Zgodba o pajku in vetru

Besedilo

Zgodba o pajku in vetru

Rekla je: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj vprašal vezirja: »Kakšna pa je zgodba o pajkovki in vetru?« Vezir je odgovoril: »Vedi, o kralj, da se je neka pajkovka oprijela visokih vrat na odmaknjenem kraju, si tam spletla dom in v njem varno prebivala. Zahvaljevala se je vzvišenemu Bogu, ki ji je naklonil ta kraj in jo rešil strahu pred gomazečimi živalmi. Tako je živela nekaj časa in se zahvaljevala Bogu za mir ter za hrano, ki ji je ni nikoli zmanjkalo. Tedaj jo je njen Stvarnik postavil na preizkušnjo in jo spravil iz njenega doma, da bi videl, kako hvaležna in potrpežljiva bo. Poslal ji je silovit vzhodni veter, ki jo je odnesel skupaj z njenim domom in jo vrgel v morje. Valovi so jo naplavili na kopno in tam se je zahvalila vzvišenemu Bogu, da je ostala živa, nato pa začela očitati vetru: ‘O veter, zakaj si mi to storil? Kakšno korist si imel od tega, da si me iz mojega kraja prenesel sem? Saj sem v svojem domu vrh tistih vrat živela varno in spokojno!’ Veter ji je odgovoril: ‘Nehaj mi očitati! Vrnil se bom pote in te odnesel tja, kjer si bila poprej.’ Pajkovka je potrpežljivo čakala in upala, da se bo vrnila na svoje mesto, dokler severni veter ni odšel, ne da bi jo odnesel nazaj. Nato je zavel južni veter, šinil mimo nje, jo pograbil in odletel z njo proti njenemu nekdanjemu domu. Ko jo je nesel mimo njega, ga je prepoznala in se ga oprijela. Mi pa prosimo Boga, ki je kralja nagradil za njegovo osamljenost in potrpežljivost ter mu v visoki starosti, ko je že obupal, naklonil tega dečka; ni ga vzel s tega sveta, preden mu je podaril radost za oči, in mu je podelil kraljestvo in oblast, da je bil usmiljen do svojih podložnikov in jih obdaroval s svojo dobroto.« Kralj je rekel: »Bogu gre hvala nad vsako hvalo in zahvala nad vsako zahvalo! Ni boga razen Njega, Stvarnika vsega, ki se nam je dal spoznati po svetlobi svojih del in veličastju svoje mogočnosti. Kraljestvo in oblast na svoji zemlji podeli tistemu izmed svojih služabnikov, ki ga izbere, saj po svoji volji izbira med njimi, da jih postavi za namestnike in skrbnike nad svojimi stvaritvami. Zapoveduje jim, naj med ljudmi ravnajo pravično in nepristransko, uveljavljajo zakone in izročila, delajo po resnici ter pošteno skrbijo za njihove zadeve, kakor je ljubo Njemu in njim. Kdor izmed njih izpolnjuje Božje zapovedi, si zagotovi srečo in je poslušen svojemu Gospodu; Bog ga obvaruje grozot tega sveta in ga lepo poplača na onem, kajti ne pusti, da bi šlo plačilo dobrotnikov v nič. Kdor pa ravna drugače, kakor je zapovedal Bog, se hudo pregreši, je neposlušen svojemu Gospodu in daje prednost temu svetu pred onim. Tak človek na tem svetu ne zapusti častnega spomina in na onem nima deleža, kajti Bog krivičnežem in pokvarjencem ne daje odloga in nikogar izmed svojih služabnikov ne prezre. Ti naši vezirji so povedali, da nam je zaradi našega pravičnega ravnanja z njimi in dobrega vladanja naklonil milost, tako nam kakor njim, da se Mu znamo zahvaljevati in si s tem zaslužiti še več Njegovih darov. Vsak izmed njih je povedal, kar mu je Bog navdihnil, in vsi so se goreče zahvaljevali vzvišenemu Bogu ter Ga hvalili za Njegovo milost in dobroto. Tudi jaz se zahvaljujem Bogu, saj sem le služabnik, ki uboga Njegove ukaze; moje srce je v Njegovih rokah in moj jezik mu sledi. Zadovoljen sem z vsem, kar Bog odloči zame in zanje, kakršna koli že bo usoda. Vsak izmed njih je povedal, kar mu je prišlo na misel o tem dečku, in spregovoril o novem blagoslovu, ki nam je bil dan, ko sem dosegel starost, v kateri človeka premagujeta obup in šibka vera. Hvala Bogu, ki nas je rešil prikrajšanosti in menjavanja vladarjev, kakor se menjavata noč in dan! To je bila velika milost zanje in za nas. Zato hvalimo vzvišenega Boga, ki nam je podaril tega poslušnega in ubogljivega dečka ter mu namenil vzvišeno mesto dediča prestola. Prosimo Ga pri Njegovi dobroti in prizanesljivosti, naj mu nakloni srečo pri vsakem koraku in ga vodi k dobrim delom, da bo postal kralj in vladar, ki bo svojim podložnikom vladal pravično in nepristransko ter jih varoval pogubne samovolje, po Njegovi milosti, dobroti in radodarnosti.«

Ko je kralj končal svoj govor, so modreci in učenjaki vstali, se priklonili do tal pred Bogom, se zahvalili kralju in mu poljubili roke, nato pa se je vsak vrnil domov. Kralj je tedaj odšel v svoje sobane, pogledal dečka, molil zanj in mu dal ime Vardhan. Ko je deček dopolnil dvanajst let, ga je kralj hotel poučiti v vedah, zato mu je sredi mesta zgradil palačo s tristo šestdesetimi sobanami. Vanjo je nastanil dečka in mu določil tri modrece in učenjake. Ukazal jim je, naj ga učijo brez predaha, podnevi in ponoči, naj z njim prebijejo po en dan v vsaki sobani in skrbijo, da ne bo nobene vede, ki ga je ne bi naučili, dokler ne bo poznal vseh. Na vrata vsake sobane naj napišejo, katere vede ga učijo v njej, vsakih sedem dni pa naj mu poročajo, kaj se je naučil.

Učenjaki so se posvetili dečku in ga brez predaha poučevali podnevi in ponoči, ne da bi mu odtegovali kar koli od svojega znanja. Deček je pokazal takšno bistrino duha, tako dobro razumevanje in takšno dovzetnost za znanje, kakršnih pred njim ni pokazal še nihče. Vsak teden so kralju poročali, koliko se je njegov sin naučil in kako dobro je snov osvojil. Kralj je iz njihovih poročil spoznaval, da si deček pridobiva izvrstno znanje in lepo omiko. Učenjaki so govorili: »Nikoli še nismo videli nikogar, ki bi bil obdarjen s takšno dojemljivostjo kakor ta deček. Naj ti ga Bog blagoslovi in ti nakloni veselje ob njegovem življenju!« Ko je deček sklenil dvanajst let učenja, je iz vsake vede osvojil njeno najboljše in presegel vse učenjake in modrece svojega časa. Učenjaki so ga pripeljali h kralju, njegovemu očetu, in rekli: »Naj Bog razveseli tvoje oči, o kralj, s tem srečnim sinom! Pripeljali smo ti ga, potem ko se je naučil vseh ved, in noben učenjak ali modrec našega časa ni dosegel tega, kar je dosegel on.« Kralj se je silno razveselil, se še bolj goreče zahvaljeval vzvišenemu Bogu in padel predenj na obraz z besedami: »Hvala Bogu za Njegove neštete darove!« Nato je poklical vezirja Šamasa in mu rekel: »Vedi, Šamas, da so prišli k meni učenjaki in mi povedali, da se je moj sin naučil vseh ved. Prav nobene ni ostalo, ki ga je ne bi naučili, tako da je v znanju presegel vse svoje predhodnike. Kaj praviš na to, Šamas?« Ta se je tedaj priklonil do tal pred vsemogočnim Bogom, poljubil kraljeve roke in rekel: »Rubin ne more drugače, kakor da sveti kakor svetilka, četudi leži v osrčju trdne gore. Tvoj sin je dragulj in njegova mladost mu ne preprečuje, da bi bil moder. Hvala Bogu za vse, kar mu je naklonil! Jutri ga bom, če bo taka volja vzvišenega Boga, izprašal in ga spodbudil, naj pokaže svoje znanje pred zborom izbranih učenjakov in emirjev, ki ga bom sklical zanj.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila v svoji dovoljeni pripovedi.

Ko je nastopila 909. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Džalijad, ko je slišal Šamasove besede, ukazal najuglednejšim učenjakom, najbistrejšim izobražencem in najspretnejšim modrecem, naj naslednji dan pridejo v kraljevo palačo. Vsi so prišli, in ko so se zbrali pred kraljevimi vrati, jim je dovolil vstopiti. Nato je prišel vezir Šamas in poljubil roke kraljevemu sinu. Kraljevi sin je vstal in se pred Šamasom priklonil do tal. Šamas mu je rekel: »Levji mladič se ne sme klanjati nobeni drugi zveri in ne spodobi se, da bi se svetloba družila s temo.« Deček je odgovoril: »Ko je levji mladič zagledal kraljevega vezirja, se mu je priklonil.« Tedaj je Šamas rekel: »Povej mi, kdo je večen brez omejitev, kateri sta njegovi dve stvarstvi in kaj je v teh dveh stvarstvih večno?« Deček je odgovoril: »Večen brez omejitev je vsemogočni Bog, kajti On je prvi brez začetka in poslednji brez konca. Njegovi dve stvarstvi sta ta in oni svet, večno v teh dveh stvarstvih pa je blaženstvo na onem svetu.« Šamas je rekel: »Resnico si povedal in sprejemam tvoj odgovor, vendar bi rad, da mi poveš, od kod veš, da je eno od teh dveh stvarstev ta svet, drugo pa oni svet.« Deček je odgovoril: »Ker je bil ta svet ustvarjen, ko ni obstajalo še nič, in je tako postal prvo stvarstvo. Toda njegov obstoj je minljiv in hitro izgine, dejanja na njem pa terjajo plačilo. To zahteva, da se minljivo znova obudi, zato je oni svet drugo stvarstvo.« Šamas je rekel: »Resnico si povedal in sprejemam tvoj odgovor, vendar bi rad, da mi poveš, od kod veš, da je blaženstvo na onem svetu tisto, kar je v obeh stvarstvih večno.« Deček je odgovoril: »To vem, ker je oni svet bivališče plačila za dejanja, ki ga je pripravil On, ki ostaja in nikoli ne mine.« Šamas je rekel: »Povej mi, čigava dejanja so med ljudmi na tem svetu najbolj hvalevredna?« Deček je odgovoril: »Dejanja tistega, ki daje prednost onemu svetu pred tem.« Šamas je vprašal: »In kdo daje prednost onemu svetu pred tem?« Deček je odgovoril: »Kdor ve, da prebiva v minljivem bivališču, da je bil ustvarjen le zato, da umre, in da bo po smrti odgovarjal za svoja dejanja. Tudi če bi kdo na tem svetu živel večno, ne bi smel dajati prednosti temu svetu pred onim.« Šamas je rekel: »Povej mi, ali lahko obstaja oni svet brez tega?« Deček je odgovoril: »Kdor nima tega sveta, tudi onega nima. Toda ta svet, njegove prebivalce in kraj, kamor se bodo nazadnje vrnili, vidim kakor prebivalce posestev, ki jim je neki emir zgradil tesno hišo in jih zaprl vanjo. Naložil jim je delo, vsakemu določil rok in mu postavil nadzornika. Kdor je opravil zapovedano delo, ga je nadzornik odvedel iz tesnobe; kdor pa dela ni opravil, je bil po izteku določenega roka kaznovan. Ko so bili tako zaprti, je skozi razpoke v hiši začel mezeti med. Ko so ga jedli ter okusili njegov prijetni okus in sladkost, so zanemarili delo, ki jim je bilo naloženo, in ga povsem opustili. Potrpežljivo so prenašali tesnobo in bridkost, v katerih so živeli, čeprav so vedeli, kakšna kazen jih čaka, in se zadovoljili s tisto neznatno sladkostjo. Njihov nadzornik pa ni nikogar pustil v hiši, ko se mu je iztekel rok, temveč ga je odvedel ven. Tako smo spoznali, da je ta svet bivališče, v katerem so oči zaslepljene in njegovim prebivalcem neopazno mineva odmerjeni čas. Kdor najde tisto drobno sladkost, ki jo ponuja ta svet, in se ji ves posveti, bo med pogubljenimi, ker je dal prednost zadevam tega sveta pred onim. Kdor pa daje prednost onemu svetu pred tem in se ne ozira na tisto drobno sladkost, bo med rešenimi.«

Šamas je rekel: »Slišal sem, kar si povedal o tem in onem svetu, in sprejemam tvoje besede. Vendar vidim, da imata oba oblast nad človekom, zato mora ugoditi obema, čeprav si nasprotujeta. Če se služabnik posveti pridobivanju sredstev za življenje, s tem škoduje svoji duši na onem svetu; če pa se posveti onemu svetu, škoduje svojemu telesu. Nikakor torej ne more hkrati ugoditi obema, ki si nasprotujeta.«