Prevod
Pripovedujejo tudi, da je neki romar dolgo spal, in ko se je prebudil, o drugih romarjih ni bilo ne duha ne sluha. Vstal je in krenil za njimi, vendar je zašel s poti. Hodil je naprej, dokler ni zagledal šotora in pred njegovim vhodom starke, ob kateri je spal pes. Približal se je šotoru, pozdravil starko in jo prosil za hrano. Rekla mu je: »Pojdi v tisto dolino in ulovi toliko kač, kolikor jih potrebuješ, da se nasitiš; spekla ti jih bom in te nahranila.« Mož ji je odvrnil: »Ne upam si loviti kač in še nikoli jih nisem jedel.« Starka je rekla: »Šla bom s teboj in jih sama nalovila, zato se ne boj.« Odpravila se je z njim, pes pa je šel za njo. Nalovila je dovolj kač in jih začela peči. Romar ni videl drugega izhoda, kakor da jih poje, saj se je bal, da bi ga lakota povsem izčrpala. Jedel je torej kače, potem pa ga je zažejalo in starko je prosil za vodo. Rekla mu je: »Tam je izvir, pojdi in se napij.« Šel je k izviru in ugotovil, da je voda grenka. Toda žeja ga je tako mučila, da jo je kljub silni grenkobi moral piti. Nato se je vrnil k starki in ji rekel: »Čudim se ti, starka, da prebivaš na takem kraju in vztrajaš tukaj!« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.
Ko je nastopila štiristo petintrideseta noč,
je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je romar, potem ko je zaradi hude žeje pil grenko vodo iz izvira, vrnil k starki in ji rekel: ›Čudim se ti, starka, da prebivaš na takem kraju, se hraniš s takšno hrano in piješ takšno vodo!‹ Starka ga je vprašala: ›Kakšna pa je vaša dežela?‹ Odgovoril ji je: ›V naši deželi so prostorne, razkošne hiše, slastni zreli sadeži, obilje sladke vode, okusne jedi, tolsto meso, številne ovce in vse, kar je dobrega, pa tudi dobre in lepe ženske, ki jim ni enakih razen v raju, kakršnega je vzvišeni Bog opisal svojim pravičnim služabnikom.‹ Starka je rekla: ›Vse to sem slišala. Zdaj pa mi povej: ali imate vladarja, ki vam vlada in pri tem ravna krivično, vi pa ste v njegovi oblasti? Če se kdo med vami pregreši, ali mu vzame premoženje in ga pogubi? In ali vas lahko, kadar se mu zahoče, prežene iz vaših domov in vas iztrebi do zadnjega?‹ Mož ji je odgovoril: ›Tudi to se lahko zgodi.‹ Starka je rekla: ›Potem so, pri Bogu, vse te okusne jedi, prijetno življenje in sladke dobrine ob krivici in zatiranju smrtonosen strup, naša hrana pa je ob varnem življenju zdravilen protistrup. Mar nisi slišal, da sta največja blagoslova za islamom zdravje in varnost? To pa je mogoče le ob pravičnosti vladarja, Božjega namestnika na zemlji, in njegovem modrem vladanju. Nekdanji vladarji so želeli vzbujati vsaj toliko strahospoštovanja, da so se jih podložniki zbali, ko so jih zagledali. Vladar današnjega časa pa si želi kar največje vladarske spretnosti in kar najpopolnejšega strahospoštovanja, saj današnji ljudje niso takšni, kakršni so bili nekdaj. Naš čas je čas ljudi graje vrednih lastnosti in hudih nadlog: odlikujeta jih nespametnost in trdosrčnost, v sebi pa skrivajo sovraštvo in sovražnost. Če je vladar med njimi šibak — naj nas vzvišeni Bog tega obvaruje — ali če mu manjkata spretnost pri vladanju in strahospoštovanje, je to nedvomno vzrok za propad dežele. Pregovor pravi: Bolje sto let vladarjeve krivice kakor eno samo leto krivic, ki jih podložniki delajo drug drugemu. Kadar podložniki ravnajo krivično, jim Bog postavi nad glavo krivičnega vladarja in nasilnega kralja. Tako se je po izročilu zgodilo, da je Hadžadž ibn Jusuf nekega dne prejel pisno pritožbo, v kateri je pisalo: Boj se Boga in ne zatiraj Božjih služabnikov s tolikšno krutostjo. Ko jo je prebral, se je povzpel na prižnico in, ker je bil spreten govornik, rekel: O ljudje, vzvišeni Bog me je postavil nad vas zaradi vaših dejanj …‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.
Ko je nastopila štiristo šestintrideseta noč,
je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Hadžadž ibn Jusuf, potem ko je prebral pritožbo, povzpel na prižnico in, ker je bil spreten govornik, rekel: ›O ljudje, vzvišeni Bog me je postavil nad vas zaradi vaših dejanj. Če umrem, se ob takšnih hudobnih dejanjih še vedno ne boste rešili zatiranja, saj je vzvišeni Bog ustvaril mnogo meni podobnih. Če ne bo mene, bo prišel kdo, ki bo še bolj hudoben, še bolj krivičen in še bolj nasilen od mene. Kakor je o tem dejal pesnik:
Nad vsako roko je Božja roka in vsakega tirana doleti še hujši tiran. Krivice se je treba bati, pravičnost pa vse postavi na pravo mesto. Prosimo Boga, naj izboljša naše razmere.‹«
