Komur Bog pomaga, mu nihče ne more škodovati

Besedilo

Komur Bog pomaga, mu nihče ne more škodovati

Nekoč sta živela mož in žena in imela tri sinove. Najmlajši je bil najlepši in silno dobrega srca, zato sta ga starejša brata imela za neumneža. Vsi trije so že dorasli za ženitev, oče pa ni oženil nobenega, ker je bil siromak. Tedaj je najstarejši rekel očetu: »Oče, hočem, da me oženiš.« Ko je to slišal srednji, je še on rekel: »Tudi mene, oče, tudi jaz sem že za ženitev.« In ko je slišal še najmlajši, je tudi on rekel: »Tudi mene, oče, tudi jaz sem že za ženitev.« Zdaj se je oče znašel v zadregi in se začel posvetovati z ženo, kaj naj storita. Nazadnje sta se domenila in oče je poklical sinove predse ter jim rekel: »Pojdite v kako mesto in si prislužite vsak po eno ruto. Tistega, ki bo prinesel najlepšo, bom oženil.« Nato so vsi trije skupaj odšli, toda starejša dva sta najmlajšega vso pot zmerjala in se mu posmehovala, dokler ga nista nazadnje odgnala od sebe. Tako je krenil po drugi poti in prosil Boga, naj mu nakloni srečo. Hodil je in hodil ter prišel do neke reke. Na drugem bregu je stalo veliko mesto in v njem carski dvor. Car tega mesta je bil zelo hudoben in zloben, zato je umrl pred časom, v dvorcu pa je ostala njegova edina hči. To carično so mnogi snubili, toda noben snubec, ki je prišel v dvorec in tam prenočil, ni več dočakal živega jutra, kajti car se je bil povampiril in je ponoči prihajal davit ljudi. Ko je najmlajši brat prišel do reke in začel hoditi ob njej ter premišljevati, kako bi prišel na drugi breg, ga je skozi okno zagledala carična in ukazala služabnikom, naj ga prepeljejo čez reko in pripeljejo prednjo. Ko je stopil pred carično, se je nekoliko zmedel in prestrašil; carična pa se je, brž ko ga je zagledala, zaljubila vanj in ga vprašala, od kod prihaja in kam je namenjen. Povedal ji je, od kod je, in ji po vrsti razložil, da ima še dva brata in da se vsi trije hočejo oženiti, oče pa je siromak in jim je naročil, naj vsak prinese domov po eno ruto, pa bo oženil tistega, ki bo prinesel najlepšo. Ko je carična to slišala, mu je rekla: »Nocoj boš ostal tu pri meni in prenočil, zjutraj pa bova poskrbela za ruto.« Proti večeru ga je dobro nahranila in napojila, nato pa odpeljala v sobo, ki je bila vsa zelena, ter mu rekla: »Nikar se ne prestraši. Nocoj bodo prihajali sem in razbijali okoli tebe, da bi te preplašili, a ti se ne boj.« Ker je bil preprost fant, od samega čudenja ni mogel niti zaspati, temveč se je kar naprej čudil, kam je prišel. Okoli polnoči pa se je po sobi nenadoma razleglo razbijanje in vpitje: »Ta je prišel prevzet cesarstvo; temu ne moremo ničesar storiti.« Ves čas je molil k Bogu in tako je minila noč, on pa je ostal živ in zdrav. Ko se je zasvitalo, je vstal in sedel. Vsi na dvoru so mislili, da ga bodo mrtvega odnesli iz sobe kakor druge snubce. Carična je poslala enega od dvorjanov pogledat, ali je še živ, in mu naročila, naj ga, če je živ, pripelje prednjo. Dvorjan se je začudil, ko ga je našel, kako sedi v sobi živ in zdrav, nato pa mu je rekel: »Pojdi, naša carica te kliče.« Ko je stopil prednjo, se je tudi sama začudila, kako je ostal živ. Dala mu je zajtrk, in ko je pozajtrkoval, mu je izročila v papir zavito svileno ruto, izvezeno z zlatom, ter mu rekla: »Na, odnesi jo očetu, in če ti še kaj naroči, spet pridi sem k meni.« Zahvalil se ji je za ruto in prenočišče ter odšel domov. Ko je prišel tja, sta bila doma že tudi druga dva brata. Tedaj so vsi trije pokazali svoje rute: ruti starejših dveh sta bili bolj tako, ko pa je svojo razgrnil najmlajši, so se vsi začudili, brata pa sta planila nanj: »Od kod ti to? To si nekje ukradel!« Nazadnje jim je oče, da bi jih pomiril, rekel: »Veste kaj? Pojdite še enkrat po svetu, in tistega, ki prinese verigo, s katero bo mogoče devetkrat oviti našo hišo, bom oženil.« Tako so se bratje pomirili in starejša dva sta odšla, kamor sta vedela, najmlajši pa naravnost k carični. Ko je stopil prednjo, ga je vprašala: »Kaj ti je oče zdaj naročil?« On pa ji je odgovoril: »Naročil mi je, naj prinesem verigo, s katero je mogoče devetkrat oviti našo hišo.« Spet ga je dobro nahranila in napojila, nato pa odpeljala v rumeno sobo ter mu rekla: »Nič se ne boj, nocoj bodo spet prihajali, da bi te strašili; zjutraj pa bova poskrbela za verigo.« Tudi tisto noč so prihajale prikazni in ga na vse mogoče načine strašile, vendar je ostal živ in zdrav. Zjutraj je spet prišel ponj dvorjan in ga odpeljal pred carico. Ta mu je spet dala zajtrk, in ko je pozajtrkoval, mu je izročila majhno škatlico ter rekla: »Na, odnesi jo očetu, a nikar je ne odpiraj, dokler ne prideš domov. Če ti bo oče še kaj naročil, pa spet pridi sem.« Lepo se ji je zahvalil in odšel domov, kjer je našel tudi brata. Starejša sta prinesla vsak po eno verigo, s katero hiše ni bilo mogoče oviti niti enkrat. Nato je najmlajši dal očetu škatlico, in ko jo je oče odprl ter iz nje vzel zlato verigo, so vsi ostrmeli, starejša brata pa sta planila nanj in bi ga skoraj ubila: »Našo hišo boš spravil v pogubo! To si nekje ukradel!« Oče ju je spet začel miriti in tolažiti, nazadnje pa jim je rekel: »Pojdite in pripeljite vsak po eno dekle, pa vas bom vse tri oženil.« Starejša brata sta tedaj odšla, kamor sta vedela, najmlajši pa naravnost k carični in ji povedal, kaj jim je zdaj naročil oče. Carica mu je na to rekla: »Zdaj moraš prenočiti še v eni sobi, potem pa bova tudi za to poskrbela.« Ko ga je spet nahranila in napojila, ga je odpeljala prenočit v rdečo sobo. Tam je tisto noč prestal še več strahu kakor prejšnji dve noči: strašno je razbijalo in vpilo, verige so žvenketale in strašni glasovi so kričali: »Ta hoče prevzeti moje cesarstvo!« Celo obleko so vlekli z njega, njega samega pa se niso upali dotakniti. Ves čas je molil k Bogu in Bog ga je tudi tisto noč obvaroval živega in zdravega. Ko so ga zjutraj živega in zdravega pripeljali pred carično, je ta nemudoma poklicala brivce, da so ga obrili in umili, nato pa prinesla gosposka oblačila, da so ga preoblekli. Potem je sedla z njim v kočijo in se odpeljala v cerkev, kjer se je z njim poročila. Še tri dni sta ostala v njenem dvorcu in se veselila, nato pa sta se odpravila k njegovemu očetu in pot uredila tako, da sta v njegovo vas prispela ponoči. Ko sta prišla pred hišo, sta zaslišala vpitje in videla, da je v njej svatba: ženila sta se starejša brata. Tedaj je zaklical izpred hiše: »Hej, gospodar!« Ko je oče to slišal, je pritekel iz hiše in se začudil, ko je pred njo zagledal tako imenitne goste. Sin ga je vprašal: »Ali lahko tukaj prenočiva?« Oče pa mu je odgovoril: »Prav rad vaju sprejmem, a v hiši imamo svatbo in nimamo veliko sob, pa vaju bodo preprosti ljudje oglušili in vama z vpitjem nadlegovali.« Na to je odvrnil: »Nič zato; rad bi to slišal, saj še nikoli nisem, moja žena pa si tega še bolj želi.« Tako sta vstopila in šla v eno sobo, v drugi pa je bila svatba. Ko sta prišla v sobo in se namestila, se jima je njegova mati priklonila kakor veliki gospodi, onadva pa sta ji rekla: »Blagor tebi, ko imaš dve svatbi hkrati!« Ona pa jima je odgovorila: »Eh, moja gospoda! Ena mi je v veselje, druga pa v žalost: imela sem še enega sina, pa je šel po svetu in izginil. Bog ve, kako mu je in kje je.« Čez nekaj časa je stopil ven, si čez gosposko obleko oblekel svoja stara siromašna oblačila, si poveznil klobuk na glavo, nato pa vstopil v sobo, kjer je bila svatba, in obstal za vrati. Ko sta ga brata zagledala, sta zavpila očetu in materi: »Pridita pogledat svojega hvaljenega sina, ki hodi naokrog in krade vse mogoče!« Ko ga je oče opazil, mu je rekel: »Nesrečnež, kje si bil doslej? Kje pa imaš dekle?« Mati pa je začela tožiti: »Gorje meni nesrečnici, zakaj me tako moriš!« Ko je to videl in slišal, jim je rekel: »Nikar me tako ne zmerjajte; vse bo še dobro, če Bog da.« Nato je slekel siromašna oblačila in stal pred njimi v gosposki opravi. Ko sta brata to videla, sta vsa osupla in prestrašena začela prositi, naj jima odpusti, oče in mati pa sta ga objela in poljubljala. Zdaj se je znova začelo veselje, ki je trajalo še nekaj dni. Potem je najmlajši sin odpeljal očeta in mater s seboj, bratoma pa podaril zemljiški gospostvi, tako da sta odtlej živela kakor gospoda.