Prevod

Pripovedovala je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Dandan dejal Davu al Makanu: Oče je Tadžu al Muluku rekel: ‘Sin moj, njen oče je kralj in njegova dežela je daleč od naše. Opusti to misel in pojdi v palačo svoje matere. V njej je petsto suženj, lepih kakor mesec; izberi si tisto, ki ti bo všeč. Če ti nobena od njih ne ugaja, bomo zate zasnubili katero od kraljevskih hčera, še lepšo od gospe Dunje.’ Sin pa mu je odgovoril: ‘Oče moj, nočem nobene druge. Ona je izvezla podobo gazele, ki si jo videl. Moram jo dobiti, sicer bom odšel v divjino in si zaradi nje vzel življenje.’ Oče mu je dejal: ‘Sin moj, potrpi, da pošljem k njenemu očetu in ga prosim za njeno roko. Izpolnil ti bom željo, kakor sem jo nekoč sebi, ko sem zasnubil tvojo mater. Če pa ne privoli, mu bom pretresel kraljestvo in nadenj poslal vojsko, katere zadnji mož bo še pri meni, prvi pa že pri njem.’ Nato je poklical mladeniča Aziza in ga vprašal: ‘Sin moj, ali poznaš pot?’ ‘Poznam,’ je odgovoril. Kralj mu je rekel: ‘Želim, da odpotuješ z mojim vezirjem.’ Aziz je odgovoril: ‘Slišim in ubogam, o kralj našega časa.’ Potem je kralj poklical vezirja in mu rekel: ‘Poskrbi za mojega sina, kakor najbolje znaš. Pojdi na Kafrove otoke in zasnubi hčer njihovega kralja.’ Vezir je odgovoril: ‘Slišim in ubogam.’ Tadž al Muluk se je vrnil domov, še bolj bolan in poln bridkosti. Ko ga je zagrnila noč, je zapel te verze:

»Tema je legla, solze pa lijejo vse silneje, hrepenenje mi v drobovju razpihuje ogenj. Vprašajte noči o meni, pa vam bodo povedale, ali moja žalost pomiluje srce, ki ga muči ljubezen. Neprespan prebedim noč in pasem zvezde, solze pa mi kakor toča padajo po licih. Ostal sem sam, nikogar nimam ob sebi, kakor zaljubljenec brez družine in otrok.« Ko je končal pesem, je padel v nezavest in se ovedel šele zjutraj. Ob svitu je prišel k njemu oče in videl, da se mu je polt spremenila in da je še bolj bled. Obljubil mu je, da ga bo združil z ljubljeno, nato pa odpravil Aziza in vezirja na pot ter jima izročil darila. Potovala sta dneve in noči, dokler nista zagledala Kafrovih otokov. Utaborila sta se na rečnem bregu in vezir je poslal h kralju sla, da bi mu naznanil njun prihod. Komaj pol dneva po njegovem odhodu so ju že presenetili kraljevi dvorjani in emirji, ki so jima prišli naproti celo farsah daleč. Sprejeli so ju in ju častno pospremili pred kralja. Izročila sta mu darila in štiri dni ostala pri njem. Petega dne je vezir stopil pred kralja, mu povedal svojo zgodbo in pojasnil, zakaj je prišel. Kralj ni vedel, kaj naj odgovori, saj se njegova hči ni hotela poročiti. Nekaj časa je gledal v tla, nato pa dvignil glavo in enemu od služabnikov rekel: ‘Pojdi h svoji gospodarici Dunji in ji povej, kar si slišal in kar nam je sporočil ta vezir.’ Služabnik je odšel in se čez čas vrnil h kralju. Rekel mu je: ‘O kralj našega časa, ko sem stopil pred gospo Dunjo in ji povedal, kar sem slišal, se je strašno razjezila. S palico je planila name in mi hotela razbiti glavo, zato sem pobegnil. Za menoj pa je zaklicala: Če me oče prisili v poroko, bom ubila tistega, s katerim me bo poročil.’ Njen oče je tedaj rekel vezirju in Azizu: ‘Pozdravita kralja in mu sporočita, kaj se je zgodilo, ter mu povejta, da se moja hči noče poročiti.’ Tedaj je Šeherezado dohitel svit in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto enaintrideseta noč,

je pripovedovala: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Šahraman rekel vezirju in Azizu: ‘Pozdravita kralja in mu povejta, kar sta slišala: moja hči se noče poročiti.’ Vezir se je s spremljevalci vrnil praznih rok. Potovali so, dokler niso prišli pred kralja in mu povedali, kaj se je zgodilo. Tedaj je poveljnikom ukazal, naj vojsko pripravijo na pohod, na vojno in sveti boj. Vezir pa mu je rekel: ‘Nikar tega ne stori, saj kralj ni ničesar kriv. Njegova hči je tista, ki zavrača poroko. Ko je izvedela za snubitev, je poslala sporočilo: Če me oče prisili v poroko, bom ubila tistega, s katerim me bo poročil, nato pa še sebe.’ Ko je kralj slišal vezirjeve besede, se je zbal za svojega sina Tadža al Muluka in dejal: ‘Če se spopadem z njenim očetom in osvojim njegovo hčer, se bo ubila.’ Nato je Tadžu al Muluku povedal, kako stojijo stvari. Sin mu je odgovoril: ‘Oče moj, ne morem več potrpeti brez nje. Šel bom k njej in našel način, da se združim z njo, pa čeprav umrem. Druge poti zame ni.’ Oče ga je vprašal: ‘Kako pa boš šel k njej?’ ‘Preoblečen v trgovca,’ je odgovoril. Kralj je rekel: ‘Če že moraš, vzemi s seboj vezirja in Aziza.’ Potem je iz svojih zakladnic vzel nekaj bogastva in mu pripravil trgovsko blago v vrednosti sto tisoč dinarjev. Dogovorili so se, da bodo ravnali tako. Ko je prišla noč, sta Tadž al Muluk in Aziz odšla v Azizovo hišo in tam prenočila. Tadž al Muluk je bil ves iz sebe; nista mu teknila ne hrana ne spanec. Misli so planile nadenj in utonil je v njihovem morju. Hrepenenje po ljubljeni ga je pretresalo, da so mu privrele solze iz oči, in zapel je ta verza:

»Se bova po dolgi ločitvi kdaj spet srečala, da ti potožim o svoji ljubezni in spregovorim? Spomnil sem se te v noči, ko je bil svit še daleč; zaradi tebe bedim, medtem ko drugi spijo.« Ko je končal pesem, je bridko zajokal. Z njim je jokal tudi Aziz, ki se je spomnil svoje sestrične. Jokala sta vse do jutra. Nato je Tadž al Muluk vstal in v popotni obleki stopil k materi. Vprašala ga je, kaj se dogaja, in povedal ji je vso resnico. Dala mu je petdeset tisoč dinarjev in se poslovila od njega. Ko je odšel, je molila, da bi se srečno vrnil in se združil s tistimi, ki jih ljubi. Potem je stopil k očetu in ga prosil za dovoljenje, da odpotuje. Oče mu je dovolil, mu dal petdeset tisoč dinarjev in ukazal, naj mu zunaj mesta postavijo šotor. Postavili so mu velikanski šotor, v katerem so ostali dva dni, nato pa odrinili. Tadž al Muluk se je ob Azizu počutil domače in mu rekel: ‘Brat moj, ne prenesem več, da bi bil ločen od tebe.’ Aziz mu je odgovoril: ‘Tudi jaz ne. Rad bi umrl pri tvojih nogah, toda, brat moj, srce mi skrbi za mater.’ Tadž al Muluk je rekel: ‘Ko dosežemo svoj cilj, bo vse dobro.’ Vezir je Tadžu al Muluku svetoval potrpežljivost, Aziz pa mu je recitiral pesmi in pripovedoval zgodbe iz preteklih časov. Dva meseca so potovali podnevi in ponoči. Tadžu al Muluku se je pot neznansko vlekla; ljubezen ga je vse huje mučila, hrepenenje in nemir sta se stopnjevala. Ko so se približali mestu, se je silno razveselil in skrbi ter žalost so ga zapustile. V mesto so vstopili kot trgovci, tudi kraljevič je bil oblečen v trgovca. Odšli so na kraj, imenovan Trgovsko prenočišče, velik karavanseraj. Tadž al Muluk je vprašal Aziza: ‘Je to Trgovsko prenočišče?’ Aziz je odgovoril: ‘Je, vendar ni tisti karavanseraj, v katerem sem stanoval s svojo karavano. Ta je še lepši.’ Tam so pokleknili svoje jezdne živali, razložili prtljago, spravili blago v skladišča in si štiri dni odpočili.

Potem jim je vezir predlagal, naj najamejo veliko hišo. Strinjali so se in najeli prostorno hišo, urejeno za slavja, ter se naselili v njej. Vezir in Aziz sta iskala zvijačo, ki bi pomagala Tadžu al Muluku, on pa je ves nebogljen tuhtal, kaj naj stori. Ni se mu utrnilo nič drugega, kakor da bi odprl prodajalnico na bazarju tkanin. Tedaj je vezir stopil k Tadžu al Muluku in Azizu ter jima rekel: ‘Vedita, da s takšnim življenjem ne bomo dosegli svojega cilja in izpolnili želje. Nekaj mi je prišlo na misel in morda nam bo, če Bog da, koristilo.’ Tadž al Muluk in Aziz sta mu rekla: ‘Stori, kakor se ti zdi prav. V starcih je blagoslov, ti pa si še posebej izkušen v življenjskih rečeh. Povej nama, kaj si si zamislil.’ Tadžu al Muluku je rekel: ‘Predlagam, da ti najamemo prodajalnico na bazarju tkanin, kjer boš kupoval in prodajal. Tkanine potrebuje vsak, naj bo imeniten ali preprost človek. Če boš sedel v takšni prodajalnici, se bo tvoja zadeva z Božjo pomočjo dobro iztekla, še posebej, ker si tako lep. Aziza pa postavi za svojega zaupnega pomočnika in naj sedi v notranjosti prodajalnice ter ti podaja blago.’ Ko je Tadž al Muluk to slišal, je rekel: ‘To je dober nasvet.’ Oblekel si je trgovsko obleko in odšel, za njim pa njegovi sluge. Enemu od njih je dal tisoč dinarjev, da bi z njimi poravnal stroške prodajalnice. Hodili so, dokler niso prišli na bazar tkanin. Ko so trgovci zagledali Tadža al Muluka in njegovo čudovito lepoto, so ostrmeli in govorili: ‘Je mar Ridvan odprl rajska vrata in jih pozabil zapreti, pa je iz njih prišel ta prelepi mladenič?’ Drugi so govorili: ‘Morda je eden od angelov.’ Ko so prišli med trgovce, so vprašali, kje je prodajalnica predstojnika bazarja. Pokazali so jim jo in odpravili so se k njemu.

Ko so se mu približali, je skupaj s trgovci, ki so bili pri njem, vstal in jim izkazal čast, zlasti visokemu vezirju, saj so v njem videli starega, spoštovanje zbujajočega moža. Ob njem sta bila Tadž al Muluk in Aziz, zato so si trgovci govorili: ‘Ta starec je gotovo oče teh dveh mladeničev.’ Vezir jih je vprašal: ‘Kdo med vami je predstojnik bazarja?’ ‘Tale je,’ so odgovorili. Vezir se je ozrl vanj in si ga ogledal. Bil je starejši mož dostojanstvene in ugledne zunanjosti, obdan s služabniki in slugami. Predstojnik jih je pozdravil kakor drage prijatelje, jim izkazal veliko gostoljubje in jih posadil ob sebi. Vprašal jih je: ‘Ali kaj potrebujete, da bi imel čast ustreči vam?’ Vezir je odgovoril: ‘Da. Sem star mož, že močno v letih, in s seboj imam ta dva mladeniča. Z njima sem prepotoval najrazličnejše pokrajine in dežele. V vsakem mestu, kamor sem prišel, sem ostal celo leto, da sta si ga lahko ogledala in spoznala njegove prebivalce. Zdaj sem prišel v vaše mesto in se odločil ostati tu. Prosim te za prodajalnico na enem najboljših krajev, da ju nastanim v njej. Tako bosta trgovala, spoznavala mesto, se navzela navad njegovih prebivalcev ter se naučila kupovati in prodajati, prejemati in dajati.’ Predstojnik bazarja je rekel: ‘Prav rad.’ Ozrl se je na mladeniča, se ju razveselil in ju silno vzljubil. Bil je namreč zaljubljen v ubijalske poglede, dečke je imel raje od deklet in bolj mu je teknilo kislo kakor sladko. Pri sebi si je rekel: ‘Slava Njemu, ki ju je ustvaril in oblikoval iz zaničevane kaplje!’ Nato je vstal in jima stregel kakor sluga pred svojima gospodarjema. Priskrbel jima je prodajalnico sredi bazarja, od katere ni bilo ne večje ne imenitnejše. Bila je prostorna in razkošno okrašena, s policami iz slonovine in ebenovine. Ključe je izročil vezirju, ki se je izdajal za trgovca, in rekel: ‘Naj jo Bog blagoslovi tvojima sinovoma.’ Vezir je vzel ključe in z mladeničema odšel v prodajalnico. Vanjo so odložili svoje stvari in slugam ukazali, naj prenesejo tja vse njihovo blago in tkanine. Tedaj je Šeherezado dohitel svit in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto dvaintrideseta noč,

je pripovedovala: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir, potem ko je dobil ključe prodajalnice, z mladeničema odšel vanjo. Tam so odložili svoje stvari in slugam ukazali, naj prenesejo tja vse njihovo blago, tkanine in dragocenosti, vredne celih zakladnic. Vse to so prenesli v prodajalnico, nato pa odšli spat. Naslednje jutro je vezir vzel mladeniča s seboj v kopališče. Tam so se temeljito očistili in se predali vsem njegovim užitkom. Oba mladeniča sta bila osupljivo lepa in zanju je v kopališču veljalo, kar je dejal pesnik:

»Blagor kopališkemu strežniku, čigar roka se dotakne telesa, rojenega iz vode in svetlobe. Tako nežno opravlja svojo umetnost, da iz kipa kafre nabere mošus.« Nato sta prišla iz kopališča. Predstojnik bazarja je izvedel, da sta odšla tja, in ju je čakal. Ko sta se prikazala, sta bila kakor gazeli: lica so jima pordela, oči potemnele, telesi pa se svetili. Bila sta kakor veji, obloženi s sadjem, ali dva bleščeča meseca. Rekel jima je: ‘Otroka moja, naj vama kopel prinese trajno blagostanje.’ Tadž al Muluk mu je z najslajšim glasom odgovoril: ‘Ko bi le bil z nama!’ Nato sta mu oba poljubila roki in pred njim odšla proti prodajalnici, da bi mu izkazala spoštovanje, saj je bil predstojnik bazarja in jima je storil uslugo, ko jima jo je priskrbel. Ko je videl, kako se jima med hojo ziblje zadnjica, ga je preplavilo in razvnelo še silnejše poželenje. Sopel je in hropel ter izgubil vso potrpežljivost. Uprl je oči vanju in zapel ta verza:

»Srce prebira poglavje o izključni pravici do njega, o skupni posesti pa noče ničesar vedeti. Ni čudno, da se ziblje pod svojo težo: koliko gibanja je vendar v tej vrteči se nebesni krogli!« Ko sta slišala njegovo pesem, sta ga rotila, naj gre z njima v kopališče. Vezirja sta namreč pustila v njem. Ko sta se s predstojnikom bazarja drugič vrnila v kopališče, je vezir izvedel za njegov prihod, stopil iz zasebne kopalnice in ga srečal v osrednjem prostoru. Povabil ga je, naj se jim pridruži, a se je mož branil. Tedaj ga je Tadž al Muluk prijel za eno roko, Aziz pa za drugo in odpeljala sta ga v drugo zasebno kopalnico. Pohotni starec se jima je pustil voditi. Tadž al Muluk je prisegel, da ga ne bo drgnil nihče drug kakor on, Aziz pa, da ga ne bo nihče drug polival z vodo. Vezir mu je rekel: ‘Saj sta tvoja sinova.’ Predstojnik bazarja je odgovoril: ‘Naj ti ju Bog ohrani! Z vašim prihodom in prihodom vaših spremljevalcev sta naše mesto obiskala blagoslov in sreča.’ Nato je zapel ta verza:

»Prišel si in naši griči so ozeleneli, pred očmi se bohotijo v cvetju. Zemlja in vsi, ki na njej živijo, kličejo: Dobrodošel, ti, ki prihajaš!« Zahvalili so se mu za te besede. Tadž al Muluk ga je drgnil, Aziz pa polival z vodo, in starec je mislil, da je njegova duša že v raju. Ko sta končala, ju je blagoslovil in sedel ob vezirja, kakor da bi se želel pogovarjati z njim, v resnici pa predvsem zato, da bi gledal Tadža al Muluka in Aziza. Nato so jim sluge prinesli brisače. Obrisali so se, se oblekli in odšli iz kopališča. Vezir se je obrnil k predstojniku bazarja in mu rekel: ‘Gospod moj, kopališče je zemeljski raj.’ Ta je odgovoril: ‘Naj tebi in tvojima sinovoma Bog po njem nakloni zdravje, njiju pa obvaruje zlega očesa. Ali poznate kakšne verze, ki so jih mojstri besede spesnili o kopališču?’ Tadž al Muluk je rekel: ‘Povedal ti bom ta dva verza:

»Življenje v kopališču je najslajše življenje, le bivanje v njem je kratko. Je raj, v katerem ne maraš ostati, in pekel, v katerega z veseljem vstopiš.« Ko je Tadž al Muluk končal, je Aziz rekel: ‘Tudi jaz znam nekaj verzov o kopališču.’ Predstojnik bazarja mu je dejal: ‘Naj jih slišim.’ In Aziz je zapel ta verza:

»Hiša, katere cvetovi so iz trdega kamna, je čudovita, ko okoli nje zagori ogenj. Vidiš jo kot pekel, a je v resnici raj, v njem pa je vse polno sonc in mesecev.« Ko je Aziz končal pesem, se je predstojnik bazarja začudil njuni lepoti in zgovornosti ter jima rekel: ‘Pri Bogu, vaju krasita tako dar besede kakor lepota. Zdaj pa prisluhnita še meni.’ Nato je z ubranimi napevi zapel te verze:

»Kako lep je ogenj, katerega muka je blaženost, ki oživlja duše in telesa! Čudi se hiši, katere radosti ostajajo sveže, čeprav pod njo nenehno gorijo ognji. Kdor stopi vanjo, živi življenje radosti, medtem ko tolmuni nanj izlivajo svoje solze.« Nato je pustil očem, da se pasejo po vrtovih njune lepote, in zapel še ta verza:

»Prišel sem v njegovo domovanje in vsak vratar me je sprejel z nasmejanim obrazom. Vstopil sem v njegov raj in obiskal njegov pekel ter se zahvalil Ridvanu in Malikovi milosti.« Ko so to slišali, so se začudili tem verzom. Predstojnik bazarja jih je nato povabil k sebi, vendar so se opravičili in odšli domov, da bi se odpočili po kopeli. Jedli so, pili in tisto noč preživeli doma v popolnem zadovoljstvu in veselju. Zjutraj so vstali, opravili obredno umivanje, zmolili predpisano molitev in pozajtrkovali. Ko se je zdanilo ter so se odprle prodajalnice in bazarji, so odšli od doma na bazar in odprli svojo prodajalnico. Sluge so jo že kar najlepše uredili in pogrnili svilene preproge. Vanjo so položili dve sedežni blazini, vsako vredno sto dinarjev, čez vsako pa razgrnili kraljevsko usnjeno pregrinjalo z zlato obrobo. Tadž al Muluk je sedel na eno blazino, Aziz na drugo, vezir pa sredi prodajalnice. Sluge so stali pred njimi. Ljudje so slišali zanje in se začeli zgrinjati k njim. Prodali so nekaj tkanin, po mestu pa se je razširil glas o Tadžu al Muluku in njegovi čudoviti lepoti. Tako so preživeli več dni in ljudje so vsak dan hiteli k njim. Nato je vezir Tadžu al Muluku naročil, naj prikriva svojo skrivnost, Azizu pa, naj pazi nanj. Sam je odšel domov, da bi skoval načrt, ki bi jim koristil. Tadž al Muluk in Aziz sta se pogovarjala, Tadž al Muluk pa je govoril: ‘Morda bo prišel kdo od gospe Dunje.’ Tako je preživljal dneve in noči, ne da bi zatisnil oči. Ljubezen ga je vsega prevzela, vse bolj je hiral in bolehal, dokler mu ni bil odrečen sladki spanec in se je odpovedal pijači ter hrani. Pa vendar je bil lep kakor polna luna. Nekega dne, ko je sedel v prodajalnici, je k njemu prišla starka. Tedaj je Šeherezado dohitel svit in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto triintrideseta noč,

je pripovedovala: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Dandan dejal Davu al Makanu: Ko je Tadž al Muluk sedel v prodajalnici, je k njemu prišla starka, za njo pa dve sužnji. Približala se je in obstala pred njegovo prodajalnico. Ko je videla njegovo postavo, skladnost in čudovito lepoto, jo je njegova privlačnost tako prevzela, da se ji je omočilo v hlačah. Rekla je: ‘Slava Njemu, ki te je ustvaril iz zaničevane kaplje! Slava Njemu, ki te je napravil za skušnjavo vsemu svetu!’ Še naprej ga je ogledovala in govorila: ‘To ni človek, to je plemenit angel.’ Nato je stopila bliže in ga pozdravila. Vrnil ji je pozdrav, vstal pred njo in se ji nasmehnil; vse to po Azizovih namigih. Posadil jo je ob sebi in jo pahljal, dokler si ni odpočila. Potem mu je starka rekla: ‘Sin moj, popoln po zunanjosti in notranjih odlikah, ali si iz teh krajev?’ Tadž al Muluk ji je zgovorno in z ljubkim, sladkim glasom odgovoril: ‘Pri Bogu, gospa moja, še nikoli prej nisem bil v teh krajih. Prvič sem tu in ostajam le zato, da si jih ogledam.’ Rekla je: ‘Bodi počaščen in prisrčno dobrodošel! Kakšne tkanine si prinesel s seboj? Pokaži mi kaj lepega, kajti lepotec gotovo prinaša le lepe reči.’

Ko je Tadž al Muluk slišal njene besede, mu je zatrepetalo srce, vendar ni razumel, kam meri. Aziz mu je neopazno namignil in Tadž al Muluk ji je rekel: ‘Imam vse, kar si želiš, blago, ki je primerno le za kralje in kraljevske hčere. Za koga ga potrebuješ, da ti pokažem, kar bo ustrezalo?’ S temi besedami je hotel izvedeti, kaj ima v mislih. Odgovorila mu je: ‘Želim tkanine, primerne za gospo Dunjo, hčer kralja Šahramana.’ Ko je Tadž al Muluk slišal ime svoje ljubljene, se je silno razveselil in rekel Azizu: ‘Prinesi mi najdragocenejše blago, kar ga imaš.’ Aziz mu je prinesel sveženj in ga razvezal pred njim. Tadž al Muluk ji je rekel: ‘Izberi, kar bo primerno zanjo. Takšnega blaga ne boš našla pri nikomer drugem.’ Starka je izbrala blago, vredno tisoč dinarjev, in vprašala: ‘Koliko stane?’ Med pogovorom si je s peto dlani mencala med stegni. Tadž al Muluk ji je rekel: ‘Bi se mar s teboj pogajal za takšno malenkost? Hvala Bogu, da mi te je dal spoznati.’ Starka mu je odgovorila: ‘Tvoj lepi obraz izročam v varstvo Gospodu svita! Lep je tvoj obraz in lepo je tvoje ravnanje. Blagor tisti, ki bo spala v tvojem naročju, objemala tvojo skladno postavo in uživala v tvojem ljubkem obrazu, še posebej, če bo tudi sama tako lepa kakor ti.’ Tadž al Muluk se je zasmejal tako močno, da se je zvrnil na hrbet, nato pa rekel: ‘O Ti, ki izpolnjuješ želje po rokah razuzdanih stark!’ Vprašala ga je: ‘Sin moj, kako ti je ime?’ ‘Ime mi je Tadž al Muluk,’ je odgovoril. Rekla je: ‘To je kraljevsko ime, ti pa si oblečen kakor trgovec.’ Aziz ji je povedal: ‘Domači so mu dali to ime, ker ga tako ljubijo in cenijo.’ Starka je rekla: ‘Res govoriš. Naj vaju Bog obvaruje zavistnežev, čeprav vajina lepota drobi srca!’

Nato je vzela tkanine in odšla, še vedno osupla nad njegovo lepoto in skladno postavo. Hodila je, dokler ni prišla h gospe Dunji, in ji rekla: ‘Gospa moja, prinesla sem ti lepo blago.’ ‘Pokaži mi ga,’ ji je rekla Dunja. Starka je odgovorila: ‘Tukaj je, gospa moja, razgrni ga in si ga oglej.’ Ko ga je gospa Dunja videla, je rekla: ‘Varuška moja, to je res lepo blago. Takšnega v našem mestu še nisem videla.’ Starka ji je odgovorila: ‘Gospa moja, njegov prodajalec je še lepši. Kakor da bi Ridvan odprl rajska vrata in nanje pozabil, pa je skoznje prišel trgovec, ki prodaja to blago. Želim si, da bi bil nocoj pri tebi in spal med tvojimi prsmi, kajti skušnjava je za vsakogar, ki ga vidi. S temi tkaninami je prišel v naše mesto, da bi si ga ogledal.’ Gospa Dunja se je zasmejala starkinim besedam in rekla: ‘Bog te osramoti, nesrečna starka! Postala si senilna in čisto brez pameti.’ Nato je dodala: ‘Daj mi blago, da si ga dobro ogledam.’ Starka ji ga je podala in Dunja si ga je še enkrat ogledala. Videla je, da ga je malo, a je silno dragoceno, in se čudila njegovi lepoti, saj česa podobnega še nikoli ni videla. Starka ji je rekla: ‘Gospa moja, ko bi videla njegovega lastnika, bi vedela, da je najlepši človek na zemlji.’ Gospa Dunja jo je vprašala: ‘Si ga vprašala, ali kaj potrebuje, da bi nam povedal in bi mu ustregli?’ Starka je pokimala in rekla: ‘Naj Bog ohrani tvojo bistroumnost! Pri Bogu, nekaj potrebuje. Je mar kdo brez želja?’ Gospa Dunja ji je rekla: ‘Pojdi k njemu, pozdravi ga in mu povej: S svojim prihodom si počastil naše mesto. Kar koli potrebuješ, ti bomo z največjim veseljem izpolnili.’ Starka se je takoj vrnila k Tadžu al Muluku. Ko jo je zagledal, mu je srce poskočilo od veselja. Vstal je, jo prijel za roko in posadil ob sebi. Ko je sedla in si odpočila, mu je povedala, kaj je rekla gospa Dunja. Ob teh besedah ga je preplavilo neizmerno veselje, prsi so se mu razširile in srce razvedrilo. Pri sebi si je rekel: ‘Moja želja je že izpolnjena.’ Nato je starko prosil: ‘Ali bi ji lahko odnesla moje pismo in mi prinesla odgovor?’ ‘Slišim in ubogam,’ je odgovorila. Ko je to slišal, je rekel Azizu: ‘Prinesi mi črnilnik, papir in medeninasto pero.’ Aziz mu je prinesel, kar je prosil, in napisal je te verze:

»Tebi, moja želja, pišem pismo o bolečini, ki jo trpim zaradi ločitve. Najprej zapišem ogenj svojega srca, zatem svojo ljubezen in hrepenenje. Tretjič: življenje in potrpljenje sta mi minila; četrtič: vsa muka ljubezni še ostaja. Petič: kdaj te bodo moje oči zagledale? Šestič: kdaj pride dan srečanja?« Nato je na koncu pripisal: ‘To pismo prihaja od ujetnika hrepenenja, zaprtega v ječo koprnenja, iz katere ni osvoboditve razen v združitvi, četudi le s sanjsko podobo. Trpi namreč bridke muke zaradi ločitve od ljubljenih.’ Potem so mu iz oči privrele solze in napisal je še ta verza:

»Pišem ti, medtem ko mi solze tečejo, in njihov tok se ne ustavi. Vendar ne obupujem nad milostjo svojega Gospoda: morda pride dan, ko se bova združila.« Nato je pismo zložil, ga zapečatil in izročil starki z besedami: ‘Odnesi ga gospe Dunji.’ Odgovorila je: ‘Slišim in ubogam.’ Potem ji je dal tisoč dinarjev in rekel: ‘Sprejmi jih od mene kot darilo.’ Vzela jih je in odšla ter ga blagoslavljala. Hodila je, dokler ni prišla h gospe Dunji. Ko jo je ta zagledala, jo je vprašala: ‘Varuška moja, kaj je prosil, da bi mu lahko ustregli?’ Starka ji je odgovorila: ‘Gospa moja, po meni je poslal pismo, ne vem pa, kaj piše v njem.’ Nato ji ga je izročila. Dunja ga je vzela, prebrala in razumela njegov pomen, potem pa rekla: ‘Od kod temu trgovcu pravica, da mi pošilja pisma in si dopisuje z menoj?’ Udarila se je po obrazu in rekla: ‘Ko se ne bi bala vzvišenega Boga, bi ga dala križati pred njegovo prodajalnico!’ Starka jo je vprašala: ‘Kaj pa je v tem pismu, da te je tako razburilo? Se pritožuje zaradi kakšne krivice ali zahteva plačilo za blago?’ Dunja ji je odgovorila: ‘Gorje ti! Nič takšnega ni v njem, samo zaljubljenost in ljubezen. Vse to je tvoje delo, sicer kako bi si ta hudič upal izreči kaj takega?’ Starka ji je rekla: ‘Gospa moja, ti sediš v svoji visoki palači, do tebe ne more nihče, niti ptica v letu. Obvarovana si očitkov in graje; kaj ti mar, če psi lajajo! Ne zameri mi, da sem ti prinesla to pismo, saj nisem vedela, kaj je v njem. Najbolje bo, da mu odgovoriš, mu zagroziš s smrtjo in mu prepoveš takšno blebetanje. Potem bo odnehal in ne bo več poskusil.’ Gospa Dunja je rekla: ‘Bojim se, da bo dobil upanje, če mu pišem.’ Starka je odgovorila: ‘Ko bo slišal grožnje in svarila, bo opustil svoje namere.’ Dunja je rekla: ‘Prinesite mi črnilnik, papir in medeninasto pero.’ Ko so ji prinesli vse potrebno, je napisala te verze:

»Ti, ki zatrjuješ, da ljubiš, trpiš in bediš, da te mučijo hrepenenje in nemirne misli! Mar hočeš, prevzetnež, združitev z mesecem? Je kdo že dosegel, kar si je želel od lune? Svetujem ti, da opustiš, kar iščeš. Odnehaj, saj s tem stopaš v nevarnost. Če se vrneš k takšnim besedam, ti bom poslala kazen, ki te bo hudo prizadela. Pri Njem, ki je človeka ustvaril iz strjene krvi in prižgal svetlobo sonca in meseca: če spet spregovoriš o tem, kar omenjaš, te bom dala križati na drevesnem deblu!« Nato je pismo zložila, ga izročila starki in rekla: ‘Daj mu ga in mu povej, naj preneha s takšnimi besedami.’ Starka je odgovorila: ‘Slišim in ubogam.’ Vesela je vzela pismo, odšla domov in tam prenočila. Zjutraj se je odpravila v prodajalnico Tadža al Muluka in ga našla, kako jo čaka. Ko jo je zagledal, bi od veselja skoraj poletel. Ko se mu je približala, je vstal in jo posadil ob sebi. Izvlekla je pismo, mu ga podala in rekla: ‘Preberi, kaj piše v njem.’ Nato je dodala: ‘Ko je gospa Dunja prebrala tvoje pismo, se je razjezila. Toda jaz sem jo pomirila in se šalila z njo, dokler je nisem spravila v smeh. Omehčala se je do tebe in ti napisala odgovor.’ Tadž al Muluk se ji je zahvalil in Azizu ukazal, naj ji da tisoč dinarjev. Nato je prebral pismo, doumel njegov pomen in bridko zajokal. Starki se je srce omehčalo; težko je prenašala njegov jok in tožbe. Rekla mu je: ‘Sin moj, kaj je v tem pismu, da te je spravilo v jok?’ Odgovoril ji je: ‘Grozi mi s smrtjo in križanjem ter mi prepoveduje, da bi ji pisal. Če pa ji ne bom pisal, bo smrt zame boljša od življenja. Vzemi moj odgovor na njeno pismo, ona pa naj stori, kar hoče.’ Starka mu je rekla: ‘Pri tvoji mladosti, s teboj bom tvegala življenje, izpolnila ti bom željo in te pripeljala do tistega, po čemer hrepeniš.’ Tadž al Muluk ji je odgovoril: ‘Za vse, kar boš storila, te bom nagradil in štelo ti bo v dobro. Izurjena si v spletkah in poznaš vse poti razvrata. Kar je težko, je tebi lahko, Bog pa zmore vse.’ Nato je vzel list papirja in nanj napisal te verze:

»Začela si mi groziti s smrtjo — gorje meni! Toda smrt mi je počitek in vsakomur je usojena. Boljša je smrt za zaljubljenca kakor dolgo življenje, v katerem ostaja zavrnjen in ponižan. Pri Bogu, obišči ljubimca, ki mu je ostalo malo pomočnikov: tvoj suženj sem in suženj je ujetnik. O moja gospodarica, usmili se me zaradi moje ljubezni; kdor ljubi plemenite, zasluži odpuščanje.« Nato je globoko vzdihnil in jokal, dokler ni zajokala tudi starka. Vzela je pismo in mu rekla: ‘Pomiri dušo in razveseli oči. Prav gotovo ti bom izpolnila željo.’ Tedaj je Šeherezado dohitel svit in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto štiriintrideseta noč,

je pripovedovala: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je starka, ko je Tadž al Muluk jokal, rekla: ‘Pomiri dušo in razveseli oči. Prav gotovo ti bom izpolnila željo.’ Nato je vstala, ga pustila goreti v ljubezenskem ognju in odšla h gospe Dunji. Videla je, da je Dunja zaradi pisma Tadža al Muluka od jeze spremenila barvo. Izročila ji je novo pismo, Dunja pa se je še bolj razjezila in starki rekla: ‘Ali ti nisem povedala, da bo začel gojiti upe do mene?’ Starka ji je odgovorila: ‘Kaj pa je ta pes, da bi si upal gojiti upe do tebe?’ Gospa Dunja ji je rekla: ‘Pojdi k njemu in mu povej: Če ji še enkrat pišeš, ti bo dala odsekati glavo.’ Starka je odgovorila: ‘Napiši mu to v pismu, pa ga bom vzela s seboj, da se bo še bolj prestrašil.’ Dunja je vzela papir in napisala te verze:

»Ti, ki ne misliš na nesreče, ki te lahko zadenejo, do združitve vendar nikoli ne boš prišel! Mar si domišljaš, prevzetnež, da boš dosegel Suho, ko niti svetlega polnega meseca ne moreš dohiteti? Kako si drzneš upati name in na združitev z menoj, da bi užival v objemu vitke postave? Opusti to namero in se boj moje moči na mrki dan, zaradi katerega lasje posivijo!« Nato je pismo zložila in ga izročila starki. Ta ga je vzela in odnesla Tadžu al Muluku. Ko jo je zagledal, je vstal in rekel: ‘Naj mi Bog nikoli ne odreče blagoslova tvojega prihoda!’ Starka mu je rekla: ‘Vzemi odgovor na svoje pismo.’ Vzel ga je, prebral in bridko zajokal. Rekel je: ‘Želim si, da bi me kdo pri priči ubil, kajti smrt bi mi bila lažja od tega, kar zdaj prestajam.’ Nato je vzel črnilnik, pero in papir ter napisal pismo, v katero je vpletel ta verza:

»O ti, moja želja, ne vztrajaj v ločitvi in hladnosti, obišči ljubimca, ki se utaplja v ljubezni. Ne misli, da ob tvoji hladnosti še živim: moja duša bo po ločitvi od ljubljenih odšla.« Nato je pismo zložil, ga izročil starki in rekel: ‘Utrujal sem te brez vsakršnega uspeha.’ Azizu je ukazal, naj ji izroči tisoč dinarjev, nato pa ji rekel: ‘Mati moja, temu pismu mora slediti bodisi popolna združitev bodisi dokončna ločitev.’ Odgovorila mu je: ‘Sin moj, pri Bogu, želim ti samo dobro. Rada bi, da bi bila pri tebi, kajti ti si mesec z bleščečimi žarki, ona pa vzhajajoče sonce. Če vaju ne združim, moje življenje nima smisla. Vse življenje sem preživela v zvijačah in prevarah in dočakala devetdeset let. Kako naj bi bila torej nezmožna združiti dva v prepovedani ljubezni?’ Nato se je poslovila, mu vlila poguma in odšla.

Hodila je, dokler ni prišla h gospe Dunji, pismo pa je skrila v lase. Ko je sedla ob njej, se je popraskala po glavi in rekla: ‘Gospa moja, bi mi hotela poiskati uši v laseh? Že dolgo nisem bila v kopališču.’ Gospa Dunja si je zavihala rokave do komolcev, razpustila starkine lase in ji začela iskati uši. Tedaj je iz las padlo pismo. Dunja ga je zagledala in vprašala: ‘Kakšen papir je to?’ Starka je odgovorila: ‘Najbrž se me je prijel, ko sem sedela v trgovčevi prodajalnici. Daj mi ga, da mu ga vrnem.’ Gospa Dunja ga je razgrnila, prebrala in razumela, nato pa starki rekla: ‘To je tvoja zvijača! Ko me ne bi vzgojila, bi te ta hip hudo kaznovala. Bog me je preizkusil s tem trgovcem in vse, kar se mi je zgodilo zaradi njega, si zakuhala ti. Sploh ne vem, iz katere dežele je prišel k nam. Nihče drug si ni drznil tako ravnati z menoj. Bojim se, da se bo moja zadeva razvedela, še posebej, ker gre za moža, ki ni ne mojega rodu ne mojega stanu.’ Starka se je obrnila k njej in rekla: ‘Nihče si ne bo upal govoriti o tem, ker se boji tvoje moči in veličastva tvojega očeta. Nič hudega ne bo, če mu odgovoriš.’ Dunja je rekla: ‘Varuška moja, to je hudič! Kako si je upal napisati kaj takšnega, ne da bi se bal vladarjeve moči? Ne vem več, kaj naj storim z njim. Če ukažem, naj ga ubijejo, ne bo prav, če pa ga pustim, bo postal še drznejši.’ Starka ji je rekla: ‘Napiši mu pismo, morda ga bo streznilo.’ Dunja je zahtevala papir, črnilnik in pero ter mu napisala te verze:

Predolgo te že grajam, a v svoji nevednosti si vse bolj predrzen. Kolikokrat sem te v verzih, napisanih z lastno roko, svarila! Ti pa ob vsaki prepovedi še bolj hlepiš po meni; zadovoljim te lahko le, če najina skrivnost ostane skrita. Prikrivaj svojo ljubezen in je nikoli ne razglašaj; če spregovoriš, te ne bom več varovala. Če znova omeniš to, o čemer govoriš, je že priletel krokar ločitve, da naznani tvojo smrt. Kmalu se bo smrt zagnala vate in tvoj dom bo grob pod zemljo. O zaslepljenec, za seboj boš pustil žalujoče domače, kajti pred meči ljubezni je rešitev zate že daleč. Nato je list zložila in ga izročila starki. Ta ga je vzela, odšla k Tadžu al Muluku in mu ga predala. Ko ga je prebral, je spoznal, da ima trdo srce in da je ne bo mogel osvojiti. Potožil je vezirju in ga prosil, naj mu svetuje, kako naj ravna. Vezir mu je rekel: »Vedi, da zdaj ne bo pomagalo nič drugega, kakor da ji napišeš pismo in v njem prikličeš prekletstvo nadnjo.« Tadž al Muluk je dejal: »Brat moj Aziz, napiši ji v mojem imenu nekaj takšnega, kakor znaš ti.« Aziz je vzel list in napisal te verze:

O Gospod, pri petih svetih starcih, reši me, in njo, s katero si me preizkusil, pahni v mojo žalost. Saj veš, da gorim v ognju hrepenenja in da me je zapustila ljubljena, ki nima usmiljenja z menoj. Kolikokrat se mi v moji nesreči srce omehča zanjo, ona pa izkorišča mojo slabost in mi dela krivico! Tavam po brezdanjih globinah gorja in nikjer ne vidim nikogar, Gospod, ki bi mi priskočil na pomoč. Kolikokrat si želim, da bi pozabil ljubezen do nje! A kako naj pozabim, ko je moja potrpežljivost v strasti že skopnela? Ti, ki mi odrekaš sladkost združitve, mar si varna pred udarci časa in preizkušnjami? Mar ne živiš srečno, medtem ko sem jaz zaradi tebe daleč od svojih domačih in domovine? Aziz je nato pismo zložil in ga izročil Tadžu al Muluku. Ta ga je prebral in bilo mu je všeč, zato ga je zapečatil in predal starki. Vzela ga je in odšla h gospe Dunji. Ko ji ga je izročila in je Dunja prebrala ter razumela njegovo vsebino, jo je popadla silna jeza. »Vse, kar me je doletelo, je zakuhala ta nesrečna starka!« je vzkliknila. Poklicala je služabnice in služabnike ter jim ukazala: »Zgrabite to zvito starko in jo pretepite s svojimi natikači!« Planili so nanjo in jo s čevlji pretepali, dokler ni omedlela. Ko se je zavedela, ji je Dunja rekla: »Pri Bogu, hudobna starka, če se ne bi bala vzvišenega Boga, bi te ubila!« Nato jim je ukazala: »Še enkrat jo pretepite!« Pretepali so jo, dokler ni znova izgubila zavesti, potem pa jim je velela, naj jo odvlečejo in vržejo skozi vrata. Vlekli so jo z obrazom po tleh in jo odvrgli pred vhodom. Ko je prišla k sebi, je vstala in se s pogostimi postanki privlekla domov. Potrpela je do jutra, nato pa vstala in odšla k Tadžu al Muluku ter mu povedala vse, kar se ji je zgodilo. To ga je zelo prizadelo. »Mati moja, hudo nam je zaradi tega, kar te je doletelo,« ji je rekel, »a vse se zgodi po božji volji in usodi.« Odvrnila mu je: »Pomiri se in razvedri svoje srce. Ne bom odnehala, dokler vaju ne združim in te ne pripeljem k tej vlačugi, ki me je tako neusmiljeno pretepla.« Tadž al Muluk jo je vprašal: »Povej mi, zakaj tako sovraži moške?« »Zaradi sanj, ki jih je imela,« je odgovorila. »Kakšne pa so bile te sanje?« jo je vprašal. Starka je pripovedovala: »Neko noč je v spanju videla lovca, ki je na tla nastavil past, okoli nje natrosil pšenico in sedel v bližino. Vse ptice so priletele k pasti. Med njimi je opazila goloba in golobico. Medtem ko je gledala past, se je golobu vanjo ujela noga in začel se je divje premetavati. Vse ptice so se splašile in odletele, njegova družica pa se je vrnila in krožila nad njim. Ko lovec ni bil pozoren, se je približala pasti in začela kljuvati zanko, v kateri je bila ujeta golobova noga. Vlekla jo je s kljunom, dokler ni osvobodila njegove noge, potem pa sta skupaj odletela. Lovec je prišel, popravil past in sedel nekoliko dlje od nje. Ni minila niti ura, ko so se ptice vrnile in se je v past ujela golobica. Vse ptice so se splašile in zbežale, med njimi tudi golob, ki se ni vrnil k svoji družici. Lovec je prišel, vzel golobico in jo zaklal. Dunja se je vsa prestrašena prebudila in rekla: ‘Vsak samec je takšen, v nobenem ni nič dobrega. Moški ženskam nikoli ne želijo dobrega.’«

Ko je končala pripoved, ji je Tadž al Muluk rekel: »Mati moja, rad bi jo videl vsaj enkrat, pa čeprav bi me to stalo življenja. Domisli se zvijače, da jo bom lahko uzrl.« Odgovorila mu je: »Vedi, da ima pod palačo vrt, namenjen njenemu razvedrilu. Enkrat na mesec gre vanj skozi skrivna vrata in ostane tam deset dni. Zdaj je napočil čas za njen obisk. Ko bo hotela oditi tja, pridem in ti povem, da boš tudi ti odšel in jo srečal. Pazi, da ne zapustiš vrta. Morda se bo, ko zagleda tvojo lepoto in ljubkost, njeno srce vnelo zate, saj je ljubezen najmočnejša vez, ki združuje ljudi.« »Slišim in ubogam,« je odgovoril. Z Azizom sta vstala, zapustila prodajalno in starko odpeljala s seboj do svojega doma, da bi vedela, kje živita. Nato je Tadž al Muluk rekel Azizu: »Brat moj, prodajalne ne potrebujem več. Služila je svojemu namenu, zato ti jo podarjam z vsem, kar je v njej, saj si zaradi mene odšel v tujino in zapustil svojo deželo.« Aziz je dar sprejel. Sedla sta in se pogovarjala; Tadž al Muluk ga je spraševal o njegovih nenavadnih doživetjih in o vsem, kar ga je doletelo, Aziz pa mu je pripovedoval. Potem sta šla k vezirju, mu povedala, kaj namerava Tadž al Muluk, in ga vprašala: »Kako naj se tega lotimo?« »Pojdimo na vrt,« je dejal. Vsak si je oblekel svojo najlepšo obleko in odpravili so se, za njimi pa trije mameluki. Prišli so do vrta, polnega dreves in vodotokov, in pri vhodu zagledali vrtnarja. Pozdravili so ga in vrnil jim je pozdrav. Vezir mu je izročil sto dinarjev in rekel: »Rad bi, da vzameš ta denar in nam kupiš kaj za pod zob. Tujci smo; z menoj sta ta mladeniča, ki bi jima rad privoščil malo razvedrila.« Vrtnar je vzel dinarje in rekel: »Vstopite in si oglejte vrt, ves vam je na voljo. Sedite, jaz pa vam prinesem kaj za jesti.« Odšel je na trg, vezir, Tadž al Muluk in Aziz pa so stopili na vrt. Čez kako uro se je vrnil s pečenim jagnjetom in ga postavil prednje. Jedli so, si umili roke in sedli k pogovoru. Vezir ga je vprašal: »Povej mi, ali je ta vrt tvoj ali ga imaš v najemu?« Starec je odgovoril: »Ni moj, pripada kraljevi hčeri, gospe Dunji.« »Koliko plačila dobiš na mesec?« je vprašal vezir. »En sam dinar, nič več.« Vezir se je razgledal po vrtu in opazil visoko, a staro palačo. »Dobri mož,« je dejal, »rad bi tu storil nekaj dobrega, po čemer se me boš spominjal.« »Kakšno dobro delo pa imaš v mislih?« »Vzemi teh tristo dinarjev.« Ko je vrtnar slišal omembo zlata, je rekel: »Gospod moj, stori, kar koli želiš.« Vzel je dinarje, vezir pa mu je dejal: »Če bo vzvišeni Bog dal, bomo na tem kraju naredili nekaj dobrega.«

Poslovili so se od njega, se vrnili domov in tam prenočili. Naslednje jutro je vezir pripeljal belilca, slikarja in izurjenega zlatarja ter jim priskrbel vse potrebno orodje. Z njimi je odšel na vrt in jim ukazal, naj palačo pobelijo in okrasijo z raznovrstnimi poslikavami. Nato je dal prinesti zlato in lazurit ter rekel slikarju: »Na čelno steno tega ivana naslikaj lovca, ki je nastavil past. Vanjo naj bo ujeta golobica, s kljunom zapletena v zanko.« Ko je slikar končal ta del poslikave, mu je vezir rekel: »Na drugi strani naredi podoben prizor: naslikaj golobico v pasti, lovca pa, kako jo je prijel in ji položil nož na vrat. Na nasprotni strani naslikaj veliko ujedo, ki je zgrabila goloba in mu zasadila kremplje v telo.« Slikar je storil, kakor mu je naročil. Ko je dokončal vse prizore, ki jih je opisal vezir, so se poslovili od vrtnarja, odšli domov in sedli k pogovoru. Tadž al Muluk je rekel Azizu: »Brat moj, zapoj mi nekaj pesmi, da se mi morda razvedri srce in me zapustijo te misli ali da se vsaj ohladi ogenj, ki mi gori v prsih.« Aziz je tedaj z milim glasom zapel te verze:

Vse gorje, o katerem so govorili zaljubljenci, sem sam zbral v sebi, dokler ni omagala moja trdnost. Če bi prišel zajemat iz mojih solza, bi našel morja, ki se širijo in vsem prišlekom ponujajo neizčrpno vodo. Kdor želi videti, kaj roke ljubezni storijo zaljubljenim, naj pogleda moje telo. Nato so se mu ulile solze in zapel je te verze:

Kdor ne ljubi vitkih vratov in lepih oči, pa trdi, da pozna sladkost sveta, ne govori resnice. Kajti v ljubezni je skrivnost, ki je med vsemi bitji ne razume nihče razen tistega, ki je ljubil. Naj Bog nikoli ne olajša hrepenenja mojega srca po ljubljeni in naj mojim vekam ne odvzame nespečnosti. Nato je spet milo zapel te verze:

Ibn Sina je v svojih učenih razpravah trdil, da zaljubljenca zdravijo melodije, združitev z nekom, podobnim ljubljeni, prigrizki, pijača in vrt. Nekoč sem se, da bi ozdravel, družil z drugo; usoda in priložnost sta mi bili naklonjeni. Tedaj sem spoznal, da je ljubezen smrtonosna bolezen in da je Ibn Sinovo zdravilo zanjo le prazno govoričenje. Ko je Aziz končal, se je Tadž al Muluk čudil njegovi zgovornosti in lepemu podajanju pesmi. »Olajšal si mi del gorja,« mu je rekel. Nato je dodal: »Če se spomniš še česa podobnega, mi zapoj kakšno nežno pesem in mi še naprej krajšaj čas s pripovedovanjem.« Aziz je z milim glasom zapel te verze:

Mislil sem, da je združitev s teboj mogoče kupiti z dragocenim bogastvom in žrtvovanjem teles. V svoji nevednosti sem menil, da je tvojo ljubezen lahko doseči, čeprav zanjo ugašajo najdragocenejše duše. Potem pa sem videl, kako si izbiraš tiste, ki jih ljubiš, in jim namenjaš nežne darove. Spoznal sem, da te ni mogoče pridobiti z nobeno zvijačo, in sklonil glavo pod svoje zloženo krilo. V gnezdu ljubezni sem si uredil dom; tam minevajo moja jutra in večeri. Tako je bilo z njimi. Starka pa je medtem ostajala doma. Kraljeva hči si je zaželela razvedrila na vrtu, kamor ni nikoli hodila brez starke, zato je poslala ponjo, se z njo pobotala in jo potolažila. »Rada bi šla na vrt,« ji je rekla, »da se naužijem njegovih dreves in sadežev ter si ob cvetlicah razvedrim srce.« Starka je odgovorila: »Slišim in ubogam, toda najprej bi rada odšla domov, se preoblekla in se vrnila k tebi.« »Pojdi domov, a ne zamujaj,« ji je rekla Dunja. Starka je odšla naravnost k Tadžu al Muluku in mu dejala: »Pripravi se, obleci svoja najlepša oblačila in pojdi na vrt. Stopi k vrtnarju, ga pozdravi, nato pa se skrij na vrtu.« »Slišim in ubogam,« je odgovoril. Dogovorila sta se za znamenje, potem pa se je vrnila h gospe Dunji. Ko je odšla, sta vezir in Aziz Tadža al Muluka oblekla v eno najrazkošnejših kraljevskih oprav, vredno pet tisoč dinarjev. Okoli pasu sta mu zapela zlat pas, posut z dragulji in dragimi kamni, nato pa so se odpravili na vrt. Pri vhodu so našli vrtnarja. Ko je zagledal Tadža al Muluka, je vstal, ga spoštljivo in častno sprejel ter mu odprl vrata. »Vstopi in se razvedri na vrtu,« je dejal. Ni vedel, da bo tisti dan prišla kraljeva hči. Tadž al Muluk je bil na vrtu komaj kako uro, ko je zaslišal hrup. Nenadoma so skozi skrivna vrata prišli služabniki in služabnice. Ko jih je vrtnar zagledal, je odšel k Tadžu al Muluku, ga obvestil o njenem prihodu in vprašal: »Gospod moj, kaj naj storiva? Prišla je kraljeva hči, gospa Dunja!« »Ne skrbi,« mu je odgovoril, »skril se bom nekje na vrtu.« Vrtnar mu je zabičal, naj se dobro skrije, nato pa ga zapustil.

Ko je kraljeva hči s služabnicami in starko stopila na vrt, si je starka rekla: »Dokler bodo služabniki z nami, ne bomo dosegli svojega namena.« Nato je dejala kraljevi hčeri: »Gospa moja, nekaj ti bom svetovala, da bo tvojemu srcu laže.« »Povej, kar imaš v mislih,« je rekla Dunja. Starka je nadaljevala: »Gospa moja, zdaj ne potrebuješ vseh teh služabnikov. Dokler so z nami, se ne boš mogla sprostiti, zato jih odslovi.« »Prav imaš,« je odvrnila Dunja in jih odslovila. Kmalu zatem se je odpravila na sprehod. Tadž al Muluk jo je opazoval in občudoval njeno lepoto, starka pa jo je med pogovorom neopazno vodila, dokler je ni pripeljala do palače, ki jo je vezir dal poslikati. Dunja je vstopila, si ogledovala poslikave ter zagledala ptice, lovca in golobe. »Slava Bogu!« je vzkliknila. »To je prav tisto, kar sem videla v sanjah!« Začudeno je gledala podobe ptic, lovca in pasti, nato pa rekla: »Varuška moja, obsojala sem moške in jih sovražila. Toda poglej, kako je lovec zaklal golobico! Golob se je rešil in se hotel vrniti k njej, da bi jo osvobodil, pa ga je prestregla ujeda in ga raztrgala!« Starka se je delala nevedno in jo zamotila s pogovorom, dokler se nista približali kraju, kjer se je skrival Tadž al Muluk. Tedaj mu je dala znamenje, naj se sprehodi pod okni palače. Dunja se je po naključju ozrla, ga zagledala in se zazrla v njegovo lepoto, postavo in skladno telo. »Varuška moja, od kod je ta lepi mladenič?« je vprašala. Starka je odgovorila: »Ničesar ne vem o njem, a mislim, da je sin mogočnega kralja, saj ni nikogar, ki bi ga prekašal v ljubkosti in lepoti.« Dunja se je strastno zaljubila vanj in njena odločenost se je razblinila. Njegova lepota in skladna postava sta ji vzeli razum in v njej prebudili poželenje. »Varuška moja, ta mladenič je res lep,« je rekla. »Prav imaš, gospa moja,« je odvrnila starka. Nato je kraljeviču dala znamenje, naj se vrne domov. V njem je že plamtel ogenj ljubezni, njegovo hrepenenje in strast pa sta se še okrepila. Poslovil se je od vrtnarja in odšel domov, saj ni hotel ravnati proti starkinemu naročilu. Vezirju in Azizu je povedal, da mu je dala znamenje, naj odide. Tolažila sta ga: »Če starka ne bi vedela, da ti bo vrnitev koristila, ti ne bi svetovala, naj greš.«

Tako je bilo s Tadžem al Mulukom, vezirjem in Azizom. Kraljevo hčer, gospo Dunjo, pa je povsem prevzela ljubezen in njeno hrepenenje je bilo vse močnejše. Starki je rekla: »Samo ti me lahko združiš s tem mladeničem.« Starka je odvrnila: »K Bogu se zatekam pred prekletim satanom! Saj vendar nočeš moških! Kako te je torej ljubezen do njega navdala s tolikšnim nemirom? Toda pri Bogu, nihče ni primernejši za tvojo mladost kakor on.« Dunja ji je rekla: »Varuška moja, pomagaj mi, da se srečam z njim. Dobila boš tisoč dinarjev in častno obleko, vredno še tisoč dinarjev. Če mi ne pomagaš do njega, bom zagotovo umrla.« Starka je odgovorila: »Vrni se v palačo, jaz pa bom poskrbela, da se združita. Tudi svoje življenje bi dala, da vaju osrečim.« Dunja je odšla v palačo, starka pa k Tadžu al Muluku. Ko jo je zagledal, je vstal, jo spoštljivo in častno sprejel ter jo posadil ob sebi. »Zvijača je uspela,« mu je rekla in mu povedala vse, kar se je zgodilo med njo in Dunjo. »Kdaj se bova srečala?« jo je vprašal. »Jutri,« je odgovorila. Dal ji je tisoč dinarjev in obleko, vredno tisoč dinarjev. Vzela ju je in odšla h gospe Dunji. Ta jo je vprašala: »Varuška moja, kaj mi prinašaš o ljubljenem?« »Izvedela sem, kje je, in jutri ti ga pripeljem.« Dunja se je razveselila in ji dala tisoč dinarjev ter obleko, vredno tisoč dinarjev. Starka je darova vzela, odšla domov in tam prespala do jutra. Nato je šla k Tadžu al Muluku, ga oblekla v ženska oblačila in mu rekla: »Hodi za menoj, pri hoji se rahlo pozibavaj in ne hiti. Ne oziraj se k nikomur, ki bi te ogovoril.«

Ko mu je dala ta navodila, je odšla, on pa ji je sledil, preoblečen v žensko. Med potjo ga je še naprej poučevala, da ne bi izgubil poguma. Hodila sta, dokler nista prišla do vrat palače. Vstopila je, on pa za njo, in vodila ga je skozi vrata in hodnike, dokler nista prešla sedmerih vrat. Pri sedmih mu je rekla: »Bodi pogumen. Ko zavpijem nate: ‘Dekle, pojdi naprej!’, ne oklevaj, temveč pohiti. Ko stopiš na hodnik, poglej na levo in videl boš ivan z vrati. Preštej pet vrat in vstopi skozi šesta; tam te čaka tisto, po čemer hrepeniš.« Tadž al Muluk jo je vprašal: »Kam pa boš šla ti?« »Nikamor,« je odgovorila, »le morda bom nekoliko zaostala, da se pogovorim z glavnim evnuhom.« Hodila je naprej, on pa za njo, dokler nista prišla do vrat, pri katerih je stal glavni evnuh. Ko je ob njej zagledal Tadža al Muluka, preoblečenega v služabnico, jo je vprašal: »Kdo je to dekle, ki je s teboj?« Odgovorila mu je: »To je sužnja, za katero je gospa Dunja slišala, da je spretna pri ročnih delih, zato jo želi kupiti.« Evnuh je odvrnil: »Ne zanima me, ali je sužnja ali kaj drugega. Nihče ne sme vstopiti, dokler ga ne pregledam, kakor mi je ukazal kralj.« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in je prenehala s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila sto petintrideseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je vratar rekel starki: »Ne zanima me, ali je sužnja ali kaj drugega. Nihče ne sme vstopiti, dokler ga ne pregledam, kakor mi je ukazal kralj.« Starka je hlinila jezo in mu odvrnila: »Poznam te kot razumnega in lepo vzgojenega človeka. Če pa si se spremenil, bom gospe to povedala in jo obvestila, da si nadlegoval njeno sužnjo.« Nato je zavpila na Tadža al Muluka: »Dekle, pojdi naprej!« Stopil je na hodnik, kakor mu je naročila, evnuh pa je molčal in ni rekel ničesar več. Tadž al Muluk je preštel pet vrat in vstopil skozi šesta. Našel je gospo Dunjo, ki ga je čakala. Ko ga je zagledala, ga je prepoznala in stisnila k prsim, on pa je objel njo. Nato je prišla starka in z zvijačo odslovila služabnice. Dunja ji je rekla: »Ti pa straži pri vratih.« S Tadžem al Mulukom sta ostala sama in se do zore objemala, stiskala ter prepletala noge. Ko je napočilo jutro, je starka za njima zaklenila vrata, Dunja pa je odšla v drugo sobo in sedla kakor po navadi. K njej so prišle služabnice; uredila je njihove zadeve in se pogovarjala z njimi. Nato jim je rekla: »Zdaj pa pojdite, rada bi bila malo sama.« Služabnice so odšle. Starka je potem prišla k ljubimcema in jima prinesla nekaj hrane. Jedla sta in se do zore spet predajala ljubezenskim igram. Nato je zaklenila vrata kakor prvi dan. Tako je mineval ves mesec.

Tako je bilo s Tadžem al Mulukom in gospo Dunjo. Vezir in Aziz pa sta, ko je Tadž al Muluk odšel v palačo kraljeve hčere in tako dolgo ostal tam, sklepala, da ne bo nikoli več prišel iz nje in da je zagotovo pogubljen. Aziz je vprašal vezirja: »Oče moj, kaj boš storil?« »Sin moj,« mu je odgovoril vezir, »to je težavna zadeva. Če se ne vrneva k njegovemu očetu in mu ne poveva, naju bo krivil.« Nemudoma sta se pripravila in odšla proti Zeleni deželi in Dvema stebroma, kjer je stal prestol kralja Sulejmana Šaha. Noč in dan sta prečkala doline, dokler nista prišla pred kralja. Povedala sta mu, kaj se je zgodilo njegovemu sinu in da od trenutka, ko je vstopil v palačo kraljeve hčere, nimata nobene novice o njem. Kralja je ob tem pretresla strašna žalost in preplavila ga je bridkost. Ukazal je, naj po njegovem kraljestvu razglasijo poziv k sveti vojni. Vojska je odšla iz mesta in postavili so ji šotore. Kralj je sedel v svojem velikem šotoru, dokler se niso zbrale čete iz vseh dežel. Njegovi podložniki so ga ljubili zaradi njegove pravičnosti in dobrote. Nato je z vojsko, ki je prekrila obzorje, odrinil iskat svojega sina Tadža al Muluka.

Tako je bilo z njimi. Tadž al Muluk in gospa Dunja pa sta pol leta živela kakor dotlej in se z vsakim dnem bolj ljubila. V Tadžu al Muluku so se ljubezen, strast in hrepenenje vse bolj razplamtevali, dokler ji ni razkril, kaj mu leži na srcu. »Vedi, ljubljena mojega srca in duše,« ji je rekel, »da se z vsakim dnem, ki ga preživim pri tebi, moja ljubezen in hrepenenje le še povečujeta, saj svojega cilja še nisem povsem dosegel.« »Kaj si želiš, luč mojih oči in sad mojega srca?« ga je vprašala. »Če hočeš kaj več od objemov in prepletanja nog, stori, kar te veseli; Bog nima družabnika, ki bi sodil o naju.« Odgovoril ji je: »Ne mislim tega. Rad bi ti povedal, kdo sem v resnici. Vedi, da nisem trgovec, temveč kralj in kraljevi sin. Moj oče je veliki kralj Sulejman Šah, ki je poslal vezirja k tvojemu očetu, da bi prosil za tvojo roko zame. Ko si izvedela za snubitev, nisi privolila.« Nato ji je povedal svojo zgodbo od začetka do konca, vendar je ne bomo ponavljali, saj od tega ni koristi. »Zdaj bi se rad vrnil k očetu,« je nadaljeval, »da bi poslal sla k tvojemu očetu in ga zaprosil za tvojo roko. Tako bova lahko mirno živela.«

Ko je slišala njegove besede, se je silno razveselila, saj so bile povsem v skladu z njenimi željami. Tisto noč sta zaspala s tem dogovorom. Po volji usode pa ju je prav tisto noč, drugače kakor vse prejšnje, premagal trden spanec in spala sta, dokler ni vzšlo sonce. Tedaj je kralj Šahrman sedel na prestolu, pred njim pa so stali velikaši njegove države. K njemu je vstopil predstojnik zlatarjev z veliko skrinjico v rokah. Stopil je predenj, jo odprl in iz nje vzel čudovito šatuljo, vredno sto tisoč dinarjev. Krasili so jo dragulji, rubini in smaragdi, kakršnih si ni mogel privoščiti noben kralj drugih dežel. Ko jo je kralj zagledal, se je začudil njeni lepoti. Obrnil se je h glavnemu evnuhu, ki je bil prej imel opravka s starko, in mu rekel: »Kafur, vzemi to šatuljo in jo odnesi gospe Dunji.« Evnuh jo je vzel in odšel do sobane kraljeve hčere. Našel je zaprta vrata in starko, ki je spala na pragu. »Ob tej uri še vedno spite?« je vzkliknil. Ko je starka zaslišala njegov glas, se je prebudila, se prestrašila in rekla: »Počakaj, da ti prinesem ključ.« Nato je planila proč in pobegnila.

Tako je bilo z njo. Evnuh pa je spoznal, da je nekaj narobe, zato je izbil vrata in stopil v sobano. Našel je gospo Dunjo in Tadža al Muluka, ki sta objeta spala. Ob tem prizoru je obstal, ne vedoč, kaj naj stori, in se že hotel vrniti h kralju. Tedaj se je Dunja prebudila in ga zagledala. Prebledela je in rekla: »Kafur, ohrani skrito, kar je Bog ohranil skrito.« »Pred kraljem ne morem ničesar prikriti,« je odvrnil. Zaprl je vrata in se vrnil h kralju. Ta ga je vprašal: »Si izročil šatuljo svoji gospodarici?« Evnuh mu je odgovoril: »Vzemi šatuljo, tukaj je. Ničesar ti ne morem zamolčati. Vedi, da sem pri gospe Dunji videl lepega mladeniča, ki je spal z njo v isti postelji; bila sta objeta.« Kralj je ukazal, naj ju pripeljejo. Ko sta stopila predenj, ju je vprašal: »Kakšno početje je to?« Popadla ga je silna jeza, zgrabil je sabljo in hotel udariti Tadža al Muluka. Dunja se je vrgla nanj in rekla očetu: »Najprej ubij mene!« Kralj jo je okaral in ukazal, naj jo odpeljejo v njeno sobo. Nato se je obrnil k Tadžu al Muluku: »Gorje ti! Od kod si? Kdo je tvoj oče? Kako si si drznil približati moji hčeri?« Tadž al Muluk mu je odgovoril: »Vedi, o kralj, da boš, če me ubiješ, pogubljen. Ti in vsi v tvojem kraljestvu boste to obžalovali.« »Zakaj?« ga je vprašal kralj. »Vedi, da sem sin kralja Sulejmana Šaha. Še zavedel se ne boš, pa bo prišel nadte s svojo konjenico in pehoto.« Ko je kralj Šahrman slišal te besede, je hotel odložiti usmrtitev in ga zapreti v ječo, dokler ne preveri, ali govori resnico. Toda njegov vezir mu je rekel: »Kralj tega časa, svetujem ti, da tega podleža takoj usmrtiš, saj si je drznil poseči po kraljevih hčerah.« Kralj je krvniku ukazal: »Odsekaj mu glavo, izdajalec je!« Krvnik ga je prijel, mu trdno zvezal roke in dvignil roko. Najprej enkrat in nato še drugič je prosil velikaše za privolitev, da bi s tem zavlačeval. Kralj je zavpil nanj: »Kako dolgo boš še spraševal? Če vprašaš še enkrat, bom dal odsekati tvojo glavo!« Krvnik je dvignil roko tako visoko, da so se mu pokazale dlake pod pazduho, in že hotel zamahniti po njegovem vratu. Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in je prenehala s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je napočila sto šestintrideseta noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je krvnik dvignil roko tako visoko, da so se mu pokazale dlake pod pazduho, in že hotel odsekati mladeničevo glavo. Tedaj so se zaslišali glasni kriki in ljudje so začeli zapirati prodajalne. Kralj je rekel krvniku: »Ne hiti!« Poslal je sla, naj izve, kaj se dogaja. Ta je odšel, se vrnil in mu povedal: »Videl sem vojsko, podobno razburkanemu morju z valovi, ki butajo drug ob drugega. Njihovi konji drvijo in zemlja se trese pod njimi. Ne vem pa, kdo so.« Kralj je osupnil in se zbal, da mu bodo odvzeli kraljestvo. Obrnil se je k vezirju in vprašal: »Ali ni nihče od naših vojakov odšel tej vojski naproti?« Komaj je izgovoril te besede, so vstopili njegovi komorniki z odposlanci kralja, ki je prišel. Med njimi je bil tudi vezir. Pozdravil je kralja, ta pa je vstal, jih povabil bliže in jih vprašal, zakaj so prišli. Vezir je stopil iz njihove srede, se približal in rekel: »Vedi, da je v tvojo deželo prišel kralj, ki mu ni enakega ne med nekdanjimi kralji ne med preteklimi sultani.« »Kdo pa je?« ga je vprašal kralj. Vezir je odgovoril: »To je vladar pravičnosti in varnosti, čigar plemenitost slavijo popotniki: sultan Sulejman Šah, gospodar Zelene dežele in Dveh stebrov ter isfahanskega gorovja. Ljubi pravičnost in poštenost, sovraži pa krivico in samovoljo. Sporoča ti, da je njegov sin pri tebi, v tvojem mestu. Sin je življenje njegovega srca in sad njegove duše. Če ga najde živega in zdravega, bo njegov namen dosežen, tebi pa bosta šli zahvala in hvala. Če pa je v tvoji deželi izginil ali se mu je kaj zgodilo, pričakuj pogubo in razdejanje, kajti tvojo deželo bo spremenil v pustinjo, v kateri bodo krakali krokarji. Izročil sem ti sporočilo. Mir s teboj.«

Ko je kralj Šahrman slišal te besede, se mu je srce vznemirilo in zbal se je za svoje kraljestvo. Poklical je velikaše, vezirje, komornike in namestnike. Ko so prišli, jim je rekel: »Gorje vam! Pojdite in poiščite tistega mladeniča!« Ta je bil še vedno v krvnikovih rokah, ves spremenjen od prestanega strahu. Tedaj se je odposlanec ozrl in na usmrtitveni usnjeni preprogi zagledal sina svojega kralja. Prepoznal ga je, planil k njemu in se vrgel nanj; enako so storili drugi odposlanci. Razvezali so ga ter mu poljubljali roke in noge. Tadž al Muluk je odprl oči, prepoznal očetovega vezirja in svojega prijatelja Aziza ter od silnega veselja omedlel. Kralj Šahrman je stal ves zmeden in se hudo prestrašil, ko je spoznal, da je vojska prišla zaradi tega mladeniča. Stopil je k Tadžu al Muluku, ga poljubil na glavo in s solzami v očeh rekel: »Sin moj, ne zameri mi in ne kaznuj grešnika zaradi njegovega dejanja. Usmili se mojih sivih las in ne uniči mojega kraljestva.« Tadž al Muluk se mu je približal, mu poljubil roko in rekel: »Ne boj se. Zame si kakor oče. Toda pazi, da se moji ljubljeni, gospe Dunji, ne zgodi nič hudega.« »Gospod moj, zanjo se ne boj,« mu je odgovoril kralj. »Čaka jo samo veselje.« Še naprej se mu je opravičeval in skušal pomiriti vezirja kralja Sulejmana Šaha. Obljubil mu je veliko bogastvo, če kralju zamolči, kar je videl. Nato je ukazal svojim velikašem, naj Tadža al Muluka odpeljejo v kopel, ga oblečejo v eno najlepših kraljevskih oprav in ga hitro pripeljejo nazaj. Storili so, kakor je ukazal: odpeljali so ga v kopel, ga oblekli v opravo, ki mu jo je namenil kralj Šahrman, in ga pripeljali v dvorano. Ko je vstopil, so kralj in vsi njegovi velikaši vstali, da bi mu izkazali čast in mu stregli. Tadž al Muluk je sedel in očetovemu vezirju ter Azizu pripovedoval, kaj se mu je zgodilo. Povedala sta mu: »Medtem sva odšla k tvojemu očetu in mu povedala, da si vstopil v palačo kraljeve hčere, a se nisi vrnil, zato nisva vedela, kaj je s teboj. Ko je to slišal, je zbral vojsko in prišli smo v to deželo. Naš prihod je prinesel rešitev in veselje.« Tadž al Muluk jima je odgovoril: »Od začetka do konca mi po vajinih rokah prihaja samo dobro.«

Kralj je medtem odšel k svoji hčeri Dunji in jo našel, kako joka za Tadžem al Mulukom. Vzela je meč, njegov ročaj uprla v tla, konico pa si nastavila med prsi nad srce. Sklanjala se je nadenj in govorila: »Ubila se bom! Brez svojega ljubljenega ne bom živela!« Ko je oče vstopil in jo videl takšno, je vzkliknil: »O najplemenitejša med kraljevimi hčerami, ne stori tega! Usmili se svojega očeta in ljudi svoje dežele!« Stopil je k njej in dodal: »Ne dopusti, da bi tvojega očeta zaradi tebe doletela nesreča.« Nato ji je povedal, kaj se je zgodilo, in da je njen ljubljeni sin kralja Sulejmana Šaha ter se želi poročiti z njo. »O snubitvi in poroki boš odločila ti,« ji je rekel. Nasmehnila se je in odgovorila: »Mar ti nisem rekla, da je sultanov sin? Dala mu bom, da te pribije na les, vreden dva dirhama!« »Pri Bogu, usmili se svojega očeta!« jo je prosil. »Pojdi k njemu in mi ga pripelji,« je rekla. »Z največjim veseljem,« je odgovoril. Hitro se je vrnil k Tadžu al Muluku in mu na samem povedal njene besede. Nato je vstal in ga odpeljal k njej. Ko ga je Dunja zagledala, ga je pred očetom objela, se ga oklenila in rekla: »Kako sem te pogrešala!« Nato se je obrnila k očetu: »Kako bi se lahko kdo odrekel temu lepemu mladeniču, ki je kralj in kraljevi sin?« Kralj Šahrman je odšel in za njima zaprl vrata. Stopil je k vezirju Tadževega očeta in njegovim odposlancem ter jim ukazal, naj sultanu Sulejmanu Šahu sporočijo, da je njegov sin živ in zdrav ter uživa v najslajšem življenju.

Nato je sultan Šahrman ukazal, naj vojski sultana Sulejmana Šaha, Tadževega očeta, odnesejo hrano in krmo. Ko so odnesli vse, kar je naročil, je dal pripeljati sto plemenitih konj, sto jezdnih kamel, sto mamelukov, sto priležnic, sto sužnjev in sto suženj ter mu vse poslal v dar. Potem je še sam s svojimi velikaši in zaupniki odšel iz mesta proti njemu. Ko je sultan Sulejman Šah izvedel za njegov prihod, mu je stopil nekaj korakov naproti. Vezir in Aziz sta mu že povedala novico; razveselil se je in rekel: »Hvala Bogu, ki je mojemu sinu izpolnil željo!« Sulejman Šah je objel kralja Šahrmana in ga posadil poleg sebe na prestol. Pogovarjala sta se, nato pa so jima prinesli jedi. Ko so se najedli, so jim postregli še s slaščicami. Kmalu zatem je prišel Tadž al Muluk v svoji sijajni opravi in okrasju. Ko ga je oče zagledal, je vstal in ga poljubil. Vstali so tudi vsi navzoči, nato pa je mladenič sedel mednje in so se pogovarjali. Kralj Sulejman Šah je rekel: »Rad bi, da se pred pričami sklene poročna pogodba med mojim sinom in tvojo hčerjo.« Šahrman je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Poslal je po kadija in priče. Prišli so in sestavili poročno pogodbo, česar se je razveselila vsa vojska. Kralj Šahrman je začel pripravljati hčerino balo. Tadž al Muluk pa je rekel očetu: »Aziz je plemenit človek. Neizmerno mi je pomagal, se trudil zame, potoval z menoj in me pripeljal do mojega cilja. Ves čas me je bodril, dokler nisem dosegel svoje želje. Z nami je preživel dve leti, daleč od svoje dežele. Rad bi, da mu pripravimo blago za trgovanje, saj njegova domovina ni daleč.« Oče je odgovoril: »Dobro si se odločil.« Pripravili so mu sto tovorov najdragocenejših tkanin. Tadž al Muluk je pristopil k njemu, se poslovil in rekel: »Brat moj, sprejmi to kot darilo.« Aziz ga je sprejel ter poljubil tla pred njim in pred njegovim očetom, kraljem Sulejmanom Šahom. Nato je Tadž al Muluk zajahal in spremljal Aziza kakšne tri milje. Potem ga je Aziz rotil, naj se vrne, ter mu rekel: »Če ne bi bilo moje matere, ne bi prenesel ločitve od tebe. Pri Bogu, nikar mi ne nehaj pošiljati novic o sebi!« Poslovil se je in odšel v svoje mesto. Tam je ugotovil, da mu je mati sredi hiše postavila grob in ga redno obiskovala. Ko je vstopil, jo je našel z razpuščenimi lasmi, razgrnjenimi čez grob, kako pretaka solze in poje ta dva verza:

Pri Bogu te rotim, o grob: je njegova lepota že minila, se je njegov cvetoči obraz že spremenil? O grob, saj nisi ne vrt ne nebesni svod; kako se torej v tebi družita polna luna in cvet?

Nato so se ji iz prsi izvili vzdihi in zapela je te verze: Zakaj sem šla med grobove in pozdravila grob ljubljenega, pa mi ni odgovoril? Ljubljeni je dejal: Kako naj vam odgovorim, ko sem ujetnik kamenja in prsti? Prst je použila mojo lepoto, zato sem vas pozabil; od domačih in ljubljenih me loči zastor. Komaj je dokončala pesem, je k njej vstopil Aziz. Ko ga je zagledala, mu je vstala naproti, ga objela in vprašala, zakaj ga tako dolgo ni bilo. Povedal ji je vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca, in kako mu je Tadž al Muluk podaril sto tovorov denarja in blaga. Tega se je razveselila. Aziz je ostal pri materi, še vedno zbegan zaradi tega, kar mu je storila zvita prevarantka, ki ga je skopila.

Tako je bilo z Azizom. Tadž al Muluk pa je legel k svoji ljubljeni, gospe Dunji, in ji vzel devištvo. Kralj Šahraman je nato začel pripravljati hčer na pot z njenim možem in njegovim očetom. Priskrbel jim je živež, darove in dragocenosti, nato pa so naložili prtljago in odrinili. Kralj Šahraman jih je v slovo spremljal tri dni, dokler ga ni kralj Sulejman Šah rotil, naj se vrne; tedaj se je vrnil. Tadž al Muluk, njegov oče in žena pa so potovali noč in dan, dokler niso prišli do svoje dežele, kjer so jim mesto okrasili v dobrodošlico. Šeherezado je dohitelo jutro in prenehala je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sto sedemintrideseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so kralj Sulejman Šah, njegov sin in sinova žena potovali, dokler niso prišli do svoje dežele, kjer so jim mesto okrasili v dobrodošlico. Vstopili so v mesto in kralj Sulejman Šah je sedel na prestol, ob njem pa njegov sin Tadž al Muluk. Nato je delil darove, obdaroval ljudi in izpustil vse, ki so bili v ječah. Sinu je priredil še drugo poročno slavje, na katerem sta petje in zabava trajala ves mesec. Okoli gospe Dunje so se gnetle krasilke; ona se ni naveličala razkazovati v svojem sijaju, one pa je niso mogle nehati občudovati. Tadž al Muluk je po srečanju z očetom in materjo odšel k ženi in vsi so živeli v največjem blagostanju in sreči.

Tedaj je Dav al Makan rekel vezirju Dandanu: »Prav tak človek, kakršen si ti, je vreden kraljeve družbe in zna kraljem najbolje svetovati pri vladanju.« Vse to se je dogajalo, medtem ko so oblegali Konstantinopel. Tako so minila štiri leta; nato so zahrepeneli po domovini, vojaki pa so se naveličali obleganja in nenehnih bojev podnevi in ponoči. Kralj Dav al Makan je ukazal poklicati Bahrama, Rustama in Turkaša. Ko so prišli, jim je rekel: »Vedite, da smo tu prebili vsa ta leta, ne da bi dosegli svoj cilj, in le žalost in skrb sta se nam pomnožili. Prišli smo maščevat kralja Omarja an Numana, pa je bil ubit še moj brat Šarkan. Tako sta zdaj naši bridkosti dve in naši nesreči dve. Vzrok vsemu temu je starka Zat ad Davahi. Sultana je ubila v njegovem lastnem kraljestvu in odpeljala njegovo ženo, kraljico Safijo. A to ji ni zadostovalo: še nas je prelisičila in zaklala mojega brata. Z najsvetejšimi prisegami sem se zavezal, da se bom maščeval. Kaj pravite vi? Premislite moje besede in mi odgovorite.« Povesili so glave in prepustili besedo vezirju Dandanu. Ta je stopil pred kralja Dav al Makana in mu rekel: »Vedi, o kralj našega časa, da od nadaljnjega bivanja tukaj ne bo več koristi. Menim, da bi se morali vrniti v domovino, tam ostati nekaj časa, nato pa spet priti in napasti častilce malikov.« Kralj je odgovoril: »Dober nasvet! Ljudje hrepenijo po svojih družinah, tudi mene pa muči hrepenenje po sinu Kan ma Kanu in bratovi hčeri Kada fa Kan. Ona je v Damasku in ne vem, kaj se je zgodilo z njo.« Ko so vojaki to slišali, so se razveselili in molili za vezirja Dandana.

Nato je kralj Dav al Makan ukazal glasniku, naj razglasi, da bodo čez tri dni odrinili. Začeli so se pripravljati in četrti dan so zadoneli bobni ter zaplapolali prapori. Vezir Dandan je šel na čelu vojske, kralj pa je jezdil sredi čet, ob njem veliki komornik. Vojske so odrinile in vztrajno potovale noč in dan, dokler niso prispele v Bagdad. Ljudje so se razveselili njihovega prihoda in z njih so odpadle skrbi in tegobe. Vsak emir je odšel v svoj dom, kralj pa se je povzpel v palačo in obiskal sina Kan ma Kana, ki je dopolnil sedem let ter je znal že sam zajahati in razjahati. Ko si je kralj odpočil od poti, je s sinom Kan ma Kanom odšel v kopališče, nato pa se vrnil in sedel na prestol. Vezir Dandan je stal pred njim, prišli pa so tudi emirji in državni veljaki ter se postavili v njegovo službo. Tedaj je kralj Dav al Makan ukazal poklicati svojega prijatelja kurjača, ki mu je pomagal, ko je bil v tujini. Ko ga je zagledal prihajati, mu je vstal naproti in ga posadil poleg sebe. Kralj Dav al Makan je vezirju že povedal, kakšno dobroto mu je izkazal njegov prijatelj kurjač, zato je bil ta v vezirjevih očeh in očeh emirjev zelo spoštovan. Kurjač se je od obilne hrane in počitka zredil in odebelil; vrat je imel kakor slon, obraz pa kakor delfinov trebuh. Postal je tudi zmeden, saj ni nikoli zapustil svojega bivališča, in kralja po obrazu ni prepoznal. Kralj se je obrnil k njemu, se mu nasmehnil in ga nadvse prisrčno pozdravil, nato pa rekel: »Kako hitro si me pozabil!« Kurjač ga je pozorno pogledal, in ko se je prepričal, da je res on, ga je prepoznal, vstal in rekel: »Dragi moj, kdo te je naredil za sultana?« Kralj se je zasmejal, vezir pa je spregovoril s kurjačem, mu razložil vso zgodbo in rekel: »Nekoč je bil tvoj brat in tovariš, zdaj pa je vladar dežele. Gotovo boš od njega deležen veliko dobrega. Zato ti svetujem: ko ti reče, naj si kaj zaželiš, si zaželi kaj velikega, saj si mu zelo pri srcu.« Kurjač je rekel: »Bojim se, da si bom zaželel kaj, česar mi ne bo hotel ali mogel dati.« Vezir mu je odgovoril: »Dal ti bo vse, kar si boš zaželel.« Kurjač je rekel: »Pri Bogu, potem si bom zaželel tisto, kar mi leži na srcu in za kar vsak dan upam, da mi bo podaril.« Vezir mu je rekel: »Bodi brez skrbi! Pri Bogu, tudi če bi ga prosil za oblast nad Damaskom namesto njegovega brata, bi ti jo izročil.«

Tedaj je kurjač vstal, Dav al Makan pa mu je pomignil, naj sede. Toda kurjač je odklonil in rekel: »Bog ne daj! Minili so dnevi, ko sem smel sedeti v tvoji navzočnosti.« Sultan mu je odgovoril: »Ne, še vedno smeš, saj si mi rešil življenje. Pri Bogu, karkoli bi zahteval od mene, bi ti dal, zato si le zaželi kaj v Božjem imenu.« Kurjač je rekel: »Gospod moj, bojim se, da si bom zaželel kaj, česar mi ne boš hotel ali mogel dati.« Sultan se je zasmejal in rekel: »Tudi če bi si zaželel polovico mojega kraljestva, bi jo delil s teboj. Zaželi si torej, kar hočeš.« Kurjač je odgovoril: »Bojim se, da si bom zaželel kaj, česar ne moreš storiti.« Sultan se je razjezil in rekel: »Zaželi si, kar hočeš!« Kurjač je tedaj rekel: »Želim si, da mi napišeš odlok, s katerim me postaviš za predstojnika vseh kurjačev v Jeruzalemu.« Sultan in vsi navzoči so se zasmejali, sultan pa mu je rekel: »Zaželi si kaj drugega.« Kurjač je odgovoril: »Ali ti nisem rekel, da se bojim zaželeti kaj, česar mi ne boš hotel dati in česar ne moreš storiti?« Vezir ga je še drugič in tretjič dregnil, on pa je vsakokrat ponovil: »Želim si, da me postaviš za poglavarja smetarjev v Jeruzalemu ali Damasku.« Navzoči so se od smeha prevračali na hrbet, vezir pa ga je udaril. Kurjač se je obrnil k njemu in rekel: »Kdo pa si, da me tepeš, ko nisem ničesar zagrešil? Saj si mi ti rekel, naj si zaželim kaj velikega!« Nato je dodal: »Pustite me, da grem v svojo deželo.« Sultan je spoznal, da se šali. Malo je počakal, nato pa mu rekel: »Brat moj, zaželi si kaj velikega, kar se spodobi mojemu položaju.« Kurjač je odgovoril: »Želim si postati sultan Damaska namesto tvojega brata.« Sultan mu je izdal ustrezne listine in rekel vezirju Dandanu: »Z njim boš šel prav ti. Ko se boš vračal, pripelji s seboj še mojo nečakinjo Kada fa Kan.« Vezir je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Nato je odpeljal kurjača in začel priprave na pot. Sultan Dav al Makan je ukazal, naj kurjaču priskrbijo nov nosilni prestol in vso sultansko opravo, emirjem pa je rekel: »Kdor me ima rad, naj mu izroči velik dar.« Nato mu je dal ime Zubalkan in ga počastil z nazivom Mudžahid. Po mesecu dni je bilo vse pripravljeno in Zubalkan je prišel k sultanu v spremstvu vezirja Dandana. Dav al Makan se je prišel poslovit od njega, mu vstal naproti, ga objel in mu naročil, naj pravično ravna s podložniki. Ukazal mu je, naj bo čez dve leti pripravljen na sveto vojno, nato pa se poslovil in odšel.

Kralj Mudžahid, imenovan Zubalkan, je odrinil, potem ko mu je kralj Dav al Makan naročil, naj lepo ravna s podložniki. Emirji so mu podarili mameluke, tako da jih je bilo pet tisoč, in ti so jezdili za njim. Veliki komornik, emir Dajlamcev Bahram, emir Turkov Rustam in emir Arabcev Turkaš so ga pospremili v slovo. Z njim so potovali tri dni, nato pa se vrnili v Bagdad. Sultan Zubalkan in vezir Dandan sta nadaljevala pot, dokler nista prispela v Damask. Novice so tja že priletele na ptičjih krilih: kralj Dav al Makan je za sultana Damaska postavil kralja po imenu Zubalkan in mu podelil naziv Mudžahid. Ko so prebivalci to izvedeli, so mu okrasili mesto in vse prebivalstvo Damaska mu je prišlo naproti. Vstopil je v mesto, se povzpel v trdnjavo in sedel na kraljevi prestol. Vezir Dandan mu je stal ob strani in mu pojasnjeval položaje in čine emirjev, ki so prihajali predenj, mu poljubljali roke in molili zanj. Kralj Zubalkan jih je prijazno sprejemal, jim podeljeval častna oblačila in jih obdaroval. Nato je odprl zakladnice in razdelil denar vsem vojakom, velikim in malim, ter vladal pravično. Zubalkan je začel pripravljati na pot hčer sultana Šarkana, gospo Kada fa Kan. Dal ji je izdelati svileno nosilnico in poskrbel tudi za vezirjeve priprave. Ponudil mu je nekaj denarja, toda vezir Dandan ga je zavrnil z besedami: »Šele pred kratkim si prevzel oblast in denar boš morda še potreboval. Lahko se zgodi, da ti pošljemo prošnjo za sredstva za sveto vojno ali kaj drugega.« Ko je bil vezir Dandan pripravljen na odhod, je sultan Mudžahid zajahal, da bi se poslovil od njega. Pripeljal je Kada fa Kan, jo posadil v nosilnico in ji za spremstvo dodelil deset suženj, ki naj bi ji stregle. Ko je vezir Dandan odpotoval, se je kralj Mudžahid vrnil v svoje kraljestvo, da bi ga upravljal. Skrbel je za orožje in čakal, kdaj mu bo kralj Dav al Makan poslal poziv.

Tako je bilo s sultanom Zubalkanom. Vezir Dandan pa je s Kada fa Kan potoval od postaje do postaje in po mesecu dni prispel v Rahbo. Nato je nadaljeval pot, dokler ni zagledal Bagdada, in poslal sporočilo Dav al Makanu, da prihaja. Kralj je zajahal in mu odšel naproti. Vezir Dandan je hotel razjahati, a ga je kralj Dav al Makan rotil, naj tega ne stori. Tako je prijezdil do njega in kralj ga je vprašal po Mudžahidu. Vezir mu je povedal, da je z njim vse dobro, in mu sporočil, da je pripeljal Kada fa Kan, hčer njegovega brata Šarkana. Kralj se je razveselil in rekel: »Zdaj si tri dni odpočij od naporne poti, potem pa pridi k meni.« Vezir je odgovoril: »Z veseljem in spoštovanjem.« Odšel je domov, kralj pa v palačo, kjer je obiskal svojo nečakinjo Kada fa Kan, ki je bila stara osem let. Ko jo je zagledal, se je razveselil nje in užalostil ob spominu na njenega očeta. Podaril ji je čudovite dragulje in zlat nakit ter ukazal, naj jo nastanijo skupaj z njenim bratrancem Kan ma Kanom. Bila je najlepša in najpogumnejša med ljudmi svojega časa; odlikovali so jo preudarnost, razumnost in sposobnost predvideti posledice dejanj.

Kan ma Kan pa je ljubil plemenita dejanja, vendar ni nikoli razmišljal o njihovih posledicah. Ko sta oba dopolnila deset let, je Kada fa Kan začela jezditi in z bratrancem hoditi na plano, kjer sta se učila vihteti meč in zbadati s sulico. Tako sta dopolnila dvanajst let. Kralj je medtem opravil vse priprave na sveto vojno in zbral vse potrebno. Poklical je vezirja Dandana in mu rekel: »Vedi, da sem nekaj sklenil in ti želim to povedati. Hitro mi odgovori.« Vezir Dandan je vprašal: »Kaj je to, o kralj našega časa?« Kralj je rekel: »Sklenil sem, da bom sina Kan ma Kana postavil za sultana in se ga veselil še za svojega življenja. Bojeval se bom pred njim, dokler me ne doleti smrt. Kaj meniš o tem?« Vezir Dandan je poljubil tla pred kraljem Dav al Makanom in rekel: »Vedi, o srečni kralj modrih misli, da je tvoja zamisel dobra, vendar zdaj ni primerna iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je tvoj sin Kan ma Kan še mlad. Drugi pa je ta, da po izkušnjah tisti, ki sina postavi za sultana še za svojega življenja, potem živi le še malo časa. Takšen je moj odgovor.« Kralj je rekel: »Vedi, o vezir, da ga bomo zaupali velikemu komorniku. Ta je postal eden izmed nas in nam pripada; poročil se je z mojo sestro in mi je kakor brat.« Vezir mu je odgovoril: »Stori, kakor se ti zdi prav. Tvoj ukaz bomo ubogali.« Kralj je poslal po velikega komornika in ga poklical k sebi, prav tako tudi velikaše svojega kraljestva. Rekel jim je: »To je moj sin Kan ma Kan. Veste, da je vitez našega časa, ki mu ni para v boju z mečem in sulico. Postavil sem ga za vašega sultana, veliki komornik pa bo njegov skrbnik.« Komornik je rekel: »O kralj našega časa, jaz sem le mladika, ki jo je vzgojila tvoja dobrota.« Dav al Makan je odgovoril: »O komornik, moj sin Kan ma Kan in moja nečakinja Kada fa Kan sta bratranec in sestrična. Dal sem mu jo za ženo in vse navzoče kličem za priče tega.«

Nato je sinu izročil toliko bogastva, da ga jezik ne more opisati. Zatem je odšel k sestri Nuzhat az Zaman in ji povedal, kaj je storil. Razveselila se je in rekla: »Oba sta moja otroka. Naj te vzvišeni Bog še dolgo ohrani zanju.« Rekel je: »Sestra moja, od tega sveta sem dobil, kar sem si želel, in poskrbel za sinovo varnost. Ti pa moraš skrbno paziti nanj in na njegovo mater.« Noč in dan je komorniku in Nuzhat az Zaman priporočal sina in ženo v varstvo. Prepričan, da ga čaka čaša smrti, je obležal v postelji, komornik pa je prevzel razsojanje med podložniki. Čez leto dni je poklical sina Kan ma Kana in vezirja Dandana ter rekel: »Sin moj, ta vezir ti bo po meni oče. Vedi, da odhajam iz minljivega bivališča v večno. Na tem svetu sem dosegel, kar sem želel, a v srcu mi je ostala bridkost, ki jo bo Bog odpravil po tvojih rokah.« Sin ga je vprašal: »Kakšna bridkost je to, oče moj?« Odgovoril je: »Sin moj, to, da umiram, ne da bi maščevali tvojega deda, kralja an Numana, in tvojega strica, kralja Šarkana, nad starko, ki ji pravijo Zat ad Davahi. Če ti Bog nakloni zmago, ne pozabi maščevanja in ne pozabi sprati sramote, ki so nam jo prizadejali neverniki. Varuj se starkinih zvijač in poslušaj, kar ti govori vezir Dandan, saj je že od nekdaj steber našega kraljestva.« Sin mu je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Nato so mu iz oči privrele solze. Dav al Makanova bolezen se je zatem poslabšala in vodenje kraljestva je prešlo v komornikove roke. Ta je razsojal, ukazoval in prepovedoval; tako je minilo celo leto, medtem ko je bil Dav al Makan ves v oblasti bolezni. Bolehal je štiri leta, veliki komornik pa je ves ta čas upravljal kraljestvo. Prebivalci so bili z njim zadovoljni in po vsej deželi so molili zanj.

Tako je bilo z Dav al Makanom in komornikom. Kan ma Kan pa se ni ukvarjal z ničimer drugim kakor z jahanjem, urjenjem s sulico in streljanjem z lokom. Enako je počela njegova sestrična Kada fa Kan. Skupaj sta odhajala zjutraj in ostajala zunaj do noči. Nato je ona odšla k svoji materi, on pa k svoji in jo našel sedečo ob očetovem vzglavju v solzah. Ponoči je stregel očetu, ko pa je napočilo jutro, sta s sestrično spet odšla, kakor sta bila vajena. Dav al Makanovo trpljenje se je vleklo; zajokal je in zapel te verze:

Moja moč je skopnela, moj čas je minil; zdaj sem ostal takšen, kakršnega me vidiš. V dneh slave sem bil najuglednejši med svojimi ljudmi in prvi med njimi dosegal želje. Po vsej slavi sem se poslovil od kraljevanja ter zdrsnil v ponižnost, prežeto s sramoto. Bom pred smrtjo dočakal, da moj deček namesto mene zavlada ljudem in pokonča sovražnike v maščevanju z zamahi meča ali vbodi sulice? V šali in zares sem prikrajšan, če moj Gospod ne ozdravi mojega srca. Ko je končal pesem, je položil glavo na blazino in zaspal. V sanjah je zaslišal glas, ki mu je govoril: »Veseli se! Tvoj sin bo vladal deželam in ljudje ga bodo ubogali.« Prebudil se je radosten, toda čez nekaj dni ga je obiskala smrt. Prebivalce Bagdada je zadela velika nesreča in za njim so jokali tako dojenčki kakor odrasli. Čas je šel čezenj, kakor da ga nikoli ni bilo. Kan ma Kanov položaj se je spremenil: prebivalci Bagdada so ga odstavili in njega ter njegovo družino nastanili v ločeni hiši. Ko je njegova mati to videla, se je znašla v najglobljem ponižanju. Rekla je: »Moram k velikemu komorniku; upam na usmiljenje Dobrotljivega, Vsevednega.« Zapustila je dom in odšla v hišo komornika, ki je postal sultan. Našla ga je sedečega na ležišču, sama pa je stopila k njegovi ženi Nuzhat az Zaman in rekla: »Mrtvi nima več prijateljev. Naj vas Bog v vseh letih in vekih obvaruje pomanjkanja in naj vedno pravično vladate veljakom in preprostemu ljudstvu. Tvoja ušesa so slišala in tvoje oči videle, kakšno oblast, slavo, ugled in bogastvo smo imeli ter kako dobro smo živeli. Zdaj pa se je čas obrnil proti nam in usoda nas sovražno preganja. Prišla sem prosit za tvojo dobroto, potem ko sem jo nekoč sama izkazovala, kajti ko moški umre, njegove žene in hčere padejo v ponižanje.« Nato je zapela te verze:

Dovolj ti pove že to, da smrt razkriva čudesa; kar nam je skrito ob koncu življenja, nikoli ni daleč od nas. Ti dnevi so le postaje na poti in njihove vode so pomešane z nesrečami. Nič ni tako ranilo mojega srca kakor izguba plemenitih ljudi, ki so jih obdale najhujše preizkušnje. Ko je Nuzhat az Zaman slišala te besede, se je spomnila brata Dav al Makana in njegovega sina Kan ma Kana. Povabila jo je bliže, se obrnila k njej in rekla: »Zdaj sem jaz bogata, ti pa revna. Pri Bogu, v pomanjkanju smo te pustili le zato, ker smo se bali raniti tvoje srce, da ne bi pomislila, da so naši darovi miloščina. Vse dobro, kar imamo, vendar izvira od tebe in tvojega moža. Naša hiša je tvoja hiša; kar je naše, je tvoje, in tvoje breme je tudi naše.« Nato jo je obdarila z razkošnimi oblačili in ji v palači namenila prostore tik ob svojih sobanah. Tako sta ona in njen sin Kan ma Kan pri njih zaživela prijetno življenje. Nuzhat az Zaman je tudi njega oblekla v kraljevska oblačila in jima dodelila sužnje, da so jima stregle. Čez nekaj časa je možu pripovedovala o ženi svojega brata Dav al Makana. Oči so se mu orosile in rekel je: »Če želiš videti, kakšen bo svet po tebi, poglej, kakšen je po drugih. Poskrbi torej, da bo pri nas častno sprejeta.« Šeherezado je dohitelo jutro in prenehala je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.