Prevod

Nekega jutra je na brežini sedel majhen zajček. Našpičil je ušesa in prisluhnil ponijevemu kopitljanju: trit-trot, trit-trot. Po cesti se je bližal lahek dvokolesni voz; vozil ga je gospod McGregor, ob njem pa je sedela gospa McGregor v svoji najlepši avbi.

Brž ko sta se odpeljala mimo, je mali Benjamin Bunny zdrsnil po brežini na cesto in se — hop, hop, skok! — odpravil na obisk k sorodnikom, ki so živeli v gozdu za vrtom gospoda McGregorja.

V tistem gozdu je bilo vse polno zajčjih brlogov; v najčednejšem in najbolj peščenem med njimi pa so živeli Benjaminova teta in njegovi bratranci in sestrične — Flopsy, Mopsy, Cotton-tail in Peter.

Stara gospa Rabbit je bila vdova; preživljala se je s pletenjem palčnikov in zapestnikov iz zajčje volne (nekoč sem si na dobrodelnem sejmu kupila en par). Prodajala je tudi zelišča, rožmarinov čaj in zajčji tobak (tako namreč pravimo sivki).

Mali Benjamin si ni prav posebno želel videti tete. Prišel je okoli jelke in skoraj padel naravnost na svojega bratranca Petra.

Peter je sedel čisto sam. Videti je bil slaboten, oblečen pa je bil v rdeč bombažen žepni robec. »Peter,« je zašepetal mali Benjamin, »kdo ima tvojo obleko?«

Peter je odgovoril: »Strašilo na vrtu gospoda McGregorja,« in povedal, kako ga je gospod McGregor podil po vrtu in kako je pri tem izgubil čevlje in suknjič.

Mali Benjamin je sedel k bratrancu in mu zagotovil, da se je gospod McGregor odpeljal z dvokolesnim vozom, gospa McGregor pa z njim; in gotovo ju ne bo ves dan, saj si je nadela svojo najlepšo avbo.

Peter je rekel, da upa, da bo deževalo. Tedaj se je iz brloga zaslišal glas stare gospe Rabbit: »Cotton-tail! Cotton-tail! Prinesi še malo kamilic!«

Peter je rekel, da bi mu sprehod morda dobro del. Z roko v roki sta odšla in splezala na raven vrh zidu ob spodnjem robu gozda. Od tam sta pogledala na vrt gospoda McGregorja. Na strašilu sta jasno videla Petrov suknjič in čevlje, povrhu pa še staro škotsko baretko gospoda McGregorja.

Mali Benjamin je rekel: »Če se tlačiš pod vrati, si uničiš obleko; prav je, da splezaš dol po hruški.« Peter je padel z glavo naprej; a nič hudega se mu ni zgodilo, saj je bila gredica spodaj sveže pograbljena in čisto mehka.

Na njej je bila posejana solata. Po vsej gredici sta pustila množico nenavadnih drobnih stopinj, zlasti mali Benjamin, ki je nosil cokle.

Mali Benjamin je rekel, da morata najprej dobiti nazaj Petrovo obleko, da bosta lahko uporabila žepni robec.

Slekla sta jo s strašila. Ponoči je deževalo; v čevljih je bila voda, suknjič pa se je nekoliko skrčil. Benjamin je pomeril škotsko baretko, vendar mu je bila prevelika.

Nato je predlagal, da bi žepni robec napolnila s čebulo in jo odnesla teti za majhno darilo. Peter ni bil videti prav nič vesel; ves čas je slišal nekakšne šume.

Benjamin pa se je, nasprotno, počutil povsem domače in je pojedel solatni list. Povedal je, da z očetom pogosto prihajata na vrt po solato za nedeljsko kosilo.

(Očku malega Benjamina je bilo ime stari gospod Benjamin Bunny.) Solata je bila res prekrasna. Peter ni pojedel ničesar; rekel je, da bi rad šel domov. Kmalu zatem mu je na tla padla polovica čebule.

Mali Benjamin je rekel, da s tovorom zelenjave ne moreta splezati nazaj na hruško. Pogumno je stopil naprej proti drugemu koncu vrta. Šla sta po ozki potki iz desk ob osončenem zidu iz rdeče opeke.

Miši so sedele na svojih pragovih in trle češnjeve koščice; pomežiknile so Petru Rabbitu in malemu Benjaminu Bunnyju. Kmalu zatem je Peter spet izpustil žepni robec.

Znašla sta se med cvetličnimi lonci, okvirji toplih gred in čebri. Peter je slišal še hujše šume kot prej; oči je imel velike kakor lizike! Bil je korak ali dva pred bratrancem, ko se je nenadoma ustavil.

Tole sta zajčka zagledala za tistim vogalom! Mali Benjamin je samo enkrat pogledal, nato pa je, še preden bi lahko trenil, skril sebe, Petra in čebulo pod veliko košaro....

Mačka je vstala, se pretegnila ter prišla ovohavat košaro. Morda ji je bil všeč vonj po čebuli! Kakor koli že, sedla je na vrh košare.

Tam je sedela pet ur. Ne morem vam narisati Petra in Benjamina pod košaro, ker je bilo tam popolnoma temno in ker je čebula strahotno zaudarjala; Petru Rabbitu in malemu Benjaminu so se od nje ulile solze.

Sonce se je pomaknilo za gozd in popoldne se je že nagibalo h koncu; mačka pa je še vedno sedela na košari. Nazadnje se je zaslišalo tip-tap, tip-tap in z zidu nad njima se je odkrušilo nekaj koščkov malte.

Mačka je pogledala navzgor in zagledala starega gospoda Benjamina Bunnyja, ki je poskakoval po vrhu zidu zgornje terase. Kadil je pipo z zajčjim tobakom in v roki držal tanko šibo.

Iskal je svojega sina. Stari gospod Bunny ni imel prav nobenega spoštovanja do mačk. Z mogočnim skokom se je pognal z vrha zidu naravnost na mačko, jo s krepkimi zaušnicami zbil s košare in jo z brcami pregnal v rastlinjak, pri tem pa ji izpraskal cel šop dlake.

Mačka je bila preveč presenečena, da bi mu vrnila praske. Ko jo je stari gospod Bunny nagnal v rastlinjak, je zaklenil vrata. Nato se je vrnil h košari, za ušesa izvlekel svojega sina Benjamina in ga našeškal s tanko šibo.

Potem je izvlekel še nečaka Petra. Nato je vzel robec s čebulo in odkorakal z vrta. Ko se je gospod McGregor približno pol ure pozneje vrnil, je opazil več stvari, ki so ga spravile v zadrego.

Videti je bilo, kakor da bi nekdo v coklah prehodil ves vrt — le da so bile stopinje smešno majhne! Prav tako ni mogel razumeti, kako se je mački posrečilo zapreti v rastlinjak in zakleniti vrata od zunaj.

Ko se je Peter vrnil domov, mu je mama odpustila, saj je bila presrečna, da je našel čevlje in suknjič. Cotton-tail in Peter sta zložila žepni robec, stara gospa Rabbit pa je čebulo povezala v kito in jo obesila pod kuhinjski strop, k šopkom zelišč in zajčjemu tobaku.