Prevod
Nekoč je živel ponosen čajnik, ponosen na svoj porcelan, ponosen na svoj dolgi dulec, ponosen na svoj široki ročaj; nekaj je imel spredaj in nekaj zadaj, spredaj dulec, zadaj ročaj, in o tem je rad govoril; o svojem pokrovu pa ni govoril, ker je bil počen in spet, imel je hibo, o svojih hibah pa človek nerad govori, saj o njih dovolj govorijo drugi. Skodelice, posodica za smetano in sladkornica, ves čajni servis bi se gotovo raje spominjal krhkega pokrova in govoril o njem kakor o dobrem ročaju in imenitnem dulcu; čajnik je to vedel.
»Poznam jih!« si je govoril. »Tudi svojo hibo dobro poznam in jo priznavam, v tem sta moja ponižnost in skromnost; vsi imamo hibe, a imamo tudi darove. Skodelice so dobile ročaj, sladkornica pokrov, jaz pa sem dobil oboje in še nekaj povrhu, česar one nikoli ne bodo imele: dobil sem dulec in ta me dela za kraljico čajne mize. Sladkornici in posodici za smetano je dano, da služita dobremu okusu, jaz pa dajem in vladam, jaz razlivam blagoslov med žejno človeštvo; v moji notranjosti se kitajski lističi predelujejo v vreli vodi brez okusa.«
Vse to je čajnik govoril v svoji brezskrbni mladosti. Stal je na pogrnjeni mizi in dvigala ga je najnežnejša roka; toda najnežnejša roka je bila nerodna, čajnik je padel, dulec se je odlomil, ročaj se je odlomil, o pokrovu pa ni vredno govoriti, o njem je bilo že dovolj povedanega. Čajnik je nezavesten ležal na tleh in vrela voda je tekla iz njega. Udarec je bil hud, najhuje pa je bilo, da so se smejali, smejali so se njemu, ne pa nerodni roki.
»Tega spomina se nikoli ne bom otresel!« je govoril čajnik, ko si je pozneje pripovedoval svojo življenjsko zgodbo. »Razglasili so me za invalida, me postavili v kot in me naslednji dan podarili ženski, ki je prosjačila za mast; znašel sem se v revščini in ostal brez besed, tako navzven kakor navznoter, a prav tam, kjer sem stal, se je začelo moje boljše življenje; človek je nekaj, potem pa postane nekaj povsem drugega. Napolnili so me s prstjo; za čajnik je to tako, kakor da bi ga pokopali, toda v prst so položili cvetno čebulico; kdo jo je položil vanjo in kdo jo je podaril, ne vem, a podarjena je bila, v zameno za kitajske lističe in vrelo vodo, v zameno za odlomljeni ročaj in dulec. In čebulica je ležala v prsti, čebulica je ležala v meni, postala je moje srce, moje živo srce, kakršnega dotlej še nikoli nisem imel. V meni je bilo življenje, v meni sta bili moč in sila; utripalo je, čebulica je pognala kal in od misli in čustev jo je skoraj razneslo; razcvetela so se v cvet; gledal sem ga, nosil sem ga, v njegovi lepoti sem pozabil nase; blagoslovljeno je pozabiti nase ob drugih! Ni se mi zahvalil; ni mislil name; – njega so občudovali in hvalili. Jaz sem bil tega tako vesel, kako vesel je moral biti šele on. Nekega dne sem slišal nekoga reči, da si zasluži boljši lonček. Razbili so me na dvoje; strašno je bolelo; toda cvet je dobil boljši lonček, – mene pa so vrgli na dvorišče, kjer ležim kot stara črepinja, – a ostal mi je spomin in tega ne morem izgubiti.«
