Kralj in žena njegovega vezirja

Besedilo

Kralj in žena njegovega vezirja

Izvedela sem, o kralj, da je nekoč živel kralj, ki je bil strastno vdan ljubezni do žensk. Nekega dne, ko je bil sam v svoji palači, je zagledal mladenko na strehi njene hiše. Bila je tako lepa in ljubka, da se ob pogledu nanjo ni mogel ubraniti ljubezni. Povprašal je, čigava je hiša, in povedali so mu: »To je hiša tvojega vizirja, tega in tega.« Pri priči je vstal in poslal po vizirja. Ko je ta prišel predenj, mu je ukazal, naj odpotuje v neki del kraljestva, pregleda tamkajšnje razmere in se nato vrne. Vizir je odpotoval, kakor mu je ukazal kralj, ta pa je po njegovem odhodu z zvijačo prišel v njegovo hišo. Ko ga je mladenka zagledala, ga je prepoznala, skočila na noge, mu poljubila roke in stopala ter mu izrekla dobrodošlico. Nato je obstala nekoliko stran in mu začela streči. Rekla mu je: »O naš gospodar, čemu ta blagoslovljeni obisk? Ženska, kakršna sem jaz, ni vredna tolikšne časti.« Odgovoril je: »Ljubezen do tebe in hrepenenje po tebi sta me privedla sem.« Znova je poljubila tla pred njim in rekla: »O naš gospodar, še za služabnico katerega od kraljevih služabnikov nisem primerna. Kako mi je torej pripadla taka sreča, da pri tebi uživam tolikšno naklonjenost?« Kralj je iztegnil roko proti njej, ona pa je rekla: »Za to bo še dovolj časa. Potrpi, o kralj, in ostani danes ves dan pri meni, da ti pripravim kaj za pod zob.« Kralj je sedel na vizirjevo blazino, mladenka pa je vstala in mu prinesla knjigo s poučnimi nauki in pravili lepega vedenja, da bi jo bral, medtem ko mu bo pripravljala jed. Kralj je vzel knjigo in začel brati. V njej je našel toliko svaril in modrih izrekov, da so ga odvrnili od prešuštva in mu vzeli voljo do greha.

Ko je pripravila jedi, jih je postavila predenj. Krožnikov je bilo devetdeset in kralj je iz vsakega pojedel po žlico. Jedi so bile različne, a vse so imele enak okus. Kralj se je temu silno začudil in rekel: »Mladenka, vidim toliko različnih jedi, vendar imajo vse enak okus!« Odgovorila mu je: »Bog naj osreči kralja! S tem sem ti hotela pokazati prispodobo, da bi se iz nje kaj naučil.« Vprašal jo je: »Kaj pa pomeni?« Rekla je: »Bog naj nakloni vse dobro našemu gospodu kralju! V tvoji palači je devetdeset priležnic različnih polti, a vse imajo enak okus.« Ko je kralj slišal te besede, ga je pred njo oblil sram. Takoj je vstal in odšel iz hiše, ne da bi se je kakor koli dotaknil. V zadregi je pod blazino pozabil svoj prstan in se vrnil v palačo. Ko je tam sedel, je ravno prispel vizir, stopil predenj, poljubil tla in mu poročal o zadevah, zaradi katerih ga je poslal na pot. Nato se je vizir vrnil domov in sedel na svojo blazino. Segel je podnjo in našel kraljev prstan. Pobral ga je in si najdbo vzel k srcu. Celo leto se je izogibal mladenki in z njo ni spregovoril niti besede, ona pa ni vedela, zakaj se jezi nanjo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 579. noč

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je vizir celo leto izogibal mladenki in z njo ni spregovoril niti besede, ona pa ni vedela, zakaj se jezi nanjo. Ko se je to vleklo že predolgo in še vedno ni poznala vzroka, je poslala po očeta ter mu povedala, kaj se ji je zgodilo in kako se je mož že celo leto izogiba. Oče ji je rekel: »Pritožil se bom nad njim, ko bo pred kraljem.« Nekega dne je prišel na dvor in našel vizirja pri kralju, pred katerim je sedel tudi vojaški sodnik. Podal je obtožbo proti vizirju in rekel: »Vsemogočni Bog naj nakloni vse dobro kralju! Imel sem lep vrt, ki sem ga zasadil z lastnimi rokami in vanj vložil svoj denar, dokler ni obrodil in so njegovi sadovi postali sladki. Nato sem ga podaril temu tvojemu vizirju. Jedel je z njega, kolikor mu je bilo po volji, potem pa ga je opustil in ga ni več zalival. Cvetje je ovenelo, vrt je izgubil svoj sijaj in propadel.« Vizir je rekel: »O kralj, ta mož govori resnico. Skrbel sem za vrt in užival njegove sadove, toda nekega dne sem v njem zagledal levjo sled. Zbal sem se zase in se mu nehal približevati.« Kralj je razumel, da je sled, ki jo je našel vizir, njegov prstan, pozabljen v hiši. Zato mu je rekel: »Vrni se, o vizir, na svoj vrt, varen si in lahko si brez skrbi. Lev se ga ni dotaknil. Slišal sem sicer, da je prišel vanj, vendar mu ni storil nič hudega. To ti prisegam pri časti svojih očetov in dedov.« Vizir je tedaj odgovoril: »Slišim in ubogam.« Nato se je vrnil domov, poslal po ženo in se z njo spravil, prepričan o njeni kreposti.