Prevod

Mladenič je rekel: »Vedi, moj gospod, da je bil moj oče eden najuglednejših trgovcev in da razen mene ni imel nobenega otroka. Imel sem sestrično, hčer očetovega brata, s katero sva odraščala v očetovi hiši, saj ji je oče umrl. Še pred smrtjo pa sta se z mojim očetom dogovorila, da me bosta poročila z njo. Ko sem dorasel v moža in je ona dozorela v žensko, je niso skrivali pred menoj in tudi mene ne pred njo. Potem je oče spregovoril z materjo: ‘Letos bomo sklenili zakonsko zvezo med Azizom in Azizo.’ Mati se je strinjala in oče je začel pripravljati vse potrebno za gostije. Ves ta čas sva s sestrično spala skupaj v isti postelji in nisva vedela, kaj naju čaka, le da je bila ona bolj dojemljiva od mene, več je vedela in bolje razumela. Ko je oče pripravil vse za svatbo in je bilo treba le še skleniti zakon ter me združiti s sestrično, se je odločil, da se poročiva po petkovi molitvi. Odšel je k prijateljem, trgovcem in drugim, ter jih o tem obvestil, mati pa je povabila svoje prijateljice in sorodnice. Ko je prišel petek, so umili dvorano, pripravljeno za goste, oprali njen marmor, po naši hiši razgrnili preproge in vanjo prinesli vse potrebno, potem ko so stene okrasili z zlatom pretkanimi tkaninami. Gostje so se dogovorili, da pridejo k nam po petkovi molitvi. Oče je nato poskrbel še za slaščice in pladnje sladkornih dobrot in ostala je le še sklenitev zakona. Mati me je poslala v kopališče, za menoj pa novo obleko iz najimenitnejšega blaga. Ko sem prišel iz kopeli, sem si nadel to razkošno, odišavljeno obleko. Iz nje je zavel tako prijeten vonj, da je z njim zadišala vsa ulica. Namenil sem se v mošejo, tedaj pa sem se spomnil prijatelja in se obrnil, da bi ga poiskal ter povabil k sklenitvi zakona. Rekel sem si: ‘S tem se bom zamotil, dokler se ne približa čas molitve.’

Zavil sem v uličico, v kateri še nikoli nisem bil. Od kopeli in nove obleke sem bil ves prepoten; znoj mi je tekel po telesu in iz mene so se širile dišave. Na začetku uličice sem sedel na zidano klop, da bi si odpočil, podse pa sem pogrnil vezen robec, ki sem ga imel pri sebi. Vročina me je vse bolj pritiskala, čelo se mi je orosilo in znoj mi je začel polzeti po obrazu. Z robcem si ga nisem mogel obrisati, ker sem sedel na njem, zato sem hotel prijeti za rob svojega dolgega ogrinjala in si z njim obrisati lica. Tedaj pa je od zgoraj name padel bel robec, nežnejši od sapice in očem ljubši kakor ozdravljenje bolniku. Prijel sem ga in dvignil glavo, da bi videl, od kod je padel, in pogled se mi je srečal s pogledom gazeljeoke lepotice, ki ga je spustila.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila sto trinajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič rekel Tadžu al Muluku: ‘Dvignil sem glavo, da bi videl, od kod je padel robec, in pogled se mi je srečal s pogledom gazeljeoke lepotice. Nagibala se je skozi lino v oknu z medeninasto mrežo; moje oči še nikoli niso videle lepše ženske in moj jezik je ne bi mogel opisati. Ko je opazila, da jo gledam, si je položila prst v usta, potem pa je sredinec stisnila h kazalcu in si oba položila na prsi med dojki. Nato je umaknila glavo, zaprla lino in odšla. V srcu mi je vzplamtel ogenj, ki se je vse bolj razgoreval; en sam pogled mi je zapustil tisoč bolečin. Bil sem zmeden, saj nisem slišal, da bi kaj rekla, in nisem razumel njenih znamenj. Spet sem pogledal proti lini, vendar je bila zaprta. Potrpežljivo sem čakal do sončnega zahoda, a nisem slišal glasu in nisem nikogar zagledal. Ko sem izgubil upanje, da jo bom še videl, sem vstal in vzel robec s seboj. Razgrnil sem ga in iz njega je zadišalo po mošusu. Ta vonj me je tako prevzel, da se mi je zdelo, kakor da sem v raju. Ko sem robec razpel pred seboj, je iz njega padel droben listič. Odprl sem ga in videl, da je prepojen s prijetnimi dišavami, na njem pa so bili zapisani ti verzi:

Poslal sem mu pismo, potožil o mukah ljubezni, v drobni pisavi, saj pisav je nešteto. Pa rekel je: »Prijatelj, zakaj so tvoje črke tako tenke in drobne, da jih komaj razločim?« Odvrnil sem: »Ker tudi sam sem shujšan in slaboten; takšna je pisava zaljubljenih.« Ko sem prebral verze, sem si ogledal lepoto robca in na enem njegovih robov zagledal ti vrstici:

Puh je zapisal — o, kakšen pisar! — na lici dve vrstici z dišečo baziliko. Kako se zmedeta sonce in luna, ko se prikaže, in kako je veje sram, ko se zaziblje! Na drugem robu pa sta bili zapisani ti vrstici:

Puh je z ambro na biser zapisal dve vrstici iz gagata na jabolki lic. Smrt je v njegovih otožnih očeh, ko se zazre vate, in opoj je v licih, ne v vinu. Ko sem videl pesmi na robcu, mi je v srcu vzplamtel plamen in v meni so se množili hrepenenje in misli. Vzel sem robec in listič ter ju odnesel domov, ne da bi vedel, kako naj dosežem srečanje, in ne da bi znal razvozlati to zmedo ljubezni. Domov sem prišel šele globoko v noč. Sestrična je sedela in jokala. Ko me je zagledala, si je obrisala solze, stopila k meni, mi slekla obleko in me vprašala, zakaj me ni bilo. Povedala mi je, da so se v naši hiši zbrali vsi gostje, emirji, veljaki, trgovci in drugi, da so prišli kadija in priče, pojedli obed ter dolgo sedeli in čakali, da pridem sklenit zakon. Ko so obupali nad mojim prihodom, so se razšli in odšli vsak svojo pot. Rekla mi je: »Tvoj oče se je silno razjezil in prisegel, da naju ne bo poročil do prihodnjega leta, ker je za to svatbo porabil veliko denarja.« Nato me je vprašala: »Kaj se ti je danes zgodilo, da si se vrnil tako pozno in je zaradi tvoje odsotnosti nastala vsa ta zmešnjava?« Povedal sem ji, kaj se mi je pripetilo, omenil robec in ji vse opisal od začetka do konca. Vzela je listič in robec, prebrala, kar je bilo na njiju napisano, in solze so ji stekle po licih. Nato je zrecitirala te verze:

Kdor pravi, da začetek ljubezni si izbereš, mu reci: »Lažeš! Vsa ljubezen je prisila.« A v tem, čemur se ne moreš upreti, ni sramote, kot pričajo zgodbe, ki so prišle do nas. Če hočeš, ji reci muka, ki sladi, ali utrip v srcu, ali udarec; ali milost, ali kazen, ali želja, ki dušo pomiri ali pogubi. In vendar so njeni dnevi prazniki, njene ustnice se vselej smehljajo, njene dišeče sapice so slovesnost in pred njo izgine vse, kar nas kazi. Potem me je vprašala: »Kaj ti je rekla in kaj ti je nakazala?« Odvrnil sem: »Ničesar ni rekla. Le prst si je položila v usta, nato ga stisnila k sredincu, položila oba na prsi in pokazala proti tlom. Potem je umaknila glavo ter zaprla lino in nisem je več videl. S seboj je odnesla moje srce. Do sončnega zahoda sem sedel in čakal, da se spet pokaže, pa se ni. Ko sem izgubil upanje, sem odšel. To je moja zgodba in prosim te, da mi pomagaš v nesreči, ki me je zadela.« Dvignila je glavo in rekla: »Bratranec, če bi zahteval moje oko, bi si ga izdrla izpod vek zate. Pomagala ti bom doseči tvojo željo in njej njeno, saj je zaljubljena vate, kakor si ti vanjo.« Vprašal sem jo: »Kaj pomenijo njena znamenja?« Rekla je: »S tem, da si je položila prst v usta, ti je povedala, da ji pomeniš toliko kakor duša njenemu telesu in da se bo vajine zveze oklenila z vsemi močmi. Robec je pozdrav, ki ga zaljubljeni pošiljajo svojim ljubljenim, listič pa pomeni, da je njena duša navezana nate. Ko si je dva prsta položila na prsi med dojki, ti je rekla: ‘Čez dva dni pridi sem, da tvoj prihod prežene mojo muko.’ Vedi, bratranec, da te ljubi in ti zaupa. Tako si razlagam njena znamenja. Če bi smela hoditi od hiše, bi vaju združila v najkrajšem času in vaju skrila pod rob svojega ogrinjala.« Mladenič je nadaljeval: »Ko sem slišal njene besede, sem se ji zahvalil in si rekel: ‘Potrpel bom dva dni.’ Nato sem dva dni ostal doma, nisem hodil nikamor, nisem jedel ne pil. Glavo sem položil sestrični v naročje, ona pa me je tolažila: ‘Zberi pogum in odločnost, pomiri srce in misli.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila sto štirinajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič rekel Tadžu al Muluku: ‘Ko sta minila dva dneva, mi je sestrična rekla: »Razvedri se, pomiri se, zberi pogum, obleci se in pojdi k njej ob dogovorjenem času.« Nato je vstala, mi preoblekla oblačila in me odišavila s kadilom. Zbral sem moči, opogumil srce in odšel. Hodil sem, dokler nisem prišel v uličico, ter nekaj časa sedel na zidani klopi. Tedaj se je lina odprla. Ozrl sem se k njej in ko sem jo zagledal, sem padel v nezavest. Ko sem prišel k sebi, sem se opogumil, utrdil srce in jo spet pogledal, pa sem znova izgubil zavest. Nato sem se zavedel in opazil, da ima pri sebi ogledalo in rdeč robec. Ko me je videla, si je razgalila podlakti, razprla vseh pet prstov in se z dlanjo ter prsti udarila po prsih. Potem je dvignila roke, pomolila ogledalo skozi lino, vzela rdeči robec, z njim izginila v notranjost in se vrnila. Trikrat ga je spustila skozi lino proti uličici in ga spet dvignila. Nato ga je ožela, zvila v roki in sklonila glavo. Umaknila se je od line, jo zaprla in odšla, ne da bi mi rekla eno samo besedo. Pustila me je zmedenega, saj nisem vedel, kaj pomenijo njena znamenja. Sedel sem do večerne molitve in se vrnil domov šele blizu polnoči. Sestrično sem našel z roko na licu; iz oči so ji tekle solze in recitirala je te verze:

Kaj naj storim, ko mi te nihče ne očita? Kako naj te pozabim, vitka veja? O obličje, ki si mi ugrabilo srce in se odvrnilo, čista ljubezen se ne more obrniti proč od tebe. Tvoje oči, turške puščice, storijo mojemu srcu, česar ne zmore oster, zglajen meč. Naložil si mi breme ljubezni, jaz pa komaj prenesem težo srajce in vse bolj slabim. Krvave solze sem točil, ko so mi grajavci rekli: »Iz oči tvojega ljubljenega ti preti oster meč.« Ko bi bilo moje srce kakor tvoje! Moje telo je shujšano kakor tvoj pas. Moj knez lepote, tvoj pogled mi je neizprosen in tvoja obrv nepravična. Laže, kdor pravi, da je vsa lepota v Jusufu: koliko Jusufov se skriva v tvoji lepoti! S težavo se obračam proč od tebe, ker se bojim oči opazovalcev — o, s kakšno težavo! Ko sem slišal njeno pesem, so se moje skrbi še povečale, žalost me je preplavila in sesedel sem se v kotu hiše. Vstala je, prišla k meni, me dvignila, mi slekla oblačila in mi z rokavom obrisala obraz. Nato me je vprašala, kaj se je zgodilo. Povedal sem ji vse, kar je storila tista ženska, in rekla je: »Bratranec, z dlanjo in petimi prsti ti je rekla: ‘Pridi čez pet dni.’ Z ogledalom in s tem, da je pomolila glavo skozi lino, pa ti je naročila: ‘Sedi pri barvarjevi prodajalni, dokler ne pride moj sel.’« Ko sem slišal njene besede, mi je v srcu vzplamtel ogenj. Rekel sem: »Pri Bogu, sestrična, tvoja razlaga je gotovo resnična, saj sem v uličici videl judovskega barvarja.« Nato sem zajokal, ona pa mi je rekla: »Zberi pogum in utrdi srce. Drugi ljubijo leta in leta ter potrpežljivo prenašajo žar ljubezni, ti pa si zaljubljen komaj teden dni. Kako te more že tako prevzemati obup?« Tolažila me je in mi prinesla hrano. Vzel sem grižljaj in ga hotel pojesti, pa nisem mogel. Odpovedal sem se jedi in pijači ter sladkemu spancu. Obraz mi je porumenel in moja lepota je usahnila, saj prej še nikoli nisem ljubil in sem šele zdaj okusil ljubezenski žar. Oslabel sem, zaradi mene pa je oslabela tudi sestrična. Vsako noč mi je pripovedovala o zaljubljencih in njihovih usodah, da bi me potolažila, dokler nisem zaspal. Ko sem se zbudil, sem jo našel budno zaradi mene, s solzami na licih. Tako je bilo, dokler ni minilo pet dni. Tedaj je vstala, mi pogrela vodo, me okopala in oblekla ter rekla: »Pojdi k njej. Naj Bog izpolni tvojo željo in ti nakloni, kar si želiš od ljubljene.« Odšel sem in hodil, dokler nisem prišel na začetek uličice. Bila je sobota in barvarjeva prodajalna je bila zaprta. Sedel sem pred njo vse do klica k popoldanski molitvi. Sonce je porumenelo, zaslišal se je klic k molitvi ob sončnem zahodu in spustila se je noč, jaz pa nisem videl nobenega njenega znamenja, slišal nobenega glasu in dobil nobene novice. Ker sem sedel sam, me je postalo strah. Vstal sem in kakor pijan odtaval domov. Ko sem vstopil, sem zagledal sestrično Azizo. Z eno roko se je držala klina, zabitega v steno, drugo je imela na prsih, globoko je vzdihovala in recitirala te verze:

Niti beduinka, ki so ji domači odšli daleč stran in hrepeni po vrbah in lovorju Hidžaza, ki ob pogledu na karavano z ognjem hrepenenja pripravi gostom obed in jim s solzami poteši žejo, ne čuti večje bolečine kakor jaz v svoji ljubezni; on pa misli, da sem se pregrešila, ker ga ljubim. Ko je končala pesem, se je obrnila in videla, da jokam. Z rokavom je obrisala svoje in moje solze, se mi nasmehnila in rekla: »Bratranec, naj ti Bog nakloni veselje v tem, kar ti je dal. Zakaj nisi nocoj ostal pri ljubljeni in pri njej izpolnil svoje želje?« Ko sem slišal njene besede, sem jo brcnil v prsi. Zvrnila se je na dvignjeni podest in s čelom udarila ob njegov rob. Tam je štrlel klin, ki se ji je zasadil v čelo. Pogledal sem jo in videl, da se ji je koža razprla in ji je tekla kri.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila sto petnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič rekel Tadžu al Muluku: ‘Ko sem sestrično brcnil v prsi, se je zvrnila na rob podesta in se s čelom nabodla na klin. Čelo se ji je razprlo in kri ji je stekla iz rane, ona pa je molčala in ni izrekla niti besede. Takoj je vstala, ožgala nekaj tkanine, z njo zapolnila rano in si jo povezala. Obrisala je kri, ki je stekla na preprogo, kakor da se ni nič zgodilo. Nato je prišla k meni, se mi nasmehnila in mi nežno rekla: »Pri Bogu, bratranec, tega nisem rekla, da bi se posmehovala tebi ali njej. Doslej sem se ukvarjala z bolečino v glavi in brisanjem krvi, zdaj pa sta me glava in čelo nehala tako boleti. Povej mi, kaj se ti je danes zgodilo.« Povedal sem ji vse, kar sem tisti dan doživel zaradi one ženske, in nato zajokal. Rekla mi je: »Bratranec, razveseli se, saj boš dosegel svoj namen in izpolnil upanje. To je znamenje, da te je sprejela. Ni se ti pokazala zato, ker te hoče preizkusiti in videti, ali si potrpežljiv ter ali jo resnično ljubiš. Jutri pojdi spet na svoje prejšnje mesto in poglej, kaj ti bo nakazala. Tvoje veselje je blizu in žalost bo minila.« Tolažila me je v moji stiski, a mene so vse bolj preplavljale skrbi in bridkost. Potem mi je ponudila hrano, jaz pa sem jo brcnil, da so se skledice razletele vsaka na svojo stran. Rekel sem: »Vsak zaljubljenec je norec; ne mika ga hrana in spanec mu ne prinaša užitka.« Sestrična Aziza mi je odvrnila: »Pri Bogu, bratranec, to je znamenje ljubezni.« Solze so ji tekle, ko je pobirala črepinje skledic in čistila razsuto hrano. Nato je sedla k meni, da bi mi delala družbo, jaz pa sem prosil Boga, naj že pride jutro.

Ko se je zdanilo in je jutro razlilo svojo svetlobo, sem se odpravil k njej, hitro stopil v uličico in sedel na zidano klop. Tedaj se je lina odprla in skoznjo je pomolila glavo ter se smejala. Nato je izginila in se vrnila z ogledalom, vrečko in loncem, polnim zelenega rastlinja, v roki pa je držala svetilko. Najprej je vzela ogledalo, ga spravila v vrečko, jo zavezala in vrgla v sobo. Potem si je spustila lase čez obraz ter za hip postavila svetilko nad rastlinje. Nato je vse pobrala, odšla in zaprla lino. Srce mi je pokalo zaradi njenega ravnanja, prikritih znamenj in skrivnostnih namigov, saj mi ni nikoli rekla niti besede. Zato se je moja ljubezen še okrepila, hrepenenje in zanos pa sta rasla. Vrnil sem se domov s solzami v očeh in žalostjo v srcu. Sestrična je sedela z obrazom proti steni. Srce ji je gorelo od skrbi, žalosti in ljubosumja, vendar ji ljubezen ni dovolila, da bi mi povedala kaj o svojih mukah, ko je videla, koliko hrepenenja in strasti me razjeda. Pogledal sem jo in opazil, da ima na glavi dve obvezi: eno čez čelo zaradi udarca, drugo čez oko, ki jo je bolelo od silnega joka. Bila je v strašnem stanju; jokala je in recitirala te verze:

Kjerkoli si, naj te spremlja varnost, o ti, ki si odšel, a prebivaš v mojem srcu. Naj ti bo Bog povsod zavetje in naj te reši premen časa in nesreč. Izginil si in moje oči so osamele, iz njih so se ulile solze v potokih. Ko bi vedela, v kateri deželi in kraju prebivaš, v kateri hiši in dolini! Če ti piješ bistro, čisto vodo, jaz pijem solze iz svojih oči. Vse je sladko, le ločitev od tebe ne, tudi to, da moj bok ne najde spanca. Ko je končala pesem, se je ozrla in me skozi solze zagledala. Obrisala si je oči in vstala, da bi prišla k meni, vendar od bolečine ni mogla govoriti. Nekaj časa je molčala, nato pa rekla: »Bratranec, povej mi, kaj se ti je z njo zgodilo tokrat.« Vse sem ji povedal, ona pa je rekla: »Bodi potrpežljiv, prišel je čas vajine združitve in tvoje upanje se bo izpolnilo. Ko je spravila ogledalo v vrečko, ti je rekla: ‘Počakaj, da sonce zaide.’ Ko si je spustila lase čez obraz, ti je rekla: ‘Pridi, ko nastopi noč in se črnina teme razgrne čez dnevno svetlobo.’ Z loncem zelenega rastlinja ti je naročila: ‘Ko prideš, vstopi v vrt za uličico.’ S svetilko pa ti je rekla: ‘Ko vstopiš v vrt, pojdi po njem. Kjer boš zagledal prižgano svetilko, se napoti k njej, sedi pod njo in me počakaj, saj me ljubezen do tebe ubija.’« Ko sem slišal sestričnine besede, sem od silne strasti zakričal: »Kolikokrat mi že obljubljaš! Hodim k njej, pa ničesar ne dosežem in v tvojih razlagah ne najdem pravega smisla.« Tedaj se je zasmejala in rekla: »Le še do konca današnjega dne moraš potrpeti, dokler se dan ne umakne in ne pride temna noč. Tedaj se boš združil z njo in dosegel svoje želje. To je resnica, brez laži.« Nato je zrecitirala ti vrstici:

Pusti dnevom, naj minevajo, in ne vstopaj v hiše skrbi. Marsikaj, kar je bilo nedosegljivo, približa trenutek odrešitve. Nato je prišla k meni in me začela tolažiti z nežnimi besedami. Ni si upala prinesti hrane, ker se je bala moje jeze in upala, da ji bom naklonjen. Želela je le poskrbeti zame, zato mi je slekla oblačila in rekla: »Bratranec, sedi pri meni. Pripovedovala ti bom, da ti razvedrim čas do konca dneva. Če Bog da, boš še pred nočjo pri svoji ljubljeni.« Toda nisem se zmenil zanjo, le čakal sem noč in govoril: »Gospod, naj noč pride čim prej!« Ko se je znočilo, je sestrična bridko zajokala, mi dala kroglico čistega mošusa in rekla: »Bratranec, daj si jo v usta. Ko se srečaš z ljubljeno, pri njej izpolniš svojo željo in ti nakloni, kar si hrepenel, ji povej tale verz:

O zaljubljenci, pri Bogu, povejte: kaj naj stori mladenič, ko ga ljubezen povsem prevzame?« Potem me je poljubila in mi naložila, naj prisežem, da ji bom ta verz povedal šele ob odhodu od nje. Odvrnil sem: »Slišim in ubogam.« Ob večerni molitvi sem odšel in hodil, dokler nisem prišel do vrta. Njegova vrata so bila odprta, zato sem vstopil. V daljavi sem zagledal luč in se napotil k njej. Ko sem prišel bliže, sem našel veliko uto s kupolo iz slonovine in ebenovine; sredi kupole je visela svetilka. Uta je bila postlana s svilenimi preprogami, izvezenimi z zlatom in srebrom. Pod svetilkami je v zlatem svečniku gorela velika sveča. Sredi ute je bil vodnjak, okrašen z raznovrstnimi podobami, ob njem pa pogrinjek, pokrit s svileno tkanino. Poleg je stala velika porcelanasta skleda, polna vina, v njej pa kristalna čaša, okrašena z zlatom. Zraven je bil še velik pokrit srebrn pladenj. Odkril sem ga in na njem zagledal vsakovrstno sadje: fige, granatna jabolka, grozdje in grenke pomaranče. Med njim je ležalo dišeče cvetje: vrtnice, jasmin, mirta, divje vrtnice, narcise in druge dišavnice. Kraj me je očaral in neizmerno sem se razveselil; skrbi in žalost so me zapustile. Toda v vsem tem prostoru nisem našel niti enega božjega bitja.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila sto šestnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič rekel Tadžu al Muluku: ‘Kraj me je očaral in neizmerno sem se razveselil, vendar v njem nisem našel niti enega božjega bitja. Nisem videl ne sužnja ne dekle ne kogarkoli, ki bi skrbel za vse to. Sedel sem v uto in čakal ljubljeno svojega srca. Minila je prva ura noči, druga in tretja, nje pa ni bilo. Lakota me je začela silno mučiti, saj zaradi hrepenenja že dolgo nisem jedel. Ko sem zagledal ta kraj in spoznal, da je sestrična pravilno razumela znamenja moje ljubljene, sem se pomiril in začutil lakoto. Že ob prihodu so me mamile dišave jedi na pogrinjku, zdaj pa, ko sem bil prepričan, da se bova združila, se mi je zbudil tek. Stopil sem k pogrinjku in odgrnil pokrivalo. Na sredi je stal porcelanast pladenj s štirimi zapečenimi, z dišavami začinjenimi piščanci, okoli njega pa štiri skledice: v eni je bila sladica, v drugi zrna granatnega jabolka, v tretji baklava in v četrti katajef, polnjene sladke palačinke. V skledicah je bilo sladko in kislo. Pojedel sem nekaj katajefa in košček mesa, nato sem se lotil baklave in je pojedel, kolikor mi je prijalo. Potem sem poskusil sladico, žlico, dve, tri ali štiri, pojedel del piščanca in še kak grižljaj. Trebuh se mi je napolnil, udi so mi postali ohlapni in ni se mi več ljubilo bedeti. Umil sem si roke, položil glavo na blazino in spanec me je premagal. Nisem vedel, kaj se je potem dogajalo z menoj. Zbudil sem se šele, ko me je začelo žgati sonce, saj več dni nisem okusil spanca. Ko sem se prebudil, sem na trebuhu našel sol in oglje. Skočil sem pokonci, otresel obleko in se ozrl na vse strani, a nikogar ni bilo. Spoznal sem, da sem spal na golem marmorju, brez preprog. Bil sem zmeden in silno žalosten; solze so mi tekle po licih in obžaloval sem svojo nesrečo. Vstal sem in se odpravil domov. Ko sem prišel, sem našel sestrično, ki se je z dlanjo udarjala po prsih in jokala tako, da so se njene solze kosale z deževnimi oblaki. Recitirala je te verze:

Iz kraja ljubljenega sta zavel veter in sapica, s svojim dihom sta prebudila ljubezen. O jutranja sapica, pridi k nam: vsakemu zaljubljencu prinesi njegov delež sreče. Ko bi mogli, bi te od ljubezni objeli, kakor ljubimec objame prsi ljubljenega. Odkar ne gledam bratrančevega obraza, mi je Bog odrekel vse veselje in sladkost življenja. Ko bi vedela, ali se tudi njegovo srce kakor moje topi v žaru in plamenih ljubezni! Ko me je zagledala, je hitro vstala, si obrisala solze, prišla k meni in mi nežno rekla: »Bratranec, Bog ti je v ljubezni naklonil milost, saj te ljubi tista, ki jo ljubiš ti. Kdo pa more mene grajati, ker jokam in žalujem ob ločitvi od tebe? Vendar naj te Bog zaradi mene ne kaznuje.« Nato se mi je grenko nasmehnila, bila z menoj ljubezniva, mi slekla oblačila in jih razgrnila. Rekla je: »Pri Bogu, tako ne diši človek, ki se je združil z ljubljeno. Povej mi, bratranec, kaj se je zgodilo.« Vse sem ji povedal. Spet se je grenko nasmehnila in rekla: »Moje srce je polno bolečine. Naj ne živi nihče, ki bi ranil tvoje! Ta ženska je do tebe silno prevzetna. Pri Bogu, bratranec, bojim se zate zaradi nje. Vedi, da sol pomeni tole: tako globoko si se pogreznil v spanec, da si kakor neslana jed, ki se ljudem upira. Potreboval bi nekaj soli, da te ne bi zavračali. Trdiš namreč, da si eden plemenitih zaljubljencev, njim pa je spanec prepovedan. Tvoja trditev, da ljubiš, je torej lažna. Pa tudi njena ljubezen do tebe je lažna, saj te je videla spati in te ni zbudila. Če bi te resnično ljubila, bi te prebudila. Oglje pa pomeni: ‘Naj ti Bog počrni obraz, ker lažnivo trdiš, da ljubiš. Le otrok si, ki misli samo na jed, pijačo in spanje.’ Takšen je pomen njenih znamenj. Naj te Vzvišeni Bog reši pred njo!« Ko sem slišal njene besede, sem se udaril po prsih in rekel: »Pri Bogu, to je resnica, saj sem spal, zaljubljenci pa ne spijo. Sam sem si storil krivico in nič mi ni škodovalo bolj kakor jed in spanec. Kaj naj zdaj storim?« Še bolj sem zajokal in rekel sestrični: »Povej mi, kaj naj naredim, in usmili se me, naj se Bog usmili tebe, sicer bom umrl.« Sestrična pa me je neizmerno ljubila.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila sto sedemnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič rekel Tadžu al Muluku: ‘Sestrični sem rekel: »Povej mi, kaj naj naredim, in usmili se me, naj se Bog usmili tebe.« Ker me je neizmerno ljubila, mi je odgovorila: »Z največjim veseljem. Toda bratranec, že večkrat sem ti rekla, da bi vaju, če bi smela hoditi od hiše, združila v najkrajšem času in vaju zakrila s svojim ogrinjalom. Vse to počnem le zato, da bi bil zadovoljen, in če Vzvišeni Bog da, bom storila vse, kar morem, da vaju združim. Poslušaj me in ubogaj: pojdi na isto mesto ter sedi tam. Ob večerni molitvi se namesti tja, kjer si sedel prej, in pazi, da ničesar ne poješ, saj hrana prikliče spanec. Nikar ne zaspi, kajti prišla bo šele, ko mine prva četrtina noči. Naj te Bog obvaruje njenega zla!« Ko sem slišal njene besede, sem se razveselil in prosil Boga, naj že pride noč. Ko se je znočilo in sem hotel oditi, mi je sestrična rekla: »Ko se srečaš z njo, ji ob odhodu povej tisti verz.« Odvrnil sem: »Z največjim veseljem.«

Odšel sem na vrt in našel vse pripravljeno, kakor je bilo prvič. Tam je bilo vse potrebno: jedi, pijača, prigrizki, dišeče cvetje in drugo. Stopil sem v uto in zavohal hrano. Zahrepenel sem po njej in se večkrat skušal zadržati, vendar mi ni uspelo. Vstal sem, stopil k pogrinjku in ga odkril. Zagledal sem pladenj s piščanci in okoli njega štiri skledice s štirimi različnimi jedmi. Od vsake sem pojedel grižljaj, vzel nekaj sladice in košček mesa. Poskusil sem še zardo, sladko riževo jed, in ker mi je bila všeč, sem je z žlico pojedel toliko, da sem se nasitil in si napolnil trebuh. Potem so se mi veke začele zapirati. Vzel sem blazino, si jo položil pod glavo in si rekel: »Morda se bom le naslonil nanjo, ne da bi zaspal.« Zaprl sem oči in zaspal. Zbudil sem se šele ob sončnem vzhodu. Na trebuhu sem našel koščeno igralno kocko, paličico za igro tab, datljevo koščico in rožičevo seme. V prostoru ni bilo ne preprog ne česa drugega, kakor da prejšnji večer tam ne bi bilo ničesar. Vstal sem, vse otresel s sebe in jezen odšel domov. Tam sem našel sestrično, ki je globoko vzdihovala in recitirala te verze:

Shujšano telo in ranjeno srce, solze, ki se razlivajo po licih, in ljubljeni, ki neusmiljeno dela krivico — a vse, kar stori lepotec, je lepo. Bratranec, napolnil si mi srce s hrepenenjem in moje oči so od solz ranjene. Oštel sem jo in jo ozmerjal. Zajokala je, nato si je obrisala solze, prišla k meni, me poljubila in me začela stiskati k prsim. Jaz pa sem se odmikal in grajal samega sebe. Rekla mi je: »Bratranec, zdi se, da si tudi nocoj zaspal.« Odvrnil sem: »Da, toda ko sem se zbudil, sem na trebuhu našel koščeno igralno kocko, paličico za tab, datljevo koščico in rožičevo seme. Ne vem, zakaj je to storila.« Nato sem zajokal, se obrnil k njej in rekel: »Razloži mi, kaj pomeni njeno ravnanje, povej mi, kaj naj storim, in mi pomagaj iz te stiske.« Rekla je: »Z največjim veseljem. S paličico za tab, ki ti jo je položila na trebuh, ti sporoča, da si prišel, tvoje srce pa je ostalo drugje. Kakor da ti pravi: ‘Ljubezen ni takšna. Mar se nimaš za zaljubljenca?’ Z datljevo koščico ti sporoča, da bi ti, če bi res ljubil, srce gorelo od strasti in ne bi okusil sladkega spanca, kajti sladkost ljubezni je kakor datelj, ki v srcu zaneti žerjavico. Z rožičevim semenom pa ti sporoča, da je zaljubljenčevo srce ugrabljeno, in ti pravi: ‘Ločitev od naju prenašaj z Ajubovo potrpežljivostjo.’

Ko sem slišal to razlago, mi je v srcu vzplamtel ogenj in žalost je narasla. Zavpil sem: »Bog mi je zaradi moje nesrečne usode namenil spanec!« Potem sem ji rekel: »Sestrična, če ti je moje življenje kaj vredno, si izmisli način, da pridem do nje.« Zajokala je in rekla: »Aziz, moj bratranec, srce imam tako polno skrbi, da ne morem govoriti. Toda nocoj pojdi tja in pazi, da ne zaspiš. Tako boš dosegel, kar si želiš. To je moj nasvet in nič več.« Odvrnil sem: »Če Bog da, ne bom zaspal in storil bom, kar mi naročaš.« Sestrična je vstala, mi prinesla hrano in rekla: »Zdaj se do sitega najej, da te pozneje ne bo nič mikalo.« Pojedel sem, kolikor sem potreboval. Ko se je znočilo, je vstala, mi prinesla imenitno obleko in me oblekla. Naložila mi je, naj prisežem, da bom ljubljeni povedal omenjeni verz, ter me posvarila pred spanjem. Nato sem se poslovil od sestrične, odšel na vrt in stopil v uto. Oziral sem se po vrtu, s prsti držal oči odprte in stresal z glavo, ko se je zgostila noč.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila sto osemnajsta noč,

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič pripovedoval Tadžu al Muluku: Vstopil sem na vrt, se povzpel v paviljon in se razgledal po vrtu. Ko se je znočilo, sem si s prsti razpiral oči in stresal z glavo. Od bedenja sem postal lačen, ko pa so do mene priplavale vonjave jedi, se je lakota še povečala. Stopil sem k pogrinjku, odgrnil pregrinjalo in od vsake jedi pojedel grižljaj, nato pa še kos mesa. Zatem sem stopil k posodi z vinom in si rekel: Popil bom kupico. Popil sem jo, za njo drugo in tretjo, dokler jih nisem izpraznil deset. Tedaj me je omamilo in zgrudil sem se na tla kakor mrtev. Tako sem ležal do jutra. Ko sem se prebudil, sem se znašel zunaj vrta, na trebuhu pa sta mi ležala oster nož in železen dirhem. Ves sem se stresel, ju pobral in odnesel domov. Tam sem našel sestrično, ki je govorila: V tej hiši sem uboga in žalostna, nič mi ne pomaga, razen joka. Ko sem vstopil, sem se zgrudil po vsej dolžini, izpustil nož in dirhem ter omedlel. Ko sem prišel k sebi, sem ji povedal, kaj se mi je zgodilo, in dejal: Nisem dosegel svoje želje. Ob mojem joku in trpljenju je postala še bolj žalostna in mi rekla: Do onemoglosti sem te svarila pred spanjem, pa nisi poslušal mojega nasveta. Moje besede ti nič ne koristijo. Rekel sem ji: Pri Bogu te prosim, razloži mi, kaj pomenita nož in železni dirhem. Odgovorila je: Z železnim dirhemom meri na svoje desno oko. Pri njem prisega in pravi: Pri Gospodu vseh svetov in pri mojem desnem očesu, če prideš še enkrat in zaspiš, te bom s tem nožem zaklala. Bojim se zate, bratranec, zaradi njene zvijačnosti. Srce mi je tako polno žalosti zate, da komaj govorim. Če veš, da ob ponovnem obisku ne boš zaspal, pojdi k njej in se varuj spanca; tako boš dosegel svojo željo. Če pa veš, da boš kakor vselej zaspal, in vendar greš k njej ter zaspiš, te bo zaklala. Vprašal sem jo: Kaj naj storim, sestrična? Pri Bogu te prosim, pomagaj mi iz te stiske. Rekla je: Z očmi in glavo ti bom služila, toda le če boš poslušal moje besede in ubogal moje ukaze, ti bom izpolnila željo. Rekel sem: Poslušal te bom in ubogal. Odgovorila je: Ko bo čas za odhod, ti povem.

Nato me je stisnila k sebi in položila na posteljo. Tako dolgo me je masirala, da me je premagala zaspanost in sem trdno zaspal. Vzela je pahljačo, sedla k mojemu vzglavju in mi hladila obraz vse do večera, nato pa me je prebudila. Ko sem se zbudil, sem jo zagledal ob svoji glavi s pahljačo v roki; jokala je in solze so ji premočile obleko. Ko je videla, da sem buden, si jih je obrisala in prinesla nekaj hrane. Nisem hotel jesti, ona pa mi je rekla: Ali ti nisem naročila, da me poslušaš? Jej! Jedel sem in ji nisem nasprotoval. Polagala mi je grižljaje v usta, jaz pa sem žvečil, dokler se nisem nasitil. Nato mi je dala piti sladkan napitek iz žižol, mi umila roke, jih osušila z robcem in me poškropila z rožno vodo. Sedel sem ob njej in se dobro počutil. Ko se je stemnilo, me je oblekla in rekla: Bratranec, bedi vso noč in nikar ne zaspi. Nocoj bo prišla šele proti jutru. Če Bog da, se boš to noč združil z njo, vendar ne pozabi mojega naročila. Nato je zajokala. Ob njenem neutolažljivem joku me je zabolelo srce in vprašal sem jo: Kakšno naročilo si mi obljubila? Rekla mi je: Ko se boš poslavljal od nje, ji povej verz, ki sem ti ga že navedla. Vesel sem odšel od nje, se napotil na vrt in se sit povzpel v paviljon. Sedel sem in bedel prvo četrtino noči. Potem se mi je noč tako vlekla, kot bi trajala leto dni. Ostal sem buden, dokler niso minile tri četrtine noči in so se oglasili petelini. Od bedenja me je zgrabila huda lakota, zato sem stopil k pogrinjku in jedel, dokler mi ni bilo dovolj. Glava mi je postala težka in hotel sem zaspati, ko sem v daljavi zaslišal hrup. Vstal sem, si umil roke in usta ter se zdramil. Kmalu zatem je prišla ona z desetimi sužnjami; med njimi je bila kakor polna luna med zvezdami. Oblečena je bila v zelen saten, izvezen z rdečim zlatom, in bila je taka, kakor jo je opisal pesnik:

V zelenih oblačilih se prevzetno sprehaja pred zaljubljenci, z odpetimi gumbi in razpuščenimi lasmi. Vprašal sem jo: Kako ti je ime? Odvrnila je: Jaz sem tista, ki srca zaljubljencev žgem na žerjavici. Potožil sem ji, kaj prestajam zaradi ljubezni, pa je rekla: Kamnu si potožil, ne da bi vedel. Odgovoril sem: Če je tvoje srce skala, je Bog tudi iz skale dal privreti bistri vodi. Ko me je zagledala, se je zasmejala in rekla: Kako si ostal buden, da te spanec ni premagal? Ker si prebedel noč, vem, da si zaljubljen, kajti zaljubljencem je lastno, da v hrepenenju prebedijo noči. Nato se je obrnila k sužnjam in jim pomignila, da so se umaknile. Stopila je k meni, me stisnila na prsi in poljubila; tudi jaz sem jo poljubil. Sesala je mojo spodnjo ustnico, jaz pa njeno zgornjo. Nato sem jo prijel okoli pasu in jo stisnil; skupaj sva se spustila na tla. Odvezala si je hlače in te so ji zdrsnile do gleženjskih obročkov. Začela sva se igrivo ravsati in objemati, se ljubkovati in si šepetati nežne besede, se grizljati in dvigati noge ter romati okoli svetišča in njegovih vogalov, dokler se ji niso udi povsem zmehčali in je omedlela ter utonila v nezavest. Ta noč je bila radost srca in veselje oči, kakor je o njej dejal pesnik:

Od vseh noči mi je bila najslajša tista, ko kupice nisem izpustil iz svojih opravil; ločil sem veke od spanca in združil uhan z gleženjskim obročkom. Ko je napočilo jutro, sem hotel oditi, a me je zadržala in rekla: Počakaj, da ti nekaj povem.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in nehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila sto devetnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič pripovedoval Tadžu al Muluku: Ko je napočilo jutro, sem hotel oditi, a me je zadržala in rekla: Počakaj, da ti nekaj povem in ti nekaj naročim. Obstál sem, ona pa je razvezala ruto, vzela iz nje ta kos blaga in ga razgrnila pred menoj. Na njem sem zagledal podobo gazele, prav takšno, kot jo vidiš tukaj, in silno sem se začudil. Vzel sem blago in dogovorila sva se, da jo bom vsako noč obiskoval na tem vrtu. Nato sem se vesel poslovil od nje in od samega veselja pozabil na verz, ki mi ga je naročila sestrična. Ko mi je izročila blago s podobo gazele, mi je rekla: To je delo moje sestre. Vprašal sem: Kako je ime tvoji sestri? Odgovorila je: Nur al Huda. Skrbno čuvaj to blago. Potem sem se poslovil in veselo odšel. Hodil sem, dokler nisem prišel domov k sestrični. Ležala je, ko pa me je zagledala, je vstala in solze so ji tekle po licih. Stopila je k meni, me poljubila na prsi in vprašala: Si storil, kar sem ti naročila, in ji povedal verz? Odgovoril sem: Pozabil sem nanj, ker me je vsa prevzela podoba te gazele. Vrgel sem blago prednjo. Vstajala je in spet sedala, ni se mogla umiriti, iz oči pa so ji privrele solze. Povedala je ta dva verza:

Ti, ki hitiš ločitvi naproti, postoj, naj te objemi ne zavedejo. Postoj, kajti čas je po naravi izdajalski in konec vsakega druženja je slovo. Ko je končala, je rekla: Bratranec, podari mi to blago. Podaril sem ji ga. Vzela ga je, razgrnila in si ogledala, kaj je na njem. Ko je prišel čas mojega odhoda, mi je rekla: Pojdi v miru, toda ko se boš poslavljal od nje, ji povej verz, ki sem ti ga že prvič navedla, ti pa si ga pozabil. Rekel sem: Ponovi mi ga. Ponovila ga je, nato pa sem odšel na vrt in vstopil v paviljon, kjer me je dekle že čakalo. Ko me je zagledala, je vstala, me poljubila in posadila v svoje naročje. Jedla sva in pila ter si izpolnila želje kakor prej; tega ni treba znova opisovati. Ko je napočilo jutro, sem ji povedal verz:

O zaljubljenci, pri Bogu vas prosim, povejte: kaj naj stori mladenič, ko ga ljubezen premočno prevzame? Ko ga je slišala, so ji oči zalile solze in odgovorila je z verzom: Naj brzda svojo ljubezen in skriva svojo skrivnost, naj bo v vsem potrpežljiv in ponižen. Zapomnil sem si ga in vesel, da sem ustregel sestrični, odšel domov. Našel sem jo v postelji, moja mati pa je sedela ob njenem vzglavju in jokala zaradi njenega stanja. Ko sem vstopil, mi je mati rekla: Sram te bodi, kakšen bratranec si! Kako moreš puščati sestrično tako bolno in niti ne vprašati po njenem zdravju? Ko me je sestrična zagledala, je dvignila glavo in sedla ter rekla: Aziz, si ji povedal verz, ki sem ti ga navedla? Odgovoril sem: Da. Ko ga je slišala, je zajokala in mi povedala drugega, ki sem si ga zapomnil. Sestrična je rekla: Povej mi ga. Ko sem ji ga povedal, je silno zajokala in izrekla ta verz:

Skušal je potrpežljivo prenašati bolečino, a v sebi je našel le srce, ki v ljubezni obupuje. Nato mi je sestrična rekla: Ko boš kakor običajno šel k njej, ji povej ta verz, ki si ga slišal. Odgovoril sem: Slišim in ubogam. Potem sem kakor vselej odšel k njej na vrt. Med nama se je zgodilo, kar se je zgodilo, česar jezik ne more opisati. Ko sem hotel oditi, sem ji povedal tisti verz, ki se začne: Skušal je potrpežljivo … Ko ga je slišala, so ji solze napolnile oči in povedala je pesnikove besede:

Če nima potrpljenja, da bi svojo skrivnost skrival, mu po mojem nič ne koristi bolj kakor smrt. Zapomnil sem si verz in se odpravil domov. Ko sem prišel k sestrični, sem jo našel nezavestno, mati pa je sedela ob njenem vzglavju. Ko je sestrična zaslišala moj glas, je odprla oči in vprašala: Aziz, si ji povedal verz? Odgovoril sem: Da, in ko ga je slišala, je zajokala ter mi povedala tega: Če nima potrpljenja … Ko ga je sestrična slišala do konca, je znova omedlela. Ko je prišla k sebi, je izrekla ta verz:

Slišali smo, ubogali in umrli; prenesite moj pozdrav tistemu, ki se je branil združitve. Ko je prišla noč, sem kakor ponavadi odšel na vrt in našel dekle, ki me je čakalo. Sedla sva, jedla in pila, se naužila svojega deleža naslade ter zaspala do jutra. Ko sem hotel oditi, sem ji povedal sestričnin verz. Ko ga je slišala, je glasno kriknila in se vznemirila ter rekla: Pri Bogu, tista, ki je izrekla ta verz, je umrla! Nato je zajokala in rekla: Gorje ti! V kakšnem sorodstvu si z njo? Odgovoril sem: Moja sestrična je. Rekla je: Pri Bogu, lažeš! Če bi bila tvoja sestrična, bi jo ljubil tako, kot je ona ljubila tebe. Ti si jo ubil! Naj te Bog ubije, kakor si ti ubil njo! Pri Bogu, če bi mi povedal, da imaš sestrično, te ne bi pustila blizu. Rekel sem: Moja sestrična je. Razlagala mi je znamenja, ki si mi jih dajala, in me učila, kako naj ravnam s teboj. Le po zaslugi njenih modrih nasvetov sem prišel do tebe. Vprašala je: Je vedela za naju? Odgovoril sem: Da. Rekla je: Naj ti Bog zagreni mladost, kakor si ti zagrenil njeno! Potem je dodala: Pojdi pogledat, kaj je z njo. Odšel sem ves zmeden in hodil, dokler nisem prišel v našo ulico. Zaslišal sem žalovanje in vprašal, kaj se je zgodilo. Rekli so mi: Azizo smo našli mrtvo za vrati. Nato sem vstopil v hišo. Ko me je mati zagledala, mi je rekla: Krivda za njeno smrt je na tvoji vesti. Naj ti Bog ne odpusti njene krvi!« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in nehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila sto dvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič pripovedoval Tadžu al Muluku: Vstopil sem v hišo in ko me je mati zagledala, je rekla: Krivda za njeno smrt je na tvoji vesti. Naj ti Bog ne odpusti njene krvi! Sram te bodi, kakšen bratranec si! Nato je prišel oče, pripravili smo jo za pogreb, jo pospremili in pokopali. Ob njenem grobu smo prebirali ves Koran in tam ostali tri dni. Potem sem se žalosten vrnil domov. Mati je stopila k meni in rekla: Rada bi vedela, kaj si počel z njo, da ji je od bridkosti počil žolč. Sin moj, ves čas sem jo spraševala, zakaj je zbolela, pa mi ni povedala niti razkrila vzroka. Pri Bogu te prosim, povej mi, kaj si ji storil, da je umrla. Rekel sem: Ničesar nisem storil. Odgovorila je: Naj ji Bog nakloni pravico in te kaznuje! Ničesar mi ni povedala, temveč je skrivala svojo stisko, dokler ni umrla, in vendar ti ni zamerila. Ko je umirala, sem bila ob njej. Odprla je oči in mi rekla: Žena mojega strica, naj Bog oprosti tvojemu sinu mojo kri. Ne bom ga klicala na odgovornost za to, kar mi je storil. Bog me le prestavlja iz minljivega sveta v večno onstranstvo. Rekla sem ji: Hči moja, naj ti bo prizaneseno, tebi in tvoji mladosti! Še naprej sem jo spraševala, kaj je vzrok njene bolezni, a ni odgovorila. Potem se je nasmehnila in rekla: Žena mojega strica, ko se bo tvoj sin odpravljal tja, kamor navadno hodi, mu naroči, naj ob odhodu izreče ti dve misli: Zvestoba je lepa, nezvestoba grda. S tem mu izkazujem svojo skrb, da bom skrbela zanj tako za življenja kakor po smrti. Nato mi je izročila nekaj zate in me zaprisegla, naj ti tega ne dam, dokler te ne vidim jokati in žalovati za njo. To stvar hranim pri sebi in ko te bom videla takega, kot je rekla, ti jo bom izročila. Rekel sem: Pokaži mi jo. A ni hotela. Potem sem se predal svojim užitkom in nisem več mislil na sestričnino smrt, kajti bil sem lahkomiseln. Želel sem si le, da bi bil noč in dan pri svoji ljubljeni. Komaj sem dočakal večer in že sem odhitel na vrt. Dekle sem našel v mukah čakanja, kot bi sedela na žerjavici. Komaj me je zagledala, je prihitela k meni, se mi obesila okoli vratu in me vprašala po sestrični. Rekel sem ji: Umrla je. Opravili smo molitve in branje Korana zanjo. Od tedaj so minile štiri noči, ta je peta.

Ko je to slišala, je zakričala in zajokala ter rekla: Ali ti nisem rekla, da si jo ubil? Če bi mi povedal zanjo, preden je umrla, bi ji poplačala dobroto, ki mi jo je izkazala. Pomagala mi je in te pripeljala k meni; brez nje se ne bi nikoli združila s teboj. Bojim se, da te bo zaradi njene nesreče doletelo kaj hudega. Rekel sem: Pred smrtjo mi je odpustila. Nato sem ji povedal, kar mi je sporočila mati. Rekla je: Pri Bogu te prosim, ko greš k materi, poizvedi, kaj hrani zate. Odgovoril sem: Mati mi je rekla, da ji je sestrična pred smrtjo naročila: Ko se bo tvoj sin odpravljal tja, kamor navadno hodi, mu povej ti dve misli: Zvestoba je lepa, nezvestoba grda. Ko je dekle to slišalo, je rekla: Naj se je vzvišeni Bog usmili! Rešila te je pred menoj. Sklenila sem ti namreč škodovati, zdaj pa ti ne bom storila nič žalega in ti ne bom grenila življenja. Začudil sem se in vprašal: Kaj si mi hotela storiti, ko pa naju veže ljubezen? Rekla je: Zaljubljen si vame, toda mlad si in v tvojem srcu ni zvijačnosti. Ne poznaš naših spletk in prevar. Če bi bila še živa, bi ti pomagala; njej dolguješ svojo varnost, saj te je rešila pogube. Zdaj pa ti naročam: ne govori z nobeno drugo žensko, ne zapletaj se z nobeno nam podobno, ne z mlado ne s staro. Varuj se jih, še enkrat ti pravim, varuj se! Ne poznaš namreč ženskih prevar in zvijač. Tista, ki ti je razlagala znamenja, je umrla, in bojim se, da te bo doletela nesreča, iz katere te po sestričnini smrti ne bo imel kdo rešiti.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in nehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila sto enaindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič pripovedoval Tadžu al Muluku: Dekle mi je nato rekla: Bojim se, da te bo doletela nesreča, iz katere te po sestričnini smrti ne bo imel kdo rešiti. O, kako mi je žal zanjo! Ko bi le izvedela zanjo, preden je umrla, da bi ji lahko poplačala dobroto, ki mi jo je izkazala. Naj se je vzvišeni Bog usmili! Skrivala je svojo skrivnost in ni razkrila, kaj nosi v sebi. Brez nje ne bi nikoli prišel do mene. Nekaj bi te rada prosila. Vprašal sem: Kaj? Rekla je: Odpelji me na njen grob, da jo obiščem tam, kjer počiva, in nanj zapišem nekaj verzov. Rekel sem: Jutri, če bo vzvišeni Bog dal. Tisto noč sem spal pri njej in vsako uro mi je rekla: Ko bi mi le povedal za sestrično, preden je umrla! Vprašal sem jo: Kaj pomenita tisti dve misli, ki ju je izrekla: Zvestoba je lepa, nezvestoba grda? Ni mi odgovorila. Ko je napočilo jutro, je vstala, vzela mošnjo dinarjev in rekla: Vstani in pokaži mi njen grob, da jo obiščem, zapišem nanj verze, dam nad njim zgraditi kupolo, prosim za milost njeni duši in te dinarje razdelim v miloščino zanjo. Odgovoril sem: Slišim in ubogam. Šel sem pred njo, ona pa za menoj in med potjo delila miloščino. Vsakič, ko je komu kaj dala, je rekla: Ta miloščina je za dušo Azize, ki je skrivala svojo skrivnost, dokler ni izpila čaše smrti, in nikoli ni razkrila skrivnosti svoje ljubezni. Ves čas je jemala denar iz mošnje in ga razdajala za Azizino dušo, dokler nisva prišla do groba in se je mošnja izpraznila. Ko je zagledala grob, se je vrgla nanj in bridko zajokala. Nato je vzela jekleno šestilo in drobno kladivce ter s šestilom v kamen ob vzglavju groba z drobnimi potezami vklesala te verze:

Šel sem mimo opustelega groba sredi vrta, na njem je raslo sedem rdečih vetrnic. Vprašal sem: Čigav je ta grob? In zemlja mi je odgovorila: Spoštljivo, saj je ta grob poslednje bivališče zaljubljenca. Rekel sem: Naj te Bog varuje, ti, ki si umrl od ljubezni, in naj te naseli na najvišjih vrhovih raja. Ubogi zaljubljenci! Celo njihovi grobovi so med ljudmi posuti s prahom ponižanja. Če bi mogel kaj zasaditi, bi te spremenil v cvetoč vrt in ga zalival s solzami, ki mi lijejo iz oči. Nato je silno zajokala, vstala in tudi jaz sem vstal z njo. Odpravila sva se nazaj na vrt in rekla mi je: Pri Bogu te prosim, nikoli me ne nehaj obiskovati. Odgovoril sem: Slišim in ubogam. Odtlej sem redno hodil k njej. Kadar sem prenočil pri njej, je bila dobra in radodarna z menoj. Spraševala me je po tistih dveh mislih, ki ju je moja sestrična Aziza povedala materi, in vsakič sem ji ju ponovil. Tako sem živel: jedel sem in pil, jo objemal in se stiskal k njej ter menjal oblačila iz najfinejših tkanin, dokler se nisem zredil in postal krepak. Nisem imel skrbi, ne žalosti ne bridkosti, in pozabil sem na sestrično. Celo leto sem bil potopljen v te užitke. Ob izteku leta sem šel v kopališče, se uredil in oblekel razkošno obleko. Ko sem prišel iz kopališča, sem popil kupico vina in vdihoval vonj svoje obleke, prepojene z najrazličnejšimi dišavami, ne da bi pomislil na zahrbtnost časa ali na udarce usode. Ko je prišel čas večerne molitve, sem si zaželel k njej. Bil sem pijan in nisem vedel, kam grem. Odpravil sem se torej, a pijanost me je zanesla v ulico, ki ji pravijo Nakibova ulica. Med hojo po njej sem zagledal starko, ki je v eni roki nosila prižgano svečo, v drugi pa zvito pismo.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in nehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila sto dvaindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič po imenu Aziz pripovedoval Tadžu al Muluku: Ko sem zašel v ulico, ki ji pravijo Nakibova ulica, sem hodil po njej in zagledal starko. V eni roki je nosila prižgano svečo, v drugi pa zvito pismo. Pristopil sem k njej. Oči je imela objokane in izgovarjala je ta dva verza:

Naj Bog blagoslovi glasnika, ki mi je naznanil vaš prihod, saj mi je prinesel najslajšo novico. Če bi se zadovoljil z raztrganim darilom, bi mu podaril srce, ki se je raztrgalo ob slovesu. Ko me je zagledala, me je vprašala: Sin moj, znaš brati? Odgovoril sem: Da, stara teta. Rekla je: Vzemi to pismo in mi ga preberi. Izročila mi ga je, jaz pa sem ga vzel, razgrnil in ji prebral njegovo vsebino. Bilo je pismo odsotnih, ki so pošiljali pozdrave svojim dragim. Ko ga je slišala, se je razveselila in razvedrila ter molila zame: Naj Bog prežene tvoje skrbi, kakor si ti pregnal moje. Nato je vzela pismo in stopila dva koraka naprej. Mene pa je močno pritisnilo na vodo, zato sem počepnil na primernem mestu in se olajšal. Potem sem vstal, se odišavil z dišečim dimom, spustil oblačila in hotel oditi, ko je starka spet pristopila, mi poljubila roke in rekla: Gospod moj, naj ti vzvišeni Bog nakloni srečno mladost in te obvaruje sramote! Prosim te, stopi z menoj nekaj korakov do tistih vrat. Povedala sem jim, kar si mi prebral v pismu, pa mi niso verjeli. Pojdi z menoj le nekaj korakov in jim preberi pismo izza vrat, v zahvalo pa sprejmi moje molitve zate. Vprašal sem: Kakšna zgodba se skriva za tem pismom? Odgovorila je: Sin moj, pismo je prišlo od mojega sina, ki ga ni že deset let. Odpotoval je s trgovskim blagom in ves ta čas ostal v tujini. Izgubili smo upanje in mislili, da je mrtev, zdaj pa smo dobili to pismo od njega. Ima sestro, ki je vsa leta njegove odsotnosti jokala za njim noč in dan. Povedala sem ji, da je živ in zdrav, a mi ni verjela. Rekla je: Pripeljati mi moraš nekoga, ki bo prebral pismo in mi povedal njegovo vsebino, da se moje srce pomiri in mi odleže. Saj veš, sin moj, da tisti, ki ljubi, vselej pričakuje najhujše. Bodi tako dober in preberi pismo, medtem ko boš stal za zaveso, njegova sestra pa bo poslušala za vrati. Tako si boš zaslužil plačilo, ki pripada vsakomur, ki muslimanu izpolni potrebo in mu olajša stisko. Božji poslanec, mir in blagoslov z njim, je namreč rekel: »Kdor nesrečniku olajša eno od stisk tega sveta, mu bo Bog olajšal eno od stisk na dan vstajenja.« V drugem izročilu pa: »Kdor svojemu bratu olajša eno od stisk tega sveta, mu bo Bog olajšal dvainsedemdeset stisk na dan vstajenja.« Nate sem se obrnila, zato me nikar ne razočaraj. Rekel sem: Slišim in ubogam. Pojdi pred menoj. Šla je pred menoj, jaz pa sem ji sledil nekaj korakov do vrat mogočne hiše. Vrata so bila okovana z rdečim bakrom. Obstál sem pred njimi, starka pa je nekaj zaklicala v tujem jeziku. Nenadoma je lahkotno in živahno priteklo dekle z obleko, zavihano do kolen. Zagledal sem njene noge, ki so osupnile razum in oči. Bila je taka, kakor jo je opisal pesnik:

O ti, ki razkrivaš nogo, da jo pokažeš zaljubljencem in jim daš slutiti vse drugo, ter s kupico hitiš k svojemu ljubimcu: ljudi zapeljujeta le kupica in tisti, ki jo streže. Njeni nogi, podobni marmornima stebroma, so krasili zlati gleženjski obročki, posuti z dragulji. Obleko je imela spodvihano vse do pazduh in tudi roke je imela razgaljene. Videl sem njeni beli zapestji in na vsaki roki par zapestnic. V ušesih je nosila biserna uhana, okoli vratu ogrlico iz dragocenih kamnov, na glavi pa čepico iz kovanega zlata, okrašeno z dragimi dragulji. Robove srajce je imela zataknjene za pas hlač, kakor da je pravkar nekaj delala. Ko me je zagledala, je v jasnem, sladkem jeziku, kakršnega še nisem slišal, rekla: Mati, je to tisti, ki je prišel prebrat pismo? Starka je odgovorila: Da. Dekle je stegnilo roko s pismom proti meni. Med njo in vrati je bilo približno pol merilne palice razdalje, zato sem iztegnil roko, da bi ga vzel, ter glavo in ramena pomolil skozi vrata, da bi se ji približal. Tedaj pa mi je starka nenadoma pritisnila glavo v hrbet in me porinila naprej, medtem ko sem v roki držal pismo. Ozrl sem se in videl, da stojim v hiši, na notranji strani veže. Starka je švignila za menoj hitreje od bliska in njena edina skrb je bila, da zaklene vrata.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in nehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila sto triindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič pripovedoval Tadžu al Muluku: Ozrl sem se in videl, da stojim v hiši, na notranji strani veže. Starka je švignila za menoj hitreje od bliska in njena edina skrb je bila, da zaklene vrata. Ko me je dekle videlo v veži, je stopilo k meni, me stisnilo na prsi, vrglo na tla in se mi usedlo na prsni koš. Z roko mi je tako stisnilo trebuh, da se mi je stemnilo pred očmi. Nato me je prijelo in se me tako tesno oklenilo, da se nisem mogel izviti. Odpeljalo me je v notranjost, starka pa je s prižgano svečo hodila pred nama. Prešli smo sedem vež, nato pa me je pripeljalo v veliko dvorano s štirimi ivani, tako prostrano, da bi v njej domišljija lahko igrala polo. Posadilo me je in reklo: Odpri oči. Odprl sem jih, še ves omotičen od silovitega objema in stiskanja, ter videl, da je vsa dvorana zgrajena iz čudovitega marmorja, vse njene preproge, blazine in ležišča pa so iz brokata. Tam sta stali dve klopi iz rumene medenine in postelja iz rdečega zlata, posuta z biseri in dragulji, kakršna bi bila primerna le za kralja, kakršen si ti. Nato me je vprašala: Aziz, kaj ti je ljubše, smrt ali življenje? Odgovoril sem: Življenje. Rekla je: Če ti je življenje ljubše, se poroči z menoj. Odgovoril sem: Nerad bi se poročil z žensko, kakršna si ti. Rekla mi je: Če se poročiš z menoj, boš varen pred hčerjo pretkane Dalile. Vprašal sem: Kdo pa je pretkana Dalila? Zasmejala se je in rekla: Kako je ne poznaš, ko pa se že leto in štiri mesece družiš z njeno hčerjo? Naj jo vzvišeni Bog pogubi! Pri Bogu, ni bolj pretkane ženske od nje. Koliko ljudi je ubila že pred teboj in koliko hudobij zagrešila! Kako si se ji izmaknil, da te ni ubila ali ti kako drugače škodovala, čeprav si že toliko časa pri njej?

Ko sem slišal njene besede, sem se silno začudil in vprašal: Gospa moja, od kod jo poznaš? Odgovorila je: Poznam jo tako dobro, kakor čas pozna svoje nesreče. Rada pa bi, da mi poveš vse, kar se ti je zgodilo z njo, da bom razumela, zakaj ti je prizanesla. Povedal sem ji vse, kar se mi je zgodilo z njo in s sestrično Azizo. Prosila je za milost Azizini duši in oči so se ji orosile. Ob novici o sestričnini smrti je žalostno udarila z dlanjo ob dlan in rekla: Naj ti Bog izgubo poplača z dobrim, Aziz. Ona te je rešila pred hčerjo pretkane Dalile; brez nje bi bil pogubljen. Bojim se zate zaradi njenih zvijač in zlobe, a ne morem govoriti. Rekel sem ji: Pri Bogu, vse to se je res zgodilo. Zmajala je z glavo in rekla: Dandanes ni več ženske, kakršna je bila Aziza. Dodal sem: Pred smrtjo mi je naročila, naj izrečem samo ti dve misli: Zvestoba je lepa, nezvestoba grda. Ko je to slišala, mi je rekla: Aziz, pri Bogu, prav ti dve misli sta te rešili pred njo. Zaradi njiju te ni ubila. Sestrična te je rešila za življenja in po smrti. Pri Bogu, želela sem si, da bi bila vsaj en dan s teboj, pa do zdaj nisem mogla. Zato sem si izmislila to zvijačo in uspela je. Še mlad si in ne poznaš ženskih spletk niti prekanjenosti stark. Odgovoril sem: Ne, pri Bogu, ne poznam jih. Rekla mi je: Pomiri se in razveseli, kajti mrtve naj spremlja usmiljenje, žive pa dobrota. Čeden mladenič si in želim si te le v skladu z Božjo postavo in izročilom njegovega poslanca, mir in blagoslov z njim. Kolikor denarja in oblačil si boš zaželel, boš takoj dobil, in nikoli te ne bom z ničimer obremenjevala. Pri meni je kruh vselej pečen in voda v vrču. Od tebe hočem le, da pri meni opravljaš petelinje delo. Vprašal sem: Kaj pa dela petelin? Zasmejala se je, zaploskala in od smeha padla na hrbet. Nato je sedla in me vprašala: Mar ne poznaš petelinjega dela? Odgovoril sem: Ne, pri Bogu, ne poznam ga. Rekla je: Petelinje delo je jesti, piti in fukati. Ob njenih besedah sem zardel in vprašal: To je petelinje delo? Odgovorila je: Da. Zdaj od tebe hočem samo, da si opašeš ledja, zbereš moč in fukaš, kolikor zmoreš. Nato je zaploskala in rekla: Mati, pripelji tiste, ki čakajo pri tebi. Starka je prišla s štirimi verodostojnimi pričami in prižgala štiri sveče. Ko so priče vstopile, so me pozdravile in sedle. Dekle je vstalo, se ogrnilo in enega od njih pooblastilo, naj jo zastopa pri sklenitvi zakonske zveze. Napisali so pogodbo in pred njimi je izjavila, da je prejela vso poročno dajatev, tako takojšnji kot odloženi del, ter da mi dolguje deset tisoč dirhemov.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in nehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila sto štiriindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič pripovedoval Tadžu al Muluku: Pred pričami je izjavila, da je prejela vso poročno dajatev, tako takojšnji kot odloženi del, ter da mi dolguje deset tisoč dirhemov. Nato je pričam izplačala njihovo nagrado in odšle so, od koder so prišle. Dekle je tedaj vstalo, sleklo oblačila in se vrnilo v tanki srajci z zlatim vezenim robom. Sleklo si je hlače, me prijelo za roko, odpeljalo na posteljo in reklo: Kar je dovoljeno, ni sramotno. Vrgla se je na posteljo, se ulegla na hrbet in me potegnila na prsi. Nato je globoko vzdihnila in vzdihu dodala zapeljiv stok. Dvignila je srajco nad prsi. Ko sem jo videl tako, se nisem mogel več zadržati: posesal sem ji ustnico in prodrl vanjo. Ječala je, se mi predajala v ponižni vdanosti in točila solze. V tem trenutku me je spomnila na pesnikove besede:

Ko sem ji odgrnil obleko s pičke, sem jo našel tesno kakor svojo voljo in svoj zaslužek. Potisnil sem vanjo polovico uda in zavzdihnila je. Vprašal sem: Zakaj vzdihuješ? Rekla je: Zaradi druge polovice. Nato mi je rekla: Ljubi moj, opravi svoje, tvoja sužnja sem. Daj ga, daj mi ga vsega, pri mojem življenju te prosim! Daj ga, da si ga sama vtaknem in si z njim pomirim srce. Ves čas mi je med poljubi in objemi namenjala zapeljive stoke in vzdihe, dokler se najini kriki niso razlegali na ulico in sva se naužila sreče in slasti. Potem sva spala do jutra. Ko sem hotel oditi, je smeje stopila k meni in rekla: Mar misliš, da je iz kopališča tako lahko priti, kakor je lahko stopiti vanj? Zdi se mi, da me imaš za enako hčeri pretkane Dalile. Nikar ne misli tako! Moj mož si po Knjigi in izročilu; če si bil pijan, se zdaj strezni! Hiša, v kateri si, se odpre le en dan v letu. Pojdi k velikim vratom in jih poglej. Stopil sem k njim in videl, da so zaklenjena in zabita z žeblji. Vrnil sem se in ji to povedal. Rekla mi je: Aziz, pri nas je dovolj moke, žita, sadja, granatnih jabolk, sladkorja, mesa, ovac, kokoši in vsega drugega za mnogo let. Naša vrata se od te noči ne bodo odprla še eno leto, zato vedi, da pred iztekom leta ne boš stopil iz te hiše. Rekel sem: Ni moči ne sile razen pri Bogu! Odgovorila je: Kaj ti pa manjka, saj poznaš petelinje delo, ki sem ti ga opisala. Zasmejala se je in tudi jaz sem se zasmejal ter se sprijaznil z njenimi besedami. Ostal sem pri njej in opravljal petelinje delo: jedel sem, pil in fukal, dokler ni minilo leto, vseh dvanajst mesecev. V tem času je zanosila z menoj in rodil se nama je sin. Ob izteku leta sem zaslišal, da se vrata odpirajo, in vstopili so možje s kolači, moko in sladkorjem. Hotel sem oditi, pa mi je rekla: Počakaj do večerne molitve in odidi tako, kakor si prišel. Počakal sem do večerne molitve in se nato prestrašen in trepetajoč odpravil ven. Tedaj mi je rekla: Pri Bogu, ne pustim te, dokler ne prisežeš, da se boš še nocoj vrnil, preden se vrata zaprejo. Privolil sem in zahtevala je od mene trdne prisege pri meču, Koranu in razvezi, da se bom vrnil k njej. Potem sem odšel in se napotil na vrt. Našel sem ga odprtega kakor ponavadi. To me je razjezilo in rekel sem si: Celo leto me ni bilo tukaj, zdaj sem prišel nenapovedan in ga našel odprtega kakor vselej! Le kaj je z dekletom, je še taka kot prej? Moram vstopiti in pogledati, preden grem k materi. Bil je čas večerne molitve in stopil sem na vrt.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in nehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila sto petindvajseta noč,

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Aziz pripovedoval Tadžu al Muluku: Nato sem vstopil na vrt in hodil, dokler nisem prišel do klopi. Tam sem našel zvito premetenko Dalilo; sedela je z glavo na kolenu in dlanjo na licu. Bila je vsa bleda in oči so ji upadle. Ko me je zagledala, je rekla: ‘Hvala Bogu, da si se srečno vrnil!’ Hotela je vstati, a je od veselja padla. Postalo me je sram in povesil sem glavo, nato pa sem stopil k njej, jo poljubil in vprašal: ‘Kako si vedela, da bom prišel k tebi ob tej uri?’ Odgovorila je: ‘Nisem vedela. Pri Bogu, že leto dni nisem okusila spanca, temveč vsako noč bedim in te čakam. Tako živim vse od dne, ko si odšel od mene, potem ko sem ti dala novo obleko in si mi obljubil, da se vrneš. Čakala sem te, pa nisi prišel ne prvo ne drugo ne tretjo noč. In še naprej sem čakala nate, kajti tak je človek, ki ljubi. Zdaj pa mi povej, zakaj te vse to leto ni bilo k meni.’

Povedal sem ji vse. Ko je izvedela, da sem se poročil, je pobledela. Nato sem ji rekel: ‘Nocoj sem prišel k tebi, a pred jutrom moram oditi.’ Rekla je: ‘Mar ji ni bilo dovolj, da se je poročila s teboj, te z zvijačo ujela in te celo leto zadrževala pri sebi? Še priseči si moral, da se boš pred jutrom vrnil, sicer se ločita! Ni ti dovolila, da bi se pomudil pri materi ali pri meni, in ni prenesla misli, da bi pri eni od naju prebil eno samo noč. Kako pa je tisti, od katere te ni bilo celo leto in ki te je poznala že pred njo? Toda naj se Bog usmili Azize! Doletelo jo je nekaj, kar ni doletelo nikogar drugega; prenašala je tisto, česar nobena njej podobna ne bi mogla prenesti, in umrla je od gorja, ki si ji ga prizadejal. Prav ona te je obvarovala pred menoj. Mislila sem, da se boš vrnil, zato sem te izpustila, čeprav bi te lahko zadržala in pogubila.’ Nato je zajokala, se razsrdila in me pogledala s srditimi očmi. Ko sem jo videl takšno, sem se ves tresel od strahu in postal kakor bob na ognju. Rekla mi je: ‘Zdaj, ko si poročen in imaš otroka, nimam več nobene koristi od tebe. Nisi več primeren za mojega ljubimca, kajti meni je dober le samski moški; poročenega ne potrebujem. Prodal si me za tisto vlačugo! Pri Bogu, pripravila bom, da bo obžalovala, ker te je vzela, in ne boš ne moj ne njen!’ Nato je zakričala in še preden sem se zavedel, je priteklo deset suženj ter me podrlo na tla. Ko sem ležal pod njihovimi rokami, je vstala, vzela nož in rekla: ‘Zaklala te bom kakor kozla, pa bo to še najmanjša kazen za vse, kar si storil svoji sestrični!’ Ko sem se videl pod njenimi sužnjami, z licem v prahu, in zagledal nož v njeni roki, sem bil prepričan, da mi je prišla zadnja ura.« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 126. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Dandan pripovedoval Davu al Makanu: Mladenič Aziz je nato rekel Tadžu al Muluku: Ko sem se videl pod njenimi sužnjami, z licem v prahu, in zagledal nož v njeni roki, sem bil prepričan, da bom umrl. Prosil sem jo za milost, ona pa je postajala le še bolj neusmiljena. Ukazala jim je, naj mi zvežejo roke za hrbtom. Zvezale so me, vrgle na hrbet, mi sedle na trebuh in držale glavo. Dve sužnji sta me zgrabili za prste na nogah, dve pa sta mi sedli na goleni. Nato je vstala z dvema sužnjama in jima ukazala, naj me pretepeta. Tolkli sta me, dokler nisem izgubil zavesti in mi je glas zamrl. Ko sem prišel k sebi, sem si rekel: ‘Laže bi mi bilo umreti pod nožem kakor prenašati te udarce.’ Spomnil sem se besed svoje sestrične: ‘Naj te Bog obvaruje njenega zla.’ Kričal sem in jokal, dokler mi ni zmanjkalo glasu. Nato je nabrusila nož in rekla sužnjam: ‘Razgalite ga!’ Tedaj mi je Bog navdihnil, naj izrečem dva stavka, ki mi ju je zaupala sestrična: ‘Zvestoba je lepa, nezvestoba grda.’ Ko je to slišala, je vzkliknila: ‘Naj se te Bog usmili, Aziza! Tvoja čista mladost je tvojemu bratrancu koristila za tvojega življenja in še po tvoji smrti.’ Nato mi je rekla: ‘Pri Bogu, ti dve povedi sta te rešili iz mojih rok. Toda vseeno ti moram pustiti znamenje, da se maščujem tisti vlačugi, ki te je skrivala pred menoj.’

Nato je zakričala sužnjam: ‘Sedite nanj!’ Ukazala jim je, naj mi noge zvežejo z vrvmi, in storile so tako. Odmaknila se je od mene, postavila na ogenj bakreno ponev, vanjo nalila sezamovega olja in v njem ocvrla sir, jaz pa sem bil kakor odsoten s tega sveta. Nato se je vrnila, mi razvezala oblačilo, z vrvico zavezala spolovilo in jo podala dvema sužnjama. Rekla jima je: ‘Vlecita vrvico!’ Potegnili sta jo in od strašne bolečine sem se znašel v nekem drugem svetu. Tedaj je dvignila roko in mi z britvijo odrezala ud, tako da sem ostal kakor ženska. Rano je zažgala in jo posula z zdravilnim prahom, jaz pa sem bil brez zavesti. Ko sem se zbudil, se je kri že ustavila. Dala mi je čašo pijače in rekla: ‘Zdaj pa pojdi k tisti, s katero si se poročil in ki mi ni privoščila niti ene same noči. Naj se Bog usmili tvoje sestrične, ki te je rešila! Če mi ne bi povedal njenih dveh stavkov, bi te zaklala. Pojdi zdaj, h komur hočeš. Od tebe sem želela samo tisto, kar sem ti odrezala; zdaj si te ne želim več in te ne potrebujem. Vstani, pogladi se po glavi in prosi Boga, naj se usmili tvoje sestrične.’ Nato me je brcnila. Vstal sem, vendar nisem mogel hoditi. Počasi, korak za korakom, sem se odvlekel do vrat in jih našel odprta. Vrgel sem se skoznje, skoraj brez zavesti. Tedaj je prišla moja žena, me dvignila in odnesla v dvorano. Videla je, da sem postal kakor ženska. Zaspal sem in se pogreznil v globok spanec. Ko sem se prebudil, sem ugotovil, da ležim odvržen pred vrtnimi vrati.« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 127. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Dandan pripovedoval kralju Davu al Makanu: Mladenič Aziz je nato rekel Tadžu al Muluku: Ko sem se prebudil in ugotovil, da ležim odvržen pred vrtnimi vrati, sem vstal ves obupan in se odpravil proti domu. Vstopil sem in našel mater, ki je jokala za menoj in govorila: ‘Le v kateri deželi si, moj sin?’ Približal sem se ji in ji padel v naročje. Ko me je pogledala, je videla, kako zelo sem se spremenil; obraz mi je bil bled in potemnel. Spomnil sem se sestrične in vsega dobrega, kar je storila zame, ter spoznal, da me je resnično ljubila. Zajokal sem za njo in tudi mati je jokala. Nato mi je rekla: ‘Moj sin, tvoj oče je umrl.’ Gorje me je še huje stisnilo in jokal sem, dokler nisem omedlel. Ko sem prišel k sebi, sem pogledal mesto, kjer je navadno sedela moja sestrična, in spet tako silovito zajokal, da sem izgubil zavest. Do polnoči nisem nehal jokati in ihteti. Mati mi je rekla: ‘Tvoj oče je mrtev že deset dni.’ Odgovoril sem ji: ‘Na nikogar ne mislim razen na svojo sestrično. Zaslužil sem si vse, kar me je doletelo, saj sem jo zanemarjal, čeprav me je ljubila.’ Vprašala je: ‘Kaj pa te je doletelo?’ Povedal sem ji, kaj se mi je zgodilo, in dolgo je jokala. Nato je vstala, mi prinesla nekaj hrane, jaz pa sem malo pojedel in popil. Znova sem ji pripovedoval svojo zgodbo in ji razkril vse, kar se mi je zgodilo. Rekla je: ‘Hvala Bogu, da se je končalo s tem in te ni zaklala.’ Potem me je negovala in zdravila, dokler nisem ozdravel in si povsem opomogel. Tedaj mi je rekla: ‘Moj sin, zdaj ti bom izročila tisto, kar je tvoja sestrična shranila pri meni. Tebi je namenjeno. Zaprisegla me je, da ti tega ne smem dati, dokler ne vidim, da se je spominjaš, žaluješ za njo in si pretrgal vezi z drugimi ženskami. Zdaj pa upam, da si takšen postal.’ Vstala je, odprla skrinjo in iz nje vzela ta kos tkanine s podobo gazele, ki sem ji ga nekoč podaril. Ko sem ga vzel, sem na njem našel zapisane te verze:

Moje srce ste pognali v ljubezen, sami pa mirno obstali; moje ranjene veke ste držali budne, sami pa spali. Med moje srce in oči ste stopili, a srce vas ne pozabi, četudi zaradi vas skopni. Obljubili ste mi, da boste ljubezen skrivali, pa vas je obrekovalec zapeljal: on je govoril in vi ste govorili. Pri Bogu, bratje moji, ko umrem, napišite na ploščo mojega groba: Tu leži človek, ki ga je ljubezen prevzela. Ko sem prebral te verze, sem bridko zajokal in se začel tolči po obrazu. Razgrnil sem tkanino in iz nje je padel še en list. Odprl sem ga in na njem prebral: ‘Vedi, bratranec moj, da te odvezujem krivde za svojo smrt. Boga prosim, naj te združi s tisto, ki jo ljubiš. Če pa te zvita premetenka Dalila s čim prizadene, se ne vračaj ne k njej ne k nobeni drugi. Potrpežljivo prenašaj svojo nesrečo. Če ne bi bila ura tvoje smrti že določena, bi bil že zdavnaj pogubljen. Toda hvala Bogu, da je moj dan prišel pred tvojim. Pozdravljam te. Skrbno hrani to tkanino s podobo gazele in je ne zavrzi, kajti ta podoba mi je delala družbo, kadar te ni bilo pri meni.’« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 128. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Dandan pripovedoval kralju Davu al Makanu: Mladenič Aziz je nato rekel Tadžu al Muluku: Moja sestrična mi je napisala: ‘Skrbno hrani to tkanino s podobo gazele in je nikoli ne zavrzi, kajti ta podoba mi je delala družbo, kadar te ni bilo pri meni. Pri Bogu te prosim: če ti uspe priti do tiste, ki je izdelala to podobo, se je ogibaj, ne dovoli ji, da se ti približa, in se ne poroči z njo. Če pa je ne moreš doseči in ne najdeš poti do nje, se poslej ne približaj nobeni ženski. Vedi, da tista, ki je izdelala to podobo, vsako leto naredi eno takšno in jo pošlje v najbolj oddaljene dežele, da bi se razširil glas o njej in o njeni čudoviti spretnosti, ki ji nihče na svetu ni kos. Ko je ta tkanina s podobo gazele prišla v roke tvoji ljubljeni, zviti premetenki Dalili, jo je začela kazati ljudem in jim govoriti: Imam sestro, ki to izdeluje. Toda to je laž; naj Bog razkrije njeno prevaro! Ta nasvet ti dajem samo zato, ker vem, da ti bo po moji smrti svet morda postal pretesen. Mogoče boš zato odšel v tujino, blodil po deželah in slišal o tisti, ki je izdelala to podobo; tedaj si boš zaželel, da bi jo spoznal. Vedi, da je dekle, ki je izdelalo to podobo, hči kralja Kafrovih otokov.’

Ko sem prebral pismo in razumel, kaj piše v njem, sem zajokal in mati je jokala z menoj. Do večera sem strmel vanj in jokal. Tako sem živel leto dni. Po enem letu so se trgovci iz mojega mesta pripravili na potovanje; to so ti, s katerimi zdaj potujem v karavani. Mati mi je svetovala, naj se pripravim in odidem z njimi. Rekla mi je: ‘Morda ti bo potovanje pregnalo to žalost. Ostani zdoma leto, dve ali tri, dokler se karavana ne vrne; mogoče ti bo pri srcu laže.’ Tako dolgo me je nežno prigovarjala, da sem pripravil blago za trgovanje in odšel z njimi. Toda ves čas potovanja se mi solze niso posušile. Kjer koli se ustavimo, razgrnem pred seboj to tkanino in gledam podobo, se spominjam sestrične in jo objokujem, kakor me vidiš zdaj. Neizmerno me je ljubila, pa je zaradi mene umrla od žalosti. Jaz sem ji delal samo hudo, ona pa meni samo dobro. Ko se bodo trgovci vrnili s poti, se bom vrnil z njimi. Tedaj bo minilo leto dni moje odsotnosti, moja žalost pa bo še vedno neizmerna. Gorje in žalost sta se mi le še povečala, ko sem potoval mimo Kafrovih otokov in Kristalnega gradu. Otokov je sedem in vlada jim kralj po imenu Šahraman, ki ima hčer Dunjo. Povedali so mi, da prav ona izdeluje podobe gazel in da je tudi podoba, ki jo nosim s seboj, njeno delo. Ko sem to izvedel, je moje hrepenenje še naraslo in pogreznil sem se v morje misli in goreče bolečine. Objokoval sem samega sebe, saj sem ostal kakor ženska, brez uda, kakršnega imajo moški, in ničesar nisem mogel storiti. Odkar sem zapustil Kafrove otoke, so moje oči polne solz in srce polno žalosti. Že dolgo sem takšen in ne vem, ali se bom sploh lahko vrnil v domovino in umrl pri materi. Naveličal sem se sveta.’ Nato je zajokal, zastokal in potožil, pogledal podobo gazele, solze pa so mu tekle po licih. Izrekel je ta dva verza:

Nekdo mi je rekel: ‘Olajšanje gotovo pride.’ Pa sem mu zagrenjeno odvrnil: ‘Kako dolgo še: gotovo pride?’ Rekel je: ‘Čez čas.’ In jaz: ‘O čudo! Kdo mi jamči, da bom dotlej živ, ti s svojimi hladnimi tolažbami?’ ‘To je moja zgodba, o kralj.’ Ko je Tadž al Muluk slišal mladeničevo pripoved, se je silno začudil, ob pripovedi o lepoti gospe Dunje pa so se mu v srcu razplamteli ognji.« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 129. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Dandan pripovedoval Davu al Makanu: Ko je Tadž al Muluk slišal mladeničevo zgodbo, se je silno začudil. Ob pripovedi o lepoti gospe Dunje in spoznanju, da je prav ona izdelala podobo gazele, so se mu v srcu razplamteli ognji; hrepenenje in nemir sta ga vse bolj prevzemala. Mladeniču je rekel: ‘Pri Bogu, doletelo te je nekaj, česar ni doživel nihče drug. Toda tako je določil tvoj Gospod. Rad bi te nekaj vprašal.’ Aziz je rekel: ‘Kaj pa?’ Odvrnil je: ‘Povej mi, kako si videl dekle, ki je izdelalo podobo gazele.’ Aziz je odgovoril: ‘Moj gospod, do nje sem prišel z zvijačo. Ko sem s karavano prispel v njeno deželo, sem hodil ven in se sprehajal po vrtovih, polnih drevja. Čuvaj vrtov je bil zelo star mož. Vprašal sem ga: Starec, čigav je ta vrt? Odgovoril mi je: Pripada kraljevi hčeri, gospe Dunji. Pod njeno palačo sva. Če bi se rad razgledal, odpri skrivna vrata in si oglej vrt; naužil se boš vonja cvetlic. Rekel sem mu: Stori mi uslugo in mi dovoli, da ostanem na vrtu, dokler ne pride mimo; morda mi bo dano, da jo uzrem. Starec je odgovoril: Nič ni narobe s tem. Ko je to rekel, sem mu dal nekaj dirhamov in dejal: Kupi nama kaj za pod zob. Razveselil se je denarja, odprl vrata in me odpeljal s seboj. Hodila sva, dokler nisva prišla do prijetnega kotička. Prinesel mi je nekaj izvrstnega sadja in rekel: Sedi tukaj, jaz pa grem in se kmalu vrnem. Pustil me je tam in odšel. Čez nekaj časa se je vrnil s pečenim jagnjetom. Jedla sva, dokler se nisva nasitila, moje srce pa je hrepenelo, da bi videlo dekle. Ko sva tako sedela, so se nenadoma odprla vrata. Rekel mi je: Vstani in se skrij! Vstal sem in se skril. Skozi vrata je pomolil glavo črn evnuh in vprašal: Starec, je kdo pri tebi? Odgovoril je: Ne. Evnuh mu je rekel: Zapri vrata. Starec je zaprl vrtna vrata in tedaj je skozi druga vrata prišla gospa Dunja. Ko sem jo zagledal, se mi je zdelo, da se je mesec spustil na zemljo. Bil sem ves iz sebe in zahrepenel sem po njej kakor žejen človek po vodi. Čez nekaj časa je zaprla vrata in odšla. Tedaj sem tudi jaz zapustil vrt in se vrnil v svoje bivališče. Vedel sem, da je ne morem doseči in da nisem moški zanjo, še zlasti zdaj, ko sem postal kakor ženska. Rekel sem si: Ona je kraljeva hči, jaz pa trgovec; kako naj bi prišel do nje? Ko so se moji tovariši pripravljali na odhod, sem se pripravil tudi jaz in odpotoval z njimi. Namenjeni so bili v to mesto. Ko smo prišli na to pot, smo srečali tebe. To je moja zgodba in vse, kar se mi je zgodilo. Mir s teboj.’

Ko je Tadž al Muluk slišal te besede, mu je srce prevzela ljubezen do gospe Dunje. Zajahal je konja, vzel Aziza s seboj in ga odpeljal v mesto svojega očeta. Namenil mu je hišo in jo oskrbel z vsem, kar je potreboval, nato pa ga pustil tam in se vrnil v svojo palačo. Solze so mu tekle po licih, kajti pripoved lahko nadomesti pogled in srečanje. Tadž al Muluk je ostal v takšnem stanju, dokler ni k njemu prišel oče. Ko je videl njegov bledi obraz, je vedel, da ga težita skrb in žalost. Rekel mu je: ‘Moj sin, povej mi, kako ti je in kaj se ti je zgodilo, da si tako prebledel.’ Sin mu je od začetka do konca povedal vse o Dunji in o tem, kako se je vanjo zaljubil zgolj iz pripovedi, ne da bi jo videl na lastne oči. Oče mu je rekel: ‘Moj sin, njen oče je kralj in njegova dežela je daleč od nas. Opusti to misel in pojdi v palačo svoje matere.’« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.