Zgodbe o miloščini

Besedilo

Zgodbe o miloščini

Pripovedujejo tudi, da je neki kralj svojim podložnikom dejal: »Če bo kdo izmed vas kaj dal vbogajme, mu bom odsekal roko.« Tako je vsem preprečil dajanje miloščine in nihče si ni več upal nikomur ničesar podariti. Nekega dne pa je k neki ženski prišel berač, ki ga je hudo mučila lakota, in ji rekel: »Daj mi kaj vbogajme.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila v svojem dovoljenem pripovedovanju.

Ko je nastopila 348. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je berač rekel ženski: »Daj mi kaj vbogajme.« Odvrnila mu je: »Kako naj ti kaj dam, ko pa kralj vsakomur, ki da miloščino, odseka roko?« Berač je dejal: »Pri vsemogočnem Bogu te prosim, da mi kaj daš.« Ko jo je zaprosil v Božjem imenu, se ga je usmilila in mu podarila dva hlebčka. Novica je prišla do kralja in ukazal je, naj jo privedejo predenj. Ko je prišla, ji je odsekal obe roki, nato pa se je vrnila domov. Čez nekaj časa je kralj dejal svoji materi: »Rad bi se oženil. Poišči mi lepo ženo.« Mati mu je rekla: »V naši soseščini živi ženska, ki ji po lepoti ni enake, vendar ima hudo pomanjkljivost.« Vprašal je: »Kakšno?« Odgovorila je: »Obe roki ima odsekani.« Rekel je: »Rad bi jo videl.« Pripeljala mu jo je, in ko jo je zagledal, ga je njena lepota tako prevzela, da se je z njo poročil in legel k njej. To je bila prav tista ženska, ki je beraču podarila dva hlebčka in ji je zato odsekal obe roki. Ko se je z njo poročil, so ji druge njegove žene začele zavidati. Pisale so kralju in mu sporočile, da je prešuštnica in da je rodila dečka. Kralj je svoji materi poslal pismo in ji v njem ukazal, naj jo odpelje v puščavo, jo tam pusti in se vrne. Mati je storila, kakor ji je naročil: odpeljala jo je v puščavo in se vrnila. Ženska je jokala zaradi vsega, kar jo je doletelo, in neutolažljivo ihtela. Ko je tako hodila z otrokom na vratu, je prišla do reke. Od hoje, utrujenosti in žalosti jo je mučila silna žeja, zato je pokleknila, da bi se napila. Toda ko se je sklonila, je otrok padel v vodo. Obsedela je na bregu in bridko jokala za njim. Medtem ko je jokala, sta mimo prišla dva moža in jo vprašala: »Zakaj jočeš?« Odgovorila jima je: »Otroka sem nosila na vratu, pa mi je padel v vodo.« Rekla sta ji: »Bi rada, da ti ga spraviva iz vode?« Odgovorila je: »Da.« Pomolila sta k vsemogočnemu Bogu in otrok se je vrnil k njej živ in zdrav, ne da bi se mu kaj zgodilo. Nato sta jo vprašala: »Bi rada, da ti Bog povrne roki, kakršni sta bili nekoč?« Odgovorila je: »Da.« Pomolila sta k Bogu, slavljenemu in vzvišenemu, in roki sta se ji povrnili še lepši kot prej. Nato sta ji rekla: »Ali veš, kdo sva?« Odgovorila je: »Bog najbolje ve.« Rekla sta: »Midva sva tista dva hlebčka, ki si ju podarila beraču in zaradi katerih so ti odsekali roki. Zahvali se vsemogočnemu Bogu, ki ti je povrnil roki in otroka.« In zahvalila se je vsemogočnemu Bogu ter ga hvalila.

Pripovedujejo tudi, da je med Izraelovimi sinovi živel pobožen mož, čigar družina je predla bombaž. Vsak dan je prodal prejo in kupil nov bombaž, s preostalim zaslužkom pa je kupil hrano, ki jo je njegova družina pojedla tisti dan. Nekega dne je odšel od doma in prodal prejo, nato pa srečal enega svojih bratov v veri, ki mu je potožil o svoji stiski. Dal mu je denar od prodane preje in se vrnil k družini brez bombaža in brez hrane. Vprašali so ga: »Kje sta bombaž in hrana?« Odgovoril jim je: »Srečal sem tega in tega, ki mi je potožil o svoji stiski, pa sem mu dal denar od prodane preje.« Rekli so: »Kaj naj zdaj storimo, ko pa nimamo ničesar, kar bi lahko prodali?« Imeli so le počeno skledo in vrč, zato ju je odnesel na trg, vendar ju nihče ni hotel kupiti. Ko je tako stal na trgu, je mimo prišel mož, ki je nosil ribo … Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila v svojem dovoljenem pripovedovanju.

Ko je nastopila 349. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je mož vzel skledo in vrč ter ju odnesel na trg, vendar ju nihče ni hotel kupiti. Ko je tako stal na trgu, je mimo prišel mož z napihnjeno, smrdljivo ribo, ki je prav tako nihče ni hotel kupiti. Lastnik ribe mu je rekel: »Bi zamenjal svoje neprodano blago za moje?« Odgovoril je: »Da.« Dal mu je skledo in vrč, vzel ribo in jo odnesel svoji družini. Vprašali so ga: »Kaj naj počnemo s to ribo?« Rekel je: »Spekli jo bomo in pojedli, dokler nam vsemogočni Bog ne nakloni novega živeža.« Vzeli so jo in ji razparali trebuh, v njem pa našli biser. O tem so povedali starcu, ki jim je rekel: »Poglejte, ali je prevrtan. Če je, pripada nekomu drugemu; če ni, pa je dar, ki vam ga je naklonil vsemogočni Bog.« Pogledali so in ugotovili, da ni prevrtan. Ko se je zdanilo, ga je odnesel enemu svojih bratov v veri, ki se je spoznal na bisere. Ta ga je vprašal: »Od kod ti ta biser, prijatelj?« Odgovoril je: »To je dar, ki nam ga je naklonil vsemogočni Bog.« Mož je rekel: »Vreden je tisoč dirhamov in toliko ti lahko dam zanj. Toda odnesi ga temu in temu, saj ima več denarja in znanja kakor jaz.« Odnesel mu ga je in ta mu je rekel: »Vreden je sedemdeset tisoč dirhamov, nič več.« Nato mu je izplačal sedemdeset tisoč dirhamov in poklical nosače, ki so mu denar odnesli do hišnega praga. Tedaj je k njemu prišel berač in mu rekel: »Daj mi kaj od tega, kar ti je naklonil vsemogočni Bog.« Mož mu je odgovoril: »Še včeraj smo bili prav taki kakor ti. Vzemi polovico tega denarja.« Razdelil je denar na dva enaka dela, in ko je vsak vzel svojo polovico, mu je berač rekel: »Obdrži svoj denar in ga vzemi nazaj. Naj ti ga Bog blagoslovi! Jaz sem le sel tvojega Gospoda, ki me je poslal, da te preizkusim.« Mož je dejal: »Bogu vsa hvala in zahvala!« In z družino je do smrti živel v obilju.