Prevod

Nekoč je živel lovec. Ko je šel nekega dne na lov v planino, mu je prišel naproti oven z zlato volno. Ko ga je lovec zagledal, je pomeril s puško, da bi ga ustrelil, a oven se je zapodil vanj in ga prej z rogovi ubil. Lovec je mrtev obležal na mestu, in ko so ga pozneje našli njegovi tovariši, so ga odnesli domov in pokopali, ne da bi vedeli, kdo ga je ubil. Potem je njegova žena obesila puško na klin. Ko je njen sin odrasel in postal krepak mladenič, je prosil mater za tisto puško, da bi šel z njo na lov, a mati mu je ni hotela dati in je govorila: »Nikakor, sinko! Tvoj oče je s to puško izgubil življenje, pa hočeš, da bi še tebe stala glave?« Nekoč pa je puško skrivaj vzel in odšel na lov. Ko je prišel v gozd, je tudi njemu stopil naproti oven z zlato volno in mu rekel: »Tvojega očeta sem ubil, pa bom še tebe.« Mladenič se je prestrašil in vzkliknil: »Bog pomagaj!« Nato je napel puško in ustrelil ovna. Vesel, da je ubil zlatorunega ovna, kakršnega ni bilo v vsem cesarstvu, mu je odrl kožo in jo odnesel domov. Polagoma se je glas o tem raznesel do cesarja in ta je ukazal, naj mu prinesejo kožo, da bo videl, kakšne zveri še živijo v njegovem cesarstvu. Ko je mladenič prinesel kožo in mu jo pokazal, mu je cesar rekel: »Zahtevaj, kar hočeš, pa ti dam za to kožo.« Mladenič pa mu je odgovoril: »Za nobeno ceno je ne prodam.« Pri cesarju je bil za svetovalca mladeničev stric, ki svojemu nečaku ni bil prijatelj, temveč sovražnik. Ta je rekel cesarju: »Ko ti noče dati te kože, glejva, da mu zavijeva vrat. Ukaži mu kaj takega, česar ni mogoče storiti.« Tako je pregovoril cesarja, da je poklical mladeniča in mu naročil, naj zasadi vinograd in mu čez sedem dni prinese iz njega mladega vina. Ko je mladenič to slišal, je začel jokati in ga prositi, češ da tega ne zmore storiti in da kaj takega sploh ni mogoče; cesar pa mu je znova rekel: »Če v sedmih dneh tega ne opraviš, boš ob glavo.« Mladenič je jokaje odšel domov in povedal materi, kaj in kako se je zgodilo. Ko ga je mati slišala, mu je odgovorila: »Ali ti nisem rekla, sinko, da te bo tista puška stala glave kakor tvojega očeta?« Tako je mladenič jokal in premišljeval, kaj naj stori in kam naj gre, da bi se za njim izgubila vsaka sled, ter odšel iz vasi in se precej oddaljil od nje. Nenadoma mu je prišla naproti deklica in ga vprašala: »Zakaj jočeš, brat?« On pa ji je jezno odvrnil: »Pojdi z Bogom, saj mi ne moreš pomagati,« in šel naprej. Toda deklica je krenila za njim in ga začela prositi, naj ji pove. »Morda pa ti bom lahko pomagala,« je rekla. Tedaj se je ustavil in ji dejal: »Povedal ti bom, a samo Bog mi lahko pomaga, nihče drug.« In povedal ji je vse, kar ga je doletelo in kaj mu je cesar ukazal. Ko ga je poslušala, mu je rekla: »Ne boj se, brat, temveč pojdi in vprašaj cesarja, kje naj bo vinograd, pa naj ti odmerijo vrste. Nato vzemi torbo in vanjo vejico bazilike, pojdi tja, lezi in zaspi, pa boš čez sedem dni imel zrelo grozdje.« Vrnil se je domov in v svoji stiski povedal materi, kako je srečal deklico in kaj mu je svetovala. Ko ga je mati slišala, mu je rekla: »Pojdi, sinko, pojdi in poskusi, saj si sicer tako ali tako izgubljen.« Nato je odšel k cesarju ter ga prosil za zemljišče za vinograd in naj mu na njem odmerijo vrste za brazde. Cesar mu je dal vse in storil, kakor je prosil. Mladenič pa si je obesil torbo čez ramo, vanjo dal vejico bazilike ter potrt legel tja spat. Ko je zjutraj vstal, je bil vinograd že zasajen; drugo jutro je ozelenel, v sedmih dneh pa je v njem dozorelo grozdje, in to v času, ko ga ni bilo nikjer. Natrgal je grozdja, ga zmečkal in odnesel cesarju sladkega mošta ter grozdja v ruti. Ko je cesar to videl, se je silno začudil, prav tako vsi na dvoru. Tedaj je mladeničev stric rekel cesarju: »Zdaj mu bova ukazala nekaj drugega, česar zares ne bo mogel storiti.« In nagovoril je cesarja, da je poklical mladeniča in mu rekel: »Iz slonovih oklov mi sezidaj palačo.« Ko je mladenič to slišal, je jokaje odšel domov in povedal materi, kaj mu je cesar zdaj ukazal, ter ji rekel: »Mati, to ni mogoče in jaz tega ne morem opraviti.« Mati pa mu je odgovorila: »Pojdi, sinko, spet iz vasi, morda ti bo Bog naklonil, da srečaš tisto deklico.« Odšel je iz vasi, in ko je prišel na tisti kraj, kjer je prej srečal dekle, mu je spet stopila naproti ter rekla: »Spet si potrt in objokan, brat.« Začel ji je tožiti, kaj mu je zdaj ukazano. Ko ga je poslušala, mu je rekla: »Tudi to bo lahko. Pojdi k cesarju in zahtevaj ladjo, v njej pa tristo akovov vina in tristo akovov žganja, poleg tega pa še dvajset tesarjev. Ko boš z ladjo prišel tja in tja med dve gori, zajezi tamkajšnjo vodo in zlij vanjo vse vino in žganje. Sloni bodo prišli tja pit vodo, se opili in popadali po tleh. Tesarji naj jim tedaj izrežejo vse okle, ti pa jih odnesi na kraj, kjer hoče cesar imeti palačo, potem lezi in zaspi, pa bo čez sedem dni palača gotova.«

Nato se je vrnil domov in povedal materi, da se je spet srečal z dekletom in kaj mu je naročila. Mati pa mu je znova rekla: »Pojdi, sinko, Bog daj, da ti spet pomaga.« Odšel je k cesarju in zahteval vse, nato pa odplul ter storil, kakor mu je dekle naročilo: sloni so prišli, se opili in popadali po tleh, tesarji pa so jim izrezali okle in jih odnesli tja, kjer naj bi stala palača. Zvečer je dal v torbo vejico bazilike, odšel tja in legel spat, in tako je bila v sedmih dneh palača gotova. Ko je cesar videl dokončano palačo, se je silno začudil in rekel mladeničevemu stricu, svojemu svetovalcu: »No, kaj naj zdaj storim z njim? To ni človek, Bog ve, kaj je.« Ta pa mu je odgovoril: »Še nekaj mu ukaži, in če tudi to opravi, je res več kakor človek.« Tako je spet nagovoril cesarja, da je poklical mladeniča in mu rekel: »Zdaj mi pripelji še cesarično iz drugega cesarstva, iz tega in tega mesta. Če mi je ne pripelješ, boš ob glavo.« Ko je mladenič to slišal, je šel k materi in ji povedal, kaj mu je cesar ukazal, ona pa mu je rekla: »Pojdi, sinko, spet poišči tisto dekle, Bog daj, da te znova reši.« Odšel je iz vasi in našel dekle ter ji povedal, kaj mu je spet ukazano. Ko ga je poslušala, mu je rekla: »Pojdi in zahtevaj od cesarja galejo, na njej pa naj uredijo dvajset prodajalnic in v vsaki naj bo drugačno blago, drugo lepše od drugega. Zahtevaj tudi, naj izberejo najlepše mladeniče, jih lepo oblečejo in postavijo za prodajalce, v vsako prodajalnico po enega. Nato boš s to galejo odplul in najprej srečal človeka, ki nosi živega, velikega orla. Vprašaj ga, ali ga proda. Rekel bo, da ga, ti pa mu daj, kolikor bo zahteval. Potem boš srečal drugega, ki ima v čolnu krapa s samimi zlatimi luskami; tudi tega krapa kupi za vsako ceno. Srečal boš še tretjega, ki nosi živega goloba, in tudi za goloba daj, kolikor bo zahteval. Orlu boš iz repa izpulil pero, krapu lusko, golobu pa pero iz leve peruti, potem pa jih boš vse izpustil. Ko boš priplul v drugo cesarstvo pred tisto mesto, odpri vse prodajalnice in ukaži, naj vsak mladenič stoji pred svojo. Tedaj bodo prišli vsi meščani gledat blago in se mu čudit, dekleta, ki bodo prišla po vodo, pa bodo po mestu pripovedovala: ‚Ljudje pravijo, da odkar stoji to mesto, še ni bilo take galeje in takega blaga.‘ To bo slišala tudi cesarična in prosila očeta, naj jo pusti, da si ga tudi sama ogleda. Ko bo s svojimi družicami prišla na galejo, jo vodi iz prodajalnice v prodajalnico in razgrinjaj pred njo vsakovrstno blago, vse lepše in lepše, ter jo kratkočasi, dokler se ne začne mračiti. Ko se zmrači, odrini z galejo in v tistem hipu bo padla takšna tema, da ne bo ničesar videti. Dekle bo imelo na rami ptico, ki jo ima vselej pri sebi, in ko bo videla, da ladja pluje, bo ptico spustila z rame, da na dvoru sporoči, kaj se dogaja. Ti pa tedaj zažgi orlovo pero in orel bo pri priči priletel k tebi. Reci mu, naj ujame ptico, in orel jo bo ujel. Potem bo dekle vrglo v vodo kamenček in galeja se bo nemudoma ustavila. Tedaj vzemi krapovo lusko in jo zažgi, pa bo krap pri priči priplaval k tebi. Reci mu, naj poišče in pogoltne tisti kamenček. Krap ga bo našel in pogoltnil, galeja pa bo takoj odplula naprej. Nato boste dolgo mirno potovali in naposled prispeli med dve gori. Tam bo galeja okamenela in prestali boste velik strah, dekle pa bo zahtevalo, da ji prineseš žive vode. Tedaj zažgi golobje pero in golob bo pri priči priletel k tebi. Daj mu stekleničko in prinesel ti bo žive vode; potem se bo galeja takoj premaknila in s cesarično boš srečno prišel domov.«

Ko je mladenič poslušal dekle, je šel domov in vse povedal materi, nato pa odšel k cesarju in zahteval vse, kar je potreboval. Cesar mu ni mogel odreči, temveč mu je vse dal, in tako je odplul z galejo. Med potjo je opravil vse, kakor mu je bilo naročeno, in prišel pred tisto mesto v drugem cesarstvu. Vse je storil, kakor mu je dekle reklo, dobil cesarično in se z njo srečno vrnil. Cesar in njegov svetovalec sta iz palačnih oken že od daleč zagledala prihajajočo galejo in svetovalec je rekel cesarju: »Zdaj ga daj usmrtiti, brž ko stopi z galeje, drugače mu ne moreš do živega.« Ko je galeja pristala ob bregu, so začeli vsi po vrsti stopati na kopno: najprej cesarična s svojimi družicami, potem mladeniči in nazadnje še on. Cesar pa je nastavil rablja, ki mu je odsekal glavo, brž ko se je prikazal z galeje. Cesar je nameraval cesarično vzeti za ženo, zato je, kakor hitro je stopila z galeje, prihitel k njej in jo začel ljubkovati. Ona pa se je obrnila od njega in rekla: »Kje je tisti, ki se je trudil zame?« Ko je videla, da so mu odsekali glavo, je nemudoma vzela živo vodo, mu pristavila glavo in ga polila z njo, in mladenič je spet oživel, kakršen je bil prej. Ko sta cesar in njegov svetovalec videla, da je oživel, je svetovalec rekel cesarju: »Ta bo zdaj vedel še več kakor prej, saj je bil že mrtev, pa je spet oživel.«

Cesar je hotel izvedeti, ali človek res več ve, ko znova oživi, zato je ukazal, naj tudi njemu odsekajo glavo in naj ga cesarična oživi z živo vodo. Ko so cesarju odsekali glavo, pa cesarična ni hotela več slišati zanj, temveč je takoj napisala očetu pismo, mu povedala vse, kakor je bilo, in da se hoče omožiti s tistim mladeničem. Njen oče je odpisal, naj ljudstvo sprejme mladeniča za cesarja; če tega noče, bo šel z vojsko nadnje. Ljudstvo je takoj priznalo, da je prav, da mladenič vzame cesarično in zavlada. Tako se je mladenič poročil s cesarično in postal cesar, drugi mladeniči, ki so šli z njim, pa so se poročili z dekleti, ki so spremljala cesarično, in postali velika gospoda.