Prevod

Wu Meng je bil doma iz Puyanga. Služil je državi Wu kot načelnik okraja Xi’an in se nato z družino naselil v Fenningu. Do staršev je bil nadvse vdan in spoštljiv. Srečal je daoističnega modreca Ding Yija, ki mu je predal čudodelne recepte; pozneje je pridobil še skrivne veščine in svete talismane ter postal izjemno vešč daoističnih umetnosti. Ko je nekoč videl, da divja silen veter, je izpisal talisman in ga vrgel na streho. Priletela je modročrna ptica in ga odnesla v kljunu, veter pa je nemudoma ponehal. Nekdo ga je vprašal, kaj se je zgodilo. Odvrnil je: »Na Južnem jezeru je čoln, ki ga je zajel ta veter. Daoist na njem je prosil za pomoč.« Ko so poizvedeli, so ugotovili, da je bilo res tako. Yu Qing, načelnik okraja Xi’an, je bil mrtev že tri dni, ko je Meng dejal: »Njegova odmerjena življenjska doba še ni potekla. Zanj se moram zavzeti pri Nebu.« Legel je poleg trupla in čez nekaj dni sta oba z načelnikom vstala. Pozneje se je z učenci vračal v Yuzhang. Reka je drla tako silovito, da je nihče ni mogel prečkati. Meng je z belo pahljačo iz perja, ki jo je držal v roki, zarisal črto čez rečni tok in nastala je kopna pot. Počasi so šli po njej na drugi breg; ko so vsi prečkali reko, se je voda vrnila v svojo strugo. Gledalci so strmeli od osuplosti. Ko je nekoč upravljal Xunyang, se je pri hiši vojaškega svetovalca Zhouja nenadoma razbesnel vihar. Meng je pri priči izpisal talisman in ga vrgel na streho; hip zatem se je veter polegel.