Prevod

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Šamas dejal kralju: ‘Vzvišeni Bog nas je uslišal, sprejel naše molitve in nam naklonil skorajšnjo rešitev, kakor jo je naklonil ribam v nekem tolmunu.’ Kralj je vprašal: ‘Kakšna je zgodba o teh ribah? Kako se je to zgodilo?’ Šamas je odgovoril: ‘Vedi, o kralj, da je bil nekoč nekje tolmun, v katerem je živelo nekaj rib. Voda v njem je začela upadati, tolmun se je krčil in nazadnje ni bilo več dovolj vode, da bi ribe lahko živele. Bile so že na robu pogina in so govorile: »Kaj bo z nami? Kako naj si pomagamo? Koga naj vprašamo za nasvet, da se rešimo?« Tedaj se je oglasila ena izmed njih, najstarejša in najmodrejša, ter rekla: »Za našo rešitev ni druge poti, kakor da prosimo Boga. Vendar poiščimo nasvet pri raku, saj je starejši od nas. Pojdimo k njemu in poglejmo, kaj nam bo svetoval, kajti bolje od nas pozna pravi pomen besed.« Njen predlog jim je bil všeč in vse skupaj so odšle k raku. Našle so ga, kako je mirno čepel na svojem mestu, ne da bi karkoli vedel o njihovi stiski. Pozdravile so ga in rekle: »Naš gospod, mar ti ni mar za nas, čeprav si naš vladar in poglavar?« Rak jim je odgovoril: »Mir tudi z vami. Kaj se vam je zgodilo? Kaj želite?« Povedale so mu svojo zgodbo in opisale nesrečo, ki jih je doletela zaradi upadanja vode, saj bodo poginile, ko se tolmun izsuši. Nato so dodale: »Prišle smo k tebi, da nam svetuješ, kako naj se rešimo, saj si naš starešina in veš več od nas.« Rak je za dolgo časa povesil glavo, potem pa dejal: »Prav gotovo vam manjka razumnosti, ker ste obupale nad usmiljenjem vzvišenega Boga in njegovo skrbjo za preživetje vseh njegovih bitij. Mar ne veste, da Bog, slavljen in vzvišen bodi, brez mere oskrbuje svoje služabnike in da je vsakomur določil delež preživetja, še preden je karkoli ustvaril? Vsakemu bitju je s svojo božansko močjo odmeril življenjsko dobo in določil, kaj mu pripada. Zakaj bi se torej obremenjevali s skrbjo za nekaj, kar je že zapisano v nevidnem svetu? Po mojem ni nič boljšega, kakor prositi vzvišenega Boga. Zato naj vsak izmed nas pred svojim Gospodom očisti svoje srce, tako na skrivnem kakor pred očmi drugih, in moli k Bogu, naj nas reši in obvaruje stisk. Vzvišeni Bog namreč ne razočara tistega, ki zaupa vanj, in ne zavrne prošnje tistega, ki se zateče k njemu. Če se poboljšamo, se bodo tudi naše zadeve uredile in deležni bomo vsega dobrega ter vsakršnega blagoslova. Ko pride zima in po molitvi pravičnega med nami voda preplavi naš kraj, Bog ne bo uničil dobrega, ki ga je ustvaril. Svetujem torej, da potrpežljivo počakamo in vidimo, kaj bo Bog storil z nami. Če nas doleti naravna smrt, bomo našli počitek; če pa se zgodi kaj, zaradi česar bomo morali bežati, bomo pobegnili in se iz svojega kraja preselili tja, kamor bo hotel Bog.« Vse ribe so v en glas odgovorile: »Resnico govoriš, naš gospod. Naj te Bog za nas nagradi z dobrim.« Nato se je vsaka vrnila na svoje mesto. Minilo je le nekaj dni in Bog jim je poslal tako silovit dež, da je napolnil tolmun še više kakor poprej. Tako smo tudi mi, o kralj, že obupali, da boš kdaj dobil otroka. Zdaj pa, ko je Bog nas in tebe obdaril s tem blagoslovljenim otrokom, prosimo vzvišenega Boga, naj ga blagoslovi, naj ti bo v veselje in naj iz njega naredi pravičnega naslednika. Naj nam po njem nakloni prav toliko dobrega, kolikor nam ga je naklonil po tebi. Vzvišeni Bog namreč ne razočara nikogar, ki se obrne nanj, in nihče ne sme obupati nad njegovim usmiljenjem.’«

Nato je vstal drugi vezir in pozdravil kralja, kralj pa mu je odvrnil: »Mir tudi s teboj.« Vezir je dejal: »Kralj si zasluži to ime le, če je radodaren in pravičen, če razsoja, izkazuje čast in lepo ravna s svojimi podložniki, tako da uveljavlja zakone in običaje, ki veljajo med ljudmi. Zagotoviti jim mora pravico v medsebojnih sporih, varovati njihova življenja in jih obvarovati pred nasiljem. Znan mora biti po tem, da ne zanemarja revnih, da pomaga tako visokim kakor nizkim in vsakomur daje pravice, ki mu pripadajo, da nazadnje vsi molijo zanj in ubogajo njegove ukaze. Ni namreč dvoma, da je kralj s takimi lastnostmi priljubljen med podložniki, da na tem svetu doseže najvišjo čast, na onem pa slavo in zadovoljstvo svojega Stvarnika. Mi, tvoji služabniki, priznavamo, o kralj, da imaš vse lastnosti, ki smo jih našteli. Kakor je bilo rečeno: najbolje je, kadar je vladar ljudstva pravičen, njegov modrec vešč, njegov učenjak pa razgledan in ravna po svojem znanju. Zdaj uživamo to srečo, prej pa smo že obupali, da boš dobil otroka, ki bi podedoval tvoje kraljestvo. Toda Bog, veličastno bodi njegovo ime, ni razočaral tvojega upanja in je uslišal tvojo molitev, ker si zaupal v njegovo dobroto in svojo usodo prepustil njemu. Kako lepo je bilo tvoje upanje! Zgodilo se ti je, kar se je zgodilo vranu in kači.« Kralj je vprašal: »Kako se je to zgodilo? Kakšna je zgodba o vranu in kači?«