Prevod

Pripovedujejo, da je poveljnik vernikov Omar ibn al-Hatab, naj bo Bog zadovoljen z njim, poslal muslimansko vojsko proti sovražniku v smeri Sirije. Muslimani so tesno oblegali eno njegovih utrdb. Med njimi sta bila dva brata, ki ju je Bog obdaril z veliko bojevitostjo in pogumom pred sovražnikom. Poveljnik utrdbe je svojim veljakom in junakom, ki so ga obdajali, govoril: »Ko bi ta dva muslimana onesposobili ali ubili, bi vas obvaroval vseh drugih.« Zato so jima nenehno nastavljali pasti, kovali spletke in pripravljali vse več zased, dokler niso enega ujeli, drugega pa ubili, tako da je umrl mučeniške smrti. Ujetega muslimana so privedli pred poveljnika utrdbe. Ko ga je ta zagledal, je dejal: »Ubiti takega moža bi bila velika škoda, a tudi njegova vrnitev med muslimane bi nam prinesla nesrečo.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 475. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je poveljnik utrdbe, ko so mu sovražniki privedli ujetega muslimana in ga je zagledal, dejal: ‘Ubiti takega moža bi bila velika škoda, a tudi njegova vrnitev med muslimane bi nam prinesla nesrečo. Želel bi si, da bi sprejel krščansko vero ter nam postal pomočnik in opora.’ Tedaj je eden njegovih patricijev dejal: ‘O poveljnik, jaz ga bom zapeljal, da bo odpadel od svoje vere. Arabci namreč močno hrepenijo po ženskah, jaz pa imam hčer, ki jo krasita lepota in popolnost. Če jo uzre, ga bo očarala.’ Poveljnik je rekel: ‘Izročam ti ga. Odpelji ga.’ Patricij ga je odpeljal na svoj dom, dekle oblekel v oblačila, ki so še poudarila njeno lepoto in ljubkost, nato pa moža privedel v hišo in dal prinesti jedi. Krščansko dekle je stalo pred njim kakor služabnica, poslušna svojemu gospodarju, in čakalo, da ji kaj ukaže, da bi ga ubogala. Ko je musliman spoznal, kaj ga je doletelo, se je zatekel k vzvišenemu Bogu, povesil pogled ter se posvetil čaščenju svojega Gospoda in branju Korana. Imel je lep glas in dar, ki je ganil dušo, zato ga je krščansko dekle silno vzljubilo in se vanj strastno zaljubilo. Tako je minilo sedem dni, dokler ni začela govoriti: ‘Ko bi le privolil, da sprejmem islam!’ Njeno srce pa je prepevalo te verze:

‘Se odvračaš od mene, ko srce hrepeni po tebi? Zate bi dala življenje, v srcu ti je bivališče. Rada zapustim svoje ljudstvo in se odrečem veri, ki jo brani oster meč. Pričujem, da je Bog in da ni drugega Gospoda; dokaz je trden in vsak dvom razblinjen. Morda mi tisti, ki se odvrača, nakloni združitev in ohladi srce, ki ga žgeta hrepenenje in ljubezen. Saj se vrata lahko odpro, potem ko so bila zaprta, in želje se izpolnijo tudi človeku, ki so ga pestile stiske.’ Ko ji je pošla potrpežljivost in je tesnoba stisnila njene prsi, se mu je vrgla pred noge in rekla: ‘Pri tvoji veri te prosim, poslušaj me!’ Vprašal je: ‘Kaj mi želiš povedati?’ Rekla je: ‘Pouči me o islamu.’ Predstavil ji ga je in sprejela je islam. Nato se je obredno očistila in naučil jo je moliti. Ko je vse to opravila, je rekla: ‘Moj brat, islam sem sprejela zaradi tebe in zato, ker si želim tvoje bližine.’ Odgovoril ji je: ‘Islam dovoljuje poroko le ob navzočnosti dveh pravičnih prič, z ženitvenim darom in nevestinim skrbnikom. Jaz pa nimam ne prič ne skrbnika ne ženitvenega daru. Če bi našla način, da odideva od tod, bi lahko upal, da doseževa deželo islama, in obljubim ti, da ne bom imel nobene druge žene razen tebe.’ Rekla je: ‘Našla bom način.’ Nato je poklicala očeta in mater ter jima rekla: ‘Temu muslimanu se je omehčalo srce in želi sprejeti našo vero. Jaz pa mu bom naklonila, kar si želi od mene. Toda rekel je: »Tega ne morem storiti v kraju, kjer so ubili mojega brata. Če bi odšel od tod, bi se moje srce potolažilo in storil bi, kar pričakujete od mene.« Zato bi bilo prav, da me z njim pošljeta v drug kraj. Vama in kralju jamčim, da se bo izpolnilo, kar želite.’ Njen oče je odšel k poveljniku in mu to povedal. Ta se je silno razveselil in ukazal, naj ju skupaj z njim pošljejo v vas, ki jo je omenila. Odpravila sta se torej tja in v vasi prebila preostanek dneva. Ko ju je zagrnila noč, pa sta se podala na pot, kakor je nekdo dejal v verzih:

‘Rekli so: »Bliža se nam odhod.« Odvrnil sem: »Kolikokrat so mi že grozili z odhodom! Saj nimam drugega opravila, kakor da prečkam puščavo in merim zemljo, miljo za miljo. Če ljubljeni odidejo v kako deželo, tudi jaz postanem popotnik po njej. Hrepenenje po njih si vzamem za vodnika in tako mi kaže pot, četudi vodnika nimam.«’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 476. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta ujeti musliman in dekle v vasi, kamor sta prišla, prebila preostanek dneva. Ko ju je zagrnila noč, sta se odpravila na pot in potovala vso tisto noč. Mladenič je jezdil hitrega konja, dekle pa je posadil za seboj. Jezdil je, dokler se ni približalo jutro; tedaj je zavil s poti, ji pomagal sestopiti, opravil obredno umivanje in skupaj sta zmolila jutranjo molitev. Medtem sta nenadoma zaslišala rožljanje orožja, žvenket uzd, moške glasove in topot konjskih kopit. Rekel ji je: ‘Dekle, krščanski zasledovalci so naju dohiteli. Kaj naj storiva? Konj je tako izmučen in onemogel, da ne zmore več niti koraka.’ Rekla mu je: ‘Gorje ti! Si se prestrašil in izgubil pogum?’ Odgovoril je: ‘Da.’ Rekla je: ‘Kje pa je zdaj vse tisto, kar si mi govoril o moči svojega Gospoda in o tem, kako pomaga tistim, ki ga kličejo na pomoč? Pridi, ponižno ga prosiva in ga kličeva. Morda nama nakloni svojo pomoč in naju reši po svoji milosti, slavljen in vzvišen bodi!’ Odgovoril je: ‘Pri Bogu, dobro si povedala!’ Začela sta ponižno prositi vzvišenega Boga, mladenič pa je izgovarjal te verze: ‘Vsako uro te potrebujem, četudi bi mi čelo krasila venec in krona. Ti si moja največja potreba; če bi moja roka dosegla, kar si ti želiš, ne bi potreboval ničesar več. Ničesar, kar imaš, ne odrekaš nikomur; reka tvoje darežljivosti nenehno teče in se preliva. Jaz pa sem zaradi svoje nepokorščine zagrnjen, medtem ko luč tvojega odpuščanja, o Potrpežljivi, žari. O ti, ki razganjaš gorje, odreši me stiske, ki me je zadela! Kdo drug razen tebe bi mi jo mogel pregnati?’ Medtem ko je molil, dekle pa je na njegove prošnje odgovarjalo z amen in se jima je topot konj vse bolj približeval, je mladenič zaslišal glas svojega brata, ki je bil ubit in je umrl mučeniške smrti. Govoril mu je: ‘Moj brat, ne boj se in ne žalosti se! To je Božje odposlanstvo, njegovi angeli. Poslal jih je k vama, da bi bili priče vajini poroki. Vzvišeni Bog se je pred svojimi angeli ponašal z vama in vama naklonil plačilo blaženih in mučencev. Za vaju je skrčil zemljo in zjutraj boš med gorami pri Medini. Ko se srečaš z Omarjem ibn al-Hatabom, naj bo Bog zadovoljen z njim, mu prenesi moj pozdrav in mu reci: »Naj te Bog bogato nagradi za vse, kar si storil za islam! Zvesto si mu služil in si neumorno prizadeval.«’ Nato so angeli povzdignili glasove, pozdravili njega in njegovo ženo ter rekli: ‘Vzvišeni Bog jo je poročil s teboj dva tisoč let, preden je ustvaril vajinega očeta Adama, mir z njim.’ Preplavili so ju radost, veselje, varnost in blaženost; njuno prepričanje se je okrepilo in pot bogaboječih je postala še trdnejša. Ko je napočila zora, sta zmolila jutranjo molitev. Omar ibn al-Hatab, naj bo Bog zadovoljen z njim, je navadno molil jutranjo molitev še v temi. Včasih je stopil v mihrab, ko sta za njim stala le dva moža, in začel moliti s suro Živina ali s suro Ženske. Medtem se je speči prebudil, tisti, ki se je umival, je dokončal obredno umivanje, in prišel je tudi tisti, ki je živel daleč. Še preden je končal prvi molitveni sklop, je bila mošeja polna ljudi. Drugi sklop je nato opravil s kratko suro in ga hitro sklenil. Tistega dne pa je že v prvem sklopu zmolil kratko suro in tudi v drugem ravnal enako. Ko je molitev zaključil s pozdravom, se je ozrl po svojih tovariših in rekel: ‘Pojdimo naproti ženinu in nevesti!’ Njegovi tovariši so se začudili, saj niso razumeli njegovih besed. Stopil je prednje in sledili so mu do mestnih vrat. Ko je mladenič v jutranji svetlobi zagledal obrise Medine, se je z ženo za seboj napotil proti vratom. Tam so ga pričakali Omar in muslimani ter ga pozdravili. Ko so vstopili v mesto, je Omar, naj bo Bog zadovoljen z njim, ukazal pripraviti svatovsko pojedino. Muslimani so prišli in jedli, mladenič pa je stopil k svoji nevesti in vzvišeni Bog mu je z njo naklonil otroke.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prenehala je pripovedovati.

Ko je nastopila 477. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Omar ibn al-Hatab, naj bo Bog zadovoljen z njim, ukazal pripraviti svatovsko pojedino. Muslimani so prišli in jedli, mladenič pa je stopil k svoji nevesti in Bog mu je z njo naklonil otroke, ki so se bojevali na Božji poti in ponosno ohranjali spomin na svoj rod. Kako lepo je bilo o tem rečeno:

‘Vidim te pred vrati, kako jokaš in tožiš, a za razliko od drugih prosilcev ne dobiš odgovora. Te je zadel zli pogled ali doletela nesreča, da ti zastor brani do vrat Ljubljenega? Zakliči danes, o nesrečnik, in vztrajno omenjaj njegovo ime; pokesaj se, kakor so se drugi pokesali in se vrnili k njemu. Morda dež odpuščanja izpere preteklost in se na grešnike usuje nagrada. Saj se ujetnik lahko reši, čeprav je vklenjen, in vratovi se osvobodijo iz ječe kazni.’ In živeli so v največjem blagostanju in popolni radosti, dokler jih ni obiskal rušilec užitkov in razdiralec družb.«