Prevod

Ge Xuan, z vljudnostnim imenom Xiaoxian, je od Zuoja Yuanfanga prejel Nesmrtniški spis o devetih tekočih eliksirjih. Nekoč je z gostom sedel pri jedi in beseda je nanesla na čudežne preobrazbe. Gost je dejal: »Ko pojeva, mojster, nama za kratek čas pokažite kakšno čudo.« Xuan je odvrnil: »Bi ga radi videli kar takoj?« Nato je iz ust izpihnil riž, ki se je ves spremenil v več sto velikih os. Vse so posedle po gostovem telesu, vendar ga nobena ni pičila. Čez čas je Xuan odprl usta in vse ose so poletele vanje. Prežvečil jih je in pogoltnil: spet so bile riž kakor prej. Prav tako je s prstom pokazal na krastače, razne žuželke, lastovke in vrabce ter jim velel plesati; gibali so se v ritmu kakor ljudje. Pozimi je gostom postregel s svežimi melonami in žižolami, poleti pa jim je priskrbel led in sneg. Nekoč je nekomu naročil, naj več deset kovancev raztrosi v vodnjak. Nato je nad vodnjakom pridržal posodo in jih poklical; kovanci so drug za drugim prileteli iz njega. Kadar je gostom stregel vino, ni nihče podajal čaš, temveč so te same priplavale prednje. Če kdo svoje ni izpraznil do dna, se čaša ni hotela umakniti. Nekoč je z vladarjem države Wu sedel v zgornjem nadstropju paviljona in opazoval, kako izdelujejo glinene človeške podobe za obred klicanja dežja. Cesar je vprašal: »Ljudstvo hrepeni po dežju. Bi ga bilo mogoče priklicati?« Xuan je odvrnil: »Dež je lahko priklicati!« Napisal je talisman in ga položil v svetišče boga zemlje. V hipu sta nebo in zemlja potemnela in ulilo se je tako silovito, da je voda poplavila vse naokrog. Cesar je vprašal: »Ali so v vodi tudi ribe?« Xuan je napisal še en talisman in ga vrgel v vodo. Kmalu se je v njej pojavilo več sto velikih rib. Ljudem so naročili, naj jih očistijo in pripravijo.