Waltey
Čudežna ptica
Legende sau basmele românilor · Petre IspirescuO besedilu
Čudežna ptica
- Vir
- Legende sau basmele românilor
- Avtor
- Petre Ispirescu
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Română
- Čas branja
- 18 min branja
- Obseg
- 15 strani
- Naslov izvirnika
- 027 Pasărea măiastră
O izvirniku
Legende sau basmele românilor
Romunske ljudske pravljice o začaranih kraljestvih, preizkušnjah in junakih, zapisane iz ustnega izročila. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Legende sau basmele românilor v jeziku Română.
Besedilo
Čudežna ptica
Nekoč je bilo, kakor ni bilo še nikoli; in tako dalje. Živel je pobožen in dobrosrčen cesar, ki je imel tri sinove. Poleg mnogih dobrot, ki jih je izkazal ljudem v svojem cesarstvu, je dal sezidati tudi samostan, o katerem naj bi se glas širil daleč naokrog. Okrasil ga je z zlatom, dragimi kamni in z vsem, kar so mojstri v njegovi deželi imeli za najdragocenejše in najlepše. V cerkvi in pred njo je stala množica marmornatih in pozlačenih stebrov. Najdragocenejše podobe, srebrni lestenci, prevlečeni z zlatom, svetilke iz najčistejšega srebra, velike kakor vedra, in najizbranejše knjige so bili zakladi tega samostana. A kolikor bolj se je cesar veselil njegove lepote, toliko bolj ga je žalostilo, da ga ni mogel dokončati, kajti zvonik se je kar naprej podiral. »Kako je mogoče,« je rekel cesar, »da ne morem dokončati te svete cerkve? Glej, zanjo sem porabil že vse svoje imetje, pa še vedno ni posvečena.« In dal je razglasiti po vsej deželi, naj vsak mojster, ki bi znal postaviti zvonik, ve, da bo od njega dobil bogate darove in plemiški stan. Obenem je ukazal, naj po vseh cerkvah molijo in bedijo, da bi se ga usmiljeni Bog usmilil in mu poslal dobrega stavbenika. Tretjo noč pa je cesar sanjal, da bo samostan mogoče dokončati, če kdo prinese čudežno ptico z onega sveta in ji namesti gnezdo v zvonik. Sinovom je povedal svoje sanje in vsi trije so tekmovali, kdo bo prej odšel in očetu cesarju izkazal svojo vdanost. Tedaj jim je cesar rekel: »Vidim, sinovi moji, da bi vsi radi izpolnili svojo dolžnost do Boga, vendar ne morete oditi vsi hkrati. Naj gre zdaj moj najstarejši sin; če njemu ne bo uspelo, naj gre drugi, in tako po vrsti, dokler nam Bog ne izkaže svoje milosti.« Sinovi so utihnili in se uklonili njegovi volji, najstarejši cesarjevič pa se je pripravil na pot. Jezdil je, dokler ni prišel čez meje očetove dežele, in se ustavil v lepem gozdiču, da bi tam prenočil. Zakuril je ogenj in čakal, da se mu skuha jed, ko je nenadoma pred seboj zagledal lisjaka. Ta ga je prosil, naj priveže svojega hrta, mu da kos kruha in kozarec vina ter mu dovoli, da se tudi sam pogreje ob njegovem ognju. Cesarjev sin pa ni uslišal njegove prošnje, temveč je spustil hrta, da se je pognal za njim. Tedaj je lisjak zamahnil proti njemu in ga spremenil v kamen. Ko je cesar videl, da se njegov najstarejši sin ne vrača, je uslišal prošnjo srednjega in tudi njemu dovolil na pot. Ta se je pripravil, vzel živež in odšel. Tam, kjer je okamenel njegov brat, ga je doletela enaka usoda, saj ni hotel uslišati lisjakovih prošenj, temveč ga je skušal ujeti, da bi mu odrl kožo. Cesar je bil vse bolj zaskrbljen, ko se sinova po tolikem času nista vrnila ne s čudežno ptico ne brez nje. Tedaj mu je najmlajši sin rekel: »Oče, že precej časa je minilo, odkar sta moja starejša brata odšla po čudežno ptico, pa se nista vrnila ne z uspehom ne brez njega. Daj mi denarja za pot in preobleko, da še jaz poskusim srečo. Če mi uspe, se boš razveselil, ker bo tvoja želja izpolnjena; če pa ne, me zaradi tega ne bo doletela nobena sramota.« »Tvoja starejša brata,« je rekel cesar, »kakor kaže, nista mogla storiti ničesar, da bi prinesla tisto čudežno ptico. Nemara sta celo izgubila življenje, saj sta zdoma že
tako dolgo, pa se nobeden ne vrne. Jaz sem že star; če še ti odideš, kdo mi bo pomagal nositi breme cesarstva? In če umrem, kdo naj sede na moj prestol, če ne ti, moj sin? Ostani tukaj, očetov ljubljenec, nikar ne hodi.« »Oče, dobro veš, da se tvojim ukazom nisem nikoli uprl niti za črno pod nohtom. Če si zdaj drznem vztrajati pri svoji prošnji, je to samo zato, ker bi rad, če bi le mogel, izpolnil željo, ki duši tvojega veličanstva ne da miru, željo, za katero se že toliko let trudiš in zanjo porabljaš velike vsote.« Po mnogih prošnjah in vztrajnem prigovarjanju je cesar popustil in mu dovolil oditi. Mladenič si je iz cesarskega hleva izbral konja, ki mu je bil všeč, vzel s seboj hrta za družabnika in dovolj živeža ter se odpravil na pot. Čez nekaj časa pa sta se vrnila oba starejša cesarjeva sinova in prinesla čudežno ptico ter s seboj pripeljala sužnjo, ki sta jo postavila za kokošarico. Vsi so se čudili lepoti tiste ptice, ki se je prelivala v tisoč in tisoč barvah; njeno perje se je na soncu bleščalo kakor ogledalo. Cerkveni zvonik se ni več podiral in ptica se je z gnezdom vred naselila v njem. A opazili so nekaj nenavadnega: ptica je bila kakor nema, saj ni zapela niti enkrat. Vsakdo, ki jo je videl, jo je pomiloval, češ kako da tako lepa in veličastna ptica nima glasu. Tudi cesarja je kljub veselju nad cerkvijo in njenim zvonikom žalostilo, da mu ptica ne poje. Prebivalci so že začeli pozabljati na najmlajšega cesarjevega sina. Tako silno so bili veseli, da so jim prinesli čudežno ptico, ki je preprečila podiranje zvonika, in da je bilo cerkev naposled mogoče dokončati. Le cesarja je v dnu duše žalostilo, da ni ob njem tudi najmlajšega sina, da bi se veselil skupaj z njegovim ljudstvom. Nekega dne pa je prišla kokošarica in rekla: »Presvetli cesar, naj ti obraz zasije od veselja! Vse mesto se čudi petju čudežne ptice. Ko je danes navsezgodaj v cerkev stopil neki pastir, je ptica začela tako peti, da se ji glas kar trga iz grla, in tako vesela je, da ji je ves zvonik pretesen. To je že drugič, da začne peti, brž ko tisti pastir vstopi v cerkev, in potem ne odneha; ko pa odide, umolkne.« »Naj mi pri priči pripeljejo tega pastirja!« »Vaše veličanstvo, kakor kaže, je pastir tujec, saj ga nihče ne pozna. Sinova vašega veličanstva sta menda že postavila stražarje naokrog …« »Molči!« je rekel cesar. »Ne govori o mojih sinovih, kajti ne spodobi se, da jih jemlješ v zobe.« Tudi cesar je poslal nekaj služabnikov, naj skrivaj prežijo, in jim naročil, naj pastirja, ob čigar prihodu v cerkev ptica zapoje, primejo in pripeljejo predenj. A s tem se ni zadovoljil, temveč je ob prvem prazniku še sam odšel v cerkev, da bi na lastna ušesa slišal čudežno petje in na lastne oči videl tistega pastirja. Če ga ne bi bilo tam, bi se med njegovimi služabniki in ljudmi, ki sta jih poslala njegova sinova in ki so hoteli za vsako ceno pograbiti pastirja, vnel krvav spopad. Cesar je ukazal, naj pastirja spoštljivo odpeljejo v njegovo palačo, kajti ko ga je zagledal tako mladega, krotkega, ponižnega in vendar postavnega junaka, mu je v srcu nekaj vztrepetalo. Po bogoslužju je šel naravnost v palačo, saj mu je srce govorilo, da je za vsem tem nekaj nenavadnega. Ko je spet zagledal mladeniča, ga je vprašal: »Povej mi, fant, od kod si? Imaš starše? In kako si zašel v naše kraje?« »Moja zgodba, presvetli cesar, je dolga. Imam starše in tudi brate. Da bi ti povedal, kako sem prišel sem in od kod sem doma, bi potreboval več časa. Če pa je volja vašega veličanstva, da jo sliši, sem se pripravljen ukloniti. Jutri še pred dnevom pridem zato k vam. Zdaj je že pozno.« »Prav, junak; jutri ob svitu te pričakujem.« Ukazal je, naj mladeniču dajo denarja in poskrbijo, da ostane v bližini. Naslednje jutro navsezgodaj je pastir prišel in čakal na cesarjev ukaz. Brž ko je cesar slišal, da je tisti pastir že tam, ga je poklical predse. »Povej mi, fant, zakaj čudežna ptica zapoje, brž ko stopiš v cerkev, in umolkne, ko odideš?« »Da bi izvedel to in še kaj drugega, presvetli cesar, ti moram povedati vso svojo zgodbo.« »Poslušam te. Povej mi vse, kar želiš.« Tedaj je pastir začel: »Imam očeta in brate. Odšel sem iz očetove hiše, da bi opravil dejanje, ki bi očeta razveselilo, kajti žalosten je bil, ker ni mogel izpolniti svoje želje. Po nekaj dneh potovanja sem prišel na lepo planjavo, od koder je vodilo več poti. Tam sem hotel prenočiti. Zakuril sem prijeten ogenj, vzel živež, ki sem ga imel s seboj, in ravno ko sem hotel začeti jesti, se je ob meni znašel lisjak. Ne vem, od kod niti po kateri poti je prišel, saj ga nisem videl. Kakor da bi zrasel iz zemlje. ‘Bodi tako dober,’ me je prosil, ‘in dovoli, da se še jaz pogrejem ob tvojem ognju, saj se ves tresem in šklepetam z zobmi. Daj mi tudi kos kruha in kozarec vina, da potešim lakoto in žejo, ki me mučita. Da pa bom lahko v miru jedel in se brez strahu pogrel, priveži svojega hrta.’ ‘Prav rad,’ sem mu rekel, ‘kar pogrej se. Tu sta moj živež in moja čutara; jej in pij, kolikor ti srce poželi.’ Nato sem privezal hrta in oba sva sedla k ognju ter se pogovarjala. Beseda je dala besedo in povedal sem mu, kam sem namenjen. Prosil sem ga celo, naj mi, če kaj ve, svetuje, kako naj ravnam, da bom opravil nalogo, ki sem si jo naložil po lastni volji. ‘Če gre samo za to,’ mi je rekel lisjak, ‘bodi brez skrbi. Jutri zjutraj greva skupaj, in če ti jaz ne pomagam do uspeha, mi nikoli več ne reci po imenu.’ Sedela sva ob ognju in se gostila kakor prijatelja; potem mi je lisjak zaželel lahko noč in izginil kakor prikazen. Čudil sem se, kako da nisem videl, kam jo je ubral, in medtem ko sem si belil glavo, kako je prišel in odšel, ne da bi ga opazil, sem zaspal. Ko se je naslednje jutro ob svitu vrnil, me je našel, kako začudeno ogledujem kamnite podobe, ki so bile podobne dvema človekoma, dvema konjema in dvema hrtoma. Brž ko sem ga zagledal, sva se pripravila na odhod. Lisjak se je trikrat prekucnil čez glavo in se spremenil v tako čednega mladeniča, da ga je bilo veselje pogledati. Med potjo mi je povedal, da je kraj, kjer sem prejšnjo noč prenočil, njegova posest; da je poročen in ima otroke; da je bil preklet in obsojen nositi lisičje telo, dokler se ga ne usmili kak človek, mu dovoli, da se z njim pogreje ob ognju, ter mu da kos kruha in kozarec vina. Jaz sem bil tisti človek, zato je zdaj rešen prekletstva; v zahvalo bo šel z menoj in me ne bo zapustil, dokler mi ne uspe. Razveselil sem se tega srečnega naključja in tako sva hodila ves dolgi poletni dan do večera. Prišla sva na jaso in tam prenočila. Moj popotni tovariš mi je povedal, da bova naslednji dan prečkala mejo dežele nekih zmajev in da misli, da bom tam našel tisto, kar iščem. Naslednjega dne sva se podala na zmajevo posest, čeprav ne brez strahu, in proti poznemu popoldnevu prispela do njihovih palač. Lepote, ki sem jo tam videl, ni mogoče opisati. Vrtovi z najrazličnejšimi cvetlicami in drevjem; hiše, prekrite s srebrom, ki se je na soncu bleščalo kakor ogledalo; zidovi, okrašeni z izklesanimi podobami in cvetjem, in pozlačeni venci; vodnjaki, ki so brizgali vodo kvišku. Srečo sva imela, da zmajev ob najinem prihodu ni bilo doma. Na pragu pri vratih naju je pričakalo dekle, tako lepo, tako lepo, kakor da bi bilo narejeno iz sladkorja. Reklo nama je, naj v odsotnosti zmajev nikar ne stopiva na dvorišče, ker se nama ne bi dobro godilo. Potem je zajokalo od veselja, ker je spet videlo človeka iz sveta, od koder so ga zmaji ugrabili. Ko sva ga vprašala po tistem, kar sva iskala, nama je povedalo, da je pri drugih zmajih, sorodnikih teh, na katerih posesti sva bila. ‘Pojdita,’ nama je reklo, ‘upam, da vama bo z božjo pomočjo uspelo, ob vrnitvi pa vzemita še mene s seboj.’ Poučilo naju je, kako naj prideva na dvorišče drugih zmajev in kako naj ravnava. Prisegel sem mu pri tistem, kar mi je na svetu najdražje, pri očetu, da ga ne bom pustil pri zmajih, temveč ga bom odpeljal s seboj. Potem sva odšla. Po pravici povedano mi je bilo dekle všeč, brž ko sem ga zagledal. Ko sva prišla do meje drugih zmajev, sva se ustavila in odpočila. Ob svitu sva se podala na njihovo posest in okoli poldneva prispela do palač, ki so bile še lepše od prejšnjih. Brž ko sem razjahal, sem šel v hlev, moj tovariš pa se je vrnil, kajti tako naju je poučilo dekle. Konji so stali ob jaslih. Eden je obrnil glavo in me pogledal. Pomencal sem mu oči, ga potegnil za ušesa, ga pobožal in mu nadel uzdo. Nato sem ga zajahal in kar s konjskega hrbta pograbil kletko s čudežno ptico, ki je stala na stebrišču.« »Ti si prinesel čudežno ptico?« je vzkliknil cesar. »Ti si moj sin, ki ga imajo vsi za izgubljenega?« »Da, oče.« In ko je poljubil cesarjevo roko, ga je prosil, naj ukaže pripeljati kokošarico. Ko je prišla, je pastir rekel: »To je dekle, o katerem sem ti pravil.« »Kako je to mogoče?« je vprašal cesar. »Kako pa je potem postala kokošarica?« »To ti bo povedala sama, kajti jaz ne vem. In torej, kakor sem dejal,« je nadaljeval svojo pripoved, »ko sem pograbil kletko in na konju, ki sem ga vzel zmajem, zdirjal stran, so drugi konji začeli rezgetati in zganjati tak hrup, da bi človeku lasje vstali pokonci. A ohranil sem mirno kri. Zmaji so se pognali za menoj in bežal sem, bežal, dokler nisem prišel do svojega tovariša, ki me je čakal na meji. Če njega ne bi bilo, bi me zmaji ujeli in kdo ve, kaj bi se zgodilo z menoj. Moj tovariš pa je iztegnil roko in jim zagrmel: ‘Stoj!’ In kakor da bi okameneli: niso naredili niti koraka naprej. Potem me je objel in poljubil ter tudi sam občudoval lepoto ptice. Zmaji pa so me skušali z laskanjem in sladkimi besedami pripraviti do tega, da bi jim jo vrnil, in mi obljubljali vse mogoče. Ko so videli, da me ne morejo omehčati, so me prosili, naj jim vrnem vsaj konja. Nazadnje sem si mislil, da ni prav, če jih pustim povsem potrtih, zato sem jim dal konja. S tovarišem in ptico sem odšel, zmaji pa so gledali za njo, da so jim oči skoraj ostale na njej. Ko sva prišla do palač drugih zmajev, naju je dekle že čakalo pri vratih. Trikrat je počilo z bičem in vsa palača se je spremenila v jabolko, ki ga je vzelo s seboj. Jaz sem ga prijel okoli pasu in že smo drveli dalje. Ojoj, ko so zmaji to zavohali! Pridrveli so z eno čeljustjo do neba in z drugo do zemlje ter rjoveli, da je človeku ledenela kri v žilah. Zbral sem pogum, ostroge zasadil konju v boke in s tovarišem sva bežala kakor veter, zmaji pa so leteli kakor misel. Ko je moj tovariš videl, da se ne bomo mogli rešiti cele kože, se je ustavil, zamahnil proti njim in spremenili so se v kamen. Mi pa smo nadaljevali pot in prišli nazaj na planjavo, od koder sva se bila odpravila, torej na Lisjakovo posest. Ko smo se odpočili in se zahvalili Gospodu, da smo srečno opravili to nalogo, sem ga vprašal, kaj pomenijo tiste kamnite podobe. Tedaj mi je rekel: ‘Če izveš, ti bo žal; če ne izveš, ti bo tudi žal.’ ‘Povej mi, prosim te.’ ‘To sta tvoja brata,’ mi je odgovoril. ‘Namesto da bi kakor ti prijazno uslišala mojo prošnjo, sta naščuvala hrta name in tako podaljšala gnusno prekletstvo, zaradi katerega sem moral nositi lisičjo kožo; jaz pa sem ju spremenil v kamen.’ ‘Zavoljo mene,’ sem ga prosil, ‘in zavoljo prijateljstva, ki sva ga sklenila, ju spremeni nazaj v človeka, kakršna sta bila.’ ‘Tvoje prijateljstvo mi je zelo drago,’ je odgovoril, ‘zato naj bo po tvoji volji. Vendar ti bo žal.’ Nato je z roko naredil nekaj, česar nisem prav razločil, in v hipu
so se kamnite podobe stresle in moja brata sta stala pred nami, vsa začudena. Poslovili smo se od mojega tovariša in se odpravili proti domu. Toda brata sta mi že kovala pogubo. ‘Brat,’ sta mi rekla, ko smo nekaj časa potovali, ‘utrujeni smo od tako dolge poti in huda vročina je. Pojdimo k jezercu, ki ga poznava, da popijemo malo vode in se osvežimo.’ Poslušal sem ju in šli smo tja. Najstarejši je pil, za njim še srednji; ko pa sem hotel piti jaz in sem se oprl na roke ob robu jezerca, da bi dosegel vodo z usti, kakor sta storila onadva, me je nenadoma v obeh nogah strašno zaskelelo. Ko sem se hotel obrniti in pogledati, kaj se je zgodilo, nisem mogel več vstati: brata sta mi odsekala noge in odšla, ne da bi se menila za moje prošnje in stokanje. Tri dni in tri noči sem ostal tam ob jezeru. Moj ubogi konj pa me je, kadar je videl, da se mi bliža kak zmaj, od zadaj z zobmi pograbil za obleko in z menoj zbežal, kamor so ga nesle oči; ob tem je tako brcal, da se nama ni mogla približati nobena divja zver. Četrtega dne sem naposled naletel na slepca, ki je tipaje taval naokrog. ‘Kdo je tam?’ sem vprašal. ‘Ubog nebogljenec,’ je odgovoril. Povedal mi je, kako so mu bratje iz zavisti iztaknili oči, jaz pa sem njemu povedal, kako sta mi moja brata odsekala noge. Tedaj mi je rekel: ‘Veš kaj? Postaniva si pobratima. Jaz imam noge, ti pa oči. Nosil te bom na hrbtu. Jaz bom hodil zate, ti pa glej zame. Vem, da tu nekje v bližini živi velika škorpijonka. Z njeno krvjo je mogoče ozdraviti vsako bolezen.’ Privolil sem in šla sva, dokler nisva našla njenega bivališča. Ni je bilo doma. Slepec me je posadil za vrata in mi rekel, naj jo, brž ko vstopi, udarim z mečem in ji odsekam glave, sam pa se je skril za peč. Nisva dolgo čakala, ko se je škorpijonka vrnila vsa razjarjena, ker je zavohala, da je nekdo stopil v njeno hišo. Ko sem jo zagledal, se mi je srce stisnilo od strahu; a ko je stopila skozi vrata, sem počakal na pravi trenutek in nato tako silovito zamahnil, da sem ji z enim udarcem odsekal vse tri glave. Takoj sem se namazal z njeno toplo krvjo, in ko sem noge pristavil na svoje mesto, so se prirastle, kakor da bi bile od nekdaj tam. Namazal sem še slepca in vid se mu je povrnil, kakršen je bil nekoč. Zahvalila sva se Bogu in vsak je odšel po svoje. Nisem hotel priti naravnost domov, temveč sem sklenil, da se bom raje udinjal za pastirja in prepustil Bogu, naj obrne stvari tako, da se razkrije krivec. In v svoji veri se nisem zmotil, kajti glej, velika je njegova moč in pravična njegova sodba.« »Povej še ti,« je cesar rekel kokošarici, »kako si postala kokošarica in sužnja.« »Ko sta starejša sinova tvojega cesarstva svojemu najmlajšemu bratu odsekala noge, je eden vzel mene, drugi pa čudežno ptico. Jokala sem, da bi se človeku srce raztopilo, ker sta me ločila od najmlajšega sina vašega veličanstva. Tako rada sem ga gledala, saj sem videla, da je pravi romunski junak. Silila sta me, naj se vdam enemu od njiju, in obljubljala, da me bo vzel za ženo, brž ko pridemo na cesarski dvor. Uprla sem se vsemu nasilju, ki sta ga hotela zagrešiti nad menoj, in sem raje privolila, da bom sužnja in kokošarica na tvojem dvoru, kakor da bi me odpeljala drugam. Vedela sem namreč, da Bog ne bo pustil propasti človeka, ki je nosil pravičnost v srcu. In zdaj se zahvaljujem Bogu, ker mi je pokazal, da dobro delo nikoli ne umre.« »Ali mi lahko dokažeš,« je vprašal cesar, »da si res tisto dekle in ne katero drugo?« »To jabolko,« je rekla in ga potegnila iz nedrij, »lahko vsakogar prepriča, da sem res jaz. Tvoja starejša sinova nista vedela zanj, sicer bi mi ga vzela in ga ne bi nikoli več videla.« Nato je stopila ven in z bičkom trikrat počila nad jabolkom. V hipu so zrasle palače, kakršnih ni bilo nikjer v cesarstvu. Tudi cesar je ostrmel od začudenja in hotel proslaviti vrnitev najmlajšega sina. Ta pa je rekel: »Oče, preden se zahvalimo Bogu, da sem se zdrav vrnil, stopimo vsi trije bratje predenj, da nam sodi.« Cesar ni mogel ugovarjati. Predenj so pripeljali brata, ki sta padla na kolena in najmlajšega prosila odpuščanja. Rekel jima je: »Če vama bo odpustil Bog, vama odpustim tudi jaz.« Ker ni bilo druge poti, so šli pred cerkev in postavili tri čebre v enakih razdaljah drugega od drugega. Vsak je stopil v svoj čeber in s pračo zalučal kamen kvišku. Kamna starejših bratov sta priletela nazaj in vsakega udarila v glavo s tako silo, da sta obležala mrtva. Kamen najmlajšega cesarjeviča pa je padel predenj. Zbrala se je množica ljudi in gledala to božjo sodbo. Cesar je nato najmlajšemu sinu pripravil poroko s kokošarico, se umaknil s prestola in nanj posadil svojega sina, ki, če je še živ, cesaruje še danes. Tudi jaz sem bil priča tem dogodkom in jih zdaj pripovedujem vsem, ki me poslušajo.
Izvirnik
027 Pasărea măiastră
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
fostii o data ca nici o data ; etc. A fostti o data unit imperatti evlaviosii si bunt. Elti avea trel feciori. Pe langa multe bunatatt ce facuse omenilorti din imperatia lui, a ridicatti si o monastire de care BA se duca pomina. A impodobit'o cu auril, cu petre nestemate si cu tutu ceea ce rneteril din avea tera at socotitt mai scumpil si mai frumosii. 0 multime de stilpi de marii.ura §i pocleiti erail prin biserica si pe dinaintea ei. Zugravele cele mai pretiOse, policandre de argintii suflate cu wart, candele de argintil celt mai bunt §i marl catii donita, cartile ode mai alese, erati zestrea monastiril aceleea. Cu Mt se bucura imperatulti de frumusetea ei, cu atitt se intrista ea nu putea sa o saver,sesca pe deplinti, caci turnult se surpa. Cum se pate, aise imperatult, sä nu potti sfaqi asta santa biserica ? eta alai cheltuitil tots starea, §i ea nu este Ana tar nosita. Si dete Mara in tell Ca on ce mqterti se va gasi care sä pots sa-1 ridice turnult, sa scie ca va dobandi de la &multi marl daruri si boerie. Pe langa acestea porunca dete ca in tote bisericile sa se faca rugaciuni §i privegheri, ca sa se indure milostivult Dumneclet a-I trimite unt meterti bunt. Era a treia nopte visa imperatult ca daca va aduce cineva pasarea maiastra de pe teremulu cela-laltti si sa-I a§eze cuibulti in turnti, se va putea face monastirea desaveritii. Spuse fiiloru acestii visa, era el se intreceat care de care sa piece mai 'nainte, §i sa se incbine cu slujba la tats -sea imperatult. Atunci imperatult le clise : li
Ed veclti, fejil mei, ca tog avell dorinta de a v6 face datoria catre Dumnecled ; insA nu ye puteli duce top de o datti, A cum sA se duca fluid med celd ma! mare ; si data nu va putea cid sA isbutesca, sa se duca altuld, si totil asa pe rendd pand and Dumnecled is! va ardta mila lui cAtre no!. Copii tacurd si se supuserA ; era fecioruld cad mare alit im peratului se g,ati de drumii. Alerse ce mere si data trecu de hotarele tatalui sett, stele sa conacesca intr'o dumbrava frumosa. Dupa ce facu foculit, sta acolo pins sa se gatesca mancarea, cand, veclu de o data inaintea lui unit vulpoiti care flu rug sa-si lege ogaruld, gd-i dea si lui unit codru de iodine, unit pahard de virtu si sa -lit lase sa se incalciesca si elti la alit focti. Fiulti imperatului in loci sa asculte rugaciunea, dete drumulti ogarului, care se lua dupa dnsuld. Atunci vulpoiulii facu unit semnti asupra lid si ilil schimba in stand de piatra. Vec.lendit imp6ratulit ca Balla sed celti mare nu se mai intone, ascultd rugaciunea fiului colui mijlocid, si II dete voe sa merga si densuld. Acesta, dupa ce se gati si isi lila merinde de drumti, porni si densul. La loculd unde se impetrise irate-sett, pati ca dansuld; find ca nu voi sa dea ascultare rugaciunilord cel adusese vurpoiulti, ci voia sA-lu priqd ca sa-I is pelea. Imperatul se pusese pe ganduri veciendii ca, dupa atata mare de timpti nu se mai intorse fii set' nici cu pasarea Indiastrd, nici fara densa, cand, fluid sett' eel mai mic II Oise : Tata, eta este acum destuld timpil de cand &alit' mei cei marl au plecat sa aduca pas6rea maiastra si nu s'ait mai inforsit nici cu ispravA, nici Mira isprava. SA-mi dai ban! de cbeltuiala Si bailie de priminela, ca sa-mi cercil si di noroculd. Si de voiti isbuti, to ye! bucura tali ca ti se implinesce dorinta, era de nu, ed nu void suferi nice o umilinta. Fratii MI cel mar!, ciise imperatul, dupd cum se vede n'aft pututti sa lac& nimicit spre a educe acea pasere maiastrA, ba pote sa-si fi si rApus capetele, de ore ce suntti dusl de .
atita timpu, si nu se mai intorce nici unulit Eu suntit betrana de aci innainte : daca vei lipsi si tu, tine sa-mi dea ajutorii la greutatile hnperatiei, si daca voift muri, tine sa se sue pe scaunulti meu, daca nu tu, fulfil met. Retrial' aci, draguill tatei, nu te mai duce. Domnia ta, tata, scii prea bine ca esitit din poruncile imperatiei tale nici egg negru subti unghie; si daca acum cutez a starui in rugaciunea mea este numai ea voescO, dac'asti putea sA 5mplinescu o dorinta care nu {la odibna aufletului Mariei tale, dorinta pe care te silesci de multi ani si cu marl cheltueli sa o implinesci. Dup. multe rugaciuni si staruinta, imperatulft se indupleca si -i dete voe. Isi alese calulu ce-i placu din grajdulit impeatescli, unit opal sa-11.1 alba de tovarasti, isi lua merinde de ajuns si plea Dupd trecerea, de Ore care timpti, sosira amanduoi fiii eel mai marl ai imperatului, aducendil cu sine-le Pasarea maiastra si o roaba pe care o Moira gainaresa. WU. lumea se mira de frumuselea acelei paseri care era cu mil de mil de vopseli, penele eI straluceit ca oglinda la sore, 'tar tumult' bisericit nu se mai surpa ; paserea se asecla in aceld turnft cu cuibulu el. Unit lucru se WO de semi ; paserea se parea a ft muta cad nu da nici un viers, si top calf o vedea o cainea cum de o asa pasere frumosA si mandra, sA nu alba viers, pentru care si imperatulu, cu tots bucuria ce avea pentru biserica si turnulti el', se mihnea ca paserea nu-i canta. Locuitoril incepupera a uita de full imperatului eel micu; atita de multi bucurie aveaft el ca li se adusese paserea maiastra, ceea ce oprise turnulft de a se surpa, si biserica se putuse face cu desaversire ; numai Imperatuld se mihnea in sufletulfi sat ca nu este fats si fiulti set mkt micu care sA se impertasesca de bucuria poporului seu ; cand intr'una din Bile veni gainaresa clise Marite Imperate, sa-ti fie fata luminata, tots cetatea se minuneza de viersul paseril maiestre ; unu ciobanti cum a intratil add de dimineta in biserica, paserea a Incepute. sa cante astd-felit n'amd 1i -1
de se se sparge, si este asa de vesela in atbu pare ca nu o incape loeulu. Asta este a doa óre de cand, cum infra acel ciobanii in biserica, past rea nu mai contenesce de a canta : cum ese elil, ea tace. SA se educe acelu ciobanil inaintea mea chiar acum. Maria ta, dupe cum se vede ciobanulit este strainii caci nimeni cun6sce. Fiil Mariei tale, precum mi s'a spusit,, aril fi pusil pasnici primp. Tael1 dise imperatulit, nu vorbi de fill meT, cad nu ti se cuvine tie se te atingi de el. Imperatulit puse si elii tali -va slujbasi se pandesca pe sub ascunsil, si cum va vedea pe ciobanulii care, carat va intra In biserica, pas6rea va canta, se puna mana pe dansulil aduca inaintea lul. Nu s'a multumitil pe atitil, si ensesi s'a dusil la biserica seri:Attire& cea mai apropiate ca se auda cu urechile sale can teculil celil minunatil alu paserei, si sa vade cu ochil sei pe acelii pastoru ; si de n'arii fi fostil de fate s'arti fi intimplatii o lupta crancena intre slujitoril sei si 6 rienii put de fiii lul, caril voiail cu dinadinsulu se puna mana pe ciobaml. Atunci porunci imperatulil se educe pe acelu pestort cu omenie la palatulil sets, pentru ce nu nit"' ce sin* imperatulit in inima cand ilu vedu asa tinLru, blandil, smeritil si cu boiulil de voinicu. Dupe ce esi la biserica, imperatulti se duse drepte la palatil ce inima ii Oicea ce trebue se fie ce-va de cioacela. Cum ilii veclu imperatulu ii dise Ia spune-mi flecaule, din ce parte de locil esti ? aT parinti, si cum s'a intimplatil de aT venitii p'aci ? Istoria mea, luminate imperate este lunge. Paring amil, asemenea si frati. Ca se-II povestescil cum am venite si din ce parte de locil suntil, imi trebue mai multil timpii. Dare dace vointa Mariel Tale este se sal, suntii gate a m6supune. Chiar maine pane in dioe voiu veni la Maria ta pentru acesta. Acum este taqiii. Bine voinice ; maine in reversatil de diorl to asteptil. nu-lii si sa-lu tinarti p'aici st-ld pentru banuld
A doua di dis de dimineta, ciobanulii veni si astepta porunca imperatului ; era imperatulii cum audi ca a venial pastorulit cu pricina, ila cherna inaintea lui. Ia spune-mi, flacaule, ce este causa de cants pasarea maiastra, cum pui to piciorul in biserica, si tace, data esi Ca sa scii acesta si altele, luminate imperate, sa-ti povestescil MLA istoria mea. Ecd te ascultu, povestesce-mi tots ce vei voi. Atunci ciobanul incepu: Amit tata si -Crap. Amit plecatil din casa parintesca ca sä fac o tapta care sa veselesca pe tata, cad elh era tristit ca nu putea sa-si implinesca dorinta. Dupa o caletorie de cite -va dile unit ajunsii 1a o campiefrumosa, de unde se deschidea mai multe drumuri. Acolo amit voita sä conacesc- Mi-am facut unit focsorit bunil. amu seosu merindele ce avelar si cand era sa me puill in masa, me trezescii cu unit vulpoia langa mine. Nu scii nici de unde, nici pe unde ca ea nu veduta. Pare ca esi din painintil. FA bine, me roga, irni dise, si lasa-me sa me inceldescit si ea la foculd tell, ca uite, tremur de-mi clantanescit din tii gull. DA-mi si o bucata de paine si unit pahar de vinit sa-mi potolesc a Rime si sete care me chinuesca. Si ca sa manancit in linisce si sä me pot incaldl fart frica, ogarulit. Prea bine, 'II diseiu, poftimii de te incaldesce ; eta merindele mele, si plosca mea, mAnanca si bet cats vei pofti. Apoi amu legat ogarulit si amt sedutii amendol langa foci povestindil. Din una din alto, ii spuseid unde me duet; ba Inca 1111 si rugaia data scie cine-va spue cum sä fac, cum sa dregit, sä-mi implinesca slujba cu care m'am insarcinatii de bung voia mea. caul pentru asta, Imi dise vulpoiulit, lii pe pace. Mainede dimineta amandol, si data nu te-oi face ell sa isbutesci, sa nu-mi mai did pe nume. ,5'eduram la focit, ne ospataram ca nisce prieteni; apoi vulpoiulti isi lug nopte buns, si peri ca o nAluca. Me ciudeamil lasa-me veni> in leaga-rt pleeam l'amd sd-mi
in mine cum de sa nu-lii vedd in cotro a apucatil, si totit framantandu-mi mintea sa scid cum a venitti si cum s'a dusu far& saga bagii de sema, am adormitd. Cand a venitti a doua di in faptuld dilei, m'a gasitti minunandu-me de nisce stane de piatra ce inchipuiati doul omen!, doui cal si doul ogarl. De cum ild vequid ne gatiramil de duca. Vulpoiul se dete de trei or! peste capit si se facu un volpied self colea, cum ti-e dragil sa to uiti la eld. Pe tale imi spuse ca locul unde amu masti neptea trecuta, era mosia luI, ca este insuratil, a are copil, ea elti era blestematd sa orte corpul de vulpoid pan& cand unit om va avea mils de elu, flu va priimi sa se incaldesca en &null la und foe, ii va da un codru de paine si un pahar de yin: ca eti amu fostii acelti omu, ca acum este deslegat de blestemti si ca de aceea va merge cu mine, .si nu me va lasa singurd pans ce nu void. ajunge la isbanda. Imi paru bine de asta intemplare, si asa noi merseramd, di de vara pins 'n sera. si ajunseram la o poiang, unde maseram peste nopte. Tovarosul med de caletorie imi spuse ca a doua ili avem sa trecem pe hotaruld unord smel, ca acolo credea eld ca void gasi ceea ce cautamil. A doua di amu inaintatil pe mosia smeilor, dar totu cam cu tema ; cand, pe la chindi!, am ajuns la palaturile smeilor. Mandrete ce amu veclutti acolo nu se pate povesti. Gatlin! cu feld de feld de floe! si de porn! ; casele invelite cu argintd care stralucea la sore ca oglinda, paretii erad impodobill cu chipuri si for! sapate, era ciubucele erati poleite ; fantani care aruncad apa in susil. Avuramii parte ea smeil nu erati acasa cand amu ajunsti acolo. Furamti intimpinati in praguld porta de o fats frumosa, frumesa, de pare ea era facuta de zahar, care ne dise sä nu calcarad In curte, in lipsa smeilord, ca nu e bine de no! ; apol lacrama de bucurie ca a ma! vedutti Omen! de pe teremuld de unde a furat-o smeil. Intrehandu-o despre lucrulti ce cautamil, ne a spusd ca se
afla la al' smei, rude ale smeilorti pe mosia cdrora Duceli-ve, ne clise ea, ca cu ajutorulti lul Dunanecleii, nadajduescii sa isbanditi, si intorcendu-ve, si pe mine. Dupa ce ne inveta cum sa facema, sa intrAma in curtea smeilord, si cum sa lucramti, me jury pe ce amii mai scumpti pe lume, pe tata, ca sa nu o lase la smei, ci sa o iau ; era no' name dusti. Ce e dreptil, si mie imi pldcu fata, de cum o vecluift. Si ajungendu la hotarulii smei, amil state de neamti odihnitil. Eara in reversatti de cliori, amti pornitu pe teremubl smeilorti, si amii ajunsil cam aprope de namiecji la palaturile lorti, care erati si mai frumOse de catil ale celorti d'in- Witt Cumti amu descAlecatii, m'amti dusti la grajdti, era tovarosuit"' meti s'a intorsit Inapoi ; fiindu ca asa ne invetase fata. Gail erati la esle. Unulti din ei a intorsti capuld si s'a uitatft la mine. Eii Varna frecatil la ochi, trasti de urechi, sumufatti si i-amti pus freul in capti. Apol incalecandii, d'a'ncalarele amti luatil colivia cu pasdrea maiastra care era in pridvortl. Tu ai luatti paserea maiastrd? clise Imperatul ; to esti fiiuld meu pe care tote lumea 116 tine de perdutti ? Asa tats. Si dupa ce sarutd. mama Imperatu14 flu rugd sd poruncescd a se aduce de &fa gaindresa. Dace veni gAindresa, ciobanul 4ise : Asia este fata, de care ill spuseitl. Cum se pole ? respunse imperatultl. Dena cum a ajuns r, olinfiresd ? Asta ti o va spun ea; cad eti nu schl. $i asa cum cliseift incepu elf] a povesti, dupa ce inhataiu colivia si o luaiu la sdnatosa cu bidibiulti luatii de la smei, Incepura sa nicheze cail ce' -lalli si sa Lea un sgomotii de ti se facea Wulf' maciucd ; era eti imi finemil fires. Unde se luara smei' dupa mine, si fugi, si fugi, pand ce ajunseiu la tovarasul care me astepta la hotaru ; si data nu era WI, pundit smeil mama pe mine, si tine scie ce se alegea de capulti meu. Tovarosul meti big, intinse mana si rdcni o data la demi! ; stag ! Eara ei pare ca fund erame. luali-me celor -lalti Varna i-amd
de piatra de dud lumea ; nici un pasti nu mai facura inainte. DupA ce me luA in brate si me saruta, se mira si ela de frumusetea paserei. Smeil insa umbla cu sosele cu momele sa-mi is paserea, fagaduindu-mi cAte in luna si in sore ; data veclura ca nu me pole indupleca, me rugs ca, barim calulu -sa dail in sfarsitii, veduiu eft ca nu e bine sa-I lase tocmai de tote mahnitI, dat calulil, si eft am plecatii cu tovarasul mea si cu paserea ; era smeiloru li se E:curgeati dupa densa. Ajung-endil la palaturile smeT, fata ne astepta in -peed ; plesni de trei on cu un biciu si total palatulil se fact] un mere, pe care ea ilu lua ; era eft o inhataifi de mijlocit si pe aci ti-e drumulti. Aoleo dar smeil and simpra! unde veneau cu o falca in .cervi si cu una in pamintil, si unde racnea de-p inglieta sangele In vine. Eti imi facuid curagiti, deteia pinteni calului si Impreuna cu tovarosulii meu fugeamil ca ventul smeil Ind veneau ca gandul. Daca veclu tovarosulti meti asa, si ca nu este chip a scapa cu fata curate, se opri in loc, ameninta asupra loril si sa !Acura stane de piatra. Ears nol ne urmaramti calatoria venindil pans &SO in campia de unde adica pe mosia VulpoiUlul. Dupa ce ne-ainti odihnitu amil data multumita domnulul ca amti terminate cu bine asta treba, intrebatil ce insemna acele stane de piatra Atunci elu imi cjise De veT sci te veT cai : de nu veT sci erasi te veT tai Spune-m!, te Acestia sunt fratil tel, imi respunse. El, in loco sa faca ca tine, sä primesca cu dragoste rugaciunea mea , asmutara dupa mine, ceea ce imi prelungi scarbosul blestemil de a purta lesulu vulpoiului ; era eft Pentru dragostea mea, rogu-te, iT diseiu eft, si pentru prietenia ce amil legate, fa -! era Omen! cum ail fostil. Multi mi-e drags prietenia ta, respunse eld, side aceea lie dupe voea ta ; darA cv sa te caesci. Si intr'un minute nu sciit ce face din mina, ca de o data li -le. le-ame ochic pieceseme, si lame roge, II ;liseie. °garb ii celor-latri I impetritb.
pietrele acele se scuturara si fratii mei remasera in mirare veclendu-se fate cu noi. Ne luarant (jioa bane de la tovarkulfi meu plecaretriit se ne intorcemit acasa. Pasamite, fratii mei imi cocea turta. Frate, imi clisere el, dupe ce calatoriremil catii-va arnit obositil de atata drumil; caldura mare este ; aide ici la unit elqteti pe care nit scim& noi, se bemit cate nitica ape, sa ne recorimii. Amu ascultatii §i am& mersii. Beu celit mare, eramil belt qi celii mijlocit ; era tend era se beau qi efi, cum pus& pe brand! pe marginea eleteului ca sa ajungt cu gura la ape, cum facusera si ei, me treclii& cu o usturime grozava la amendoe piciorele ; cand se me Intorcil se. veal ce este pricina, nu me mai putuiii scula in piciore : mi le taiasera fratii mei, cataii de drumii, tare a mai asculta la rugaciunele si vaetele melt. Trei dice si trei nopti amil masa acolo prin prejurulit e- Calulil meu, bietu, cand vedea ca vine cate veunit balaurii la mine, me lua cu dinti de pe la spate, de haine, si fugea incotro vedea cu ochil, Si asverlea din piciore de nu se putea apropia de noi nici o flare selbatica. In sfirsitil a patra di arnu datil peste unit orbit care orbocaia si elil pe dibuite. Cine este acolo ? /ntrebaiii eii. Unit bietii neputinciosil, respunse elii. Si dupe ce imi spuse cum fratii i-a scosil ochii, pisma, povestith ell cum mi-a taiatil fratii picierele. Atunci elii imi disc : Scii ce? Aide se ne prindemil &a-0 de truce. Eu amit piciere tu al ochi ; se. to poll& in spinare. E& se umblu pentru tine; tu sa vecli pentru mine. Eii seta ce p'aci prin vecinatate este o scorpie mare. Cu sangele ei se Fete vindeca on ce bolt ar fi. M'amil invoitu cu- densulil 1a acesta si amu mersii pima amil datil de locuinta scorpiei. Ea nu era acasa. Orbulu m6 aeza dupe. use si imi ;Use, ca sit daft cu sabiea se o taiit, cum si si-si lesteului. din si
va intra ; era elu se ascunse dupa sobs. Nu qteptaramil multi" eta scorpia venea superata, find ca simtise ca-I calcase cineva casa. Cum o veduid, inima se Meuse dual und purice In mine, era cand infra pe use, asteptaid pans sa-rni vie bine, §i unde dedeid o data cu sete, in del dint'ro lovitura ii traiail cute trele capetele. Me unsel numai de catii cu sangele ei caldu, si cum atinseid picierele la loci", se lipira de parca fusese acolo de cand lumea. Unsei si pe orbit, si fi veni vederile ca mai 'nainte. Dupa ce multumirama lui Dumneded, plecaramd fie care la ale nostre. N'amd voitd sa yid d'a dreptuld a casa, ci amd socotitd mai bice sa me bagil cioband si sa lasti ca Dumnecled sa aducd lucrurile asa in catil sa se dovedesca vinovatuld. Nu In credinta mea, ca eta puterea lui mare este §i judecata hil drepta. Spune §i tu, ctise imperatuld gainaresei, cum de ai ajunsil gaindresa si robA ? Dupa ce a Wad piciOrele fratelui celui micu, fiiI cei marl al imperatiei tale, me luara unuld pe mine si altuld pasPrea maiastra. Eu plangeamd de me topeamti, ca me despartea de fluid celd mica aid Mariei tale, pe care /ma era dragd sa -lit privescf, find ca-lf vedusemd ca e und puid de romanqii. El me silira sa me iubescd cu unuld din ei, imi lagadui ca me va lua de sotie cum void ajunge la curtea imperatesca. Dupa ce m'amii Impotrivitil la tote siluirile ce amendoi voiad sa facd, am primitfi mai bine sa fid rad ci gainaresa la curtea imperatiei tale, de catti sa me clued aiurea, find ca sciamd ca Dumneded nu va lasa sa se prapadesca acela care a umblat cu dreptatea in slut si acum, multurnescil lui numneded, ca mi-a aretatd cum fapta buns nu more Diet o d itg. Poti tu sa-mi dovedqti, intreba imperatuld, ca tu esti acea rata si nu alta '1 A.cestii meal, dise ea pe care 115 scose din sind, pate sa incredinteze pe oil si tine ca ed suntd. Fiii drtale cei i m'amil inelatil
mai marl n'aii sciutti de densulti, ca mi l'arii fi luatu, si nu m'asii mai fi intalnitti cu densulti. Atunci, esindti plesni dintr'o biciusca de trel on asupra merului si unde se ridith nisce palaturi, in catti in totA imperAtia nu se gasea altele ca acelea. Imperatulti remase si elu in mirare. Si voindii a serbatori venirea fiului celui micii. Acesta dise: TatA, innainte de a multumi lui Dumnedeii ca m'amt intorsti thnAtosti, sa mergemil thtesi trei fratii inaintea lui la judecata. Imperatuld n'avu ce dice. Se adusera fratii inaintea Imperatului caril deter& in genuchi si cerura ertare de la fratele celti mai micti. Elu le dise : Daca Dumnedeti ye va erta, ertati sa fig' si de la mine. Neavendil incotro, se duseth inaintea bisericil si puserA trei ulee departate de o potrith unulii de altult. Intrara fie-care cu piciarele in cite unulii, si aruncara cu prastia in susti cate o piatra : pietrelefratilorti celoni marl se intosera si lovir pe fie-care in cavil cu asa tarie, in dtti remaseth morti. Piatra insa a fiului celui midi de imperatii, cAdu dinaintea lui. Lumea se adunase de se uita la asta judecata dumnedeescA, iar Imperatulii, dupa ce Men nunta cu galnaresa, se cobori de pe tronti si puse pe fluid seu in locu-1 care, dacA o fi traindu, imperatesce si pan& adi. Eram si eti fata la acele intemplari, pe care le povestescu acum celorii ce me asculta.
Nadaljuj z branjem
