Prevod

Da, čez tisočletja bodo na krilih pare prileteli po zraku čez svetovni ocean! Mladi prebivalci Amerike bodo obiskovali staro Evropo. Prihajali bodo k njenim spomenikom in v mesta, ki bodo tedaj že propadala, kakor mi danes potujemo k razpadajočim veličastjem južne Azije.

Čez tisočletja bodo prišli! Tamiza, Donava in Ren bodo še vedno tekli; Mont Blanc bo stal s snežnim vrhom, severni sij bo žarel nad severnimi deželami, toda rod za rodom bo že prah, cele vrste nekdaj mogočnih bodo pozabljene kakor tisti, ki že zdaj spijo v gomili, na kateri si premožni trgovec z moko, ki ima gomilo na svojem zemljišču, zbija klop, da bi sedel na njej in se razgledoval po ravnem, valujočem žitnem polju.

»V Evropo!« bo odmevalo med mladim ameriškim rodom. »V deželo očetov, v prelepo deželo spominov in domišljije, v Evropo!« Zračna ladja prihaja; nabito polna je potnikov, saj je potovanje hitrejše kakor po morju; elektromagnetna žica pod svetovnim oceanom je že sporočila, kako velika je zračna karavana. Evropa se že kaže na obzorju, videti je irske obale, toda potniki še spijo; prebuditi jih smejo šele nad Anglijo. Tam stopijo na evropska tla, v Shakespearovi deželi, kakor ji pravijo sinovi duha; drugi ji pravijo dežela politike, dežela strojev.

Tu bodo ostali ves dan, toliko časa lahko zaposleni rod nameni veliki Angliji in Škotski. Pot jih skozi predor pod Rokavskim prelivom vodi v Francijo, deželo Karla Velikega in Napoleona; omenjajo Molièra, učenjaki govorijo o klasični in romantični šoli v davni preteklosti in vzklikajo junakom, pesnikom in znanstvenikom, ki jih naš čas ne pozna, a se bodo rodili v evropskem kraterju: Parizu.

Zračni parnik leti nad deželo, iz katere je odplul Kolumb, kjer se je rodil Cortez in kjer je Calderon pel drame v valujočih verzih; prelepe črnooke ženske si še vedno postavljajo domove in prebivajo v cvetočih dolinah, v prastarih pesmih pa omenjajo Cida in Alhambro.

Po zraku, čez morje v Italijo, tja, kjer je nekoč stal stari, večni Rim; zdaj je izbrisan, Campagna je puščava; od cerkve svetega Petra kažejo le še osamljen ostanek zidu, a dvomijo o njegovi pristnosti.

V Grčijo, da bi prespali noč v razkošnem hotelu visoko na vrhu Olimpa, in že lahko rečejo, da so bili tam; pot jih vodi proti Bosporju, da bi si tam za nekaj ur odpočili in si ogledali kraj, kjer je stal Bizanc; revni ribiči razpenjajo mreže tam, kjer je po izročilu v turških časih ležal haremski vrt.

Preletavajo ostanke mogočnih mest ob silni Donavi, mest, ki jih naš čas ni poznal, tu in tam pa se zračna karavana spusti in spet dvigne — v mestih, bogatih s spomini, tistih, ki šele pridejo, ki jih bo rodil čas.

Spodaj leži Nemčija — nekoč prepredena z najgostejšo mrežo železnic in prekopov —, dežele, kjer je govoril Luther, pel Goethe in kjer je Mozart nekoč vihtel žezlo tonov! V znanosti in umetnosti so blestela velika imena, imena, ki jih ne poznamo. En dan postanka v Nemčiji in en dan za severne dežele, za Ørstedovo in Linnéjevo domovino ter Norveško, deželo starih junakov in mladih Norvežanov. Na poti domov obiščejo še Islandijo; Geysir ne vre več, Hekla je ugasnila, toda kakor večna kamnita plošča sage stoji mogočni skalnati otok sredi bučečega morja!

»V Evropi je marsikaj videti!« pravi mladi Američan. »In mi smo si jo ogledali v osmih dneh; to je mogoče, kakor je veliki popotnik« — omenijo ime nekoga iz svojega časa — »pokazal v svojem znamenitem delu: ‘Evropa v osmih dneh’.«