Ifis in Ianta

Besedilo

Ifis in Ianta

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Glas o novi pošasti bi morda napolnil vseh sto kretskih mest, če ne bi Kreta prav pred kratkim doživela bližjega čudeža, preobrazbe Iphis. Nekoč je namreč fajstska dežela blizu knoškega kraljestva rodila moža z malo znanim imenom Ligdus, svobodno rojenega človeka iz ljudstva. Njegovo premoženje ni bilo nič večje od njegove imenitnosti, a njegovo življenje in poštenost sta bila brez graje. Svoji noseči ženi je, ko se je porod že bližal, namenil tale opomin:

»Dvoje si želim: da bi se rešila s kar najmanj bolečinami in da bi rodila dečka; drugačna usoda je preveliko breme, premoženje pa nama ne daje moči zanj. Če se torej zgodi, česar se bojim, in pri porodu spraviš na svet deklico, naj jo ubijejo — nerad ukazujem: odpusti mi, starševska ljubezen!« Tako je rekel in obilne solze so umile obraz tako njemu, ki je ukazoval, kakor njej, ki je ukaz poslušala.

Telethusa pa je moža še naprej z zaman izrečenimi prošnjami rotila, naj njenemu upanju ne postavlja tako tesnih meja. Ligdus je ostal neomajen pri svoji odločitvi. Že je komaj nosila trebuh, obtežen z zrelim plodom, ko je sredi noči v sanjski podobi pred njeno posteljo, obdana s sprevodom svetih bitij, stala Inahova hči — ali pa se je zdelo, da stoji. Na čelu je imela lunina rogova s klasjem, rumenečim se v bleščečem zlatu, in kraljevski okras. Ob njej so bili lajajoči Anubis, sveta Bubastis, pisani Apis in bog, ki zadržuje glas ter s prstom veleva molk, pa sistri in Oziris, ki ga nikdar ne nehajo iskati,

ter tuja kača, polna uspavalnega strupa. Tedaj jo je boginja, kakor da se je predramila iz spanja in vse jasno videla, nagovorila: »O Telethusa, moja častilka, odloži težke skrbi in prelisiči moževo zapoved. Ko te Lucina reši porodnih bolečin, nikar ne oklevaj: vzredi otroka, naj bo, kar bo. Boginja pomočnica sem in prinašam pomoč tistim, ki me prosijo; ne boš se pritoževala, da si častila nehvaležno božanstvo.« Tako jo je poučila in zapustila spalnico.

Krečanka vesela vstane s postelje, dvigne čiste roke k zvezdam in ponižno moli, naj se njeno videnje izpolni. Ko so bolečine narasle in se je breme samo iztisnilo na svet, se je rodila deklica, ne da bi oče vedel; mati je ukazala, naj otroka vzredijo, in se zlagala, da je deček. Verjeli so ji; le dojilja je vedela za prevaro. Oče izpolni zaobljube in otroku da dedovo ime: ded se je imenoval Iphis. Mati se imena razveseli, saj je bilo skupno obema spoloma in z njim ni nikogar zavajala.

Tako je laž, ki se je začela iz ljubeče zvijače, ostala skrita: otrok je nosil deška oblačila, obraz pa je bil tak, da bi bil lep tako pri deklici kakor pri dečku. Medtem je nastopilo trinajsto leto, ko ti je oče, Iphis, za nevesto obljubil svetlolaso Ianthe, deklico, ki je med Fajstčankami najbolj slovela po svoji lepoti, hčer diktejskega Telestesa. Enakih let in enako lepi sta se pri istih učiteljih učili prvih spretnosti, osnov otroškega znanja.

Zato se je ljubezen dotaknila njunih neizkušenih src in obema zadala enako rano. A njuno upanje ni bilo enako: Ianthe pričakuje poroko in čas obljubljene svatbe, prepričana, da bo tista, ki jo ima za moškega, postala njen mož; Iphis ljubi njo, za katero obupuje, da bi jo kdaj lahko imela, in prav to še krepi njen plamen: dekle gori od ljubezni do dekleta. Komaj zadržuje solze in pravi: »Kakšen konec me čaka, ko me muči nikomur znana, tako čudna ljubezen, tako nenavadna strast? Če so mi bogovi hoteli prizanesti, bi mi morali prizanesti; če pa ne in so me hoteli pogubiti, bi mi vsaj dali naravno, običajno nesrečo.

Krave ne gorijo od ljubezni do krav in kobile ne do kobil: ovce vžiga oven in košuta sledi svojemu jelenu. Tako se družijo tudi ptice in med vsemi živalmi nobene samice ne prevzame poželenje do samice. Ko bi le ne obstajala! Da pa bi Kreta rodila prav vse pošasti, se je Sončeva hči zaljubila v bika, ženska vendar v samca; moja ljubezen je še bolj nora od njene, če povem po resnici! Ona je vsaj sledila upanju na ljubezensko združitev, vsaj z zvijačo in v podobi krave sprejela bika — in imela ljubimca, ki ga je bilo mogoče preslepiti!

Naj se sem steče vsa iznajdljivost sveta, naj na krilih, zlepljenih z voskom, prileti sam Dedal, kaj bo storil? Me bo s svojimi spretnimi umetnijami iz dekleta spremenil v dečka? Bo spremenil tebe, Ianthe? Zakaj ne okrepiš srca, se ne zbereš, Iphis, in ne zatreš te nespametne, brezumne strasti? Poglej, kakšna si se rodila, razen če tudi sama sebe slepiš, išči, kar je dovoljeno, in ljubi, kar mora ljubiti ženska!

Upanje je tisto, ki ujame srce, upanje hrani ljubezen: tebi pa ga resničnost jemlje. Ne straža ne skrb previdnega moža te ne ločujeta od ljubljenega objema, ne očetova strogost; tudi sama ne zavrača tvojih prošenj. Pa vendar je ne moreš imeti in ne moreš biti srečna, četudi bi se zgodilo vse, četudi bi se trudili bogovi in ljudje. Tudi zdaj nobena od mojih želja ni zaman: bogovi so mi naklonjeni in so mi dali vse, kar so mogli; kar hočem jaz, hoče moj oče, hoče ona in moj bodoči tast.

Le narava noče, močnejša od vseh njih, in samo ona mi škoduje. Glej, prihaja zaželeni čas, poročni dan je tu in Ianthe bo zdaj moja — pa je ne bom mogla imeti: sredi voda bova žejni. Zakaj prihajata, poročna Junona in ti, Himenej, k temu obredu, kjer ni ženina, kjer sva obe nevesti?« Po teh besedah je umolknila. Drugo dekle ni gorelo nič manj silno in te je prosilo, Himenej, naj hitro prideš.

Telethusa pa je v strahu pred tem, kar je ona želela, odlagala poroko, zdaj se je izgovarjala na bolezen in zavlačevala, pogosto pa navajala znamenja in videnja. Toda porabila je že vse izgovore, odloženi čas svatbe se je približal in ostal je le še en dan. Tedaj si je z glave snela trak ter ga snela tudi hčeri, z razpuščenimi lasmi objela oltar in rekla: »Izida, ki prebivaš v Paretoniju, na mareotskih poljih, na Farosu in ob Nilu, razdeljenem v sedem rokavov, prinesi, prosim, pomoč in ozdravi najin strah!

Tebe, boginja, tebe in ta tvoja znamenja sem nekoč videla in vse prepoznala, tudi zven in bron, ki je spremljal ropot sistrov; tvoje ukaze sem si vtisnila v spomin. Da ona gleda luč sveta in da jaz nisem kaznovana, glej, to je tvoj nasvet in tvoj dar. Usmili se naju obeh in nama pomagaj!« Besedam so sledile solze. Zdelo se je, da je boginja premaknila svoje oltarje — in jih res je —, vrata svetišča so se zatresla, rogova v podobi lune sta zasijala in zazvenel je doneči sistrum.

Mati sicer še ni bila brez skrbi, a vesela ugodnega znamenja zapusti svetišče. Iphis jo spremlja z daljšim korakom kot običajno; belina njenega obraza izginja, moč ji raste, poteze postajajo ostrejše, razmršeni lasje krajši, v njej je več krepkosti, kot je je imela kot dekle. Kajti ti, ki si bila pravkar dekle, si zdaj deček. Prinesite darove svetiščem in radujte se brez plahega dvoma! Prinesejo darove svetiščem in dodajo napis; na njem je bil kratek verz: IPHIS KOT DEČEK DARUJE, KAR JE KOT DEKLE OBLJUBILA.

Naslednja zarja je z žarki razkrila prostrani svet, ko se Venera, Junona in Himenej zberejo ob poročnih baklah in deček Iphis dobi svojo Ianthe.