Prevod

Na vsem svetu ni nikogar, ki bi znal toliko zgodb kakor Ole Lukøje! In kako jih zna pripovedovati! Proti večeru, ko otroci lepo sedijo za mizo ali na svojih pručkah, pride Ole Lukøje; po stopnicah se vzpne čisto tiho, saj hodi v samih nogavicah, narahlo odpre vrata in pšššt! Otrokom brizgne v oči sladkega mleka, prav drobno, prav drobno, pa vendar vedno dovolj, da ne morejo več držati oči odprtih in ga zato ne vidijo. Prikrade se jim za hrbet, jim nežno pihne v tilnik in že jim glave postanejo težke, o ja! A prav nič jih ne boli, saj jim Ole Lukøje želi samo dobro; rad bi le, da se umirijo, in najmirnejši so, ko jih spravimo v posteljo. Tiho morajo biti, da jim lahko pripoveduje zgodbe.

Ko otroci zaspijo, Ole Lukøje sede na posteljo. Lepo je oblečen, njegov suknjič je iz svile, a nemogoče je povedati, kakšne barve je, saj se blešči zdaj zeleno, zdaj rdeče, zdaj modro, kakor se pač obrne. Pod vsako roko drži dežnik; na enem so slike in tega razpre nad pridnimi otroki, da vso noč sanjajo najlepše zgodbe, drugi pa je čisto brez slik in tega razpre nad porednimi otroki. Ti potem spijo kakor top in zjutraj, ko se zbudijo, niso sanjali prav ničesar.

Zdaj pa bomo slišali, kako je Ole Lukøje ves teden vsak večer prihajal k dečku po imenu Hjalmar in kaj mu je pripovedoval! To je kar sedem zgodb, saj ima teden sedem dni.

Ponedeljek »Zdaj pa poslušaj!« je zvečer rekel Ole Lukøje, ko je spravil Hjalmarja v posteljo. »Zdaj bom malo okrasil sobo!« In vse rože v lončkih so se spremenile v velika drevesa, ki so dolge veje raztegnila pod stropom in ob stenah, tako da je bila vsa soba podobna najlepši vrtni uti. Vse veje so bile polne cvetov, vsak cvet pa je bil lepši od vrtnice in je čudovito dišal; če bi ga hotel pojesti, bi bil slajši od marmelade! Plodovi so se bleščali kakor zlato, na vejah pa so bile tudi žemljice, ki so kar pokale od rozin. Bilo je nepopisno! Toda prav tedaj je iz predala v mizi, kjer so ležale Hjalmarjeve šolske knjige, zaslišalo strašno ječanje.

»Kaj pa je zdaj to?« je rekel Ole Lukøje, stopil k mizi in odprl predal. Stiskalo in tiščalo je šolsko tablico, ker se je v račun prikradla napačna številka, tako da je skoraj razpadel. Pisalo je skakalo in poskakovalo na svoji vrvici kakor kužek; rado bi pomagalo računu, pa ni moglo! Ječalo pa je tudi v Hjalmarjevem zvezku za lepopis, o, kako grozno je bilo to poslušati! Ob robu vsake strani so stale velike črke, vsaka z malo črko ob sebi, cela vrsta od vrha do dna. To je bil vzorec za pisanje, zraven pa so stale druge črke, ki so si domišljale, da so jim podobne, saj jih je napisal Hjalmar. Skoraj vse so ležale, kakor da bi se spotaknile ob s svinčnikom potegnjeno črto, na kateri bi morale stati.

»Glejte, tako se morate držati!« je rekel vzorec. »Glejte, takole poševno, z odločnim zamahom!« »O, saj bi rade,« so rekle Hjalmarjeve črke, »ampak ne moremo, tako slabotne smo!«

»Potem pa potrebujete prašek za pridnost!« je rekel Ole Lukøje. »O, ne!« so zavpile in se zravnale, da jih je bilo veselje pogledati! »No, zdaj ne bo nič s pripovedovanjem zgodb!« je rekel Ole Lukøje. »Zdaj jih moram uriti! Ena, dve! Ena, dve!« In uril je črke, da so stale tako pokončno in bile videti tako zdrave kakor najlepši vzorec. Ko pa je Ole Lukøje odšel in jih je Hjalmar zjutraj pogledal, so bile prav tako klavrne kakor prej.

Torek Brž ko je bil Hjalmar v postelji, se je Ole Lukøje s svojo čarobno brizgalko dotaknil vsega pohištva v sobi in nemudoma je začelo govoriti. Vsi kosi so govorili samo o sebi, razen pljuvalnika, ki je molče stal in se jezil, kako morejo biti tako nečimrni, da govorijo le o sebi, mislijo le nase in se prav nič ne zmenijo zanj, ki vendar tako skromno stoji v kotu in pusti, da pljuvajo vanj.

Nad predalnikom je visela velika slika v pozlačenem okvirju. Upodabljala je pokrajino: visoka stara drevesa, cvetlice v travi in veliko jezero z reko, ki je tekla za gozdom, mimo številnih gradov, daleč v razburkano morje.

Ole Lukøje se je s čarobno brizgalko dotaknil slike in ptički na njej so začeli peti, drevesne veje so se zazibale in oblaki so zares zaplavali po nebu; videti je bilo, kako njihove sence drsijo čez pokrajino.

Potem je Ole Lukøje dvignil malega Hjalmarja k okvirju in Hjalmar je pomolil noge v sliko, naravnost v visoko travo, in že je stal v njej. Sonce je sijalo nanj skozi drevesne veje. Stekel je k vodi in sedel v čolnič, ki je bil privezan ob bregu. Pobarvan je bil rdeče in belo, jadra so se bleščala kakor srebro, šest labodov z zlatimi kronami okoli vratu in žarečimi modrimi zvezdami na glavi pa ga je vleklo mimo zelenih gozdov, kjer so drevesa pripovedovala o razbojnikih in čarovnicah, cvetlice pa o ljubkih drobnih vilincih in o vsem, kar so jim povedali metulji.

Za čolnom so plavale prelepe ribe z luskami kakor srebro in zlato; včasih so skočile iz vode in spet čofnile vanjo. Ptice, rdeče in modre, majhne in velike, so letele za njim v dveh dolgih vrstah, komarji so plesali in majski hrošč je brenčal: bum, bum! Vsi so hoteli spremljati Hjalmarja in vsak je imel svojo zgodbo!

To je bila res prava plovba! Zdaj so bili gozdovi gosti in temni, zdaj podobni najlepšemu vrtu, polnemu sonca in cvetlic, vmes pa so stali veliki gradovi iz stekla in marmorja. Na balkonih so stale princeske in vse so bile deklice, ki jih je Hjalmar dobro poznal, saj se je že igral z njimi. Vsaka je iztegnila roko in v njej držala prelepega sladkornega prašička, kakršnega bi le mogla prodajati prodajalka slaščic. Ko je Hjalmar plul mimo, je zgrabil prašička na enem koncu, princeska pa ga je trdno držala na drugem, in tako je vsak dobil svoj kos: ona manjšega, Hjalmar pa največjega! Pred vsakim gradom so stražili mali princi, na ramenih so držali zlate sablje in trosili rozine in kositrne vojake, da so kar deževali; to so bili pravi princi!

Hjalmar je plul zdaj skozi gozdove, zdaj kakor skozi velike dvorane, pa spet sredi mesta. Prišel je tudi skozi mesto, kjer je živela njegova varuška, tista, ki ga je nosila, ko je bil še čisto majhen, in ga je imela tako zelo rada. Prikimavala mu je, mahala in pela ljubke verze, ki jih je sama spesnila in poslala Hjalmarju:

Velikokrat se nate spomnim, moj Hjalmar, ljubi moj! Poljubljala sem drobna usteca, čelo in lička tvoja. Slišala tvoje prve sem besede, nato slovo prišlo je.

Naj Bog na zemlji te blagoslavlja, angel iz njegovega si kraljestva! In vse ptice so pele z njo, cvetlice so plesale na steblih in stara drevesa so prikimavala, kakor da tudi njim Ole Lukøje pripoveduje zgodbe.

Sreda Joj, kako je zunaj lilo! Hjalmar je slišal dež celo v spanju! In ko je Ole Lukøje odprl okno, je voda segala prav do okenske police. Zunaj je bilo celo jezero, ob hiši pa je bila zasidrana prekrasna ladja.

»Bi šel z menoj na plovbo, mali Hjalmar?« je vprašal Ole Lukøje. »Nocoj lahko odpotuješ v tuje dežele, jutri pa boš že spet doma!« In nenadoma je Hjalmar v svoji nedeljski obleki stal sredi prekrasne ladje. Vreme se je takoj razjasnilo in pluli so po ulicah, zavili okoli cerkve, potem pa je bilo vse eno samo razburkano morje. Pluli so tako dolgo, da kopnega ni bilo več videti, in zagledali jato štorkelj, ki so prav tako prihajale iz domačih krajev in bile namenjene v tople dežele. Letele so druga za drugo in za njimi je bila že dolga, dolga pot. Ena je bila tako utrujena, da je krila skoraj niso več mogla nositi. Bila je čisto zadnja v vrsti in kmalu je daleč zaostala; nazadnje se je z razprostrtimi krili spuščala vse niže in niže. Še nekajkrat je zamahnila, a zaman. Z nogami se je dotaknila ladijskih vrvi, zdrsnila po jadru in bum! Že je stala na krovu.

Ladijski deček jo je vzel in postavil v kokošnjak med kokoši, race in purane. Uboga štorklja je vsa potrta stala med njimi.

»Poglejte jo, no!« so rekle vse kokoši. Puran se je napihnil, kolikor se je mogel, in jo vprašal, kdo je, race pa so stopale nazaj in se dregale: »Glej jo! Glej jo!«

Štorklja je pripovedovala o topli Afriki, o piramidah in noju, ki je kakor divji konj tekel čez puščavo. Toda race niso razumele, kaj govori, zato so se spet dregnile: »Saj se strinjamo, da je neumna, kajne?«

»Seveda je neumna!« je rekel puran in začel gobezdati. Štorklja je tedaj obmolknila in mislila na svojo Afriko. »Kako lepe tanke noge imate!« je rekel puran. »Koliko stane vatlo?«

»Kvak, kvak, kvak!« so se smejale vse race, štorklja pa se je delala, da ničesar ne sliši. »Kar smejte se z nami!« ji je rekel puran. »Saj sem bil prav duhovit! Ali pa je bila šala za vas prenizka? Ah, ah! Niste prav vsestranski! Pa bodimo zanimivi sami sebi!« In kokodakali so, race pa so gagale: »Gik, gak! Gik, gak!« Strašno imenitno so se zabavali.

Toda Hjalmar je stopil h kokošnjaku, odprl vrata in poklical štorkljo. Priskakljala je k njemu na krov; zdaj se je že odpočila in zdelo se je, kakor da mu prikimava v zahvalo. Nato je razprostrla krila in odletela v tople dežele, kokoši pa so kokodakale, race gagale in puran je postal v glavo ves ognjeno rdeč.

»Jutri bomo iz vas skuhali juho!« je rekel Hjalmar, potem pa se je zbudil in ležal v svoji posteljici. Na zares čudovito potovanje ga je tisto noč poslal Ole Lukøje!

Četrtek »Veš kaj!« je rekel Ole Lukøje. »Nikar se ne ustraši! Poglej, tu je miška!« In pomolil je proti njemu roko z drobno, ljubko živalco. »Prišla te je povabit na poroko. Nocoj bosta dve miški stopili v zakonski stan. Živita pod tlemi shrambe tvoje mame in pravijo, da imata tam čudovito stanovanje!«

»Ampak kako naj pridem skozi drobno mišjo luknjo v tleh?« je vprašal Hjalmar. »To prepusti meni!« je rekel Ole Lukøje. »Že bom poskrbel, da boš majhen!« Dotaknil se ga je s čarobno brizgalko in Hjalmar je postajal vse manjši in manjši, dokler ni bil manjši od prsta. »Zdaj si lahko izposodiš obleko kositrnega vojaka. Mislim, da ti bo prav, pa še imenitno je videti, če prideš v družbo v uniformi!«

»Prav rad!« je rekel Hjalmar in v hipu je bil oblečen kakor najprikupnejši kositrni vojak. »Bi bili tako prijazni in sedli v naprstnik svoje mame?« je vprašala miška. »Tako bom imela čast, da vas popeljem!«

»Ljubi bog, mar se bo gospodična sama trudila z menoj!« je rekel Hjalmar in že sta se peljala na mišjo poroko. Najprej sta prišla pod tla v dolg hodnik, ki je bil ravno toliko visok, da sta se lahko peljala skozenj z naprstnikom, ves pa je bil razsvetljen s trohnečim lesom.

»Ali ne diši čudovito?« je rekla miška, ki ga je vlekla. »Ves hodnik so namazali s slaninsko kožo! Lepše sploh ne bi moglo biti!« Zdaj sta prišla v poročno dvorano. Na desni so stale vse miške in si šepetale ter šušljale, kakor da se norčujejo druga iz druge; na levi so stali vsi mišaki in si s tačkami gladili brke. Sredi sobe pa sta v izdolbeni sirovi skorji stala ženin in nevesta ter se pred vsemi strašansko poljubljala, saj sta bila vendar zaročena in poroka je bila tik pred vrati.

Prihajalo je vse več gostov; miši so druga drugo skoraj poteptale do smrti, ženin in nevesta pa sta se postavila na sredo vrat, tako da nihče ni mogel ne ven ne noter. Vsa soba je bila kakor hodnik namazana s slaninsko kožo in to je bila vsa pogostitev. Za sladico pa so pokazali grahovo zrno, v katero je mlada miška iz družine z zobmi vrezala imeni ženina in neveste, se pravi njuni začetnici; to je bilo nekaj prav izjemnega.

Vse miši so govorile, da je bila poroka čudovita in pogovor nadvse prijeten. Potem se je Hjalmar odpeljal domov. Res je bil v imenitni družbi, a se je moral zato pošteno stisniti, postati majhen in obleči uniformo kositrnega vojaka.

Petek »Neverjetno, koliko odraslih bi me rado dobilo v pest!« je rekel Ole Lukøje. »Zlasti tisti, ki so storili kaj hudega. ‘Ljubi mali Ole,’ mi pravijo, ‘ne moremo zatisniti oči in vso noč ležimo ter gledamo svoja hudobna dejanja, ki kakor strašni mali škrati sedijo na robu postelje in nas škropijo z vročo vodo. Ko bi le prišel in jih pregnal, da bi lahko mirno zaspali!’ Potem pa globoko zavzdihnejo: ‘Saj ti radi plačamo. Lahko noč, Ole! Denar leži na okenski polici.’ Ampak jaz tega ne delam za denar,« je rekel Ole Lukøje.

»Kaj bova pa nocoj počela?« je vprašal Hjalmar. »No, ne vem, ali bi šel tudi nocoj rad na poroko; drugačna bo od včerajšnje. Velika lutka tvoje sestre, tista, ki je videti kakor moški in ji je ime Herman, se bo poročila z lutko Bertho. Poleg tega ima lutka rojstni dan in zato bo dobila veliko daril!«

»Ja, to pa dobro poznam,« je rekel Hjalmar. »Kadar lutke potrebujejo nove obleke, jim moja sestra priredi rojstni dan ali poroko! To se je gotovo zgodilo že stokrat!«

»Že, toda nocoj bo sto prva poroka, in ko je sto prva mimo, je vsega konec! Zato bo ta tako nepozabna. Kar poglej!« Hjalmar je pogledal proti mizi; tam je stala hišica iz lepenke z lučkami v oknih, zunaj pa so vsi kositrni vojaki s puškami izkazovali čast. Ženin in nevesta sta sedela na tleh, naslonjena na nogo mize, oba zelo zamišljena, in za to sta pač imela razlog. Ole Lukøje pa ju je poročil, oblečen v babičino črno krilo! Ko je bil obred končan, je vse pohištvo v sobi zapelo naslednjo lepo pesem, ki jo je napisal svinčnik, pela pa se je po napevu večernega vojaškega klica.

Naj pesem kakor veter pohiti in v sobi svatoma zazveni; oba pokončna kakor palici, iz usnja za rokavice narejeni! :,: Hura, hura za les in kožo!

Naj pesem veter nosi, dež jo moči!:,: Potem sta dobila darila, vendar sta vnaprej odklonila vse užitne reči, saj jima je njuna ljubezen povsem zadostovala.

»Bova zdaj živela na deželi ali odpotovala v tujino?« je vprašal ženin. Za nasvet so povprašali lastovko, ki je veliko potovala, in staro dvoriščno kokoš, ki je že petkrat izvalila piščance. Lastovka je pripovedovala o prelepih toplih deželah, kjer visijo veliki in težki grozdi, kjer je zrak tako blag in imajo gore barve, kakršnih pri nas sploh ne poznamo!

»Našega listnatega ohrovta pa vendarle nimajo!« je rekla kokoš. »Neko poletje sem bila z vsemi svojimi piščanci na deželi. Tam je bila gramoznica, kjer smo lahko brskali, pa tudi na vrt z ohrovtom smo smeli! O, kako zelen je bil! Nič lepšega si ne znam zamisliti.«

»Toda eno ohrovtovo steblo je čisto podobno drugemu,« je rekla lastovka, »pa še vreme je tukaj pogosto tako slabo!« »Tega smo pač vajeni!« je rekla kokoš. »Ampak tukaj je mrzlo, zmrzuje!«

»To ohrovtu dobro dene!« je rekla kokoš. »Sicer pa je lahko tudi pri nas toplo! Ali nismo imeli pred štirimi leti poletja, ki je trajalo pet tednov? Tako vroče je bilo, da se ni dalo dihati! Pa tudi vseh tistih strupenih živali nimamo, ki jih imajo drugod! In razbojnikov smo obvarovani! Kdor ne misli, da je naša dežela najlepša, je prava grdoba! Sploh si ne zasluži živeti tukaj!« In kokoš se je razjokala. »Tudi jaz sem že potovala! V vedru sem se peljala dvanajst milj daleč! Potovanja niso prav nič prijetna!«

»Kokoš je res razumna gospa!« je rekla lutka Bertha. »Tudi jaz ne maram potovati po gorah, ker gre samo navzgor in potem navzdol! Ne, preselila se bova h gramoznici in se sprehajala po ohrovtovem vrtu!«

In pri tem je ostalo. Sobota »Bom zdaj slišal zgodbe?« je vprašal mali Hjalmar, brž ko ga je Ole Lukøje uspaval. »Nocoj nimava časa za to,« je rekel Ole in nad njim razprl svoj najlepši dežnik. »Poglej te Kitajce!« Ves dežnik je bil videti kakor velika kitajska skleda z modrimi drevesi in koničastimi mostovi, na katerih so stali mali Kitajci in kimali z glavami. »Ves svet moramo lepo očistiti za jutri,« je rekel Ole, »saj je prazničen dan, nedelja. V cerkvene zvonike moram pogledat, ali mali cerkveni škrati loščijo zvonove, da bodo lepo zveneli. Na polja moram pogledat, ali vetrovi odpihujejo prah s trave in listja. Največ dela pa bo s tem, da moram sneti vse zvezde in jih zloščiti. Spravim jih v predpasnik, a najprej moram vsako oštevilčiti, pa tudi luknje, v katerih sedijo tam zgoraj, da jih bom lahko vrnil na prava mesta. Sicer se ne bodo dobro držale in bomo imeli preveč utrinkov, ker bodo druga za drugo popadale dol!«

»Poslušajte, gospod Lukøje!« je rekel star portret, ki je visel na steni v sobi, kjer je spal Hjalmar. »Jaz sem Hjalmarjev praded. Hvaležen sem vam, da dečku pripovedujete zgodbe, toda ne smete mu mešati pojmov. Zvezd ni mogoče sneti in zloščiti! Zvezde so nebesna telesa kakor naša Zemlja in prav to je pri njih imenitno!«

»Hvala ti, stari praded!« je rekel Ole Lukøje. »Hvala ti! Ti si pač glava družine, njena ‘praglava’! Toda jaz sem starejši od tebe! Star pogan sem, Rimljani in Grki so me imenovali bog sanj! Obiskoval sem najimenitnejše hiše in še vedno jih obiskujem! Znam ravnati tako z majhnimi kakor z velikimi! Zdaj pa ti pripoveduj!« In Ole Lukøje je odšel ter vzel dežnik s seboj.

»Zdaj človek očitno ne sme več povedati svojega mnenja!« je rekel stari portret. In Hjalmar se je zbudil. Nedelja »Dober večer!« je rekel Ole Lukøje in Hjalmar je prikimal, potem pa stekel k pradedovemu portretu in ga obrnil proti steni, da se ne bi vmešaval kakor prejšnji večer.

»Zdaj mi moraš povedati zgodbo o ‘petih zelenih grahkih’, ki so živeli v grahovem stroku, pa o ‘petelinji nogi, ki je dvorila kokošji nogi’, in o ‘krpalni igli, ki je bila tako imenitna, da si je domišljala, da je šivanka’!«

»Tudi dobrega je lahko preveč!« je rekel Ole Lukøje. »Veš, raje bi ti nekaj pokazal! Pokazal ti bom svojega brata; tudi njemu je ime Ole Lukøje, vendar k nikomur ne pride več kakor enkrat. Ko pride, vzame človeka s seboj na konja in mu pripoveduje zgodbe. Zna samo dve: ena je tako nepopisno lepa, da si je nihče na svetu ne more zamisliti, druga pa je tako strašna in grozljiva, da je sploh ni mogoče opisati!« Nato je dvignil malega Hjalmarja k oknu in rekel: »Tam boš videl mojega brata, drugega Oleja Lukøjeja! Pravijo mu tudi Smrt! Vidiš, sploh ni tako strašen kakor v slikanicah, kjer je sama kost in koščica! Ne, na obleki ima srebrne vezenine: to je najlepša huzarska uniforma! Plašč iz črnega žameta mu vihra zadaj čez konja! Poglej, kako galopira!«

Hjalmar je videl, kako tisti Ole Lukøje jezdi in jemlje na konja mlade in stare; nekatere posadi predse, druge za svoj hrbet, a najprej vedno vpraša: »Kako pa je z vašim spričevalom?« »Dobro!« rečejo vsi. »No, naj sam pogledam!« reče on in potem mu morajo pokazati spričevalo. Vsi, ki imajo »prav dobro« in »odlično«, sedejo pred njega na konja in poslušajo lepo zgodbo; tisti, ki imajo »dobro« in »zadostno«, pa morajo sesti zadaj in poslušati grozljivo zgodbo. Tresejo se in jokajo, radi bi skočili s konja, pa nikakor ne morejo, ker so se v hipu prirasli nanj.

»Saj je Smrt najlepši Ole Lukøje!« je rekel Hjalmar. »Njega se pa ne bojim!« »Saj se ga tudi ni treba!« je rekel Ole Lukøje. »Le poskrbi, da boš imel dobro spričevalo!«

»To je pa poučno!« je zamrmral pradedov portret. »Le pomaga, če človek pove svoje mnenje!« In bil je zadovoljen. Vidiš, to je zgodba o Oleju Lukøjeju! Zdaj ti lahko nocoj sam pove še kaj več!