Zlobna mačeha

Besedilo

Zlobna mačeha

Živel je silno bogat mož, ki se je v drugo oženil s hudobno in nadvse zlobno žensko. Od prve žene je imel eno samo hčer, krotko kakor angel in dobro kakor kruh, da ji v tistem kraju ni bilo enake, povrhu pa še lepo kakor gorska vila, visoko kakor jelka, vitko kakor šibica, rumeno kakor jabolko in v obraz belo kakor gorska lilija. Toda vrag, ki si venomer prizadeva za zlo, je mačeho tako nahujskal, da svoje pastorke ni mogla videti nič bolj kakor krvi v očeh, in marsikdaj bi jo bila najraje ubila ali kam zavrgla, ko bi si le upala pred možem. Nekoč je prišel cesarjev ukaz, naj gre vsak, ki nosi puško, na vojsko, in tako je odšel tudi ta mož. Preden je krenil, je poklical ženo in jo pri vseh mogočih svetinjah rotil, naj mu varuje hčer, da se ji ne bi kaj primerilo, dokler se ne vrne z vojske; in mrha mu je prisegla ter obljubila, da jo bo ljubila in čuvala kakor svoji očesi v glavi. A brž ko je mož odšel, je pri priči poklicala služabnika in jima naročila, naj naslednje jutro ob zori odpeljeta ubogo dekle na sprehod v bližnji gozd. Ko bosta z njo v gozdu, naj jo po stranpoteh zvabita proč od poti, jo ubijeta ter ji prineseta obe roki, odsekani tik nad zapestjema, in srce. Če ji tega ne prineseta, jima je zagrozila, bo to namesto pastorki storila njima. Zjutraj ob svitu sta služabnika vstala in se pripravila na pot, nato pa šla zbudit dekle. Povedala sta ji, da jima je gospa, njena mačeha, naročila, naj jo odpeljeta na sprehod, in sirota, ki ni vedela, kaj se ji pripravlja, je rada privolila ter odšla z njima. Ko so prišli v gost gozd, sta jo, kakor jima je naročila brezsrčnica, zvabila na stranpot, jo privezala k drevesu in jo hotela ubiti. Tedaj je zavreščala in, ko je spoznala, da je prevarana, začela prositi, jokati in ju rotiti, naj je ne ubijeta. Ko pa sta ji povedala, kaj jima je ukazala gospa in da ne smeta ravnati drugače, sicer bosta oba plačala z glavo, jima je rekla: »Ah, nikar me ne ubijta! Roke vama rada prepustim, tu so, odsekajta jih; še srce bi vama dala, ko bi le vedela, da bi mogla živeti brez njega.« Služabnikoma se je zasmilila, zato sta ji odsekala samo roki, za srce pa sta se domenila, da bosta gospe rekla, da sta ga po poti izgubila. Tako sta se vrnila, nesrečnico pa pustila samo v pustinji, brez rok in brez vsakršne pomoči. Ko sta prišla domov, sta gospe povedala, kakor sta se domenila, in ona ju je obdarovala. Toda Bog kakor Bog – hvala mu in slava! – je prav tisto uro, ko so ji odsekali roki, storil, da je njenemu očetu v sanjah prišel neki mož in mu rekel: »Vrni se domov ta hip, kajti tvoja hči je po ukazu tvoje brezbožne žene izgubila življenje. Poišči v vojski črnega konja brez lise, belo arabsko kobilo brez lise, vranjega žrebca, ki še ni bil jahan, in brejo kobilo. Vsakemu izpuli po tri dlake iz repa, jih sežgi na ognju in s tistim pepelom potresi hčerine rane, pa bo pri priči spet taka, kakršna je bila poprej.« Ko se je nesrečni oče prebudil, je ves zbegan poiskal vse, kakor mu je bilo naročeno v sanjah, nato pa oddirjal domov. Doma je ženo povprašal po hčeri in odgovorila mu je, da je nekam pobegnila in da ne ve, kje je. Tedaj je planil nadnjo in nad služabnika ter jim zagrozil, da jih bo vse z sabljo razsekal, če mu ne povedo, kje je njegova hči. Žena je tajila in tajila, služabnika pa sta se pošteno prestrašila in mu vse po vrsti povedala, kaj in kako je bilo. Z golo sabljo v roki je pognal služabnika predse in onadva sta mu kazala pot, dokler niso prišli v tisti gozd. Tam so našli dekle bolj mrtvo kakor živo, nekaj od muk zaradi odsekanih rok, nekaj od lakote in samote, nekaj pa od strahu. Ko jo je oče zagledal, je zajokal in se zgrudil nadnjo. Videč, da je brez rok, ji je rane potresel s pepelom konjskih repov, in v tistem hipu je oživela, zrasli pa sta ji novi roki – ne iz mesa, temveč iz čistega zlata. Tedaj je svojo zlatoroko hčer odpeljal domov, ženo pa privezal konjem za repe in služabnikoma naročil, naj jo tako odvlečeta do tistega kraja, kjer sta njegovi hčeri odsekala roki. Tam so jo konji raztrgali, da je izpustila svojo pasjo dušo.