Zgodba o ločitvi Hind, Numanove hčere

Besedilo

Zgodba o ločitvi Hind, Numanove hčere

Pripovedujejo tudi, da je bila Hind bint an-Numan najlepša ženska svojega časa. Ko so Hadžadžu opisali njeno lepoto in očarljivost, jo je zasnubil, ji ponudil veliko bogastvo in se z njo poročil. Poleg poročnega daru se ji je zavezal izplačati še dvesto tisoč dirhamov. Po poroki je dolgo živel z njo, nekega dne pa je prišel k njej ravno takrat, ko si je ogledovala obraz v zrcalu in govorila:

»Hind je le arabska žrebica, potomka plemenitih konj, ki jo je oplodil mul. Če skoti žrebičko, naj bo hvaljena; če skoti mula, je mul njegov oče.« Ko je Hadžadž to slišal, se je obrnil in odšel, ne da bi vstopil, ona pa sploh ni vedela, da je bil tam. Sklenil se je ločiti od nje in poslal Abd Alaha ibn Tahirja, naj v njegovem imenu razveže zakon. Abd Alah ibn Tahir je prišel k njej in dejal: »Hadžadž Abu Mohamed ti sporoča, da ti je ostal dolžan dvesto tisoč dirhamov od poročnega daru. Prinesel sem jih s seboj, pooblastil pa me je tudi, da razvežem vajin zakon.« Odgovorila mu je: »Vedi, Ibn Tahir: dokler sva bila skupaj, se ga, pri Bogu, niti en dan nisem veselila; zdaj ko se ločujeva, pa ga, pri Bogu, nikoli ne bom obžalovala. Teh dvesto tisoč dirhamov naj bo tvojih za veselo novico, da sem se rešila psa iz plemena Takif.« Nato je za njo izvedel poveljnik vernikov Abd al-Malik ibn Marvan. Opisali so mu njeno lepoto in očarljivost, njeno vitko, skladno postavo, sladkost njenih besed in zapeljivost njenih pogledov, zato je poslal k njej snubce. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila šeststo dvainosemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je poveljnik vernikov Abd al-Malik ibn Marvan, ko je slišal za lepoto in očarljivost mladenke, poslal k njej snubce. Poslala mu je pismo, v katerem je zapisala: ›Po hvali Bogu in blagoslovu njegovemu preroku Mohamedu, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir, vedi, o poveljnik vernikov, da je iz te posode že pil pes.‹ Ko je poveljnik vernikov prebral njeno pismo, se je njenim besedam nasmejal in ji v odgovor zapisal prerokove besede, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir: ›Če pes pije iz posode koga izmed vas, naj jo ta sedemkrat opere, enkrat tudi s prstjo.‹ Dodal je: ›Operi torej nečistočo s tistega, kar bo v rabi.‹ Ko je prebrala pismo poveljnika vernikov, mu ni mogla nasprotovati, zato mu je odpisala: ›Po hvali vzvišenemu Bogu vedi, o poveljnik vernikov, da privolim v poročno pogodbo le pod enim pogojem. Če vprašaš, kakšen je ta pogoj, ti odgovorim: Hadžadž naj vodi mojo kamelo z nosilnico do mesta, v katerem prebivaš, in sicer bos, v obleki, ki jo nosi zdaj.‹ Ko je Abd al-Malik prebral pismo, se je glasno in od srca zasmejal ter poslal Hadžadžu ukaz, naj to stori. Hadžadž je prebral sporočilo poveljnika vernikov, se odzval brez ugovora in se pokoril ukazu. Nato je Hind sporočil, naj se pripravi na pot. Pripravila se je za potovanje v nosilnici, Hadžadž pa je s svojim spremstvom prišel do njenih vrat. Ko se je povzpela v nosilnico in so njene služabnice ter služabniki zasedli svoja mesta okoli nje, je Hadžadž razjahal, bos prijel kamelo za povodec in jo povedel na pot. Hind se je s svojo kopališko strežnico in služabnicami norčevala iz njega, ga zasmehovala in se mu smejala. Nato je strežnici rekla: ›Odgrni mi zaveso nosilnice.‹ Odgrnila jo je, tako da je Hind Hadžadžu pogledala naravnost v obraz in se mu zasmejala. Tedaj je izrekel ta verz:

›Le smej se, Hind! Marsikatero noč sem te pustil bedeti v joku in stokanju.‹ Odgovorila mu je z verzoma: ›Če nam duša ostane neokrnjena, nam ni mar za izgubljeni denar in imetje. Bogastvo si je moč znova pridobiti in čast povrniti, ko človek ozdravi bolezni in gorja.‹ Še naprej se je smejala in šalila, dokler se niso približali kalifovemu mestu. Ko so prispeli vanj, je iz roke spustila dinar na tla in mu rekla: ›Hej, kamelar, dirham nam je padel na tla. Poišči ga in nam ga podaj.‹ Hadžadž je pogledal po tleh, a je našel le dinar, zato ji je rekel: ›To je dinar.‹ Odgovorila mu je: ›Ne, dirham je.‹ Rekel je: ›Ne, dinar.‹ Tedaj je dejala: ›Hvala Bogu, ki nam je izgubljeni dirham nadomestil z dinarjem! Podaj nam ga torej.‹ Hadžadž je ob teh besedah osramočen obmolknil. Nato jo je pripeljal do palače poveljnika vernikov Abd al-Malika ibn Marvana. Vstopila je k njemu in postala njegova ljubljenka.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.