobba paterna; pe la quale cosa Miccone faceva sempre arme a Castiello, gridanno, ammenaccianno, e decenno: che te pienze fare sbaraglione: non vide ca la rrobba mia oramaje se nne vace pe l’acqua abascio: lassa, lassa ste ’mmardette Ostarie, che commenzano co nomme de nemice, e fenisceno co segnefecate de male; lassale ca sò mingrania de lo cellevriello: dropesia de la Canna, e ccacarella de la vorza: lassa lassa sto scommonecato juoco, che mmette a rriseco la vita, e se roseca la rrobba, che nne votta li contiente, e nne fruscia li contante, dove le zare te arreduceno
’nzero, e le pparole t’assottigliano comm’a ppirolo. Lassa, lassa de vordelliare pe sse mmale razze, figlie de lo brutto peccato, dove spanne, e spienne pe na perchia consumme li puorchie, pe na carne sfatta spanteche, reducennote dove n’uosso spunteche: ca non so Meretrice, ma no maro trace, dove si ppigliato da Turche: allontanate dall’accasione, ca te scraste da lo vizio; remota la causa (disse chillo) se remmove l’effetto. Eccote perzò sti ciento docate, va a la fera de Salierno, e accattane tante Jenche, ca ’n capo de tre, o quatto anne farrimmo tanta Vuoje; fatte li Vuoje, ’nce mettarrimmo a ffare lo campo, fatto lo campo, ’nce darrimmo a fare mercanzia de grano, e si ’nce mmatte na bona carestia, mesurarimmo li scute a ttommola;
e quanno maje autro, te compro no titolo sopra na terra de quarche Ammico, e sarraje tu puro titolato comm’a tant’autre: perzò attienne, Figlio mio, ca ogne capo alleva, chi no accommenza non secoteja. Lassa fare a sto fusto, respose Nardiello, ca mo faccio lo cunteciello mio, ca aggio fatto pe ttutte regole: Cossì voglio io, lebrecaje lo Patre: e sborzatole li tornise, s’abbiaje a la vota de la fera; ma non fu arrevato all’acque de Sarno, chillo bello sciummo, c’ha dato nomme a la famiglia antica de li Sarnelli; che drinto no bello voschetto d’urme a pede na preta, che pe remmedio de no rettorio perpetuo d’acqua fresca, s’era ’ntorneata de frunne d’ellera, vedde na Fata che se jocoliava co no scarafone, lo quale sonava de manera na chitarrella, che se
l’avesse sentuto no Spagnuolo averria ditto, ch’era cosa soperosa, e granniosa: la quale cosa visto Nardiello, se fermaje, e comme ’ncantato a ssentire, dicenno ca averria pagato na visola, ed avesse avuto n’Anemale accossì vertoluso, a lo quale disse la Fata, che si l’avesse pagato ciento docate, nce l’averria dato; maje a mmeglio tiempo de chisto, respose Nardiello, ca l’aggio prunte, e lleste, e cossì decenno le jettaje ’n zino li ciento docate, e pigliatose lo scarafone dinto a no marzapaniello, corze a lo Patre, co n’allegrezza, che le saglieva da l’ossa pezzelle; decenno: ora mò vedarraje, messere mio, s’io so ommo de ’nciegno, e ssaccio fare lo fatto mio, pocca senza stracquareme pe fi a la fera, aggio trovato a mmeza strada la sciorte mia, e pe ciento
docate aggio avuto sta gioja. Lo Patre sentenno sto pparlare, e bedenno la scatolella, tenne pe ccierto, ch’avesse accattato quarche branchilio de diamante, ma aperta la scatola, e bisto lo scarafone, lo scuorno de lo corrivo, e lo dolore de lo ’nteresse foro duje mantece, che lo fecero abbottare comm’a rruospo; e bolenno Nardiello contare la virtù de lo scarrafone, non fu possibele maje, che le facesse dire parola, decennole sempre: stà zitto, appila, chiude sta vocca, ammafara, non pepetare, razza de mulo, Jodizio de cavallo, capo d’Aseno, ed a sta medesema pedata torna lo scarrafone a chi te l’ha vennuto: eccote ciento autre docate, che te dongo, comprane tutte Jenche, tornanno subeto; e bì che non te cecasse lo brutto fatto, ca te ne faccio
manciare le mmano a ddiente. Nardiello pigliatese li denare, s’abbiaje verzo la Torre de Sarno, ed arrivato a lo medesemo luoco, trovaje n’autra Fata, che pazziava co no Sorece, che ffaceva le cchiù belle mutanze de ballo, che maje potesse vedere. Nardiello stato no piezzo canna-apierto a bedere li dainette, le contenenzie, le ccapriole, le botate, e le scorzete de l’anemale, appe a spiretare, ed addemmannaje a la Fata si lo voleva vennere, che l’averria dato ciento docate; la Fata azzettaje lo partito, e pigliatese li frisole, le dette lo Sorece drinto la scatola, e ttornato a la casa soja, mostraje a lo nigro Miccone la bella compra fatta, lo quale fece cose mmardette, sbattenno comm’a no cavallo fantasteco; e si non era pe no compare che se trovaje
a sto greciglio, l’averria pigliato bona la mesura de lo scartiello. All’utemo lo Patre, ch’era ’nsomato de bona manera, pigliato ciento autre docate, le disse: avierte a non fare cchiù de le ttoje, ca non te resce la terza: Va donca a Salierno, e ccompra li jenche, ca pe l’arma de li muorte mieje, si tu la sgarre, negra mammata, che te figliaje. Nardiello co la capo vascia, sfilaje a la vota de Salierno, ed arrivato a lo stisso luogo, trovaje n’autra Fata, che pigliava sfizio co no Grillo, lo quale cantava cossì docemente, che ffaceva addormentare le pperzone: Nardiello, che sentette sta nova foggia de roscegnuolo, le venne subeto golio de fare sta mercanzia; ed accordatose pe cciento docate, se lo mese drinto na gajolella fatta de cocozza longa, e
sproccole, e se nne tornaje a lo Patre, lo quale vedenno lo terzo male servizio, le scappaje la pacienzia, e ddato de mano a no tutaro, lo frusciaje de bona manera, che fece cchiù de Rodamonte. Nardiello quanno le potte scappare da le granfe, pigliatese tutte tre st’animale, sfrattaje da chillo pajese, e ttoccaje a la vota de Lommardia, dove nc’era no gran Segnore chiammato Cenzone, lo quale aveva na Figlia uneca, ch’aveva nomme Milla, che pe ccerta ’nfermetate l’era venuta tanta malenconia, che pe lo spazio de sett’anne continove non s’era vista ridere; tanto, che desperato lo patre, dapò avere tentato mille remmedie, e spiso lo ccuotto, e lo ccrudo, fece jettare no banno, che chi l’avesse fatta ridere, nce l’averria data pe mmogliere. Nardiello,
che sentette sto banno, le venne ’ncrapiccio de tentare la sciorte soja, e ghiuto ’nnante a Cenzone, s’offerze de fare ridere Milla; a lo quale respose lo Segnore, sta ’n cellevriello, o cammarata, ca si po non te resce lo fatto, nce jarrà la forma de lo Cappucio. Vagace la forma, e la scarpa leprecaje Nardiello, ch’io mme ’nce voglio provare, e bengane chello, che benire nne vole. Lo Rrè fatto venire la Figlia, e ssedutose sotta lo Bardacchino, Nardiello cacciaje da la scatola li tre anemale, li quale sonaro, ballaro, e ccantaro co ttanta grazia, e co ttante squasenzie, che la Regina scappaje a rridere; ma chianze lo Prencepe drinto a lo core sujo, pocca ’n vertù de lo banno, era astritto de dare na gioja de le ffemmene a la feccia dell’uommene; ma
non potenno darese arreto de la promessa, disse a Nnardiello; Io te dò figliama, e lo stato pe ddote, ma co ppatto, che si tu non conzumme fra tre ghiuorne lo matremmonio, io te faccio manciare da li Liune. N’aggio paura, disse Nardiello, ca fra sto tiempo songo ommo de conzomare lo matremonio, figlieta, e tutta la casa toja. Adaso, ca jammo, disse carcariello, ch’a la prova se canosceno li mellune. Fatto addonca la festa, e benuta la sera, quanno lo Sole comm’a mmariuolo è portato co la cappa ’nfaccia a le ccarcere de ll’occidente, li Zite se jezero a ccorcare. Ma perchè maleziosamente lo Rrè fece dare l’adduobbio a Nnardiello, non fece autro tutta la notte, che gronfiare, la qual cosa continuato lo secunno, e lo terzo juorno, lo Rrè lo fece jettare a lo
serraglio de li Liune, dove Nardiello vedennose arredutto, aperze la scatola de ll’anemale, decenno: pocca la sciorte mia m’ave carriato co n’ammaro straolo a sto nigro passo, non avenno autro che ve lassare, o belle anemale mieje, io ve faccio franche, azzò pozzate ire dove ve pare, e piace. L’anemale comme foro scapole, e commenzaro a ffare tanta bagattelle, e ghioquarelle, che li Liune remasero comme statole; ’ntanto parlaje lo sorece a Nardiello, ch’era già co lo spireto a li diente, decennole: Allegramente, patrone, ca si be ’nce aje dato libertà, nuje te volimmo essere cchiù schiave, che mmaje, pocca ’nce aje cevato co ttanto ammore, e cconservato co tanta affezione; ed all’utemo nce aje mostrato signo de tanto sbisciolamiento, co
ffarence franche; ma non dubetare, ca chi bene fa, bene aspetta; fa bene, e scordatenne: Ma sacce, che nuje simmo fatate; e pe farete vedere si potimmo, e balimmo, vienence appriesso, ca te cacciammo da sto pericolo; ed abbiannose Nardiello dereto, lo sorece fece subbeto no pertuso quanto nce capesse n’ommo, pe lo quale co na sagliuta a scaletta lo portaro ’ncoppa a lo ssarvo, dove mettennolo drinto a na pagliara, le dissero, che llà commannasse tutto chello, che desederava, ca no averriano lassato cosa da fare pe darele gusto; lo gusto mio sarria, respose Nardiello, che si lo Rrè ha dato autro marito a Milla, mme facissevo tanto de piacere, de non fare conzomare sto matremmonio, perchè sarria no conzommare sta negra vita. Chesso è nniente, e ttutto
uno, resposero l’anemale, sta de buon’armo, ed aspettace a sta capanna, ca mo nne cacciarrimmo lo ffraceto; e abbiatose a la Corte, trovaro, che lo Rrè aveva mmaretata la Figlia co no gran Segnore ’Ngrese, e la sera stessa se metteva mano a la votte; pe la quale cosa l’animale trasute destramente a la Cammara de li Zite, aspettato la sera, che fornuto lo banchetto, quanno esce la Luna a ppascere de rosata le gallinelle, se jezero a ccorcare; e perchè lo Zito aveva carrecato la valestra, e pigliato carta soperchia, appena se ’ncaforchiaje drinto a le llenzola, che s’addormette, comm’a scannato. Lo Scarrafone, che ’ntese lo gronfiare de lo Zito, se ne sagliette chiano chiano pe lo pede de la travacca, e rremorchiatose sotto coperta, se ’nficcaje lesto
lesto a lo tafanario de lo Zito, servennole de soppositorio ’nforma tale, che le spilaje de manera lo cuorpo, che potte dicere co lo Petrarca: _D’amor trasse indi un liquido sottile._ La Zita, che ntese lo squacquarare de lo vesentierio, _L’aura, l’odore, il refrigerio, e l’ombra_, scetaje lo marito, lo quale visto con quale sproffummo aveva ’ncenzato l’Idolo sujo, appe a mmorire de vregogna, ed a crepantare de collera; ed auzatose da lo lietto, e fattose na colata a tutta la perzona, mannaje a chiammare li Miedece, li quale dettero la causa de sta desgrazia a lo desordene de lo banchetto passato; e comme fu la sera appriesso, tornatose a consigliare co li Cammariere, foro tutte de
parere, che se ’mbracasse de buone panne, pe rremmediare a quarche nuovo ’nconveniente; la quale cosa fatta, se jeze a ccorcare, ma addormentatose de nuovo, e tornato lo scarrafone a ffarele lo secunno corrivo, trovaje ammarrate li passe: pe la quale cosa tornaje male contento a li compagne, decennole, comme lo Zito s’aveva fatto reparate de fasciatore, argene de tillicarelle, e ttrincere de pezze. Lo sorece, che sentette chesto, disse: Viene co mmico, e bedarraje si so buono guastatore a ffarete la schianata; ed arrivato sopra la facce de lo luoco, commenzaje a rrosecare li panne, e a farele no pertuso a lleviello dell’autro, pe dove trasenno lo scarrafone, le fece n’autra cura medecenale, de manera che fece no maro de liquide topazie, e
l’Arabe fumme ’nfettarono lo Palazzo; de la quale cosa scetatase l’ammorbata Zita, ed a lo delluvio citrino ch’aveva fatto deventare le llenzola d’Olanna, Tabbia de Venezia gialla onnato, appilannose lo naso, fojette a la Cammara de le Zitelle; e lo nigro Zito, chiammanno li Cammariere, se fece na longa lamentazione de la desgrazia soja, che co ffonnamiento accossì lubreco aveva commenzato a fermare le grannezze de la casa soja: li fammiliare suoje lo confortavano, consigliannolo, che stesse ’n cellevriello la terza notte, contannole lo cunto de lo malato pedetaro, e de lo miedeco mozzecutolo, lo quale avennose lassato scappare no vernacchio, lo miedeco parlannole letterummeco, disse; _Sanitatibus_, ma asseconnanno n’autra, isso
leprecaje, _Ventositatibus_, ma continuanno la terza, isso aperze tanto de canna, e disse, _Asinitatibus_. Perzò, si lo primmo lavore a mmusaico fatto a lo lietto nozziale s’è ’ncorpato a lo desordene de lo mmagnare, lo secunno a lo male stato de lo stommaco, pe lo quale se ll’era scommuosso lo cuorpo; lo terzo se mputarrà a nnatura cacazzara, e sarraje cacciato a ffieto, ed a bregogna. Non dubetare, disse lo Zito, ca sta notte, se dovesse crepare, voglio stare sempre all’erta, non lassannome vencere da lo suonno; ed otra a cchesto, pensarrimmo che remmedio potimmo fare ad appilare lo connutto maistro, azzò non mme se dica, _Tre volte cadde, ed a la terza giacque._ Co st’appontamiento addonca, comme venne l’autra notte, cagnato
cammara, e llietto; lo Zito se chiammaje li Cammarate, cercannole consiglio circa l’ammafarare lo cuorpo, che non le facesse la terza burla, che ’n quanto a lo stare scetato, no l’averriano addormentato tutte li papagne, che sò a lo munno. Era fra chiste Serviture no giovane, che se delettava de l’arte de pommardiero; e perchè ogn’uno tratta de lo mestiero sujo, consigliaje a lo Zito a farese no tappo de ligno, comme se fa a li masche, la quale cosa fu subeto stampata ed acconciatolo comme aveva da stare, se jette a ccorcare, non toccanno la Zita, pe paura de non fare forza, e guastare la ’nvenzione, e non chiudenno l’uocchie, pe ttrovarese lesto ad ogne recercata de stommaco: lo scarafone, che non bedette maje dormire lo Zito, disse a
li compagne: Oimè, chesta è la vota, che rrestammo chiarite, e l’arte nostra non nce serve pe nniente; pocca lo Zito non dorme, e non me da luoco a ssecotiare la ’mpresa. Aspetta, disse lo grillo, ca mo te servo; e commenzanno a ccantare docemente, facette addormentare lo Zito; la quale cosa vista lo scarrafone, corze a farese de se stisso serenga; ma trovata chiusa la porta, e ’mpeduta la strata, tornaje desperato, e confuso a li compagne, decenno chello, che l’era socciesso. Lo sorece, che non aveva autro fine, che sservire, e contentare Nardiello; a chella medesema pedata jette a la despenza, e addoranno da fesina a fesina, nvattette n’arvaro de mostarda de senapa, dove ’mbroscinatose co la coda, corze a lo lietto de lo Zito,
e nne sodonse tutte le fforgie de lo naso de lo nigro Ngrese, lo quale accommenzaje a sternutare accossì forte, che sbottaje lo tappo co ttanta furia, che trovannose votato de spalle a la Zita, le schiaffaje ’mpietto accossì furiuso, che l’appe ad accidere: a le strille de la quale corze lo Rrè, e domannanno, che cosa aveva: disse, che l’era stato sparato no pedardo ’n pietto. Se maravigliaje lo Rrè de sto spreposeto, che co no pedardo ’mpietto potesse parlare; ed auzato le ccoperte, e le llenzole, trovaje la mena de vrenna, e lo tappo de lo masco, ch’aveva fatto na bona molegnana a la Zita; si bè non saccio, che le facesse cchiù ddanno, o lo fieto de la porvere, o la botta de la palla. Lo Rrè visto sta schefienzia, e ’ntiso, ch’era la terza
liquidazione de sto stromiento ch’isso aveva fatto, lo cacciaje da lo stato sujo; e cconsideranno ca tutto sto mmale l’era socciesso pe la canetate usata da lo povero Nardiello, se nne deva le ppunia ’n pietto; e mmentre de chello, ch’aveva fatto faceva cennole, non te desperare, ca Nardiello è bivo, e pe le bone qualetate soje mmereta essere jennero de vostra magnificenza; e si ve contentate, che benga, mò lo mannarrimmo a chiammare. O che ssinghe lo ben-venuto co sta nova de veveraggio, o bello anemale mio. Tu m’aje levato da no maro d’affanne, pocca mme senteva no rangolo a lo core de lo tuorto fatto a chillo povero giovane. Perzò facitelo venire, ca lo voglio abbracciare comm’a Ffiglio, e darele Figliama pe mmogliere: sentuto chesto, lo
sgrillo companno zompanno, jette a la capanna dove steva Nardiello, e contannole tutto lo socciesso, lo fece venire a lo Palazzo rejale, dove ’ncontrato, ed abbracciato da lo Rrè, le fu consegnata Milla pe mmano, e rrecevuta la fatazione deventaje no bello giovane, che mmannato a chiammare lo patre da lo Vommaro, stettero ’nsiemme felice, e ccontente; provanno dopo mille stiente, e mmille affanne, _Ca vene cchiù ntra n’ora, che ’n cient’anne._
