Prevod

Tretji potujoči derviš je stopil naprej in dejal: »Plemenita gospa, moja zgodba ni kakor njuni, temveč je še bolj nenavadna. Njiju sta namreč zadela usoda in božja volja, jaz pa sem si nesrečo priklical sam in svojemu srcu nakopal gorje; zato sem si obril brado in izgubil oko. Bil sem kralj, sin kralja. Ko je moj oče umrl, sem za njim prevzel kraljestvo, pravično vladal in dobro ravnal s podložniki. Rad sem potoval po morju. Moje mesto je stalo ob obali prostranega morja, okoli nas pa so bili otoki, utrjeni za boj. Zaželel sem si ogledati te otoke, zato sem se odpravil na pot z desetimi ladjami in vzel s seboj zaloge za ves mesec. Pluli smo dvajset dni, ko so neke noči nad nas privršali vetrovi z vseh strani in divjali do zore. Tedaj je veter ponehal, morje se je umirilo in sonce je vzšlo.«

»Nato smo zagledali otok, stopili na kopno in si skuhali nekaj za pod zob. Najedli smo se, ostali tam dva dni in potem spet pluli dvajset dni. Toda morski tokovi so nas zmedli in tudi kapitan se ni več znašel; morje mu je postalo tuje. Zato smo stražarju na preži rekli: ‘Dobro se razglej po morju.’ Splezal je na jambor, nato pa se spustil in rekel kapitanu: ‘Kapitan, na desni sem videl ribe tik pod gladino, sredi morja pa sem v daljavi opazil nekaj temnega, kar se kaže zdaj črno, zdaj belo.’ Ko je kapitan slišal njegove besede, je treščil turban ob tla, si začel puliti brado in zavpil ljudem: ‘Pripravite se, vsi bomo pogubljeni, nihče od nas se ne bo rešil!’ Začel je jokati in tudi mi smo vsi objokovali svojo usodo. Rekel sem mu: ‘Kapitan, povej nam, kaj je videl stražar.’ Odgovoril je: ‘Gospod, vedite, da smo zašli tistega dne, ko so nas zajeli vetrovi z vseh strani, in veter se je polegel šele naslednje jutro. Potem smo dva dni počivali in se izgubili na morju; od tiste noči že enajst dni tavamo brez prave smeri. Ni vetra, ki bi nas do večera vrnil na pot proti našemu cilju. Jutri bomo prispeli do gore iz črnega kamna, imenovanega magnetovec. Tokovi nas nezadržno vlečejo k njej, in tam bodo ladje razpadle, vsak žebelj iz njih bo poletel h gori in se je oprijel. Bog je namreč v magnetovec položil skrivno moč, ki privlači vse železo. Na tej gori je toliko železa, da njegovo množino pozna le vzvišeni Bog, saj se že od davnih časov zaradi nje razbijajo številne ladje. Nad morjem se dviga medeninasta kupola, ki sloni na desetih stebrih. Na vrhu kupole je jezdec na bakrenem konju, v roki drži bakreno sulico, na prsih pa mu visi svinčena plošča, v katero so vrezana imena in čarobna znamenja. Dokler ta jezdec sedi na konju, o kralj, se ladje, ki plujejo pod njim, razbijejo, vsi njihovi potniki poginejo, vse železo z ladij pa se oprime gore. Rešitve ni, dokler jezdec ne pade s konja.’«

»Tedaj je kapitan, gospa moja, bridko zajokal in spoznali smo, da nas zagotovo čaka poguba. Vsak se je poslovil od svojega tovariša. Ko je nastopilo jutro, smo se približali gori in tokovi so nas neustavljivo gnali proti njej. Ko so ladje prišle pod njo, so se razprle, žeblji in vse drugo železo v njih pa so poleteli proti magnetovcu. Proti večeru smo se vrtinčili okoli gore in ladje so razpadle. Nekateri so utonili, drugi se rešili, vendar jih je večina utonila. Tisti, ki so preživeli, niso vedeli drug za drugega, saj so jih valovi in nasprotni vetrovi povsem zmedli. Mene pa je, gospa moja, vzvišeni Bog rešil, ker mi je namenil še muke, trpljenje in preizkušnje. Povzpel sem se na desko, ki so jo veter in valovi zanesli h gori. Tam sem našel pot proti vrhu, podobno stopnicam, vklesanim v skalo, in izrekel božje ime.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je tretji derviš pripovedoval mladenki, medtem ko so bili drugi zvezani, sužnji pa so jim stali nad glavami z meči: ‘Izrekel sem božje ime, molil in ponižno prosil Boga ter se poskušal povzpeti na goro. Oprijemal sem se vdolbin v skali, dokler ni Bog tisto uro umiril vetra in mi pomagal pri vzponu. Varno sem prišel na vrh in se neizmerno veselil svoje rešitve. Moja edina misel je bila priti do kupole. Vstopil sem vanjo in opravil dva rakata molitve v zahvalo Bogu, ker me je obvaroval. Nato sem pod kupolo zaspal in zaslišal glas, ki je govoril: »Ibn Hasib, ko se prebudiš, koplji pod svojimi nogami. Našel boš bakren lok in tri svinčene puščice, v katere so vrezana čarobna znamenja. Vzemi lok in puščice ter ustreli jezdeca na kupoli, da ljudi odrešiš te strašne nesreče. Ko ga zadeneš, bo padel v morje, lok pa ti bo padel iz rok. Poberi ga in ga zakoplji tja, kjer si ga našel. Ko boš to storil, bo morje naraslo in se dvignilo do vrha gore. Na njem se bo prikazal čoln z drugo postavo, ne s tisto, ki si jo sestrelil. Približala se ti bo z veslom v roki. Stopi k njej v čoln in ne izgovori imena vzvišenega Boga. Odpeljala te bo in deset dni plula s teboj, dokler te ne pripelje do morja varnosti. Ko boš tam, boš našel koga, ki te bo odpeljal v tvojo deželo. Vse to pa se bo zgodilo le, če ne izgovoriš božjega imena.«’«

»‘Nato sem se prebudil, živahno vstal in se napotil k vodi, kakor mi je velel skrivnostni glas. Ustrelil sem jezdeca in ga zadel, da je padel v morje; tudi lok mi je padel iz rok. Pobral sem ga in zakopal. Morje je vzvalovilo in naraslo do vrha gore, na kateri sem stal. Ni minila niti ura, ko sem sredi morja zagledal čoln, ki je plul proti meni, in zahvalil sem se vzvišenemu Bogu. Ko je prispel do mene, sem v njem našel bakreno postavo s svinčeno ploščo na prsih, v katero so bila vrezana imena in čarobna znamenja. Stopil sem v čoln in molčal, ne da bi izrekel besedo. Postava me je prevažala prvi dan, drugi in tretji, tako vse do desetega dne, ko sem zagledal otoke varnosti. Neizmerno sem se razveselil in v silnem veselju pomislil na Boga, izgovoril njegovo ime ter vzkliknil, da ni boga razen Boga in da je Bog največji. Brž ko sem to storil, me je postava vrgla iz čolna v morje, nato pa se vrnila na odprto morje. Znal sem plavati, zato sem plaval ves dan do noči, dokler mi niso opešale roke in me začela boleti ramena. Znašel sem se na robu pogube, izrekel izpoved vere in bil prepričan, da bom umrl. Morje je zaradi silnih vetrov divjalo, nato pa je prišel val, velik kakor mogočna trdnjava, me dvignil in po božji volji vrgel na kopno. Zlezel sem na obalo, ožel oblačila, jih razprostrl po tleh, da bi se posušila, in tam prenočil. Zjutraj sem se oblekel, vstal in se razgledal, kam bi šel. Zagledal sem gozdič, se napotil k njemu in ga obhodil. Ugotovil sem, da sem na majhnem otoku, ki ga z vseh strani obdaja morje. Rekel sem si: »Vsakič, ko se rešim ene nesreče, padem v še hujšo!«’«

»‘Medtem ko sem premišljeval o svoji usodi in si želel smrti, sem zagledal ladjo z ljudmi. Vstal sem in splezal na drevo. Ladja je pristala ob obali in z nje se je izkrcalo deset sužnjev z lopatami. Odšli so do sredine otoka, začeli kopati in odkrili pokrov. Dvignili so ga, odprli vhod in se nato vrnili na ladjo. Z nje so prinašali kruh, moko, prečiščeno maslo, med, ovce in vse, kar človek potrebuje za življenje. Sužnji so hodili sem ter tja med ladjo in odprtino ter nosili stvari v podzemlje, dokler niso prenesli vsega, kar je bilo na ladji. Nato so se izkrcali z najlepšimi oblačili, kar si jih je mogoče zamisliti. Med njimi je hodil zelo star mož, ki je živel že dolgo in ga je čas tako izčrpal, da je bil že skoraj na koncu svojih moči. Za roko je držal mladeniča, kakor ulitega v kalupu lepote in odetega v oblačilo popolne miline; tako lep je bil, da bi njegova lepota lahko postala pregovorna. Bil je kakor nežna mlada veja, s svojo lepoto je očaral vsako srce in s svojo popolnostjo omamil vsak um. Tako so, gospa moja, hodili, dokler niso prišli do odprtine, se spustili vanjo in mi izginili izpred oči.’«

»‘Ko so odšli, sem zlezel z drevesa in se napotil do mesta, kjer je bila zemlja nasuta nazaj. Začel sem jo razkopavati in odnašati ter potrpežljivo vztrajal, dokler je nisem odstranil vse in odkril pokrova. Bil je lesen in velik kakor mlinski kamen. Dvignil sem ga in pod njim zagledal kamnite stopnice. Začudil sem se in se po njih spustil do dna. Tam sem našel lepo urejen prostor in vrt, nato drugega in tretjega, vse do devetintridesetega. Na vsakem vrtu sem videl drevesa, reke, sadove in zaklade, ki jih ni mogoče opisati. Zagledal sem vrata in si rekel: »Kaj neki je tu? Moram jih odpreti in pogledati, kaj je za njimi.« Odprl sem jih in našel privezanega konja, osedlanega in z uzdo. Odvezal sem ga in zajahal, on pa je z menoj poletel, dokler me ni odložil na strehi. Ko sem stopil z njega, me je udaril z repom, mi uničil oko in zbežal. Spustil sem se s strehe in našel deset enookih mladeničev. Ko so me zagledali, so rekli: »Nisi dobrodošel!« Vprašal sem jih: »Ali me sprejmete, da ostanem pri vas?« Odgovorili so: »Pri Bogu, pri nas ne boš ostal!« Odšel sem od njih z žalostjo v srcu in solzami v očesu. Bog mi je namenil varno pot in nazadnje sem prispel v Bagdad. Obril sem si brado in postal potujoči derviš. Tam sem srečal ta dva enooka moža, ju pozdravil in rekel: »Tujec sem.« Odgovorila sta: »Tudi midva sva tujca.« Zato sem izgubil oko in si obril brado.’ Mladenka mu je rekla: ‘Pogladi se po glavi in pojdi.’ Odgovoril je: ‘Pri Bogu, ne grem, dokler ne slišim zgodb teh mož.’«

»Nato se je mladenka obrnila h kalifu, Džafarju in Masrurju ter jim rekla: ‘Povejte mi svoje zgodbe.’ Džafar je stopil naprej in ji povedal zgodbo, ki jo je ob prihodu povedal vratarici. Ko ga je poslušala, je rekla: ‘Zaradi drug drugega vam vsem podarjam življenje.’ Odšli so in se znašli v uličici. Kalif je vprašal derviše: ‘Možje, kam ste namenjeni?’ Odgovorili so: ‘Ne vemo, kam naj gremo.’ Kalif jim je rekel: ‘Pridite in prenočite pri nas.’ Džafarju pa je naročil: ‘Vzemi jih s seboj in jih jutri pripelji k meni, da vidimo, kaj bo.’ Džafar je izpolnil kalifov ukaz, kalif pa se je vrnil v svojo palačo. Tisto noč ni mogel zaspati. Zjutraj je sedel na prestol in sprejel državne dostojanstvenike. Ko so odšli, se je obrnil k Džafarju in rekel: ‘Pripelji mi tri mladenke, obe psici in derviše.’ Džafar je vstal in jih privedel predenj. Mladenke je namestil za zastori, nato pa se obrnil k njim in jim rekel: ‘Oprostili smo vam zaradi dobrote, ki ste nam jo izkazale, čeprav nas niste poznale. Zdaj pa vam povem, da stojite pred petim vladarjem iz rodu Abasidov, Harunom ar Rašidom. Govorite mu samo resnico.’ Ko so mladenke slišale Džafarjeve besede, izrečene v imenu vladarja vernikov, je najstarejša stopila naprej in rekla: ‘O vladar vernikov, moja zgodba je takšna, da bi bila, četudi bi jo z iglami zapisali v očesne kotičke, v poduk vsakomur, ki išče nauk.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.