Prevod

»A to ni nič bolj čudno od zgodbe o Umarju an Numanu in njegovih sinovih Šarkanu in Davu al Makanu ter o vseh čudesih in nenavadnih prigodah, ki so jih doživeli.« Kralj je vprašal: »In kakšna je njihova zgodba?« Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je v mestu Damasku, še pred kalifatom Abd al Malika ibn Marvana, živel kralj po imenu Umar an Numan. Bil je eden največjih mogočnikov; pokoril si je perzijske kralje in rimske cesarje. Nihče se ni mogel približati njegovemu ognju in nihče tekmovati z njim na bojnem polju; kadar se je razsrdil, mu je iz nosnic švigal plamen. Vladal je vsem deželam, njegova oblast je segala v vse vasi in mesta, Bog pa mu je podvrgel vse ljudi. Njegove vojske so prodrle do najbolj oddaljenih krajev in pod njegovo oblastjo sta bila Vzhod in Zahod ter vse, kar je ležalo med njima: Indija, Sind in Kitajska, Jemen, Hidžaz, Abesinija in Sudan, Sirija, dežela Rimljanov, Dijar Bakr in morski otoki, pa tudi vse znamenite reke sveta, kakor so Sajhun, Džajhun, Nil in Evfrat. V najbolj oddaljene naseljene kraje je poslal svoje odposlance, da bi mu prinesli zanesljive novice. Ko so se vrnili, so mu povedali, da se vsi ljudje uklanjajo njegovi oblasti in vsi mogočniki trepetajo pred njim. Vse je obsipal z dobroto in milostjo ter med njimi širil pravičnost in varnost, kajti bil je mogočen vladar. Od vsepovsod so mu prinašali darove in z vseh koncev sveta so se stekali k njemu davki.

Imel je sina, ki ga je imenoval Šarkan, kajti odraščal je kot ena izmed nadlog svojega časa: premagoval je junake in uničeval sebi enake. Oče ga je ljubil z neizmerno ljubeznijo in mu namenil prestol po svoji smrti. Ko je Šarkan odrasel in dopolnil dvajset let, mu je Bog zaradi njegove silne bojevitosti in neuklonljivosti podvrgel vse ljudi. Njegov oče Umar an Numan je imel štiri žene, s katerimi je bil poročen po Knjigi in izročilu, vendar mu razen Šarkana niso rodile otrok. Ta je bil sin ene izmed njih, druge pa so bile nerodovitne in nobena mu ni dala potomca. Poleg njih je imel še tristo šestdeset priležnic, toliko, kolikor je dni v koptskem letu, in bile so vseh ljudstev. Vsaki je dal zgraditi posebno sobano znotraj palače. Zgradil je namreč dvanajst palač, toliko, kolikor je mesecev v letu, in v vsaki uredil trideset soban, tako da jih je bilo skupaj tristo šestdeset. Vanje je naselil dekleta in vsaki priležnici določil noč, ki jo je preživel pri njej; znova jo je obiskal šele po celem letu. Tako je živel precej časa. Njegov sin Šarkan pa je zaslovel po vsem svetu, zato se ga je oče veselil in čutil še močnejšega. Postal je ošaben in oblasten ter osvajal trdnjave in dežele. Po volji usode je ena izmed priležnic Umarja an Numana zanosila. Novica o njeni nosečnosti se je razvedela in prišla tudi kralju na ušesa. Silno se je razveselil in rekel: ›Morda bodo vsi moji potomci sinovi.‹ Zapisal si je dan njene zanositve in jo začel obsipavati s pozornostjo. Ko je Šarkan izvedel za to, ga je obšla bridkost in novica ga je zelo prizadela.« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila petinštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Šarkana, ko je izvedel za nosečnost očetove priležnice, obšla bridkost in ga je novica zelo prizadela. Rekel je: ›Zdaj prihaja nekdo, ki se bo z menoj potegoval za kraljestvo.‹ V sebi je sklenil: ›Če ta priležnica rodi sina, ga bom ubil.‹ Toda svojo namero je zadržal zase.

Tako je bilo s Šarkanom. Priležnica pa je bila Rimljanka, ki jo je kralj Rimljanov, gospodar Cezareje, poslal Umarju an Numanu v dar skupaj s številnimi dragocenostmi. Ime ji je bilo Safija. Med vsemi priležnicami je bila najlepša, najmilejšega obraza in najbolj krepostna; odlikovali sta jo velika razumnost in osupljiva lepota. Kadar je kralj prenočil pri njej, mu je stregla in govorila: ›O kralj, od Boga nebes si želim, da bi ti po meni naklonil sina, ki bi ga zate skrbno vzgojila, ga lepo poučila in varovala.‹ Kralj se je veselil in njene besede so mu ugajale. Tako je bilo, dokler se ji niso iztekli meseci nosečnosti in ni sedla na porodni stol. Bila je pobožna in vdana molitvi; prosila je Boga, naj ji nakloni dobrega otroka in lahek porod. Bog je uslišal njeno prošnjo. Kralj ji je dodelil služabnika, ki naj bi mu sporočil, ali je rodila dečka ali deklico. Tudi njegov sin Šarkan je poslal nekoga, da bi mu prinesel to novico. Ko je Safija rodila, so babice pogledale novorojenčka in videle, da je deklica z obrazom, lepšim od lune. To so povedale navzočim, kraljev sel pa se je vrnil in mu sporočil novico. Tudi Šarkanov sel jo je sporočil svojemu gospodarju in ta se je silno razveselil.

Ko so služabniki odšli, je Safija rekla babicam: ›Počakajte še malo, saj čutim, da je v mojem telesu še nekaj.‹ Nato je zastokala in znova so jo popadli porodni krči. Bog ji je olajšal porod in rodila je še drugega otroka. Babice so ga pogledale in videle, da je deček, podoben polni luni, s svetlim čelom in rožnato rdečimi lici. Razveselili so se ga priležnica, služabniki, spremstvo in vsi navzoči. Safija je porodila posteljico, po palači pa so se razlegli radostni ženski vzkliki. Druge priležnice so slišale zanje in ji zavidale. Novica je prišla tudi do Umarja an Numana, ki se je razveselil in jo sprejel kot dobro znamenje. Vstal je, prišel k njej in jo poljubil na glavo, nato pa pogledal novorojenčka, se sklonil k njemu in ga poljubil. Dekleta so udarjala na tamburine in igrala na glasbila. Kralj je ukazal, naj dečku dajo ime Dav al Makan, njegovi sestri pa Nuzhat az Zaman. Izpolnili so njegovo zapoved in odgovorili, da slišijo in ubogajo. Dodelil jima je dojilje, služabnike, spremstvo in varuške ter zanju odmeril zaloge sladkorja, napitkov, olj in toliko drugih reči, da jih jezik ne more opisati. Ko so prebivalci Damaska izvedeli, s kakšnima otrokoma je Bog obdaril kralja, so okrasili mesto ter pokazali svoje veselje in radost. Prišli so emirji, vezirji in državni dostojanstveniki ter kralju Umarju an Numanu čestitali ob rojstvu sina Dava al Makana in hčere Nuzhat az Zaman. Kralj se jim je zahvalil, jih obdaril s častnimi oblačili in jim izkazal še več milosti, dobro pa je storil vsem navzočim, tako imenitnim kakor preprostim. Tako je teklo življenje štiri leta in vsakih nekaj dni je povprašal po Safiji in njenih otrocih. Po štirih letih je ukazal, naj ji odnesejo veliko zlatega okrasja, nakita, oblačil in denarja, ter ji naročil, naj otroka skrbno vzgaja in lepo pouči.

Ves ta čas kraljevič Šarkan ni vedel, da se je njegovemu očetu Umarju an Numanu rodil sin. Mislil je, da je dobil le Nuzhat az Zaman. Novico o Davu al Makanu so mu prikrivali, minevali pa so dnevi in leta, medtem ko se je posvečal spopadom z junaki in dvobojem z vitezi. Nekega dne je Umar an Numan sedel na svojem prestolu, ko so vstopili dvorni vratarji, poljubili tla pred njim in rekli: ›O kralj, k nam so prispeli odposlanci kralja Rimljanov, gospodarja velikega Konstantinopla. Želijo stopiti predte in se ti pokloniti. Če jim kralj dovoli, jih pripeljemo; sicer se njegovi zapovedi ni mogoče upreti.‹ Dovolil jim je vstopiti. Ko so prišli, se je obrnil k njim, jih prijazno sprejel ter povprašal, kako se jim godi in kaj jih je pripeljalo. Poljubili so tla pred njim in rekli: ›O vzvišeni kralj, čigar moč sega daleč, vedi, da nas je poslal kralj Afridun, gospodar grških dežel in krščanskih vojsk, ki prebiva v kraljestvu Konstantinopla. Sporoča ti, da je zdaj v hudi vojni z neuklonljivim mogočnikom, gospodarjem Cezareje. Vzrok pa je tale: eden izmed arabskih kraljev je med svojimi osvajanji po naključju našel starodaven zaklad iz Aleksandrovega časa. Iz njega je odnesel neizmerno bogastvo, med najdenimi rečmi pa so bili trije okrogli dragulji, veliki kakor nojeva jajca. Bili so iz najdragocenejšega, čisto belega dragega kamna, ki mu ni najti enakega. Na vsakem so bile z grškimi črkami zapisane skrivnosti. Imeli so veliko koristnih in čudežnih lastnosti; med drugim novorojenčka, ki so mu katerega od njih obesili na telo, ni doletela nobena bolezen, dokler ga je nosil, in nikoli ni dobil vročice ali vročine.

Ko jih je kralj dobil v roke in spoznal njihove skrivnosti, je kralju Afridunu poslal darove v dragocenostih in denarju, med njimi tudi te tri dragulje. Opremil je dve ladji: na eni je bilo bogastvo, na drugi pa možje, ki naj bi darove varovali pred morebitnimi napadalci na morju. Prepričan je bil, da si nihče ne drzne napasti njegovih ladij, saj je bil kralj Arabcev, še posebej pa zato, ker sta ladji z darovi pluli po morju v kraljestvu gospodarja Konstantinopla in bili namenjeni k njemu; na obalah tega morja so živeli samo njegovi podložniki. Ko je ladji opremil, sta odpluli, a ko sta se približali naši deželi, so ju napadli tamkajšnji razbojniki, med katerimi so bili tudi vojaki gospodarja Cezareje. Pobrali so vse dragocenosti, denar in zaklade na obeh ladjah, tudi tri dragulje, može pa pobili. Ko je naš kralj izvedel za to, je nadnje poslal vojsko, vendar so jo premagali. Poslal je drugo, močnejšo od prve, a tudi to so porazili. Tedaj se je kralj razsrdil in prisegel, da bo šel nadnje osebno z vso svojo vojsko ter da se ne bo vrnil, dokler ne razruši Cezareje in ne opustoši njene zemlje ter vseh dežel, ki jim vlada njen kralj. Od mogočnega in oblastnega kralja Umarja an Numana prosimo, naj nam pošlje v pomoč svojo vojsko, da bo slava pripadla njemu. Naš kralj ti je po nas poslal tudi različne darove in upa, da jih boš v svoji dobroti sprejel ter mu milostno priskočil na pomoč.‹ Nato so odposlanci poljubili tla pred kraljem Umarjem an Numanom.« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila šestinštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so odposlanci kralja Konstantinopla, potem ko so kralju Umarju an Numanu povedali svojo zgodbo, poljubili tla pred njim in mu naznanili darilo. To je obsegalo petdeset izbranih suženj iz rimskih dežel in petdeset sužnjev, oblečenih v brokatne kaftane z zlatimi in srebrnimi pasovi. Vsak suženj je imel v ušesu zlat obroček z biserom, vrednim tisoč mitkalov zlata, in enako so bile okrašene sužnje. Njihova oblačila so bila vredna silnega bogastva. Ko jih je kralj zagledal, jih je sprejel in se jih razveselil. Ukazal je, naj odposlance častno pogostijo, nato pa se obrnil k svojim vezirjem in se z njimi posvetoval, kaj naj stori. Med njimi je vstal vezir, častitljiv starec po imenu Dandan. Poljubil je tla pred kraljem Umarjem an Numanom in rekel: ›O kralj, najbolje bo, da pripraviš veliko vojsko in za njenega poveljnika postaviš svojega sina Šarkana; mi pa mu bomo služili. Ta nasvet je najboljši iz dveh razlogov. Prvič, kralj Rimljanov se je zatekel k tebi po pomoč in ti poslal darilo, ki si ga sprejel. Drugič, sovražnik si potem ne bo upal napasti naših dežel. Če tvoja vojska ubrani kralja Rimljanov in premaga njegovega sovražnika, bodo ta uspeh pripisovali tebi in glas o njem se bo razširil po vseh deželah in pokrajinah. Še posebej, če bo novica dosegla morske otoke in bodo zanjo izvedeli prebivalci Magreba, ti bodo prinašali darove, dragocenosti in denar.‹

Ko je kralj slišal te besede svojega vezirja Dandana, so mu bile všeč in priznal je, da so modre. Obdaril ga je s častnim oblačilom in mu rekel: ›S takimi, kot si ti, se posvetujejo kralji. Ti moraš biti na čelu vojske, moj sin Šarkan pa na njenem začelju.‹ Nato je ukazal, naj pripeljejo njegovega sina. Ko je prišel, mu je povedal vso zgodbo ter ponovil besede odposlancev in vezirja Dandana. Naročil mu je, naj se opremi in pripravi za odhod ter naj ne nasprotuje nasvetom vezirja Dandana. Ukazal mu je tudi, naj iz svoje vojske izbere deset tisoč konjenikov, dobro oboroženih in vzdržljivih v stiskah. Šarkan je izpolnil očetov ukaz: takoj je vstal in izbral deset tisoč konjenikov, nato pa šel v svojo palačo, vzel veliko denarja in ga razdelil mednje. Rekel jim je: ›Dajem vam tri dni časa.‹ Poljubili so tla pred njim v znamenje poslušnosti, nato odšli in se začeli pripravljati ter urejati vse potrebno. Šarkan je zatem vstopil v orožarne in vzel opremo in orožje, ki ju je potreboval. Nato je šel v konjušnico, izbral odlične konje in vzel še druge potrebščine. Po treh dneh so vojske odšle iz mesta in Umar an Numan je prišel pospremit sina Šarkana. Ta je poljubil tla pred njim, oče pa mu je podaril sedem zakladnic denarja. Nato se je kralj obrnil k vezirju Dandanu in mu naročil, naj skrbi za vojsko njegovega sina Šarkana. Vezir je poljubil tla pred njim in odgovoril, da sliši in uboga. Kralj se je nato obrnil še k sinu in mu naročil, naj se v vseh zadevah posvetuje z vezirjem Dandanom. Šarkan je privolil, oče pa se je vrnil v mesto. Nato je Šarkan ukazal višjim poveljnikom, naj mu postrojijo vojsko na pregled. Štela je deset tisoč konjenikov, brez spremstva.

Možje so krenili na pot, zadoneli so bobni, zatrobile trobente in razvile so se zastave in prapori. Kraljevič Šarkan je zajahal, ob njem pa je jezdil njegov vezir Dandan, medtem ko so jima nad glavama plapolale zastave. Potovali so z odposlanci na čelu, dokler se dan ni poslovil in ni nastopila noč. Tedaj so se utaborili, počivali in tam prenočili. Zjutraj so znova zajahali in odrinili. Dvajset dni so potovali, odposlanci pa so jim kazali pot. Enaindvajsetega dne so zagledali prostrano dolino, polno drevja in rastlinja. Prispeli so ponoči in Šarkan jim je ukazal, naj se utaborijo in ostanejo tam tri dni. Vojaki so razjahali, postavili šotore in se razporedili na desno in levo, vezir Dandan pa se je z odposlanci Afriduna, gospodarja Konstantinopla, nastanil sredi doline.

Šarkan je ob prihodu vojske nekaj časa ostal za njimi, dokler niso vsi razjahali in se razmestili po dolini. Nato je popustil vajeti svojega konja, da bi raziskal dolino in sam prevzel stražo, kakor mu je naročil oče, saj so bili na robu rimskih dežel in na sovražnikovem ozemlju. Svojim sužnjem in najbližjim spremljevalcem je naročil, naj se nastanijo pri vezirju Dandanu, sam pa odjezdil. Na konju je obhodil obronke doline, dokler ni minila četrtina noči. Tedaj se je utrudil in spanec ga je začel premagovati, tako da ni več mogel priganjati konja. Imel je navado spati na konjskem hrbtu, zato je, ko ga je spanec povsem prevzel, zaspal. Konj ga je nosil naprej do polnoči in ga zanesel v gozd, kjer je drevje raslo zelo na gosto. Šarkan se ni prebudil, dokler ni konj s kopitom udaril ob tla. Tedaj se je zbudil in zagledal sebe med drevesi, nad njim pa je vzšla luna in razsvetlila vse obzorje. Osupnil je, ko se je znašel na tem kraju, in izrekel besede, ki se jih nikomur ni treba sramovati: ›Ni moči ne sile razen pri Bogu.‹ Tako je stal, v strahu pred divjimi zvermi in v zadregi, ker ni vedel, kam naj gre, ko je zagledal, kako luna razsvetljuje travnik, podoben rajskim livadam. Zaslišal je prijetne besede, glasne glasove in smeh, ki bi možem lahko vzel pamet. Med drevesi je sestopil s konja in šel naprej, dokler ni prišel do reke, v kateri je tekla voda. Zaslišal je žensko, ki je v arabščini govorila: ›Pri Kristusu, ta kraj res ni primeren, toda vsako, ki bo izrekla eno samo besedo, bom vrgla na tla in ji z njenim pasom zvezala roke za hrbtom.‹ Ves ta čas je Šarkan hodil proti glasu, dokler ni dosegel roba tega kraja. Pogledal je in zagledal tekočo reko, razigrane ptice, gazele, ki so se prikazovale med drevjem, in divjad, ki se je pasla. Ptice so vsaka v svojem jeziku prepevale o sreči. Kraj je bil okrašen z vsakovrstnim rastlinjem, kakor pravita verza, spesnjena v opis podobnega prizora:

Zemlja je najlepša, ko jo cvetje krasi in voda po njej se svobodno pretaka. To delo je Boga, velikega in mogočnega, ki darove deli in dobrotnikom daje. Šarkan se je ozrl po kraju in v njem zagledal samostan, znotraj samostana pa trdnjavo, ki se je v mesečini visoko dvigala v nebo. Po njeni sredini je tekla reka in se od tam razlivala v vrtove. Tam je bila ženska, pred njo pa deset deklet, podobnih lunam. Nosile so nakit in oblačila, ob katerih je zastajal pogled, in vse so bile prečudovite device, kakor pravijo ti verzi:

Livada vsa žari od belih, plemenitih lepotic, še več lepote ji darujejo njihove čudovite vrline. Vsaka vitka je v pasu, vsa ljubkost in zapeljivost, lasje jim prosto padajo kakor grozdi z vinske trte. Njihove oči očarajo in puščice izstreljujejo; ko zibaje se prihajajo, še najmogočnejše može pokončajo. Šarkan je pogledal teh deset deklet in med njimi zagledal dekle, podobno polni luni, z lepo izrisanimi obrvmi, svetlim čelom, dolgimi trepalnicami in kodri ob sencih. Bila je popolna po telesu in po vseh odlikah, kakor jo opisuje pesnik v teh verzih:

S čudovitimi pogledi se ponaša pred menoj, njena vitka rast še ravne sulice osramoti. Ko se nam prikaže, sta lici roži s polja, v njeni ljubkosti je tisoč vrst lepote. Pramen las ob svetlem njenem licu je kakor noč nad zarjo radosti. Šarkan jo je slišal, ko je dekletom rekla: ›Pridite, da se pomerim z vami, še preden luna zaide in nastopi jutro.‹ Druga za drugo so stopale k njej, ona pa je vsako pri priči vrgla na tla in ji z njenim pasom zvezala roke za hrbtom. Tako se je borila z njimi in jih metala na tla, dokler ni premagala vseh. Nato se je obrnila k stari služabnici, ki je stala pred njo. Ta ji je jezno rekla: ›Ti predrznica, se veseliš, ker si premagala dekleta? Jaz sem starka, pa sem jih že štiridesetkrat vrgla na tla! Kako se moreš tako prevzeti? Če si dovolj močna, da se pomeriš z menoj, se bori! Če si to želiš in vstaneš proti meni, bom vstala predte in ti spravila glavo med noge.‹ Dekle se je na zunaj nasmehnilo, v sebi pa je prekipevalo od jeze. Stopilo je k starki in jo vprašalo: ›Moja gospa Zat ad Davahi, pri Kristusu, ali se res hočeš pomeriti z menoj ali se šališ?‹ Odgovorila je: ›Zares se bom pomerila s teboj.‹« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila sedeminštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je dekle vprašalo Zat ad Davahi: ›Pri Kristusu, se res hočeš pomeriti z menoj?‹ In ta je odgovorila: ›Zares se bom pomerila s teboj.‹ Dekle ji je reklo: ›Potem vstani za boj, če imaš dovolj moči.‹ Ko je starka to slišala, se je silno razsrdila in dlake po telesu so se ji naježile kakor ježeve bodice. Dekle je vstalo pred njo, starka pa mu je rekla: ›Pri Kristusu, s teboj se bom borila samo gola, ti predrznica!‹ Nato si je razrahljala oblačila, vzela svileno ruto, segla z rokami pod obleko in jo slekla s telesa. Ruto je zvila in si jo zavezala okoli pasu, tako da je bila videti kakor razuzdana demonka ali lisasta kača. Sklonila se je k dekletu in mu rekla: ›Stori tako kakor jaz.‹ Šarkan je ves ta čas opazoval obe. Ko si je ogledoval starkino iznakaženo postavo, se je smejal. Dekle pa je počasi vstalo, vzelo jemensko ogrinjalo, ga dvakrat prepognilo in si zavihalo hlače. Pokazali sta se nogi kakor iz marmorja, nad njima gladek in poln griček iz kristala, trebuh, iz katerega gub je dehtel mošus in je bil kakor obložen z anemonami, ter prsi z dojkama kakor zrela granatna jabolka. Starka se je sklonila proti dekletu in zgrabili sta se. Šarkan je dvignil glavo proti nebu in prosil Boga, naj dekle premaga starko. Dekle se ji je spodvilo pod telo, ji z levico prijelo bok, z desnico pa vrat pri grlu, in jo dvignilo na rokah. Starka se ji je izvila iz rok in se hotela rešiti, vendar je padla na hrbet. Noge so ji švignile kvišku in v mesečini se je pokazalo njeno poraščeno mednožje. Nato je dvakrat prdnila: s prvim prdcem je dvignila prah s tal, z drugim pa poslala dim proti nebu. Šarkan se je tako smejal, da je padel na tla. Potem je vstal, potegnil meč in se ozrl na desno in levo, a ni videl nikogar razen starke, ki je ležala na hrbtu. Rekel si je: ›Ni se zlagal tisti, ki ti je dal ime Zat ad Davahi!‹

Nato se jima je približal, da bi slišal, kaj govorita. Dekle je stopilo k starki, jo pokrilo s tankim svilenim ogrinjalom, ji pomagalo obleči oblačila in se ji opravičilo: ›Moja gospa Zat ad Davahi, hotela sem te le vreči na tla, ne pa ti povzročiti vsega, kar se ti je zgodilo. Toda izvila si se mi iz rok. Hvala Bogu, da si ostala cela.‹ Starka ji ni odgovorila, temveč je od sramu vstala in odšla. Hodila je, dokler ni izginila izpred oči. Dekleta so še vedno ležala z zvezanimi rokami, mladenka pa je stala sama. Šarkan si je rekel: ›Vsako dobro ima svoj vzrok. Spanec me je premagal in konj me je prinesel sem samo zaradi moje srečne usode. Morda bodo ta mladenka in dekleta z njo moj plen.‹ Zajahal je konja in ga sunil s petami, da je švignil naprej kakor puščica iz loka. V roki je držal goli meč in zavpil: ›Bog je največji!‹ Ko ga je dekle zagledalo, se je vzravnalo, stopilo na breg reke, ki je bila široka šest komolcev, in skočilo na drugo stran. Tam se je postavilo na noge in glasno zaklicalo: ›Kdo si, mož? Zmotil si naše veselje in z izvlečenim mečem se obnašaš, kakor da bi napadal cele vojske. Od kod prihajaš in kam greš? Govori resnico, saj ti bo bolj koristila, in ne laži, kajti laž je navada nizkotnežev. Nedvomno si to noč zašel s poti in prišel na ta kraj, kjer bo tvoj največji dobitek, če odneseš celo kožo. Vedi, da si na livadi, kjer bi nam na en sam krik prihitelo na pomoč štiri tisoč patrikijev. Povej, kaj hočeš! Če želiš, da ti pokažemo pot, ti jo pokažemo, in če želiš pomoč, ti pomagamo.‹

Ko je Šarkan slišal njene besede, ji je odgovoril: ›Tujec sem, musliman. To noč sem jezdil sam, da bi našel plen, ki bi si ga prilastil. V tej mesečni noči pa nisem našel boljšega plena od teh desetih deklet, zato jih bom vzel in se z njimi vrnil k svojim tovarišem.‹ Dekle mu je reklo: ›Vedi, da se plena še nisi polastil in da ta dekleta, pri Bogu, niso tvoj plen. Ali ti nisem rekla, da je lagati sramotno?‹ Odgovoril ji je: ›Ali ni srečen tisti, ki mu zadošča Bog in ne potrebuje nikogar drugega?‹ Rekla mu je: ›Pri Kristusu, če se ne bi bala, da boš umrl po moji roki, bi zakričala tako, da bi se vsa zemlja okoli tebe napolnila s konji in možmi. Toda do tujcev sem usmiljena. Če želiš plen, zahtevam, da sestopiš s konja in mi pri svoji veri prisežeš, da se mi ne boš približal z orožjem. Potem se bova pomerila. Če me vržeš na tla, me posadi na konja in nas vse odpelji kot plen. Če pa jaz vržem tebe, bom odločala o tvoji usodi. Prisezi mi, saj se bojim tvoje zahrbtnosti. V izročilu je zapisano: kadar je izdajstvo v človeški naravi, je zaupanje vsakomur slabost. Če mi prisežeš, bom prečkala reko in prišla k tebi.‹ Šarkan si jo je močno zaželel vzeti in si rekel: ›Ve, da sem junak med junaki.‹ Nato ji je zaklical: ›Naj prisežem pri čemer koli, čemur zaupaš, da se ti ne bom približal, dokler se ne pripraviš in mi ne rečeš: »Pridi, da se pomerim s teboj.« Šele tedaj bom stopil k tebi. Če me premagaš, imam dovolj denarja, da se odkupim. Če pa premagam jaz tebe, bo to največji plen.‹ Dekle je odgovorilo: ›Privolim.‹

Šarkan je bil zmeden, nato pa je rekel: ›Pri Preroku, mir in blagoslov z njim, tudi jaz privolim.‹ Rekla mu je: ›Zdaj prisezi pri Tistem, ki je vdihnil duše v telesa in nam dal verske zakone.‹ Prisegel ji je s prisegami, ki jim je zaupala, in bila je zadovoljna. Nato je skočila na drugo stran reke in v smehu rekla Šarkanu: ›Težko se ločim od tebe, moj gospod. Pojdi k svojim tovarišem pred jutrom, da ne pridejo patrikiji in te ne ujamejo na konice sulic. Saj se ne moreš ubraniti niti žensk; kako bi se mogel braniti pred možmi, pred vitezi!‹ Šarkan je bil ves zbegan. Ko se je obrnila stran od njega in krenila proti samostanu, ji je zaklical: ›Moja gospa, boš res odšla in zapustila zaljubljenega tujca, nesrečneža z zlomljenim srcem?‹ V smehu se je obrnila k njemu in rekla: ›Kaj želiš? Izpolnila bom tvojo prošnjo.‹ Odgovoril je: ›Kako naj stopim na tvojo zemljo, okusim sladkost tvoje prijaznosti in se vrnem, ne da bi jedel pri tebi, ko pa sem postal eden tvojih služabnikov?‹ Rekla je: ›Gostoljubje zavrne samo nizkotnež. Izvoli v Božjem imenu, z veseljem te sprejmem. Zajahi svojega konja in jezdi po bregu reke nasproti meni, saj si moj gost.‹

Šarkan se je razveselil, pohitel h konju in zajahal. Jezdil je po svojem bregu, ona pa je hodila nasproti njemu na drugi strani, dokler ni prispel do mostu iz topolovega lesa. Na njem so bili škripci z jeklenimi verigami, na teh pa ključavnice in kavlji. Ko si je Šarkan ogledal most, je zagledal dekleta, ki so se prej borila z mladenko; stala so in jo pričakovala. Ko je prišla do njih, je eni v grščini rekla: ›Pojdi k njemu, primi njegovega konja za vajeti in ga odpelji v samostan.‹ Šarkan je šel za njo in prečkal most, ves osupel nad tem, kar je videl. Rekel si je: ›Ko bi bil vezir Dandan z menoj na tem kraju in bi njegove oči videle ta lepa dekleta!‹ Nato se je obrnil k mladenki in ji rekel: ›O čudovita lepotica, zdaj imam pri tebi dvojno pravico do varstva: po najinem druženju in zato, ker sem prišel v tvoj dom ter sprejel tvoje gostoljubje. Zdaj sem v tvoji oblasti in pod tvojim varstvom. Ko bi mi le izkazala milost in odšla z menoj v dežele islama! Tam bi videla same bojevite leve in spoznala, kdo sem.‹ Ko je slišala njegove besede, se je razjezila in mu rekla: ›Pri Kristusu, mislila sem, da si razumen in preudaren, zdaj pa sem spoznala pokvarjenost tvojega srca. Kako si moreš dovoliti besede, zaradi katerih te lahko obtožim prevare? Kako naj to storim, ko pa vem, da ne bom nikoli ušla vašemu kralju Umarju an Numanu, če pridem k njemu, saj bi si želel takšne, kakršna sem jaz? Četudi je gospodar Bagdada in Horasana in si je zgradil dvanajst palač, v vsaki pa ima tristo šestdeset priležnic, toliko, kolikor je dni v letu, medtem ko je palač toliko, kolikor je mesecev, bi se ob mojem prihodu vznemiril. Vi namreč verjamete, da vam je dovoljeno uživati z ženskami, kakršna sem jaz, kakor piše v vaših knjigah: »Ali tiste, ki jih imajo v lasti vaše desnice.« Kako mi torej moreš govoriti kaj takega?

Kar pa se tiče tvojih besed, da bom videla muslimanske junake: pri Kristusu, neresnico si povedal. Videla sem vašo vojsko, ko ste v teh dveh dneh prispeli na našo zemljo in v naše dežele. Ko ste prihajali, nisem videla kraljevske vzgoje, temveč le zbrane gruče.

In kar se tiče tvojih besed, da bom spoznala, kdo si: dobrote ti ne izkazujem zato, da bi te poveličevala, temveč zaradi lastne časti. Takšen, kot si ti, ne govori takšni, kot sem jaz, na ta način, pa četudi bi bil Šarkan, sin kralja Umarja an Numana, ki je zaslovel v tem času.‹ Šarkan si je rekel: ›Morda ve za prihod vojske in pozna njeno število, da je namreč deset tisoč konjenikov, ter ve, da jih je oče poslal z menoj na pomoč kralju Konstantinopla.‹ Nato je rekel: ›Moja gospa, pri tistem, v kogar veruješ, te rotim, povej mi, zakaj govoriš tako, da bom spoznal, kaj je res in kaj je laž ter na koga bo padla krivda.‹ Odgovorila mu je: ›Pri moji veri, če se ne bi bala, da se razve, kako sem jaz, hči Rimljanov, ravnala, bi tvegala življenje in se spopadla z vsemi deset tisoč konjeniki. Ubila bi njihovega poveljnika, vezirja Dandana, in premagala njihovega viteza Šarkana, pa mi to ne bi bilo v sramoto. Toda brala sem knjige in se iz arabskih besed naučila olike. Ne bom ti hvalila svoje hrabrosti, saj si sam videl dokaze moje spretnosti, moči in veščine v rokoborbi. Če bi bil to noč na tvojem mestu Šarkan in bi mu rekli, naj preskoči to reko, bi se uklonil in priznal svojo nemoč. Kristusa prosim, naj mi ga pripelje v ta samostan, da stopim predenj oblečena kot mož, ga ujamem in vklenem v verige.‹« Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila oseminštirideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Šarkana, ko je slišal te besede krščanske mladenke, prevzela ponosna bojevitost in junaška čast. Hotel ji je razkriti, kdo je, in jo zgrabiti, a ga je zadržala njena neizmerna, čudovita lepota. Zato je izrekel ta verz:

Če lepotica en sam greh zagreši, njena lepota tisoč priprošnjikov ji pošlje. Nato se je povzpela po stopnicah, on pa ji je sledil. Šarkan je pogledal dekle od zadaj in videl, kako se ji boki zibajo kakor valovi razburkanega morja. Izrekel je te verze:

V njenem obrazu je priprošnjik, ki iz src izbriše njeno krivdo, ugleden je povsod, kjer prosi zanjo. Ko jo pogledaš, v začudenju vzklikneš: »Vzšla je luna v noči svoje polnosti!« Če bi se z njo pomeril še Belkisin ifrit, bi ga kljub vsej njegovi moči v hipu vrgla na tla. Šla sta naprej, dokler nista prišla do vrat pod marmornatim obokom. Dekle jih je odprlo in vstopilo skupaj s Šarkanom. Stopil je v dolg hodnik, obokan z desetimi loki; z vsakega je visela kristalna svetilka, ki je žarela kakor sonce. Na koncu hodnika so mladenko pričakala dekleta z dišečimi svečami, na glavah pa so nosila trakove, okrašene z različnimi dragulji. Hodila je za njimi, Šarkan pa za njo, dokler niso prišli v samostan. Tam je videl ležišča, postavljena drugo nasproti drugemu, nad njimi pa zavese, obšite z zlatom. Tla samostana so bila tlakovana z raznovrstnim pisanim marmorjem, sredi njega pa je bil bazen s štiriindvajsetimi zlatimi vrči, iz katerih je tekla voda, podobna srebru. Na častnem mestu je zagledal ležišče, prekrito s kraljevsko svilo. Dekle mu je reklo: ›Moj gospod, povzpni se na to ležišče.‹ Šarkan je sedel nanj, mladenka pa je odšla in izginila izpred njegovih oči. Povprašal je nekaj služabnikov po njej in odgovorili so mu: ›Odšla je v svojo spalnico, mi pa ti strežemo, kakor nam je ukazala.‹ Nato so mu prinesli najizbranejše jedi in jedel je, dokler se ni nasitil. Zatem so predenj postavili zlat umivalnik in vrč, da si je umil roke. Njegove misli pa so bile pri vojski, saj ni vedel, kaj se ji je zgodilo po njegovem odhodu. Spominjal se je tudi, kako je pozabil očetov nasvet. Tako je ostal zmeden in obžaloval svoje ravnanje, dokler ni napočila zarja in se pokazal dan. Ves skesan je bil zatopljen v misli in izrekel je te verze:

Preudarnosti mi ni manjkalo, a me je zadela nesreča; kaj naj zdaj storim? Ko bi kdo z mene odgrnil ljubezensko strast, bi se odrekel lastni moči in sili. Moje srce v blodnji ljubezni hira, v stiski pa v Boga polagam upanje. Ko je končal pesem, je zagledal, kako se mu približuje prečudovit prizor. Pogledal je in videl več kot dvajset deklet, podobnih lunam, zbranih okoli mladenke, ki je bila med njimi kakor polna luna med zvezdami. Oblečena je bila v kraljevski brokat, okoli pasu pa je nosila pas, posut z raznovrstnimi dragulji. Ta ji je tesno objemal vitki život in poudarjal boke, da so bili kakor kristalni grič pod srebrno šibo, njeni dojki pa kakor zreli granatni jabolki. Ko jo je Šarkan zagledal, bi od veselja skoraj izgubil pamet. Pozabil je na svojo vojsko in vezirja. Pogledal ji je glavo in videl, da nosi biserno mrežico, prepleteno z različnimi dragulji. Dekleta na njeni desni in levi so ji privzdigovala vlečko, ona pa se je ponosno zibala v hoji. Šarkan je iz spoštovanja do njene lepote skočil na noge in vzkliknil: ›Ah, kako me ta pas spravlja v zmedo!‹ Nato je izrekel te verze:

Težkih bokov, zibajočega se koraka, vitka in mehkih prsi je skrila hrepenenje v srcu, jaz pa svojega ne skrivam. Služabnice hodijo za njo, kakor za kraljico, odeto v nakit in ogrlice. Nato ga je mladenka dolgo opazovala in se vedno znova ozirala vanj, dokler se ni prepričala, kdo je, in ga prepoznala. Obrnila se je k njemu in rekla: »S teboj je ta kraj zažarel, Šarkan. Kako si preživel noč, junak, potem ko smo odšle in te pustile samega?« Nato je nadaljevala: »Laž je za kralje sramota in nečast, še posebno za najvišje med njimi. Ti pa si Šarkan, sin Omarja an Numana, zato ne zatajuj sebe in svojega rodu, ne prikrivaj mi, kdo si, in odslej mi govori samo resnico. Laž namreč rojeva sovraštvo in sovražnost. Puščica usode te je zadela, zato se ji vdaj in jo mirno sprejmi.« Ko je slišal njene besede, ni mogel več tajiti, temveč ji je povedal resnico: »Jaz sem Šarkan, sin Omarja an Numana. Čas me je trpinčil in me zanesel v ta kraj. Zdaj stori z menoj, kar hočeš.« Dolgo je zrla v tla, potem pa se obrnila k njemu in rekla: »Pomiri srce in razvedri oči, saj si moj gost. Skupaj sva jedla kruh in sol, se pogovarjala in uživala v družbi drug drugega. Pod mojim varstvom si in veže me obljuba, zato bodi brez skrbi. Pri Kristusu, če bi ti vsi ljudje na zemlji hoteli škodovati, ne bi prišli do tebe, dokler ne bi zate izdihnila duše. Varujeta te Kristus in jaz.« Sedla je k njemu in se z njim šalila, dokler ga ni minil strah. Spoznal je, da bi ga bila ubila že prejšnjo noč, če bi si želela njegove smrti.

Nato je v grškem jeziku nagovorila eno od služabnic. Ta je za nekaj časa odšla, potem pa se vrnila s posodami za vino in pogrnjeno mizo. Šarkan se ni dotaknil jedi, temveč si je mislil: »Morda je kaj primešala hrani.« Uganila je njegove misli, se obrnila k njemu in rekla: »Pri Kristusu, ni tako. V tej hrani ni ničesar, česar se bojiš. Če bi te hotela ubiti, bi te lahko ubila že zdaj.« Stopila je k mizi in od vsake jedi vzela grižljaj. Tedaj je začel jesti tudi Šarkan. Mladenka se je razveselila in jedla z njim, dokler se nista nasitila. Ko sta si umila roke, je vstala in naročila služabnici, naj prinese dišavne cvetlice in pivsko posodje iz zlata, srebra in kristala ter pijače najrazličnejših vrst, vse izbrane kakovosti. Prinesla ji je vse, kar je zahtevala. Mladenka je napolnila prvi kelih in ga izpila pred njim, kakor je prej prva poskusila hrano. Nato je napolnila drugega in mu ga podala, on pa ga je izpil. Rekla mu je: »Musliman, poglej, kakšno slastno življenje in veselje uživaš!« Še naprej je pila z njim, dokler ni izgubil razsodnosti. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 49. noč,

je rekla: »Zvedela sem, o srečni kralj, da je mladenka pila in točila Šarkanu, dokler ga nista opila vino in ljubezen do nje ter mu vzela razsodnost. Nato je rekla služabnici: ›Mardžana, prinesi nama nekaj glasbil.‹ Ta je odvrnila: ›Slišim in ubogam.‹ Za hip je odšla, potem pa prinesla damaščansko lutnjo, perzijsko harfo, tatarsko piščal in egipčanski kanun. Mladenka je vzela lutnjo, jo uglasila in napela strune, nato pa ob njej zapela z zvenečim glasom, nežnejšim od sapice in slajšim od vode Tasnima. Zanosno je pela te verze:

Naj Bog odpusti tvojim očem, koliko krvi so prelile, koliko puščic so tvoji pogledi namerili! Častim ljubega, ki je krut do tistega, ki ga ljubi, kakor da sta mu nežnost in usmiljenje prepovedana. Blagor očem, ki zaradi tebe prebedijo noč, in blagor srcu, ki ostane ujeto v tvojo ljubezen! O moji smrti odločaš, saj si moj gospodar; z dušo bi odkupil vladarja, ki mi vlada. Nato je vsaka od služabnic vstala s svojim glasbilom in ob spremljavi zapela verze v grščini. Šarkan je bil očaran. Spet je zapela tudi njihova gospodarica in ga vprašala: »Musliman, ali nisi razumel, kaj pojem?« Odgovoril je: »Ne, očarala me je le lepota tvojih prstov.« Zasmejala se je in rekla: »Kaj pa bi storil, če bi ti zapela v arabščini?« Odvrnil je: »Ne bi mogel ohraniti pameti.« Vzela je glasbilo, spremenila napev in zapela te verze:

Grenak je okus ločitve — kdo ga more potrpežljivo prenašati? Troje me je zadelo: zavrnitev, razhod in zapuščenost. Ljubim očarljivega, ki me je zasužnjil z lepoto, zato je zapuščenost tako grenka. Ko je končala pesem, je pogledala Šarkana in videla, da je izgubil zavest. Nekaj časa je ležal iztegnjen med njimi, potem pa se je ovedel, se spomnil petja in se zamajal od zanosa. Z mladenko sta spet začela piti ter se igrala in zabavala, dokler se dan ni poslovil in noč razprostrla kril. Tedaj je odšla v svojo spalnico. Šarkan je vprašal po njej in povedali so mu: »Odšla je v svojo spalnico.« Rekel je: »Naj jo Bog varuje in čuva.« Ko se je zdanilo, je prišla k njemu služabnica in rekla: »Moja gospodarica te kliče.« Vstal je in odšel za njo. Ko se je približal njenim sobanam, so ga služabnice s tamburini in petjem slovesno pospremile do velikih slonokoščenih vrat, posejanih z biseri in dragulji. Stopili so skoznje in znašel se je v veliki palači. Na njenem čelu je bila prostrana odprta dvorana, prekrita z najrazličnejšimi svilenimi tkaninami. Okoli nje so bila odprta okna s pogledom na drevesa in reke. V sobanah so stale izklesane podobe, v katere je dotekal zrak in premikal naprave v njihovi notranjosti, tako da se je opazovalcu zdelo, kakor da govorijo. Mladenka je sedela in jih opazovala. Ko je zagledala Šarkana, je vstala, ga prijela za roko, posedla poleg sebe in ga vprašala, kako je preživel noč. Blagoslovil jo je, nato pa sta se pogovarjala. Vprašala ga je: »Ali poznaš kaj o zaljubljencih in tistih, ki jih ljubezen zasužnji?« Rekel je: »Da, poznam nekaj pesmi.« Rekla je: »Naj jih slišim.« In zrecitiral je te verze:

Ne, ne bom izdal svoje ljubezni do Aze, saj me je zavezala s prisegami in obljubami. Menihi iz Madjana, ki sem jih poznal, sedijo in jokajo v strahu pred ločitvijo. Če bi kakor jaz slišali njen glas, bi pred Azo padli na kolena in se ji priklonili do tal. Ko ga je slišala, je rekla: »Kutajir je bil res sijajno zgovoren in mojster besede. Kako vzneseno je opisal Azo, ko je rekel …« In zapela je naslednja verza:

Če bi se Aza in dopoldansko sonce pred pravičnim sodnikom pravdala o lepoti, bi razsodil njej v prid. Ženske so prišle k meni grajat Azo — naj Bog njihova lica spremeni v podplate njenih sandalov! Nato je rekla: »Pravijo, da je bila Aza neprekosljivo lepa.« Potem ga je vprašala: »Kraljevi sin, če poznaš kaj Džamilovih pesmi, nam jih zapoj.« Odvrnil je: »Poznam jih bolje kot kdorkoli.« In povedal ta Džamilov verz:

Hočeš me ubiti, ničesar drugega nočeš, jaz pa nimam drugega cilja, le tebe si želim. Ko je to slišala, je rekla: »Dobro, kraljevi sin! Kaj je Aza hotela od Džamila, da je izrekel ta polverz: ›Hočeš me ubiti, ničesar drugega nočeš‹?« Šarkan ji je odvrnil: »Gospa moja, od njega je hotela prav tisto, kar ti hočeš od mene, pa ti ni dovolj.« Ob njegovih besedah se je zasmejala. Pila sta, dokler se ni dan poslovil in ju je zagrnila temna noč. Mladenka je vstala, odšla v svojo spalnico in zaspala, Šarkan pa je spal v svoji do jutra. Ko se je prebudil, so kakor navadno prišle služabnice s tamburini in glasbili, pred njim poljubile tla in rekle: »Izvoli, naša gospodarica te vabi k sebi.« Šarkan je vstal in odšel z njimi. Obdajale so ga, udarjale na tamburine in igrale, dokler ni zapustil tiste palače in vstopil v drugo, še veličastnejšo od prve. V njej je bilo toliko kipov in podob ptic, da jih ni bilo mogoče opisati. Šarkan se je čudil umetelnosti tega kraja in povedal te verze:

Je moj čuvaj utrgal z dreves ogrlic bisere za vratove, nanizane v zlatu, izvire vode iz srebrnih zlitin in rožnata lica na smaragdnih obrazih? Kakor da vijolice s svojo barvo posnemajo modre oči, obrobljene s temnim kuhlom. Ko ga je mladenka zagledala, je vstala, ga prijela za roko in posedla ob sebi. Rekla mu je: »Ti si sin kralja Omarja an Numana. Ali znaš igrati šah?« Odvrnil je: »Da, vendar ne bodi kakor tisti, o katerem je pesnik rekel:

Govorim, medtem ko me hrepenenje zvija in razgrinja ter me odžeja požirek z ustnic ljubezni: prišel sem k šahovnici ljubljenega in igral je z menoj z belimi in črnimi figurami, pa vendar nisem zadovoljen. Kakor da kralj stoji ob trdnjavi, medtem ko po plošči išče kraljice. A če pogledam, kaj pomenijo njeni pogledi — ljudje moji, njeni pogledi me ubijajo!« Nato je predenj postavila šahovnico in začela igrati z njim. Toda vsakokrat, ko je hotel pogledati njeno potezo, je pogledal njen obraz ter postavil konja tja, kamor bi moral lovca, in lovca tja, kamor bi moral konja. Zasmejala se je in rekla: »Če tako igraš, ne znaš prav ničesar.« Odvrnil je: »To je prva partija, te ne štej.« Ko ga je premagala, je znova postavil figure in igral z njo. Premagala ga je še drugič, tretjič, četrtič in petič. Nato se je obrnila k njemu in rekla: »V vsem si premagan.« Odvrnil je: »Gospa moja, od take, kakršna si ti, je lepo biti premagan.« Naročila je, naj prinesejo hrano, in jedla sta ter si umila roke. Potem je naročila pijačo in pila sta. Nato je vzela kanun, na katerega je znala izvrstno igrati, in zapela te verze:

Čas se zdaj zvija, zdaj razgrinja, kakor nekaj, kar se podaljšuje in spet krči. Zato pij na njegovo lepoto, če le moreš, in me nikar lahkomiselno ne zapusti. Tako sta ostala do noči in ta dan je bil lepši od prejšnjega. Ko se je stemnilo, je mladenka odšla v svojo spalnico, Šarkan pa se je vrnil v svojo in spal do jutra. Nato so služabnice prišle k njemu s tamburini in glasbili ter ga kakor navadno odpeljale k mladenki. Ko ga je zagledala, je vstala, ga prijela za roko, posedla poleg sebe in ga vprašala, kako je preživel noč. Zaželel ji je dolgo življenje. Nato je vzela lutnjo in zapela ta verza:

Ne beži pred objemom, saj je sladkega okusa. Sonce ob zatonu porumeni od bolečine slovesa. Medtem ko sta tako sedela, sta nenadoma zaslišala hrup. Obrnila sta se in zagledala može in mladeniče, ki so prihajali proti njima. Večinoma so bili patrikiji in v rokah so držali gole, bleščeče meče. V grščini so govorili: »V naše roke si padel, Šarkan! Vedi, da ti je poguba gotova!« Ko je Šarkan slišal te besede, si je mislil: »Morda me je ta lepa mladenka prevarala in me zadrževala, dokler niso prišli njeni možje, patrikiji, s katerimi mi je grozila. Toda sam sem si nakopal nesrečo in se pahnil v pogubo.« Obrnil se je k njej, da bi ji očital prevaro, a videl, da ji je obraz porumenel. Skočila je na noge in jih vprašala: »Kdo ste?« Njihov vodilni patrikij ji je odgovoril: »Plemenita kraljica, neprimerljivi biser, ali ne veš, koga imaš pri sebi?« Rekla je: »Ne poznam ga. Kdo je?« Odvrnil je: »To je razdiralec dežel in gospod vitezov, Šarkan, sin kralja Omarja an Numana, ki je osvojil gradove in zavzel še tako nedostopne trdnjave. Tvoj oče, kralj Hardub, je izvedel zanj od starke Zat ad Davahi in se prepričal, da je njeno poročilo resnično. Z ujetjem tega pogubnega leva si pomagala vojski Bizantincev.«

Ko je slišala patrikijeve besede, ga je pogledala in vprašala: »Kako ti je ime?« Odgovoril je: »Ime mi je Masura. Sem sin tvojega služabnika Musure, sina Kašarde, najvišjega patrikija.« Rekla je: »Kako si vstopil k meni brez mojega dovoljenja?« Odgovoril je: »Gospa moja, ko sem prišel do vrat, me ni ustavil ne komornik ne vratar. Nasprotno, vsi vratarji so vstali in šli pred nami, kakor je v navadi. Če pride kdo drug, ga pustijo pred vrati, dokler ne dobijo dovoljenja zanj. Toda zdaj ni čas za dolge pogovore. Kralj čaka, da se vrnemo s tem kraljem, ki je iskra v žerjavici muslimanske vojske, da ga bo usmrtil. Potem bo njegova vojska odšla nazaj, od koder je prišla, in se nam ne bo treba truditi z bojem proti njej.« Ko je mladenka slišala te besede, mu je rekla: »Takšno govorjenje ni lepo. Starka Zat ad Davahi pa se je zlagala; govorila je neresnice, ne da bi vedela, kako je v resnici. Pri Kristusu, mož pri meni ni Šarkan in nisem ga ujela. Prišel je k nam in nas prosil za gostoljubje, zato smo ga sprejeli. Tudi če bi se prepričali, da je res Šarkan, in bi brez dvoma vedeli, da je on, bi bilo pod mojo častjo, da vam ga izročim, saj sem mu obljubila varstvo. Ne izdajajte me zaradi mojega gosta in me ne sramotite pred ljudmi. Vrni se k mojemu očetu, kralju, poljubi tla pred njim in mu povej, da ni tako, kakor je govorila starka Zat ad Davahi.« Patrikij Masura je rekel: »Ibriza, h kralju se ne morem vrniti brez njegovega sovražnika.« Razjezila se je in rekla: »Gorje ti! Kaj imaš ti opraviti s tem? Vrni se k njemu z odgovorom in nihče te ne bo grajal.« Masura je odvrnil: »Brez njega se ne vrnem.« Obraz ji je spremenil barvo in rekla mu je: »Nehaj toliko govoriti in blebetati! Ta mož je prišel k nam, ker je prepričan, da se lahko sam spopade s stotimi vitezi. Tudi če bi mu rekla: ›Ti si Šarkan, sin Omarja an Numana,‹ in bi odgovoril: ›Da,‹ se ga ne smete dotakniti. Če ga napadete, ne bo odnehal, dokler ne pobije vseh v tem kraju. Tu je pri meni in pripeljala ga bom pred vas z njegovim mečem in ščitom.« Patrikij Masura ji je rekel: »Četudi se izognem tvoji jezi, se ne bom izognil jezi tvojega očeta. Ko ga zagledam, bom dal patrikijem znamenje, da ga ujamejo in ponižanega odpeljejo h kralju.« Ko je slišala te besede, je rekla: »To se ne sme zgoditi, saj bi bilo znamenje nespameti. On je en sam mož, vas pa je sto patrikijev. Če se hočete spopasti z njim, stopajte predenj drug za drugim, da se bo pred kraljem pokazalo, kdo med vami je junak.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 50. noč,

je rekla: »Zvedela sem, o srečni kralj, da je kraljica Ibriza rekla patrikiju: ›On je en sam mož, vas pa je sto patrikijev. Če se hočete spopasti z njim, stopajte predenj drug za drugim, da se bo pred kraljem pokazalo, kdo med vami je junak.‹ Patrikij Masura je odvrnil: ›Pri Kristusu, resnico si povedala. Toda prvi ne bo stopil predenj nihče drug kot jaz.‹ Mladenka mu je rekla: ›Počakaj, da grem k njemu, mu povem, kako je s stvarjo, in slišim njegov odgovor. Če privoli, naj bo tako, če pa odkloni, nimate poti do njega. Jaz, vsi v samostanu in moje služabnice bomo zanj zastavili življenje.‹ Nato je stopila k Šarkanu in mu povedala, kaj se je zgodilo. Nasmehnil se je in spoznal, da ni nikomur povedala, kdo je, temveč je vest o njem mimo njene volje prišla do kralja. Zdaj je grajal samega sebe in rekel: ›Kako sem mogel svoje življenje vreči v bizantinske dežele?‹ Ko je slišal mladenkine besede, ji je dejal: ›Če prihajajo predme drug za drugim, so prikrajšani. Zakaj ne bi prihajali po deset naenkrat?‹ Nato je skočil na noge in stopil prednje z mečem in bojno opremo. Ko ga je patrikij zagledal, je planil nanj in ga napadel. Šarkan ga je sprejel kakor lev in ga udaril z mečem po ramenu, da je rezilo bleščeče pogledalo iz njegovega drobovja. Ko je mladenka to videla, je Šarkan v njenih očeh silno zrasel. Spoznala je, da ga takrat, ko ga je vrgla na tla, ni premagala s svojo močjo, temveč s svojo lepoto in ljubkostjo.

Nato se je obrnila k patrikijem in rekla: »Maščujte svojega tovariša!« Predenj je stopil brat ubitega, silovit in trmast mož, ter napadel Šarkana. Toda Šarkan mu ni dal časa, temveč ga je udaril z mečem po ramenu, da je rezilo bleščeče pogledalo iz njegovega drobovja. Tedaj je mladenka zaklicala: »Častilci Kristusa, maščujte svojega tovariša!« Drug za drugim so prihajali predenj, Šarkan pa je med njimi vihtel meč, dokler ni pobil petdeset patrikijev. Mladenka jih je opazovala. Bog je v srca preostalih zasejal strah, tako da so se umaknili in si niso več drznili stopiti predenj v dvoboj. Namesto tega so ga vsi hkrati napadli. Zoperstavil se jim je s srcem, tršim od kamna, in jih zmlel kakor žrmlje ter jim vzel razum in življenje. Mladenka je zaklicala svojim služabnicam: »Kdo je še ostal v samostanu?« Odgovorile so ji: »Nihče razen vratarjev.« Kraljica mu je šla naproti in ga objela. Ko je končal boj, je šel z njo v palačo. Le nekaj sovražnikov je še prežalo nanj, skritih po samostanskih kotih. Ko jih je mladenka opazila, je vstala in odšla od Šarkana, nato pa se vrnila v verižni srajci z gostimi obročki in z ostrim indijskim mečem v roki. Rekla je: »Pri Kristusu, za svojega gosta ne bom varčevala z življenjem in ga ne bom zapustila, četudi me bodo zato sramotili po bizantinskih deželah.« Nato je pogledala patrikije in ugotovila, da jih je osemdeset ubil, dvajset pa jih je zbežalo. Ko je videla, kaj je storil z njimi, mu je rekla: »S takimi, kakršen si ti, se vitezi ponašajo. Bog te blagoslovi, Šarkan!« Nato je vstal, brisal kri pobitih z meča in recitiral te verze:

Koliko čet je prišlo v boj proti meni, pa sem njihove junake pustil zverem za hrano! Če se hočete spopasti z menoj, vprašajte vse ljudi, kakšen sem na dan boja. Njihove leve sem v bitki pustil mrtve na razbeljenih tleh tistih krajev. Ko je končal pesem, je mladenka nasmejana stopila k njemu, mu poljubila roko in slekla oklep. Vprašal jo je: »Gospa moja, zakaj si oblekla verižni oklep in izvlekla meč?« Odgovorila je: »Da bi te obvarovala pred temi nizkotneži.« Nato je poklicala vratarje in jih vprašala: »Kako ste mogli pustiti kraljeve može v mojo hišo brez mojega dovoljenja?« Odgovorili so ji: »Kraljica, nikoli ni bilo v navadi, da bi za kraljeve odposlance potrebovali tvoje dovoljenje, še posebno ne za velikega patrikija.« Rekla jim je: »Mislim, da ste hoteli le osramotiti mene in ubiti mojega gosta.« Nato je Šarkanu ukazala, naj jim odseka glave, in odsekal jim jih je. Preostalim služabnikom je rekla: »Še hujšo kazen bi si zaslužili.« Obrnila se je k Šarkanu in rekla: »Zdaj se ti je razkrilo, kar je bilo skrito, zato ti bom povedala svojo zgodbo. Vedi, da sem hči bizantinskega kralja Harduba in da mi je ime Ibriza. Starka, ki ji pravijo Zat ad Davahi, je moja babica, očetova mati. Ona je očetu povedala zate in gotovo snuje zvijačo, da bi me pogubila, še posebno zdaj, ko si pobil očetove patrikije in se je razvedelo, da sem se postavila na stran muslimanov. Najpametneje bo, da ne ostanem tukaj, dokler mi Zat ad Davahi streže po življenju. Toda želim, da mi povrneš dobroto, ki sem ti jo izkazala. Med menoj in očetom je namreč vzplamtelo sovraštvo. Upoštevaj vse, kar ti govorim, saj se je vse to zgodilo zaradi tebe.«

Ko je Šarkan slišal te besede, je skoraj izgubil pamet od veselja; prsi so se mu razširile in srce razvedrilo. Rekel je: »Pri Bogu, nihče te ne bo dosegel, dokler bo duša v mojem telesu! Toda ali boš mogla prenesti ločitev od očeta in svojcev?« Odgovorila je: »Da.« Šarkan jo je zaprosil za prisego in zavezala sta se drug drugemu. Rekla je: »Zdaj je moje srce pomirjeno, vendar moraš izpolniti še en pogoj.« Vprašal je: »Katerega?« Odgovorila mu je: »Da se s svojo vojsko vrneš v svojo deželo.« Rekel ji je: »Gospa moja, moj oče Omar an Numan me je poslal v boj proti tvojemu očetu zaradi zakladov, ki jih je vzel, med njimi pa so tudi trije dragulji z veliko blagoslovljeno močjo.« Rekla mu je: »Pomiri srce in razvedri oči. Povedala ti bom njihovo zgodbo in ti razložila, zakaj smo sprti s carigrajskim kraljem. Pri nas namreč praznujemo praznik, ki mu pravimo samostanski praznik. Vsako leto se ob njem zberejo kralji iz vseh dežel ter hčere velikašev in trgovcev. Ostanejo sedem dni in tudi jaz sem med njimi. Ko je med nami nastalo sovraštvo, mi je oče za sedem let prepovedal obiskovati ta praznik. Neko leto pa so hčere velikašev z vseh strani kakor navadno prišle iz svojih krajev v samostan na praznovanje. Med njimi je bila tudi hči carigrajskega kralja, ki ji je bilo ime Safija. V samostanu so ostali šest dni, sedmi dan pa so ljudje odšli. Safija je rekla: ›V Carigrad se bom vrnila samo po morju.‹ Zato so ji pripravili ladjo, na katero se je vkrcala s svojim spremstvom. Razpeli so jadra in odpluli. Med plovbo pa je nenadoma zapihal veter in odnesel ladjo s poti. Po volji usode je bila tam ladja kristjanov s Kafurskega otoka, na kateri je bilo petsto Frankov z bojno opremo in orožjem. Že nekaj časa so bili na morju. Ko so zagledali jadro ladje, na kateri je bila Safija z drugimi dekleti, so naglo planili proti njej. V eni sami uri so jo dosegli, vanjo zasadili kavlje, jo vzeli v vleko, razpeli jadra in se napotili proti svojemu otoku. Toda komaj so se nekoliko oddaljili, se je veter obrnil, jim raztrgal jadra in jih zanesel v morski rokav blizu nas. Odšli smo ven in zagledali plen, ki nam ga je prineslo morje. Zajeli smo jih, jih pobili ter si prisvojili njihove zaklade in dragocenosti. Na ladji je bilo štirideset deklet, med njimi kraljeva hči Safija. Dekleta smo odpeljali k mojemu očetu, ne da bi vedeli, da je med njimi hči Afriduna, carigrajskega kralja. Oče jih je zase izbral deset, med njimi kraljevo hčer, preostale pa razdelil svojemu spremstvu. Nato je od teh desetih odbral pet deklet, tudi kraljevo hčer, in jih poslal tvojemu očetu Omarju an Numanu v dar skupaj z nekaj sukna, volnenih tkanin in bizantinske svile. Tvoj oče je darilo sprejel in si izmed petih deklet izbral Safijo, hčer kralja Afriduna. Na začetku tega leta pa je njen oče poslal mojemu očetu pismo z besedami, ki jih ni primerno ponavljati. V njem mu je grozil in ga grajal: ›Pred dvema letoma ste zasegli našo ladjo, ki je bila v rokah tolpe frankovskih razbojnikov. Na njej je bila tudi moja hči Safija s približno šestdesetimi dekleti. Nikogar niste poslali, da bi mi to sporočil. Jaz pa ne morem razglasiti, kaj se ji je zgodilo, saj se bojim, da bi me kralji sramotili zaradi onečaščenja moje hčere. Zato sem vse do letos molčal. Resnico sem izvedel šele, ko sem pisal tem razbojnikom, jih povprašal po hčeri in jim zabičal, naj jo poiščejo ter mi sporočijo, pri katerem od otoških kraljev je. Rekli so: »Pri Bogu, nismo je odpeljali iz tvoje dežele.«‹ Nato je v pismu mojemu očetu zapisal: ›Če vaš namen ni, da bi bili moji sovražniki, me osramotili in onečastili mojo hčer, mi jo pošljite takoj, ko prejmete to pismo. Če pa moje pismo prezrete in ne ubogate mojega ukaza, vam bom zagotovo povrnil za vaša grda dejanja in hudobna dela.‹

Ko je pismo prišlo do mojega očeta in ga je prebral ter razumel njegovo vsebino, ga je hudo prizadelo. Obžaloval je, da ni vedel, da je med tistimi dekleti kraljeva hči Safija, da bi jo lahko vrnil njenemu očetu. Zdaj ni vedel, kaj naj stori. Po tolikem času ni mogel poslati h kralju Omarju an Numanu in jo zahtevati nazaj. Pred kratkim pa smo slišali, da mu je njegova priležnica, imenovana Safija, hči kralja Afriduna, rodila otroke. Ko smo se prepričali, da je to res, smo spoznali, da je ta zadrega največja nesreča. Očetu ni preostalo drugega, kakor da je kralju Afridunu napisal odgovor, se mu v njem opravičil in mu s prisegami zagotovil, da ni vedel, da je med dekleti na ladji tudi njegova hči. Nato mu je razkril, da jo je poslal kralju Omarju an Numanu in da mu je rodila otroke. Ko je očetovo pismo prispelo k Afridunu, carigrajskemu kralju, je ta planil pokonci, spet sedel, besnel in se penil ter rekel: ›Kako je mogoče, da je moja hči ujetnica med sužnjami, da si jo kralji podajajo iz rok v roke in z njo ležejo brez poročne pogodbe?‹ Nato je rekel: ›Pri Kristusu in pravi veri, ne morem mirovati, dokler se ne maščujem in ne sperem sramote. Storil bom nekaj, o čemer bodo ljudje govorili še po moji smrti.‹

Potrpežljivo je čakal, dokler ni skoval zvijače in nastavil velikih pasti. Poslal je odposlance k tvojemu očetu Omarju an Numanu in mu povedal vse tisto, kar si slišal, tako da te je oče zaradi tega opremil z vojsko, ki je s teboj, in te poslal k njemu, da bi ujel tebe in tvoje vojake. Kar pa zadeva tri dragulje, o katerih je v pismu poročal tvojemu očetu, tisto ni res. Pri sebi jih je imela njegova hči Safija. Moj oče ji jih je vzel, ko je zajel njo in dekleta, ki so bila z njo, nato pa jih podaril meni. Še zdaj jih imam. Pojdi torej k svoji vojski in jo obrni nazaj, preden prodre globoko v dežele Frankov in Bizantincev. Če se boste poglobili vanje, vam bodo zaprli poti in iz njihovih rok se ne boste rešili vse do dneva sodbe in povračila. Vem, da vojaki še ostajajo na svojem kraju, saj si jim ukazal, naj počakajo tri dni. Ves ta čas te pogrešajo in ne vedo, kaj naj storijo.«

Ko je Šarkan slišal te besede, so mu misli preplavile skrbi. Poljubil je roko kraljici Ibrizi in rekel: »Hvala Bogu, ki mi te je naklonil in te naredil za vzrok moje rešitve in rešitve mojih ljudi. Toda težko mi je, da se moram ločiti od tebe, in ne vem, kaj se ti bo zgodilo po mojem odhodu.« Rekla mu je: »Zdaj pojdi k svoji vojski in jo obrni nazaj. Če so odposlanci še pri njej, jih primi in zadrži, dokler ne izveste resnice, ko boste že blizu svoje dežele. Čez tri dni pridem za vami. V Bagdad ne boste vstopili brez mene; vsi bomo prišli skupaj.« Ko je hotel oditi, mu je rekla: »Ne pozabi obljube, ki sva si jo dala.« Nato je vstala z njim, da bi se poslovila, ga objela in pogasila ogenj hrepenenja. Jokala je tako, da bi omehčala kamen, in solze so ji lile kakor dež. Ko je videl njen jok in solze, sta se v njem še okrepila hrepenenje in ljubezen. Ob slovesu so mu iz oči privrele solze in povedal je ta verza:

Poslovil sem se od nje: z desnico sem brisal solze, z levico pa jo stiskal v objem. Rekla je: »Se ne bojiš sramote?« Odvrnil sem: »Ne, dan slovesa razgali zaljubljence.« Nato se je Šarkan ločil od nje in odšel iz samostana. Pripeljali so mu konja, zajahal ga je in se napotil proti mostu. Ko ga je dosegel, je prešel čezenj in zavil med drevesa. Ko je prišel iz gozda in jezdil čez travnik, je nenadoma zagledal tri jezdece. Previdno je izvlekel meč in se spustil proti njim. Ko so se približali in se pogledali, so prepoznali njega in on njih. Eden je bil vezir Dandan, z njim pa sta bila dva emirja. Ko so ga prepoznali, so razjahali in ga pozdravili. Vezir Dandan ga je vprašal, zakaj ga ni bilo. Povedal mu je vse, kar se mu je zgodilo s kraljico Ibrizo, od začetka do konca, in vezir se je zahvalil vzvišenemu Bogu. Nato je Šarkan rekel: »Odidimo iz te dežele! Odposlanci, ki so prišli z nami, so nas zapustili, da bi svojemu kralju sporočili naš prihod. Morda bodo pohiteli proti nam in nas ujeli.« Šarkan je vojski ukazal odhod in odrinili so. Hiteli so naprej, dokler niso dosegli ravnice nad dolino. Odposlanci pa so medtem prišli k svojemu kralju in mu sporočili Šarkanov prihod. Zato je proti njemu poslal vojsko, da bi ujela njega in njegove ljudi.

Tako je bilo z odposlanci in njihovim kraljem. Šarkan pa je s svojo vojsko potoval pet dni, nato so se utaborili v dolini, polni dreves, in si nekoliko odpočili. Potem so spet odrinili in potovali še petindvajset dni, dokler niso prišli do meja svoje dežele. Ko so jih dosegli, so se počutili varne in se ustavili, da bi počivali. Prebivalci tistih krajev so jim prinašali hrano in krmo za živali. Ostali so dva dni, nato pa odšli proti domu. Šarkan je s stotimi vitezi ostal za njimi, vezirja Dandana pa postavil za poveljnika preostale vojske. Vezir Dandan je s svojimi ljudmi prepotoval en dan poti. Nato je zajahal tudi Šarkan s svojimi stotimi vitezi. Prejezdili so približno dva farsaha in prišli do ozkega prehoda med dvema gorama. Pred njimi se je nenadoma dvignil gost oblak prahu. Za kakšno uro so ustavili konje, dokler se prah ni polegel. Iz njega se je prikazalo sto vitezov, mrkih kakor levi, odetih v železo in verižne oklepe. Ko so se približali Šarkanu in njegovim ljudem, so jim zaklicali: »Pri Janezu in Mariji, dosegli smo, kar smo upali! Noč in dan smo hiteli za vami, dokler vas nismo prehiteli in prišli sem pred vami. Razjahajte, izročite nam orožje in se predajte, pa vam bomo prizanesli z življenjem.«

Ko je Šarkan slišal te besede, so mu oči vzplamtele in lica pordela. Rekel jim je: »Krščanski psi, kako ste si drznili priti nad nas, vstopiti v naše dežele in stopati po naši zemlji? Pa vam še to ni dovolj, temveč nas nagovarjate s takimi besedami! Ali mislite, da boste ušli iz naših rok in se vrnili v svoje dežele?« Nato je zaklical stotim vitezom, ki so bili z njim: »Lotite se teh psov, prav toliko jih je kot vas!« Izvlekel je meč in planil nanje, z njim pa je napadlo tudi njegovih sto vitezov. Franki so jih sprejeli s srci, tršimi od skale. Možje so trčili ob može, junaki ob junake, boj se je razplamtel, spopad se je zaostril in groza narasla. Besede in prerekanje so utihnili. Bojevali so se in udarjali z rezili, dokler se ni dan poslovil in jih je zagrnila temna noč. Tedaj so se ločili. Šarkan je zbral svoje tovariše in ugotovil, da ni ranjen nihče razen štirih mož, ki so dobili le lahke rane. Rekel jim je: »Vse življenje brodim po viharnem morju vojne, v katerem se valovje mečev zaletava drugo ob drugo, in se bojujem z možmi. Toda pri Bogu, še nikoli nisem srečal junakov, ki bi tako vztrajno prenašali udarce in se spopadali z nasprotniki, kakor ti.« Rekli so mu: »Vedi, kralj, da je med njimi frankovski vitez, njihov poveljnik, ki je silno pogumen in zadaja prebojne sunke. Toda kadar kdo izmed nas pade v njegove roke, ga namenoma spregleda in ga ne ubije. Pri Bogu, če bi nas hotel pobiti, bi nas pobil vse.« Šarkan se je ob teh besedah začudil in rekel: »Jutri se postavimo v vrste in se spopademo z njimi. Sto nas je in od Gospoda nebes bomo prosili za zmago nad njimi.« S tem sklepom so prebili tisto noč.

Franki pa so se zbrali pri svojem poveljniku in mu rekli: »Danes proti njim nismo dosegli ničesar.« Odvrnil jim je: »Jutri se bomo razvrstili in se z njimi pomerili v dvobojih, eden za drugim.« Tako so tudi oni prenočili složni v svojem sklepu. Ko se je zdanilo, ko je jutro zasijalo v svoji svetlobi in je sonce vzšlo nad vrhovi gričev in ravnic ter pozdravilo Mohameda, kras vseh lepih, je kralj Šarkan zajahal konja. Z njim je zajahalo še sto vitezov in vsi so odšli na bojišče. Tam so našli Franke že razvrščene za boj. Šarkan je svojim tovarišem rekel: »Naši sovražniki so že v vrstah. Pohitite jim naproti!« Tedaj je frankovski glasnik zaklical: »Danes se bomo bojevali samo v dvobojih: vaš junak naj stopi nasproti našemu!« Iz Šarkanovega spremstva je takoj prijezdil vitez, se zapodil med obe vrsti in zaklical: »Je kdo, ki bi se pomeril z menoj? Je kdo, ki bi se spoprijel? Danes naj mi ne stopi nasproti ne lenuh ne nesposobnež!« Še ni dokončal besed, ko mu je naproti prijezdil frankovski vitez, ves odet v orožje in zlate tkanine, na sivem žrebcu. Ta Frank ni imel niti dlačice na licih. Konja je prignal na sredo bojišča in se spoprijel z nasprotnikom z udarci in sunki. Ni minilo veliko časa, ko ga je s sulico zadel, zvrnil s konja, zajel in ponižanega odvedel s seboj. Njegovi ljudje so se tega razveselili, a mu niso pustili znova na bojišče, temveč so poslali drugega. Temu je iz muslimanskih vrst prišel nasproti ujetnikov brat in se postavil z njim na bojišče. Nekaj časa sta napadala drug drugega, potem pa je Frank planil nad muslimana, ga prelisičil in udaril s topim koncem sulice, tako da ga je zvrnil s konja in zajel. Muslimani so jim še naprej prihajali nasproti, eden za drugim, Franki pa so jih jemali v ujetništvo, dokler se dan ni poslovil in se je spustila temna noč. Tedaj so imeli v ujetništvu že dvajset muslimanskih vitezov. Ko je Šarkan to videl, ga je silno zaskrbelo. Zbral je svoje tovariše in jim rekel: »Kaj nas je doletelo? Jutri pojdem sam na bojišče in izzovem frankovskega poveljnika na dvoboj. Poizvedel bom, kaj ga je napeljalo, da je vdrl v naše dežele, in ga posvaril pred vojno z nami. Če nas zavrne, se bomo bojevali; če bo sklenil mir, ga bomo sklenili tudi mi.«

Tako so preživeli noč, dokler se jutro ni zdanilo in zasijalo v svoji svetlobi. Nato sta obe strani zajahali in se razvrstili. Ko je Šarkan stopil na bojišče, je videl, da je več kot polovica Frankov razjahala in stopala pred enim svojih vitezov, dokler niso prišli na sredo bojišča. Šarkan si je tega viteza pozorno ogledal in spoznal, da je njihov poveljnik. Oblečen je bil v moder satenast kaftan, iz katerega je njegov obraz sijal kakor polna luna, čezenj pa je nosil verižni oklep z drobnimi obročki. V roki je držal indijski meč in sedel na črnem žrebcu z belo liso na čelu, veliko kakor dirhem. Tudi ta Frank ni imel niti dlačice na licih. S petama je spodbodel konja, prijezdil na sredo bojišča, pomignil muslimanom in v čisti arabščini zaklical: »Šarkan, sin Omarja an Numana, gospodarja trdnjav in dežel! Pripravi se na boj in sulice! Stopi nasproti človeku, ki ti je na tem bojišču enak! Ti si poglavar svojih ljudi, jaz pa svojih. Kdor od naju premaga drugega, bo vzel njega in njegove ljudi pod svojo oblast.« Še ni dokončal besed, ko mu je Šarkan, s srcem, polnim jeze, prijezdil nasproti in se mu približal na bojišču. Frank je planil nanj kakor razjarjen lev in trčil vanj, kakor trčijo vitezi. Začela sta se suvati in udarjati ter se vrtela sredi bojišča kakor dve gori, ki treščita druga ob drugo, ali dve morji, katerih valovi se bijejo med seboj. Bojevala sta se in se spopadala od začetka dneva, dokler se ni spustila temna noč. Nato sta se razšla in vsak se je vrnil k svojim. Ko se je Šarkan zbral s svojimi tovariši, jim je rekel: »Še nikoli nisem videl takega viteza. Opazil pa sem pri njem nekaj, česar nisem videl pri nikomer drugem: kadar se mu ponudi priložnost za smrtonosen udarec, obrne sulico in udari s topim koncem. Ne vem, kako se bo končalo med nama, želel pa bi si, da bi imeli v naši vojski takega moža in take bojevnike, kot so njegovi.«

Šarkan je prenočil in naslednje jutro mu je Frank znova prišel nasproti ter se postavil na sredo bojišča. Šarkan se mu je približal in začela sta se bojevati. Razvnela sta silovit boj in se podila po bojišču, vsi pa so iztegovali vratove, da bi ju bolje videli. Bojevala sta se, spopadala in suvala s sulicami, dokler dan ni minil in se je spustila temna noč. Nato sta se razšla in se vrnila k svojim ljudem ter jim vsak zase pripovedovala, kaj sta doživela z nasprotnikom. Frank je svojim tovarišem rekel: »Jutri se bo odločilo.« Tisto noč so prebedeli do jutra, nato pa sta oba zajahala in se pognala drug proti drugemu. Bojevala sta se vse do poldneva. Potem je Frank poskusil z zvijačo: spodbodel je konja, nato pa ga sunkovito potegnil za vajeti. Konj se je spotaknil in ga vrgel s sedla. Šarkan je planil nadenj in ga hotel udariti z mečem, ker se je bal, da se bo dvoboj še zavlekel. Tedaj je Frank zaklical: »Šarkan, tako ne ravnajo vitezi! To počnejo le tisti, ki jih premagujejo ženske!« Ko je Šarkan slišal te besede, je dvignil pogled k vitezu in se vanj pozorno zazrl. Spoznal je kraljico Ibrizo, s katero se mu je v samostanu zgodilo vse, kar se mu je zgodilo. Ko jo je prepoznal, je izpustil meč iz roke, poljubil tla pred njo in rekel: »Kaj te je napeljalo k temu?« Odgovorila mu je: »Hotela sem te preizkusiti na bojišču in videti tvojo stanovitnost v boju in vihtenju sulice. Vsi, ki so z menoj, so dekleta, vse so še device, pa so vendar premagale tvoje viteze na bojišču. Če se moj konj ne bi spotaknil, bi šele videl mojo moč in bojevitost.« Šarkan se je ob njenih besedah nasmehnil in rekel: »Hvala Bogu, da si živa in zdrava in da sem te znova srečal, kraljica našega časa!«

Kraljica Ibriza je nato poklicala svoje služabnice in jim ukazala, naj se pripravijo na odhod, potem ko izpustijo dvajset ujetnikov, ki so jih zajele med Šarkanovimi ljudmi. Dekleta so ubogala njen ukaz, nato pa poljubila tla pred njo. Šarkan jim je rekel: »Take, kot ste ve, bi morali kralji hraniti za hude čase.« Svojim tovarišem je pomignil, naj jo pozdravijo, in vsi so razjahali ter poljubili tla pred kraljico. Nato je vseh dvesto jezdecev zajahalo in šest dni potovalo noč in dan. Ko so se približali domačim krajem, je Šarkan kraljici Ibrizi in njenim služabnicam ukazal, naj slečejo frankovska oblačila. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila enainpetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Šarkan kraljici Ibrizi in njenim služabnicam naročil, naj slečejo oblačila, ki so jih imele na sebi, in se oblečejo kakor dekleta iz Ruma. Tako so tudi storile. Nato je poslal nekaj svojih tovarišev v Bagdad, da bi očeta Omarja an Numana obvestili o njegovi vrnitvi in mu povedali, da prihaja z njim kraljica Ibriza, hči kralja Ruma, da bi ji poslal sprevod naproti. Sami pa so takoj razjahali tam, kamor so prispeli, in ostali čez noč. Naslednje jutro je Šarkan s svojimi ljudmi zajahal, prav tako kraljica Ibriza s svojimi spremljevalkami, in odpravili so se proti mestu. Tedaj jim je prišel naproti vezir Dandan s tisoč vitezi, da bi sprejel kraljico Ibrizo in Šarkana. Odposlal ga je kralj Omar an Numan, kakor mu je sporočil sin Šarkan. Ko so se jima približali, so stopili prednju in poljubili tla. Nato sta zajahala in oni z njima ter ju spremljali in jima stregli, dokler niso prispeli v mesto in se povzpeli v kraljevo palačo. Šarkan je stopil pred očeta, ta pa mu je vstal naproti, ga objel in povprašal po novicah. Sin mu je povedal, kaj mu je pripovedovala kraljica Ibriza, kaj se mu je zgodilo z njo in kako je zapustila svoje kraljestvo in očeta. Rekel je: »Odločila se je, da odpotuje z nami in ostane pri nas. Konstantinopelski kralj pa nam je hotel nastaviti past zaradi svoje hčere Safije, saj mu je kralj Ruma povedal njeno zgodbo in pojasnil, zakaj ti jo je podaril. Kralj Ruma ni vedel, da je hči Afriduna, kralja Konstantinopla. Če bi to vedel, ti je ne bi podaril, temveč bi jo vrnil očetu.« Nato je Šarkan očetu rekel: »Iz teh zvijač in pasti nas je rešila samo Ibriza, hči konstantinopelskega kralja. Še nikoli nismo videli nikogar pogumnejšega od nje.«

Potem je očetu začel od začetka do konca pripovedovati o vsem, kar se mu je zgodilo z njo, o rokoborbi in dvobojih. Ko je kralj Omar an Numan slišal sinove besede, je Ibrizo začel silno ceniti in si zaželel, da bi jo videl. Poklical jo je, da bi jo izprašal. Šarkan je odšel k njej in ji rekel: »Kralj te kliče.« Odgovorila je: »Slišim in ubogam.« Šarkan jo je odpeljal k očetu, ki je sedel na prestolu. Ta je odslovil vse, ki so bili pri njem, in obdržal samo služabnike. Ko je Ibriza stopila pred kralja an Numana, je poljubila tla pred njim in ga nagovorila z najlepšimi besedami. Kralj se je čudil njeni zgovornosti in se ji zahvalil za vse, kar je storila za njegovega sina Šarkana. Povabil jo je, naj sede. Sedla je in si odkrila obraz. Ko jo je kralj zagledal, ga je zapustil razum. Povabil jo je bliže in jo posedel ob sebi, nato pa njej in njenim služabnicam namenil posebno palačo ter jim odmeril redne dohodke. Začel jo je spraševati o treh dragocenih kroglicah, ki smo jih že omenili. Rekla mu je: »Te kroglice imam pri sebi, kralj našega časa.« Vstala je, odšla v svoje bivališče, odprla skrinjo in iz nje vzela škatlico. Iz škatlice je vzela zlato posodico, jo odprla in iz nje vzela tiste tri kroglice. Poljubila jih je, izročila kralju in odšla, s seboj pa odnesla njegovo srce.

Ko je odšla, je dal poklicati sina Šarkana. Ta je prišel in oče mu je izročil eno od treh kroglic. Šarkan ga je vprašal po drugih dveh. Oče je odgovoril: »Sin moj, eno sem namenil tvojemu bratu Davu al Makanu, drugo pa tvoji sestri Nuzhat az Zaman.« Ko je Šarkan slišal, da ima brata z imenom Dav al Makan, saj je dotlej vedel samo za sestro Nuzhat az Zaman, se je obrnil k očetu, kralju Omarju an Numanu, in ga vprašal: »Oče, imaš poleg mene še drugega sina?« »Da,« je odgovoril, »zdaj je star šest let.« Nato mu je povedal, da mu je ime Dav al Makan, njegovi sestri pa Nuzhat az Zaman in da sta dvojčka. Šarkana je to hudo prizadelo, vendar je prikril svoja čustva in očetu rekel: »Naj ju blagoslovi vsemogočni Bog.« Nato je izpustil kroglico iz roke in otresel oblačila. Kralj ga je vprašal: »Zakaj vidim, da si se tako spremenil, ko si slišal to novico? Saj boš ti za menoj gospodar kraljestva in k temu sem zavezal tudi državne emirje. Ta kroglica pa je tvoja, ena od treh.« Šarkan je sklonil glavo proti tlom, saj ga je bilo sram ugovarjati očetu. Nato je vstal, ne vedoč, kaj naj stori od silne jeze, in hodil, dokler ni prišel v palačo kraljice Ibrize. Ko je stopil prednjo, mu je vstala naproti, se mu zahvalila za njegova dejanja ter blagoslavljala njega in njegovega očeta. Potem je sedla in ga posedla poleg sebe. Ko se je namestil, je na njegovem obrazu opazila jezo in ga vprašala, kaj mu je in zakaj je tako razburjen. Povedal ji je, da je njegovemu očetu, kralju Omarju an Numanu, Safija rodila dva otroka, sina in hčer. Sina je imenoval Dav al Makan, hčer pa Nuzhat az Zaman. Rekel ji je: »Njima je dal dve kroglici, meni pa eno, vendar sem jo pustil. Vse do tega trenutka nisem vedel ničesar o tem, zato me duši jeza. Zdaj sem ti povedal, zakaj sem jezen, in ničesar ti nisem zamolčal. Bojim pa se tudi zate, da te bo hotel vzeti za ženo, saj sem pri njem opazil znamenja take želje. Kaj praviš na to?« Odgovorila je: »Vedi, Šarkan, da tvoj oče nima oblasti nad menoj in me brez mojega soglasja ne more vzeti. Če me bo vzel na silo, si bom vzela življenje. Kar zadeva tri kroglice, mi še na misel ni prišlo, da bi katero podaril svojim otrokom. Mislila sem, da jih bo spravil v zakladnico med svoje dragocenosti. Rada pa bi te prosila, da mi podariš tisto, ki ti jo je dal oče, če jo sprejmeš od njega.« Rekel je: »Slišim in ubogam.« Nato mu je rekla: »Nikar se ne boj.« Še nekaj časa se je pogovarjala z njim in dejala: »Bojim se, da bo oče izvedel, da sem pri vas, in me prišel iskat. S kraljem Afridunom se bo povezal zaradi njegove hčere Safije in prišla bosta nad vas z vojskama. Nastal bo strašen vihar.« Ko je Šarkan to slišal, ji je rekel: »Gospa moja, če rada ostaneš pri nas, ne misli nanju. Tudi če bi se proti nam združili vsi, ki prebivajo na kopnem in morju, bi jih premagali.« Odgovorila je: »Naj se zgodi samo dobro. Če boste lepo ravnali z menoj, bom ostala pri vas, če pa boste z menoj ravnali grdo, bom odšla.« Nato je služabnicam naročila, naj prinesejo nekaj hrane. Postavile so mizo, Šarkan pa je pojedel le malo in se žalosten in potrt vrnil domov.

Tako je bilo s Šarkanom. Njegov oče Omar an Numan pa je po sinovem odhodu vstal in s kroglicami odšel k svoji priležnici Safiji. Ko ga je zagledala, je vstala in ostala na nogah, dokler ni sedel. Otroka Dav al Makan in Nuzhat az Zaman sta stekla k njemu. Poljubil ju je in vsakemu obesil po eno kroglico. Razveselila sta se daril, mu poljubila roke in stekla k materi. Tudi ona se ju je razveselila in kralju zaželela dolgo življenje. Kralj ji je rekel: »Safija, če si hči Afriduna, kralja Konstantinopla, zakaj mi tega nisi povedala, da bi ti lahko izkazal še več časti in povzdignil tvoj položaj?« Ko je Safija to slišala, je odvrnila: »O kralj, kaj več bi si še mogla želeti poleg položaja, ki ga že imam? Obdajaš me z dobrotami in blagostanjem, Bog pa mi je s teboj naklonil dva otroka, sina in hčer.« Njene besede so kralju Omarju an Numanu ugajale. Občudoval je milino njenega govora, bistrost njenega razuma, lepo vedenje in znanje. Nato je odšel od nje, njej in otrokoma namenil čudovito palačo ter jim dodelil služabnike in spremstvo, pravne učenjake in modrece, zvezdoslovce, zdravnike in ranocelnike. Naročil jim je, naj skrbijo zanje, jim povečal dohodke in jim izkazal največjo dobroto. Potem se je vrnil v kraljevo palačo, da bi razsojal med ljudmi.

Tako je ravnal s Safijo in njenima otrokoma. Kraljico Ibrizo pa je vzljubil in bil noč in dan ves prevzet od nje. Vsak večer je prihajal k njej, se z njo pogovarjal in ji z namigi razkrival svoje želje. Ona mu ni odgovarjala nanje, temveč je govorila: »Kralj našega časa, zdaj si ne želim moških.« Ko je videl, da se mu izmika, je njegova strast postala še močnejša, hrepenenje in zaljubljenost pa sta ga vse bolj mučila. Ko ni več vedel, kaj bi storil, je poklical vezirja Dandana in mu razkril ljubezen, ki jo je v srcu gojil do kraljice Ibrize, hčere kralja Harduba. Povedal mu je, da se mu noče vdati, da ga ljubezen do nje ubija in da pri njej še ni dosegel ničesar. Ko je vezir Dandan to slišal, je kralju rekel: »Ko se znoči, vzemi s seboj košček banga, težak en miskal, pojdi k njej in z njo popij nekaj vina. Ko bosta končala s pitjem in druženjem, ji ponudi zadnjo čašo, vanjo pa vrzi bang in ji jo daj izpiti. Še preden pride do postelje, jo bo mamilo premagalo, ti pa boš z njo dosegel svoj namen. Tak je moj nasvet.« Kralj mu je rekel: »Odlično si mi svetoval.«

Nato je odšel v svoje zakladnice in iz njih vzel košček prečiščenega banga, ki bi slona, če bi ga samo povohal, uspaval od enega leta do drugega. Spravil ga je v žep in počakal, da je minil prvi del noči, nato pa stopil v palačo kraljice Ibrize. Ko ga je zagledala, mu je vstala naproti. Dovolil ji je, naj sede, in sedla je, on pa poleg nje. Začel se je z njo pogovarjati o pijači. Pripravila je pogrinjek, razpostavila posode, prižgala sveče in ukazala prinesti prigrizke, sadje in vse, kar sta potrebovala. Pil je z njo in ji delal družbo, dokler ni vino kraljici Ibrizi stopilo v glavo. Ko je kralj an Numan to opazil, je iz žepa vzel košček banga in ga držal med prsti. Napolnil je čašo in jo izpil, nato jo je napolnil še enkrat ter vanjo neopazno spustil mamilo. Rekel ji je: »Vzemi in izpij to.« Kraljica Ibriza je vzela čašo in jo izpila. Še ni minila ura, ko jo je bang premagal in ji odvzel zavest. Kralj je vstal in stopil k njej. Ležala je na hrbtu; hlače si je bila že slekla, zrak pa ji je privzdignil rob srajce. Ko jo je kralj videl v takem stanju, s svečo pri glavi in drugo pri nogah, ki je razsvetljevala prostor med njenimi stegni, ga je zapustil razum in šejtan mu je prišepnil svoje. Ni se mogel zadržati: slekel si je hlače, legel nanjo in ji vzel devištvo. Nato je vstal z nje in stopil k eni njenih služabnic, ki ji je bilo ime Mardžana. Rekel ji je: »Pojdi k svoji gospodarici in jo ogovori.« Služabnica je stopila k njej in jo našla ležečo na hrbtu, kri pa ji je tekla po nogah. Segla je po eni njenih rutic, z njo uredila gospodarico in ji obrisala kri.

Ko se je zdanilo, je služabnica Mardžana pristopila k gospodarici ter ji umila obraz, roke in noge. Nato je prinesla rožno vodo in ji z njo umila obraz in usta. Tedaj je kraljica Ibriza kihnila in izbruhala bang; košček mamila je prišel iz nje kakor ploščica. Umila si je usta in roke ter Mardžani rekla: »Povej mi, kaj se je zgodilo z menoj.« Služabnica ji je povedala, da jo je našla ležečo na hrbtu, s krvjo, ki ji je tekla po stegnih. Ibriza je spoznala, da jo je kralj Omar an Numan oskrunil in da je njegova zvijača uspela. Prevzela jo je globoka žalost in zaprla se je pred svetom. Svojim služabnicam je rekla: »Nikomur ne dovolite k meni. Vsakomur recite, da sem bolna, dokler ne vidim, kaj bo Bog storil z menoj.« Kralj Omar an Numan je izvedel, da je kraljica Ibriza bolna, in ji začel pošiljati zdravilne napitke, sladkor in zdravilne zmesi. Več mesecev je ostala tako odmaknjena od vseh. Medtem je kraljev ogenj ohladel, njegovo hrepenenje po njej je ugasnilo in se je sprijaznil z njeno odsotnostjo. Ona pa je z njim zanosila. Ko je minilo nekaj mesecev, se je nosečnost pokazala in trebuh ji je zrasel. Svet ji je postal tesen in svoji služabnici Mardžani je rekla: »Vedi, da mi ti ljudje niso storili krivice; sama sem se pregrešila nad seboj, ko sem zapustila očeta, mater in svoje kraljestvo. Življenje se mi je uprlo, volja mi je opešala in v meni ni ostalo ne poguma ne moči. Nekdaj sem obvladovala konja, ko sem ga zajahala, zdaj pa še jezditi ne morem. Če rodim pri njih, bom osramočena pred svojimi služabnicami. Vsi v palači bodo vedeli, da mi je vzel devištvo zunaj zakona. Če se vrnem k očetu, kako naj mu pogledam v obraz? S kakšnim obrazom naj stopim predenj? Kako lepo je rekel pesnik:

S čim naj se tolažim? Ni družine ne domovine, ne pivskega tovariša, ne čaše, ne doma. Mardžana ji je rekla: »Odločitev je tvoja, jaz pa te ubogam.« Ibriza je odgovorila: »Danes bi rada skrivaj odšla, tako da razen tebe nihče ne bi vedel, in se vrnila k očetu in materi. Ko meso začne zaudarjati, ga sprejmejo le njegovi domači. Bog pa naj z menoj stori, kar hoče.« Služabnica ji je rekla: »Dobro boš storila, kraljica.« Nato je pripravila vse potrebno, ohranila skrivnost in počakala nekaj dni, dokler kralj ni odšel na lov, njegov sin Šarkan pa v trdnjave, kjer je nameraval ostati nekaj časa. Tedaj se je Ibriza obrnila k služabnici Mardžani in ji rekla: »Nocoj hočem odpotovati. Toda kaj naj storim proti usodi, ko pa se bliža čas popadkov in poroda? Če ostanem še štiri ali pet dni, bom rodila tukaj in se ne bom mogla vrniti v svojo deželo. Tako mi je bilo zapisano na čelu in določeno v nevidnem svetu.« Nekaj časa je razmišljala, nato pa Mardžani rekla: »Poišči nama moža, ki bo potoval z nama in nama pomagal na poti, saj nimam moči, da bi nosila orožje.« Mardžana je odgovorila: »Pri Bogu, gospa moja, ne poznam nikogar razen črnega sužnja po imenu Gadban. Je eden od sužnjev kralja Omarja an Numana, pogumen mož, ki ves čas straži vrata naše palače. Kralj mu je namreč naročil, naj nam služi, in obilno smo ga obdarile z dobrotami. Šla bom k njemu, se z njim pogovorila o tem, mu obljubila nekaj denarja in rekla: ‘Če hočeš ostati pri nas, te bom oženila s katero boš želel.’ Pred časom mi je povedal, da je nekoč ropal popotnike. Če se nam pridruži, bomo dosegle svoj cilj in prispele v svojo deželo.« Ibriza ji je rekla: »Pripelji ga k meni, da govorim z njim.«

Mardžana je šla k njemu in rekla: »Gadban, Bog ti je naklonil srečo, če boš sprejel, kar ti bo rekla gospodarica.« Prijela ga je za roko in ga odpeljala k njej. Ko jo je zagledal, ji je poljubil roke. Njej pa se je srce ob pogledu nanj zdrznilo od odpora, vendar si je rekla: »Sila ima svoje zakone.« Začela je govoriti z njim, čeprav se ji je srce upiralo: »Gadban, nama lahko pomagaš proti zahrbtnosti časa? Če ti razkrijem svojo skrivnost, jo boš znal ohraniti?« Ko jo je suženj pogledal in videl njeno lepoto, mu je osvojila srce in se je pri priči zaljubil vanjo. Rekel je: »Gospa moja, kar koli mi ukažeš, ne bom odstopil od tega.« Rekla mu je: »Hočem, da takoj vzameš mene in to služabnico, nama pripraviš dve tovorni živali in dva konja iz kraljeve konjušnice, na vsakega konja naložiš bisago z denarjem in nekaj živeža ter odpotuješ z nama v našo deželo. Če boš ostal pri nas, te bomo oženili s katero od mojih služabnic boš izbral. Če pa se boš hotel vrniti v svojo deželo, ti bomo dali, kar si boš želel, in odšel boš z dovolj denarja zase.« Ko je Gadban slišal te besede, se je silno razveselil in rekel: »Gospa moja, služil bi vama še z lastnimi očmi. Pojdem z vama in vama pripravim konje.« Odšel je vesel in si govoril: »Zdaj bom od njiju dobil, kar si želim. Če se mi ne bosta vdali, ju bom ubil in vzel denar, ki ga imata.« Ta namen je skril v sebi, nato pa se vrnil z dvema tovornima živalma in tremi konji; na enem je jezdil sam. Stopil je h kraljici Ibrizi in ji privedel konja. Zajahala ga je, čeprav so jo že mučili popadki in se od hudih bolečin komaj obvladovala. Tudi Mardžana je zajahala in odpotoval je z njima. Jezdili so noč in dan, dokler niso prišli med gore. Do Ibrizine dežele jim je ostal samo še dan poti, tedaj pa so jo zgrabili popadki, tako da se ni več mogla obdržati na konju. Gadbanu je rekla: »Pomagaj mi sestopiti, popadki so me dohiteli.« Mardžani pa: »Sestopi, sedi podme in mi pomagaj roditi.« Mardžana je razjahala, prav tako Gadban, ki je privezal vajeti obeh konj. Kraljica Ibriza je sestopila s konja, od silnih popadkov skoraj brez zavesti. Ko jo je Gadban videl na tleh, se mu je pred očmi prikazal šejtan. Potegnil je meč proti njej in rekel: »Gospa moja, usmili se me in se mi vdaj.« Ko je slišala njegove besede, se je obrnila k njemu in rekla: »Samo še črni sužnji so mi manjkali, potem ko se nisem hotela vdati niti mogočnim kraljem!« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila dvainpetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljica Ibriza sužnju Gadbanu rekla: »Samo še črni sužnji so mi manjkali!« Nato ga je začela grajati in mu pokazala svojo jezo. Rekla mu je: »Gorje ti, kakšne besede mi govoriš! V moji navzočnosti ne govori tako. Vedi, da ne bom privolila v nič od tega, kar si rekel, pa čeprav bi mi dali izpiti čašo smrti. Počakaj, da poskrbim za otroka, uredim sebe in izločim posteljico. Potem pa, če me boš mogel obvladati, stori z menoj, kar hočeš. Če zdaj ne nehaš s svojimi nespodobnimi besedami, se bom lastnoročno ubila, zapustila ta svet in se rešila vsega tega.« Nato je izrekla te verze:

O Gadban, pusti me, dovolj trpljenja mi prinašajo nesreče in čas. Moj Gospod mi je prepovedal razvrat in rekel: »Ogenj bo bivališče tistega, ki me ne uboga.« Ne nagibam se k slabim dejanjem; pusti me in ne glej name kot na manjvredno. Če me ne nehaš siliti v sramoto in ne spoštuješ moje nedotakljivosti, kakor so jo spoštovali moji varuhi, bom na vso moč poklicala može svojega ljudstva in zbrala vse, bližnje in daljne. Četudi bi me razsekali z jemenskim mečem, ne bi pustila, da me gleda razvratnež, pa če bi bil izmed svobodnih in najvišjih velikašev. Kako bi šele dovolila sužnju, potomcu vlačug! Ko je Gadban slišal te verze, se je strašno razjezil. Oči so mu pordele, obraz mu je potemnel, nosnice so se mu razširile, ustnice povesile in bes v njem je še narasel. Izrekel je te verze:

Ibriza, če me zavračaš, se spomni moža, ki ga je tvoja ljubezen ubila z ostrim pogledom. Srce se mi trga zaradi tvoje hladnosti, telo mi hira in potrpljenje ugaša. Tvoje besede so z urokom zasužnjile razum; pamet je daleč, hrepenenje pa blizu. Četudi bi moral zbrati vojsko, ki bi napolnila vso zemljo, bi to storil, da bi zdaj dosegel svojo željo. Ko je Ibriza slišala njegove besede, je bridko zajokala in mu rekla: »Gorje ti, Gadban! Si res prišel tako visoko, da me smeš tako nagovarjati, ti nezakonski izrodek, vzgojen v razvratu? Misliš, da so vsi ljudje enaki?« Ko je ta nesrečni suženj slišal njene besede, se je silno razjezil nanjo, stopil bliže in jo udaril z mečem ter ubil. Vzel je denar, gnal njenega konja pred seboj in kot pobegli suženj zbežal v gore.

Tako je bilo z Gadbanom. Kraljica Ibriza pa je obležala na tleh. Otrok, ki ga je rodila, je bil deček. Mardžana ga je vzela v naročje, glasno zakričala, si raztrgala oblačila in si začela posipati glavo s prstjo ter se udarjati po licih, dokler ji iz obraza ni pritekla kri. Govorila je: »O gorje! Kako je lahko mojo gospodarico, tako izvrstno bojevnico, ubil ničvreden črni suženj!« Medtem ko je jokala, se je dvignil oblak prahu, ki je zakril vse obzorje. Ko se je prah razkadil, se je pod njim pokazala velika vojska. To je bila vojska kralja Ruma, očeta kraljice Ibrize. Ko je namreč izvedel, da je njegova hči s služabnicami pobegnila v Bagdad in je pri kralju Omarju an Numanu, se je s svojimi ljudmi odpravil poizvedovat pri popotnikih, ali so jo videli pri njem. Potujoče je spraševal, od kod prihajajo, v upanju, da bo izvedel kaj o hčeri. Od daleč je zagledal trojico: svojo hčer, sužnja Gadbana in služabnico Mardžano, ter se jim namenil približati in jih izprašati. Ko se jim je približeval, se je suženj zbal zase, ubil Ibrizo in pobegnil. Ko so prišli do nje, jo je oče zagledal ležečo na tleh, ob njej pa jokajočo služabnico. Vrgel se je s konja in nezavesten padel na tla. Vsi vitezi, emirji in vezirji, ki so bili z njim, so razjahali, postavili šotore v gorah in kralju Hardubu pripravili velik šotor. Državni dostojanstveniki so obstali pred njim. Ko je Mardžana zagledala svojega gospodarja, ga je prepoznala in še glasneje zajokala ter zaihtela. Ko se je kralj zavedel, jo je vprašal, kaj se je zgodilo. Povedala mu je vso zgodbo in rekla: »Tvojo hčer je ubil črni suženj kralja Omarja an Numana.« Povedala mu je tudi, kaj je kralj Omar an Numan storil njegovi hčeri.

Ko je kralj Hardub slišal te besede, mu je svet pred očmi potemnel in bridko je zajokal. Nato je ukazal prinesti nosilnico, vanjo položil hčer in se odpravil v Cezarejo, kjer so jo odnesli v palačo. Kralj Hardub je stopil k svoji materi Zat ad Davahi in ji rekel: »Ali tako muslimani ravnajo z mojo hčerjo? Kralj Omar an Numan ji je na silo vzel devištvo, potem pa jo je ubil eden njegovih črnih sužnjev. Pri Kristusu, maščevati se mu moram za hčer in sprati sramoto s svoje časti, sicer se bom lastnoročno ubil!« Nato je bridko zajokal. Njegova mati Zat ad Davahi mu je rekla: »Tvojo hčer je ubila samo Mardžana, saj jo je v sebi sovražila.« Potem je sinu rekla: »Ne skrbi za maščevanje zanjo. Pri Kristusu, kralju Omarju an Numanu ne bom dala miru, dokler ne ubijem njega in njegovih otrok. Proti njemu bom spletla tako zvijačo, kakršne ne zmorejo ne prekanjeni ljudje ne junaki in o kateri bodo pripovedovali po vseh deželah. Vendar moraš ubogati vse, kar ti bom rekla, pa boš dosegel, kar hočeš.« Odgovoril ji je: »Pri Kristusu, nikoli ne bom ravnal proti tvojim besedam.« Rekla mu je: »Pripelji mi mlada dekleta z razvitimi prsmi, ki so še device, in pripelji mi modrece tega časa. Bogato jih obdaruj in jim ukaži, naj dekleta naučijo modrosti, lepega vedenja, nagovarjanja kraljev, druženja z njimi in pesništva, pa tudi tega, kako govoriti z modrostjo in izrekati poučne nauke. Modreci naj bodo muslimani, da jih bodo naučili zgodb o Arabcih, zgodovine kalifov in pripovedi o nekdanjih islamskih kraljih, pa čeprav bi za to potrebovali deset let. Bodi potrpežljiv in vztrajaj. Nekateri beduini pravijo, da je celo štirideset let kratka doba za maščevanje. Ko bomo dekleta izobrazili, bomo od sovražnika dobili, kar bomo hoteli, saj ga obvladuje ljubezen do suženj. Ima jih tristo šestinšestdeset, zdaj pa se jim je pridružilo še sto tvojih izbranih služabnic, ki so bile s pokojnico. Ko se bodo dekleta naučila znanj, o katerih sem ti govorila, jih bom vzela in z njimi odpotovala.«

Ko je kralj Hardub slišal besede svoje matere Zat ad Davahi, se je silno razveselil in ji poljubil glavo. Takoj je na vse konce dežele poslal popotnike in sle, da bi mu pripeljali muslimanske modrece. Ubogali so njegov ukaz, odpotovali v daljne dežele in mu pripeljali modrece in učenjake, kakršne je zahteval. Ko so stopili predenj, jim je izkazal največjo čast, jih obdaril s častnimi oblačili, jim odmeril plačilo in oskrbo ter jim obljubil veliko bogastvo, če bodo izpolnili njegovo naročilo. Nato jim je pripeljal dekleta. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila triinpetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Hardub učenjakom in modrecem, ki so prišli k njemu, izkazal izredno čast, pripeljal prednje dekleta in jim naročil, naj jih učijo modrosti in lepega vedenja. Ubogali so njegov ukaz.

Tako je bilo s kraljem Hardubom. Kralj Omar an Numan pa se je vrnil z lova, prišel v palačo in poiskal kraljico Ibrizo, vendar je ni našel in nihče mu ni znal ničesar povedati o njej. To ga je silno pretreslo in rekel je: »Kako je moglo to dekle oditi iz palače, ne da bi kdo vedel zanjo? Če je v mojem kraljestvu tako, potem v njem ni ne reda ne nadzora! Ne bom več odšel na lov, dokler ne postavim zanesljivih stražarjev k vratom.« Njegova žalost se je poglobila in srce se mu je stiskalo zaradi ločitve od kraljice Ibrize. Medtem se je s potovanja vrnil njegov sin Šarkan. Oče mu je povedal, kaj se je zgodilo, in pojasnil, da je pobegnila, ko je bil na lovu. Šarkana je to silno užalostilo. Kralj pa je vsak dan obiskoval svoja otroka in jima izkazoval naklonjenost. Pripeljal je učenjake in modrece, da bi ju poučevali, in jima odmeril redne dohodke. Ko je Šarkan to videl, se je močno razjezil in postal ljubosumen na brata in sestro, dokler se mu jeza ni pokazala na obrazu. Zaradi tega je vse bolj bolehaval. Nekega dne mu je oče rekel: »Zakaj vidim, da ti telo vse bolj slabi in polt rumeni?« Šarkan mu je odgovoril: »Oče, vsakič, ko vidim, kako si naklonjen mojemu bratu in sestri in kako lepo ravnaš z njima, me prevzame zavist. Bojim se, da bo zavist tako narasla, da ju bom ubil, ti pa boš zaradi njiju ubil mene. Zato mi je telo zbolelo in polt se mi je spremenila. Prosim pa te, da mi v svoji dobroti daš eno od trdnjav, kjer bi preživel preostanek življenja. Kakor pravi pregovor: ‘Bolje in lepše je biti daleč od ljubljenega; česar oko ne vidi, za tem srce ne žaluje.’« Nato je sklonil glavo proti tlom.

Ko je kralj Omar an Numan slišal njegove besede, je spoznal razlog njegovega pešanja. Potolažil ga je in mu rekel: »Sin moj, izpolnil bom tvojo željo. V mojem kraljestvu ni večje trdnjave od Damaska. Od tega trenutka je tvoj.« Takoj je poklical pisarje in jim ukazal sestaviti listino, s katero je sina Šarkana imenoval za vladarja Damaska v Siriji. Sestavili so jo in vse pripravili za njegov odhod. Šarkan je vzel s seboj vezirja Dandana, mu zaupal skrb za vladanje in upravljanje ter mu predal svoje zadeve. Nato se je poslovil od očeta, emirjev in državnih velikašev ter z vojsko odpotoval v Damask. Ko je prispel, so mu prebivalci udarjali na činele, trobili na trobente, okrasili mesto in ga sprejeli z veličastnim sprevodom, v katerem so možje desnega krila korakali na desni, možje levega krila pa na levi.

Tako je bilo s Šarkanom. Kar pa zadeva njegovega očeta Omarja an Numana, so po Šarkanovem odhodu prišli k njemu modreci in mu rekli: »Naš gospodar, tvoji otroci so si pridobili znanje, modrost in omiko.« Kralj Omar an Numan se je tega silno razveselil in bogato obdaril vse modrece. Videl je namreč, da je Dav al Makan zrasel in se razvil, da jezdi konje in je dopolnil štirinajst let. Predajal se je veri in molitvi, ljubil uboge, učenjake in poznavalce Korana, zato so ga vzljubili vsi prebivalci Bagdada, ženske in moški. Ko pa je skozi Bagdad šla iraška romarska povorka s slovesno nosilnico, namenjena na hadž in obisk Prerokovega groba, naj bosta z njim mir in blagoslov, je Dav al Makan ob pogledu nanjo zahrepenel po romanju. Stopil je k očetu in mu rekel: »Prišel sem te prosit za dovoljenje, da grem na hadž.« Oče mu tega ni dovolil, temveč mu je dejal: »Počakaj do prihodnjega leta; tedaj pojdem na hadž tudi jaz in te vzamem s seboj.« Ker se mu je zdelo čakanje predolgo, je šel k sestri Nuzhat az Zaman in jo našel pri molitvi. Ko je končala, ji je rekel: »Koprnjenje po romanju k sveti Božji hiši in obisku Prerokovega groba, naj bosta z njim mir in blagoslov, me bo pokončalo. Očeta sem prosil za dovoljenje, a mi ga ni dal. Zato nameravam vzeti nekaj denarja in skrivaj oditi na hadž, ne da bi mu povedal.« Sestra mu je odgovorila: »Pri Bogu te rotim, vzemi me s seboj in mi ne odreči obiska pri Preroku, naj bosta z njim mir in blagoslov.« Rekel ji je: »Ko se stemni, odidi od tod, a nikomur ničesar ne povej.«

Opolnoči je Nuzhat az Zaman vstala, vzela nekaj denarja in si nadela moška oblačila. Bila je istih let kakor Dav al Makan. Odpravila se je k palačnim vratom in tam našla brata, ki je že pripravil kamele. Zajahal je, pomagal na kamelo še njej in ponoči sta odšla. Pomešala sta se med romarje in potovala, dokler se nista znašla sredi iraške romarske karavane. Nadaljevala sta pot in Bog jima je naklonil varnost, tako da sta prišla v sveto Meko, se ustavila na Arafatu in opravila romarske obrede. Nato sta se odpravila obiskat Prerokov grob, naj bosta z njim mir in blagoslov, in ga obiskala. Zatem sta se hotela z romarji vrniti v domovino, toda Dav al Makan je sestri rekel: »Sestra, rad bi obiskal Jeruzalem in grob Ibrahima, Božjega prijatelja, naj bo z njim mir.« »Tudi jaz,« mu je odgovorila. Dogovorila sta se za to, potem pa je šel in zanju najel jezdni živali pri ljudeh iz Jeruzalema. Pripravila sta se in odrinila s karavano. Tisto noč je sestro napadla mrzlica in je zbolela. Ko je ozdravela, pa je zbolel brat, zato ga je v njegovi slabosti skrbno negovala. Potovala sta naprej, dokler nista prispela v Jeruzalem, kjer se je Dav al Makanu bolezen poslabšala. Nastanila sta se v tamkajšnjem karavanseraju, najela sobo in ostala v njej. Bolezen se je vse bolj stopnjevala, dokler ga ni povsem izčrpala in mu vzela zavest. Njegova sestra Nuzhat az Zaman se je silno užalostila in rekla: »Ni moči ne sile razen pri Bogu. Takšna je Božja volja.«

Z bratom sta ostala v tistem kraju. On je vse bolj slabel, ona pa mu je stregla in sama plačevala vse, kar je potreboval, dokler ji ni zmanjkalo denarja in je obubožala. Ni ji ostal ne dinar ne dirham. Poslala je dečka iz karavanseraja na trg z nekaj svojimi oblačili, da jih je prodal, izkupiček pa je porabila za brata. Nato je prodala še nekaj drugega in tako je po malem razprodajala svoje imetje, dokler ji ni ostala le raztrgana rogoznica. Zajokala je in rekla: »Vse je v Božjih rokah, prej in potem.« Tedaj ji je brat rekel: »Sestra, čutim, da mi je bolje, in zaželel sem si pečenega mesa.« Odgovorila mu je: »Pri Bogu, brat, preveč me je sram, da bi prosjačila. Jutri pa pojdem v hišo kakega imenitnika in se udinjam za služkinjo, da si bova s plačilom kupila hrano.« Nekaj časa je premišljevala, nato pa dodala: »Težko mi je oditi od tebe, ko si v takem stanju, a moram poiskati zaslužek, čeprav proti svoji volji.« Brat ji je rekel: »Mar boš po tolikšni časti živela v ponižanju? Ni moči ne sile razen pri Bogu, Najvišjem, Veličastnem!« Nato sta oba zajokala in ona mu je rekla: »Brat, tujca sva. Že celo leto sva tukaj, pa nama ni nihče potrkal na vrata. Naj torej umreva od lakote? Ne vidim druge poti, kakor da grem služit in ti prinašam hrano, dokler ne ozdraviš. Potem se bova vrnila v domovino.« Še nekaj časa je sedela in jokala.

Nato je Nuzhat az Zaman vstala in si pokrila glavo s kosom plašča enega od kamelarjev, ki ga je ta pozabil pri njiju. Poljubila je brata na glavo, ga objela in v solzah odšla, ne da bi vedela, kam naj gre. Brat jo je čakal do večerne molitve, a je ni bilo. Čakal jo je še naprej, dokler se ni zdanilo, pa se še vedno ni vrnila. Tako sta minila dva dneva. To ga je silno prizadelo, srce mu je trepetalo od strahu zanjo, mučila pa ga je tudi huda lakota. Odpravil se je iz sobe in poklical dečka iz karavanseraja: »Rad bi, da me odneseš na trg.« Deček ga je odnesel in odložil na trgu. Okrog njega so se zbrali prebivalci Jeruzalema in ob pogledu na njegovo stanje zajokali. Z znamenji jih je prosil za nekaj hrane. Od trgovcev na trgu so zbrali nekaj dirhamov, mu kupili jedače in ga nahranili. Nato so ga odnesli na prodajni podest, mu razgrnili kos rogoznice in mu k vzglavju postavili vrč. Ko je prišla noč, so se vsi razšli, a skrbi zanj niso odnesli iz srca. Opolnoči se je spomnil sestre, zato je še bolj oslabel, prenehal jesti in piti ter izgubil zavest. Ljudje s trga so tedaj od trgovcev zbrali trideset dirhamov, najeli kamelo in kamelarju rekli: »Odpelji tega mladeniča v Damask in ga odpelji v bolnišnico, da bi morda ozdravel.« »Z veseljem,« jim je odgovoril, sam pri sebi pa pomislil: »Kako naj potujem s tem bolnikom, ki je že na robu smrti?« Odnesel ga je na odmaknjeno mesto in se tam z njim skrival do noči. Nato ga je odvrgel na kup odpadkov ob kurišču kopališča in šel svojo pot.

Ko je nastopilo jutro, je kurjač prišel na delo in ga našel ležati na hrbtu. Pri sebi je rekel: »Zakaj morajo tega mrliča odvreči prav tukaj?« Brcnil ga je, mladenič pa se je premaknil. Kurjač mu je dejal: »Pojeste košček hašiša, potem pa se zvrnete, kjer koli vam pade na pamet!« Nato se mu je zazrl v obraz in videl, da mu lica še niso porasla, bil pa je plemenitega videza in lep. Prevzelo ga je sočutje; spoznal je, da je bolan tujec, in rekel: »Ni moči ne sile razen pri Bogu. Pregrešil sem se zoper tega fanta. Prerok, naj bosta z njim mir in blagoslov, pa nam je naročil, naj tujcu izkazujemo spoštovanje, zlasti če je bolan.« Dvignil ga je in odnesel domov. Stopil je k ženi in ji naročil, naj mu streže in mu razgrne preprogo. Pripravila mu je ležišče, mu pod glavo položila blazino, pogrela vodo ter mu umila roke, noge in obraz. Kurjač je šel na trg in mu prinesel nekaj rožne vode in sladkorja. Obraz mu je poškropil z rožno vodo, mu dal piti sladkano vodo, prinesel čisto srajco in mu jo oblekel. Mladenič je začutil prvi dih okrevanja, moč se mu je začela vračati in naslonil se je na blazino. Kurjač se je tega razveselil in rekel: »Hvala Bogu, da se temu fantu vrača zdravje. O Bog, pri tvoji skriti skrivnosti te prosim, da bi ta mladenič ozdravel po mojih rokah.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiriinpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kurjač dejal: ‘O Bog, pri tvoji skriti skrivnosti te prosim, da bi ta fant ozdravel po mojih rokah.’ Tri dni ga je skrbno negoval, mu dajal sladkano vodo, vrbovo vodo in rožno vodo ter bil do njega ljubezniv in nežen, dokler se mu ni po telesu razlilo zdravje in je odprl oči. Kurjač je tedaj prišel k njemu in ga našel sedečega, čeprav so se na njem še poznali sledovi prestanega trpljenja. Vprašal ga je: ‘Kako ti je zdaj, moj fant?’ Dav al Makan mu je odgovoril: ‘Dobro sem in zdravje se mi vrača.’ Kurjač je hvalil svojega Gospoda in se mu zahvaljeval. Nato je šel na trg, kupil deset kokoši, jih prinesel ženi in ji rekel: ‘Vsak dan mu zakolji dve, eno zjutraj in drugo zvečer.’ Žena je zaklala kokoš, jo skuhala, mu jo prinesla, ga nahranila z mesom in mu dala piti juho. Ko je končal, mu je prinesla toplo vodo, da si je umil roke. Naslonil se je na blazino, ona pa ga je pokrila z rjuho in spal je do popoldneva. Tedaj je skuhala drugo kokoš, mu jo prinesla, razkosala in mu rekla: ‘Jej, moj fant.’ Medtem ko je jedel, je prišel njen mož in jo našel, kako ga hrani. Sedel mu je k vzglavju in vprašal: ‘Kako ti je zdaj, moj fant?’ Odgovoril je: ‘Hvala Bogu, da se mi vrača zdravje. Naj te Bog poplača za vse, kar si storil zame.’ Kurjač se je razveselil, nato pa odšel po vijolični sirup in rožno vodo ter mu dal piti.

Kurjač je v kopališču vsak dan zaslužil pet dirhamov. Za en dirham mu je vsak dan kupil sladkor, rožno vodo in vijolični sirup, za drugega pa piščance. Skrbno ga je negoval ves mesec, dokler niso izginile vse sledi bolezni in se mu je povrnilo zdravje. Kurjač in njegova žena sta se Dav al Makanovega okrevanja veselila. Kurjač mu je rekel: ‘Bi šel z menoj v kopališče, moj fant?’ ‘Da,’ je odgovoril. Kurjač je šel na trg in pripeljal človeka, ki je oddajal osle. Mladeniča je posadil na osla in ga podpiral, dokler niso prispeli do kopališča. Z njim je stopil v kopališče, ga posedel v notranjosti, nato pa šel na trg, kupil listje žižole in pralni prašek ter Dav al Makanu rekel: ‘Moj gospod, v Božjem imenu ti bom umil telo.’ Začel mu je drgniti noge in umivati telo z žižolinim listjem in praškom. Tedaj je prišel kopališki strežnik, ki ga je gospodar kopališča poslal k Dav al Makanu. Ko je videl, da mu kurjač drgne noge, je pristopil in rekel: ‘S tem krniš gospodarjev ugled.’ Kurjač mu je odgovoril: ‘Pri Bogu, gospodar nas je preplavil s svojo dobroto.’ Strežnik je začel Dav al Makanu briti glavo, nato pa sta se mladenič in kurjač umila. Potem ga je kurjač odpeljal domov, mu oblekel fino srajco in eno svojih oblačil, mu ovil lep turban ter mu dal pas. Kurjačeva žena je medtem zaklala in skuhala dve kokoši. Ko je Dav al Makan prišel in sedel na ležišče, mu je kurjač raztopil sladkor v rožni vodi ter mu dal piti. Nato je pogrnil jedilni prt, trgal kose piščančjega mesa, ga hranil in mu dajal piti juho, dokler ni bil sit. Mladenič si je umil roke, se zahvalil vzvišenemu Bogu za zdravje in rekel kurjaču: ‘Bog mi je po tebi izkazal milost in dal, da sem ozdravel po tvojih rokah.’ Kurjač mu je odgovoril: ‘Pusti te besede in nam povej, zakaj si prišel v to mesto in od kod si. Na tvojem obrazu namreč vidim sledi blagostanja.’ Dav al Makan mu je rekel: ‘Najprej mi povej, kako si me našel, pa ti povem svojo zgodbo.’ Kurjač je odgovoril: ‘Ko se je zdanilo in sem šel po svojih opravkih, sem te našel odvrženega na kup odpadkov pri kurišču. Ne vem, kdo te je tja vrgel. Vzel sem te k sebi in to je vsa moja zgodba.’

Dav al Makan je rekel: ‘Slavljen bodi tisti, ki oživlja kosti, ko so že strohnele! Brat moj, tvoje dobro delo je bilo namenjeno človeku, ki ga zna ceniti, in gotovo boš žel njegove sadove.’ Nato je kurjača vprašal: ‘V katerem kraju sem zdaj?’ Kurjač mu je odgovoril: ‘V Jeruzalemu si.’ Tedaj se je Dav al Makan spomnil svojega življenja v tujini in ločitve od sestre. Zajokal je, kurjaču razkril svojo skrivnost in mu povedal svojo zgodbo, nato pa izrekel te verze:

V ljubezni so mi naložili več, kot morem nositi, zaradi njih je zame napočil sodni dan. O vi, ki ste me zapustili, usmilite se mojega srca, saj se po vašem odhodu smilim že vsakomur, ki se mi je posmehoval. Ne odrecite mi milosti enega pogleda, ki bi olajšal mojo stisko in silno koprnenje. Svoje srce sem prosil, naj bo potrpežljivo brez vas, pa mi je reklo: ‘Pojdi, potrpežljivost ni v moji naravi.’ Nato je še močneje zajokal. Kurjač mu je rekel: ‘Ne jokaj, temveč se zahvali Bogu, da si ostal živ in si ozdravel.’ Dav al Makan ga je vprašal: ‘Kako daleč je od tod do Damaska?’ ‘Šest dni poti,’ mu je odgovoril. Dav al Makan je rekel: ‘Bi me lahko poslal tja?’ Kurjač mu je odgovoril: ‘Moj gospod, kako naj te pustim samega na pot, ko si še tako mlad? Če hočeš v Damask, pojdem s teboj. Če me bo žena poslušala in šla z menoj, se bom naselil tam, saj se težko ločim od tebe.’ Nato je rekel ženi: ‘Bi šla z menoj v sirski Damask ali bi raje ostala tukaj, dokler ne pospremim tega svojega gospoda tja in se vrnem k tebi? Želi si namreč odpotovati v Damask. Pri Bogu, težko se ločim od njega in bojim se zanj zaradi cestnih razbojnikov.’ Žena mu je odgovorila: ‘Z vama pojdem.’ Kurjač je rekel: ‘Hvala Bogu, da smo si edini.’ Nato je vstal in prodal svoje in ženino imetje. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila petinpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta se kurjač in njegova žena dogovorila, da odpotujeta z Dav al Makanom in ga pospremita v Damask. Kurjač je prodal svoje in ženino imetje, nato pa najel osla, nanj posadil Dav al Makana in odpravili so se na pot. Potovali so šest dni, dokler niso prišli v Damask. Tam so se nastanili proti koncu dneva in kurjač je kakor navadno šel kupit nekaj jedače in pijače. Tako so živeli pet dni, potem pa je kurjačeva žena zbolela in po nekaj dneh odšla v milost vzvišenega Boga. Dav al Makana je to silno prizadelo, saj se je navezal nanjo in mu je stregla. Kurjač je za njo globoko žaloval. Ko ga je Dav al Makan pogledal in videl njegovo žalost, mu je rekel: ‘Ne žaluj, saj bomo vsi stopili skozi ta vrata.’ Kurjač se je obrnil k njemu in rekel: ‘Naj te Bog poplača z dobrim, moj fant. Vzvišeni Bog nam bo s svojo milostjo povrnil izgubo in odgnal žalost. Bi šel z menoj na sprehod po Damasku, da se ti razvedri srce?’ Dav al Makan mu je odgovoril: ‘Kakor se tebi zdi prav.’ Kurjač je vstal, ga prijel za roko in hodila sta, dokler nista prišla pod konjušnico damaščanskega namestnika. Tam sta videla kamele, natovorjene s skrinjami, preprogami iz brokata in drugim blagom, osedlane rezervne konje, dvogrbe kamele, sužnje in mameluke; vsepovsod sta vladala vrvež in zmeda. Dav al Makan je rekel: ‘Čigavi neki so ti mameluki, kamele in tkanine?’ O tem je vprašal enega od služabnikov in ta mu je odgovoril: ‘To so darovi, ki jih hoče damaščanski emir poslati kralju Omarju an Numanu skupaj s sirskim davkom.’ Ko je Dav al Makan to slišal, so se mu oči napolnile s solzami in izrekel je:

Če potožimo zaradi ločitve, kaj naj sploh rečemo? Če od koprnenja umremo, kje naj najdemo izhod? Če najdemo sla, da bi govoril v našem imenu, noben sel ne more prenesti tožbe zaljubljenega. Če naj potrpimo, mi je po izgubi ljubih ostalo potrpljenja le še za drobec. Izrekel je tudi:

Odšli so in izginili izpred mojih oči, a v mojem srcu še vedno prebivajo. Njihova lepota se mi je skrila, zato mi življenje ni več sladko in koprnenje ne mine. Če Bog odloči, da se spet snidem z vami, vam bom dolgo pripovedoval o svojem hrepenenju. Ko je končal pesem, je zajokal. Kurjač mu je rekel: ‘Moj fant, komaj smo dočakali, da si ozdravel. Razvedri se in ne jokaj, saj se bojim, da boš spet zbolel.’ Še naprej ga je tolažil in se šalil z njim, Dav al Makan pa je vzdihoval, objokoval svoje življenje v tujini ter ločitev od sestre in svojega kraljestva. Solze so mu tekle in izrekel je te verze:

Vzemi si popotnico iz tega sveta, saj boš odšel, in vedi, da bo smrt brez dvoma prišla. Tvoje zemeljsko blagostanje je prevara in obžalovanje, tvoje življenje na svetu privid in praznota. Ta svet je le prenočišče popotnika, ki zvečer ustavi svojo jezdno žival, zjutraj pa že odpotuje. Nato je Dav al Makan jokal in ihtel zaradi svojega življenja v tujini, kurjač pa je prav tako jokal zaradi ločitve od žene. Vendar je mladeniča ves čas nežno tolažil, dokler ni nastopilo jutro. Ko je vzšlo sonce, mu je kurjač rekel: ‘Zdi se mi, da si se spomnil domovine.’ Dav al Makan mu je odgovoril: ‘Da, in ne morem ostati tukaj. Bogu te izročam v varstvo, saj odhajam s temi ljudmi. Počasi bom hodil z njimi, dokler ne pridem v svojo deželo.’ Kurjač mu je rekel: ‘Tudi jaz pojdem s teboj, saj se ne morem ločiti od tebe. Storil sem ti dobro delo in rad bi ga dopolnil s tem, da ti še naprej služim.’ Dav al Makan mu je odgovoril: ‘Naj te Bog poplača za vse, kar si storil zame.’ Razveselil se je, da bo kurjač potoval z njim. Kurjač je nemudoma odšel, mu kupil osla, pripravil popotnico in mu rekel: ‘Na poti jezdi tega osla. Ko se naveličaš ježe, pa sestopi in hodi.’ Dav al Makan mu je odgovoril: ‘Naj te Bog blagoslovi in mi pomaga, da ti povrnem tvojo dobroto. Storil si mi več dobrega, kakor ga človek stori lastnemu bratu.’ Počakala sta, da se je stemnilo, nato pa na osla naložila popotnico in svoje reči ter odpotovala.

Tako je bilo z Dav al Makanom in kurjačem. Kar pa zadeva njegovo sestro Nuzhat az Zaman, je, potem ko se je ločila od brata, zapustila karavanseraj, kjer sta bivala v Jeruzalemu. Zavita v plašč je odšla iskat službo, da bi bratu kupila pečeno meso, ki si ga je zaželel. Po poti je jokala in ni vedela, kam naj se obrne. Misli so ji uhajale k bratu, srce pa k domačim in domovini. Goreče je prosila vzvišenega Boga, naj odvrne te nesreče, in izrekla te verze:

Tema je zagrnila svet in hrepenenje je zbudilo bolezen, koprnenje je razvnelo bolečino v meni. Žar ločitve se mi je naselil v drobovje, hrepenenje me je spremenilo v nič. Žalost mi ne da miru, koprnenje me sežiga, solze razkrivajo ljubezen še tako skrivajočega srca. Ne poznam poti do ponovnega snidenja, ki bi pregnalo bolečino, ki me muči. Ogenj mojega srca se hrani s hrepenenjem in njegov plamen zaljubljenega ohranja v mukah. Ti, ki me grajaš zaradi tega, kar me je doletelo, dovolj! Potrpežljivo sem prenašala, kar je zapisalo pero usode. Pri ljubezni prisegam, da zame nikdar ne bo tolažbe; prisega ljubimcev je resnična prisega. O noč, ponesi mojo zgodbo pripovedovalcem o ljubezni in pričaj, saj veš, da med teboj nisem zatisnila očesa. Nuzhat az Zaman, Dav al Makanova sestra, je hodila naprej in se ozirala na desno in levo. Tedaj jo je opazil star beduin, ki je potoval s petimi Arabci. Videl je, kako je lepa, čeprav je imela na glavi raztrgan plašč, in se začudil njeni lepoti. Pri sebi je rekel: ‘Lepa je, a zanemarjena. Naj bo iz tega mesta ali tujka, v vsakem primeru jo moram dobiti.’ Počasi ji je sledil, dokler ji ni na ozkem delu poti prestregel korakov. Poklical jo je, da bi jo povprašal o njenem položaju, in ji rekel: ‘Dekle moje, si svobodna ali sužnja?’ Ko ga je slišala, se je ozrla k njemu in odgovorila: ‘Pri tvojem življenju te prosim, ne obujaj moje žalosti.’ Rekel ji je: ‘Bog mi je dal šest hčera. Pet jih je umrlo, ostala mi je le najmlajša. Prišel sem te vprašat, ali si doma iz tega mesta ali si tujka, da bi te vzel k njej in bi ji delala družbo. Tako bi se zamotila s teboj in manj žalovala za sestrami. Če nimaš nikogar, te bom sprejel kakor eno svojih hčera in boš kakor moj otrok.’

Ko je Nuzhat az Zaman slišala njegove besede, je pomislila: ‘Morda bom pri tem starcu na varnem.’ Od sramu je sklonila glavo in rekla: ‘Stric, tujka sem in imam bolnega brata. S teboj pojdem v tvojo hišo pod pogojem, da sem čez dan pri njej, ponoči pa se vrnem k bratu. Če sprejmeš ta pogoj, pojdem s teboj. Tujka sem; nekoč sem bila spoštovana, zdaj pa sem ponižana in zaničevana. Z bratom sva prišla iz Hidžaza in bojim se, da ne bo vedel, kje sem.’ Ko je beduin slišal njene besede, je pri sebi rekel: ‘Pri Bogu, dobil sem, kar sem hotel.’ Njej pa je dejal: ‘Želim le, da čez dan delaš družbo moji hčeri, ponoči pa lahko greš k bratu. Če hočeš, ga pripelji k nam.’ Še naprej jo je pomirjal in ji sladko govoril, dokler ni privolila, da se udinja pri njem. Šel je pred njo in ona mu je sledila. Hodil je, dokler ni prišel do svojih tovarišev, ki so že pripravili kamele, jih natovorili in nanje naložili vodo ter popotnico. Beduin pa je bil cestni razbojnik, ki je izdajal sopotnike, zvijačen in prebrisan človek. Ni imel ne hčere ne sina; vse to si je izmislil, da bi preslepil ubogo dekle, kakor je bilo določeno po Božji volji.

Beduin se je po poti pogovarjal z njo, dokler ni prišel iz Jeruzalema in se pridružil svojim tovarišem. Našel jih je, ko so bile kamele že osedlane. Zajahal je kamelo, dekle posadil za svoj hrbet in potovali so večji del noči. Nuzhat az Zaman je spoznala, da jo je beduin s svojimi besedami preslepil in prevaral. Začela je jokati in kričati, oni pa so se odpravili proti goram, ker so se bali, da bi jih kdo opazil. Ko se je približala zora, so sestopili s kamel. Beduin je stopil k Nuzhat az Zaman in ji rekel: ‘Mestna punca, zakaj toliko jokaš? Pri Bogu, če ne nehaš, te bom pretepel do smrti, ti mestna ničvrednica!’ Ko je slišala njegove besede, se ji je življenje uprlo in si je zaželela smrti. Obrnila se je k njemu in rekla: ‘Hudobni starec, peklenski sivobradec! Kako sem ti mogla zaupati, ti pa me izdajaš in slepariš!’ Beduin ji je odgovoril: ‘Ti mestna ničvrednica, mar imaš jezik, da mi ugovarjaš?’ Stopil je k njej z bičem, jo udaril in rekel: ‘Če ne utihneš, te ubijem.’ Nekaj časa je molčala, potem pa se spomnila brata in njegove bolezni ter na skrivaj zajokala. Naslednji dan se je obrnila k beduinu in ga vprašala: ‘Kako si me mogel tako preslepiti in me pripeljati v te puste gore? Kaj hočeš od mene?’ Ko je slišal njene besede, mu je srce otrdelo in ji je rekel: ‘Ti mestna ničvrednica, mar imaš jezik, da mi ugovarjaš?’ Vzel je bič in jo tepel po hrbtu, dokler ni omedlela. Zgrudila se mu je k nogam in jih poljubila, zato jo je nehal tepsti, a jo je še naprej zmerjal: ‘Pri svoji koničasti čepici prisegam: če te slišim jokati, ti odrežem jezik in ti ga vtaknem v pizdo, ti mestna ničvrednica!’ Tedaj je utihnila in mu ni več odgovarjala. Udarci so jo boleli. Počepnila je, sklonila glavo v ovratnik in premišljevala o svoji in bratovi usodi, o ponižanju po nekdanji časti, o bratovi bolezni in samoti ter o njunem življenju v tujini. Solze so ji tekle po licih in izrekla je te verze:

Čas prinaša zdaj nesrečo, zdaj srečo; med ljudmi nobeno stanje ne traja. Vse na tem svetu ima svoj konec in vsakemu človeku se izteče čas. Koliko krivic in strahot še moram prenesti! Gorje življenju, ki je vse krivica in groza. Naj Bog ne blagoslovi dni, ko sem živela v časti, saj se je v gubah te časti skrivalo ponižanje. Moji nameni so se izjalovili in upi ugasnili; izgnanstvo raztrga celo telo. Ti, ki greš mimo hiše, kjer sem živela, sporoči domačim, da moje solze lijejo brez konca. Ko je beduin slišal njeno pesem, se mu je zasmilila in začutil je sočutje do nje. Stopil je k njej, ji obrisal solze, dal ječmenov hlebček in rekel: ‘Ne maram ljudi, ki mi ugovarjajo, kadar sem jezen. Odslej mi ne odgovarjaj s takšnimi žaljivimi besedami. Prodal te bom dobremu človeku, kakršen sem jaz, ki bo lepo ravnal s teboj, kakor sem jaz.’ Odgovorila je: ‘Lepo boš storil.’ Ko se je noč vlekla in jo je žgala lakota, je pojedla košček ječmenovega hlebčka. Opolnoči je beduin ukazal svojim tovarišem, naj se odpravijo na pot. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila šestinpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je beduin Nuzhat az Zaman dal ječmenov hlebček in ji obljubil, da jo bo prodal dobremu človeku, kakršen je sam. Rekla mu je: ‘Lepo boš storil.’ Ko je nastopila polnoč in jo je žgala lakota, je pojedla košček ječmenovega hlebčka. Nato je beduin ukazal svojim tovarišem, naj se odpravijo na pot. Natovorili so kamele, beduin je zajahal eno od njih in za svoj hrbet posadil Nuzhat az Zaman. Potovali so tri dni, nato pa vstopili v Damask in se nastanili v Sultanovem karavanseraju ob kraljevih vratih. Nuzhat az Zaman je bila od strahu in naporne poti vsa spremenjena v obraz, zato je jokala. Beduin je stopil k njej in rekel: ‘Mestna punca, pri svoji koničasti čepici prisegam: če ne nehaš jokati, te prodam prav Judu!’ Nato je vstal, jo prijel za roko in jo odpeljal v neko sobo, sam pa šel na trg. Obiskal je trgovce, ki so trgovali s sužnjami, se pogovarjal z njimi in jim rekel: ‘Imam sužnjo, ki sem jo pripeljal s seboj. Njen brat je bolan, zato sem ga poslal k svojim domačim v Jeruzalem, da bi ga zdravili, dokler ne ozdravi. Njo bi rad prodal. Odkar je brat zbolel, ves čas joka in težko prenaša ločitev od njega. Želim, da bi kupec z njo govoril blago in ji rekel: “Tvoj bolni brat je pri meni v Jeruzalemu.” Takemu človeku jo bom prodal ceneje.’ Eden od trgovcev je vstal in ga vprašal: ‘Koliko je stara?’ Beduin je odgovoril: ‘Odrasla devica je, razumna, omikana, bistra in lepa. Odkar sem njenega brata poslal v Jeruzalem, jo tako skrbi zanj, da je njena lepota obledela in je shujšala.’

Ko je trgovec to slišal, je šel z beduinom in mu rekel: ‘Vedi, arabski šejk, da pojdem s teboj in kupim sužnjo, ki jo tako hvališ ter povzdiguješ njeno razumnost, omiko in lepoto. Plačal ti jo bom, a postavil ti bom pogoje. Če jih sprejmeš, ti izplačam kupnino; če jih ne, ti jo vrnem.’ Beduin mu je odgovoril: ‘Če hočeš, jo odpelji k sultanu in mi postavi, kakršne koli pogoje želiš. Če jo pripelješ pred kralja Šarkana, sina kralja Omarja an Numana, gospodarja Bagdada in Horasana, mu bo morda po volji in ti bo zanjo plačal toliko, da boš imel velik dobiček.’ Trgovec je rekel: ‘Tudi sam bi rad nekaj dobil od sultana: naj svojemu očetu Omarju an Numanu napiše priporočilo zame. Če sprejme sužnjo od mene, ti takoj odtehtam kupnino.’ Beduin mu je odgovoril: ‘Sprejmem ta pogoj.’ Oba sta hodila, dokler nista prišla do sobe, kjer je bila Nuzhat az Zaman. Beduin se je ustavil pri vratih in jo poklical: ‘Nadžija!’ Tako jo je namreč poimenoval. Ko ga je slišala, je zajokala in mu ni odgovorila. Beduin se je obrnil k trgovcu in rekel: ‘Tam sedi pred teboj. Stopi k njej, oglej si jo in govori z njo prijazno, kakor sem ti naročil.’ Trgovec je stopil k njej in videl, da je izredno lepa; povrhu je znala lepo govoriti arabsko. Rekel je: ‘Če je takšna, kakor si mi jo opisal, bom z njo pri sultanu dosegel, kar želim.’ Nato ji je dejal: ‘Mir s teboj, dekle moje. Kako ti je?’ Ozrla se je k njemu in rekla: ‘To je bilo zapisano v Knjigi.’ Pogledala ga je in videla moža dostojanstvene drže in lepega obraza. Pri sebi je pomislila: ‘Najbrž me je prišel kupit.’ Nato si je rekla: ‘Če ga zavrnem, bom ostala pri tem krivičnežu in me bo s pretepanjem pokončal. Ta človek je vsekakor prijetnega obraza in od njega lahko pričakujem več dobrega kakor od tega surovega beduina. Morda je prišel le zato, da bi slišal, kako govorim, zato mu bom lepo odgovorila.’ Ves ta čas je gledala v tla. Nato je dvignila oči k njemu in mu z blagim glasom rekla: ‘Tudi s teboj naj bodo mir, Božja milost in blagoslov, moj gospod. Tako nam je naročil Prerok, naj bosta z njim mir in blagoslov. Kar pa zadeva tvoje vprašanje, kako mi je: če želiš poznati moje stanje, si ga ne želi nikomur razen svojim sovražnikom.’ Nato je utihnila. Ko je trgovec slišal njene besede, je bil od veselja ves iz sebe. Obrnil se je k beduinu in ga vprašal: ‘Koliko hočeš zanjo? Plemenita je.’ Beduin se je razjezil in mu rekel: ‘S temi besedami mi boš pokvaril sužnjo! Zakaj praviš, da je plemenita, ko pa je iz navadne sodrge? Ne prodam ti je.’

Ko je trgovec slišal njegove besede, je spoznal, da mož nima veliko pameti, zato mu je rekel: ‘Pomiri se in bodi brez skrbi. Kupim jo tudi s to napako, ki si jo omenil.’ Beduin ga je vprašal: ‘Koliko mi daš zanjo?’ Trgovec mu je odgovoril: ‘Otroku da ime njegov oče. Povej torej, koliko hočeš.’ Beduin je rekel: ‘Ti povej.’ Trgovec je pri sebi pomislil: ‘Ta beduin je surov in trmast. Ne znam določiti njene vrednosti, vem le, da mi je z lepim govorom in videzom osvojila srce. Če zna še pisati in brati, je to popoln blagoslov zanjo in za tistega, ki jo kupi. Ta beduin pa ne pozna njene vrednosti.’ Nato se je obrnil k njemu in rekel: ‘Arabski šejk, zanjo ti dam dvesto dinarjev, ki jih dobiš v celoti v roke; jamščino in sultanovo dajatev plačam posebej.’ Ko je beduin to slišal, se je silno razbesnel in zavpil na trgovca: ‘Pojdi svojo pot! Tudi če bi mi dal dvesto dinarjev za ta kos plašča, ki ga ima na sebi, ti ga ne bi prodal. Nje pa sploh ne prodam. Obdržal jo bom, da bo pasla kamele in mlela moko.’ Nato je zavpil nanjo: ‘Pridi, smrdljivka! Ne prodam te.’ Obrnil se je k trgovcu in rekel: ‘Mislil sem, da se spoznaš na te reči. Pri svoji koničasti čepici prisegam: če se ne pobereš, ti povem kaj, česar ne boš rad slišal.’ Trgovec je pri sebi pomislil: ‘Ta beduin je nor in ne pozna njene vrednosti. Zdaj mu ne bom več govoril o ceni. Če bi imel kaj pameti, ne bi prisegal pri svoji koničasti čepici. Pri Bogu, vredna je zakladnice draguljev, jaz pa nimam dovolj denarja zanjo. A če pove, koliko hoče, mu dam, četudi mi vzame vse premoženje.’ Nato se je obrnil k njemu in rekel: ‘Arabski šejk, bodi potrpežljiv in mi povej: kakšna oblačila imaš zanjo?’ Beduin mu je odgovoril: ‘Kaj naj ta zanikrna sužnja počne z oblačili? Pri Bogu, že plašč, v katerega je zavita, je zanjo predober.’ Trgovec mu je rekel: ‘Z dovoljenjem bi ji odkril obraz in si jo ogledal, kakor si ljudje ogledujejo sužnje pred nakupom.’ Beduin mu je odgovoril: ‘Stori, kar hočeš. Naj Bog ohrani tvojo mladost! Oglej si jo zunaj in znotraj. Če želiš, jo sleci in si jo oglej golo.’ Trgovec je vzkliknil: ‘Bog obvaruj! Ogledal si bom le njen obraz.’ Nato je pristopil k njej, ves v zadregi zaradi njene lepote. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila sedeminpetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je trgovec pristopil k Nuzhat az Zaman, ves v zadregi zaradi njene lepote. Sedel je poleg nje in jo vprašal: ‘Moja gospa, kako ti je ime?’ Odgovorila mu je: ‘Me sprašuješ po sedanjem ali po nekdanjem imenu?’ Vprašal jo je: ‘Mar imaš novo in staro ime?’ Rekla je: ‘Da. Moje nekdanje ime je Nuzhat az Zaman, Radost časa, moje novo ime pa Gusat az Zaman, Bridkost časa.’ Ko je trgovec slišal te besede, so se mu oči napolnile s solzami. Vprašal jo je: ‘Imaš bolnega brata?’ Odgovorila je: ‘Da, pri Bogu, moj gospod. Toda čas naju je ločil in on bolan leži v Jeruzalemu.’ Trgovec je bil očaran nad njenim blagim govorom in je pri sebi pomislil: ‘Beduin je govoril resnico.’ Nuzhat az Zaman pa se je spomnila brata, njegove bolezni in življenja v tujini, pa tega, da ga je zapustila slabotnega in ne ve, kaj se mu je zgodilo. Spomnila se je vsega, kar jo je doletelo z beduinom, in svoje oddaljenosti od matere, očeta in kraljestva. Solze so ji stekle po licih in med jokom je izrekla te verze:

Kjer koli si, naj te moj Bog varuje, o ti, ki si odšel, a ostajaš v mojem srcu. Kjer koli prenočuješ, naj ti bo Bog zavetje pred udarci časa in nesrečami. Odšel si in moje oči so osamele, ker te ni blizu; solze so se ulile v potokih. Ko bi le vedela, v katerem kraju in kateri deželi zdaj prebivaš, v kakšni hiši in dolini! Če piješ živo vodo pri zelenem studencu, so moja pijača solze. Če ti je kdaj dano zaspati, meni žerjavica nespečnosti leži med ležiščem in telesom. Vse razen ločitve od tebe je mojemu srcu lahko; nič drugega mu ni težko. Ko je trgovec slišal njene verze, je zajokal in stegnil roko, da bi ji obrisal solze z lica. Ona pa si je zakrila obraz in mu rekla: »Nikar, moj gospod.« Beduin jo je opazoval, kako si zakriva obraz pred trgovcem, ki ji je hotel obrisati solze z lica. Mislil je, da mu ne dovoli, da bi si jo ogledal, zato je planil k njej. V roki je imel kamelji povodec; dvignil ga je in jo udaril po ramenih. Udarec je bil tako silovit, da je z obrazom treščila ob tla. Kamenček ji je presekal obrv in kri ji je stekla po obrazu. Strašno je zakričala in omedlela. Jokala je in trgovec je jokal z njo. »To sužnjo moram kupiti, pa čeprav zanjo odštejem toliko zlata, kolikor tehta,« je rekel trgovec, »in jo rešiti tega nasilneža.« Medtem ko je ležala v nezavesti, je zmerjal beduina. Ko se je zavedela, si je obrisala solze in kri z obraza, si obvezala glavo ter povzdignila pogled proti nebu. Z žalostnim srcem je prosila svojega Gospoda in zapela ta dva verza:

O, usmilite se plemenite, ki jo je krivica ponižala! V potokih joka in govori: »Kar je usojeno, temu ni mogoče uiti.« Ko je končala pesem, se je obrnila k trgovcu in mu tiho rekla: »Pri Bogu, ne puščaj me pri tem nasilnežu, ki ne pozna vzvišenega Boga. Če bom morala to noč prebiti pri njem, si bom sama vzela življenje. Reši me ga in Bog te bo rešil vsega, česar se bojiš na tem in onem svetu.« Trgovec je vstal in rekel beduinu: »O, arabski šejk, ta ni zate. Prodaj mi jo po ceni, ki jo sam določiš.« Beduin je odgovoril: »Vzemi jo in plačaj zanjo, sicer jo odpeljem v tabor in jo pustim tam, da bo pobirala iztrebke in pasla kamele.« Trgovec je rekel: »Dam ti petdeset tisoč dinarjev.« Beduin je odvrnil: »Naj Bog da več.« Trgovec je rekel: »Sedemdeset tisoč dinarjev.« Beduin je odgovoril: »Naj Bog da več. To ne povrne niti mojih stroškov, saj je pri meni pojedla za devetdeset tisoč dinarjev ječmenovih hlebčkov.« Trgovec mu je rekel: »Ti, tvoja družina in vse tvoje pleme v vsem svojem življenju niste pojedli niti za tisoč dinarjev ječmena. Toda dal ti bom še eno ponudbo. Če je ne sprejmeš, te naznanim damaščanskemu namestniku in ti jo bo vzel na silo.« »Govori,« je rekel beduin. »Sto tisoč dinarjev,« je odvrnil trgovec. Beduin je rekel: »Prodam ti jo za to ceno in naj bo, kakor da sem si s tem denarjem kupil sol.« Trgovec se je zasmejal, ko ga je slišal, odšel domov, prinesel denar in mu ga izročil. Beduin ga je vzel in si rekel: »V Jeruzalem moram. Morda najdem njenega brata, ga pripeljem sem in prodam.« Nato je zajahal in odpotoval, dokler ni prišel v Jeruzalem. Odšel je v karavanseraj in povprašal po njenem bratu, vendar ga ni našel.

Tako je bilo z njim. Trgovec pa je Nuzhat az Zaman, ko jo je prevzel, ogrnil z enim svojih oblačil in jo odpeljal domov. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila oseminpetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je trgovec, ko je od beduina prevzel sužnjo, položil nanjo eno svojih oblačil in jo odpeljal domov. Oblekel jo je v najrazkošnejša oblačila, nato pa jo odpeljal na trg. Kupil ji je nakit, ga zavil v sveženj iz atlasa, ji ga položil predse in rekel: »Vse to je zate. Od tebe želim le, da sultanu, vladarju Damaska, ko te pripeljem predenj, poveš, za koliko sem te kupil, čeprav je ta vsota majhna celo za tvoj noht. Ko te kupi od mene, mu povej, kaj sem storil zate, in ga prosi, naj mi izda kraljevo priporočilno listino. Z njo bom odšel k njegovemu očetu, bagdadskemu vladarju, kralju Omarju an Numanu, da bi prepovedal pobiranje dajatev od mojega blaga in vsega drugega, s čimer trgujem.« Ko je slišala njegove besede, je zajokala in zaihtela. Trgovec ji je rekel: »Gospa moja, opažam, da se ti oči orosijo vsakokrat, ko omenim Bagdad. Imaš tam koga, ki ga ljubiš? Če je trgovec ali kdor koli drug, mi povej. Poznam vse tamkajšnje trgovce in tudi druge ljudi. Če mu želiš poslati pismo, mu ga bom dostavil.« Odgovorila je: »Pri Bogu, ne poznam nobenega trgovca niti koga drugega, poznam pa kralja Omarja an Numana, vladarja Bagdada.«

Ko je trgovec slišal njene besede, se je zasmejal in se silno razveselil. Pri sebi si je rekel: »Pri Bogu, dosegel sem, kar sem hotel.« Nato jo je vprašal: »So te že kdaj ponudili njemu?« Odgovorila je: »Ne. Odraščala sem pri njem, saj sem njegova hči. Zelo me je ljubil in me visoko cenil. Če želiš, da ti kralj Omar an Numan napiše, kar potrebuješ, mi prinesi črnilnik in papir, pa ti napišem pismo. Ko prideš v Bagdad, ga izroči kralju Omarju an Numanu naravnost v roke in mu reci: ›Tvojo služabnico Nuzhat az Zaman so udarci noči in dni privedli tako daleč, da so jo prodajali iz kraja v kraj. Pošilja ti pozdrave.‹ Če te vpraša po meni, mu povej, da sem pri damaščanskem namestniku.« Trgovec se je začudil njeni zgovornosti in jo še bolj vzljubil. Rekel je: »Mislim, da so ti možje zmešali glavo in te prodali za denar. Ali znaš Koran na pamet?« Odgovorila je: »Da. Poznam tudi filozofijo in medicino, Uvod v spoznanje ter razlago Hipokratovih Aforizmov, ki jo je napisal modri Galen; tudi sama sem jih razložila. Prebrala sem Opomnik, razložila Dokaz, preučila Ibn al Bajtarjevo knjigo o preprostih zdravilih in razpravljala o Ibn Sinovem Kanonu. Razvozlavala sem simbole, risala like, razpravljala o geometriji in se izpopolnila v vedi o telesu. Prebrala sem knjige šafiitske pravne šole, preučevala izročila in slovnico, se merila z učenjaki ter razpravljala o vseh vedah. Pisala sem o logiki in govorništvu, računstvu in razpravljanju. Poznam vede o duhovih in določanju časa ter sem dojela vse te znanosti.« Nato je rekla: »Prinesi mi črnilnik in papir, da ti napišem pismo, ki te bo kratkočasilo na potovanjih in ti nadomestilo cele knjige.« Ko je trgovec slišal te besede, je vzkliknil: »Čudovito, čudovito! Kako srečen bo tisti, ki te bo imel v svoji palači!« Prinesel ji je črnilnik, papir in medeninasto pero. Ko je vse položil prednjo, je iz spoštovanja do nje poljubil tla. Nuzhat az Zaman je vzela zvitek, prijela pero in nanj napisala te verze:

Zakaj je spanec zbežal iz mojih oči? Si jih ti naučil bedeti, odkar te ni? Zakaj spomin nate neti ogenj v mojih prsih? Ali vsak zaljubljenec tako občuti ljubezen, ko se je spomni? Naj blag dež zalije najine dni, kako sladki so bili! Minili so, preden sem se naužila njihove slasti. Veter prosim za milost, saj veter iz vaših krajev prinaša novice zaljubljenemu. Toži ti srce, ki ljubi in mu je ostalo le malo opore; ločitev prinaša nesreče, ki razkoljejo kamen. Ko je napisala pesem, je dodala še te besede: »Od nje, ki so jo premagale skrbi in jo je izčrpalo bedenje; v njeni temi ni nobene luči in ne loči več noči od dneva. Premetava se na ležiščih ločitve, oči si obroblja s paličicami nespečnosti, nenehno straži zvezde in preiskuje temo. Skrbi in hiranje so jo raztopili; predolgo bi bilo opisovati njeno stanje. Nobene opore nima razen solza.« Nato je zapela te verze:

Kadar ob zori na veji zapoje golobica, se v meni prebudi smrtonosna žalost. Kadar vzdihne kdo, ki ga hrepenenje vleče k ljubim, se moja žalost le še poveča. O svoji ljubezni tožim nekomu, ki se me ne usmili. Kolikokrat je hrepenenje ločilo dušo od telesa! Nato so se ji iz oči ulile solze in napisala je še ta dva verza:

Na dan slovesa je ljubezen z žalostjo izčrpala moje telo, ločitev pa razdružila veke in spanec. Moje telo je dovolj shujšano, saj sem vsa onemogla; če ti ne bi govorila, me ne bi mogel niti videti. Na dno zvitka je nato napisala: »To pošilja ona, ki je daleč od domačih in domovine ter žalostna v srcu in duši: Nuzhat az Zaman.« Zvitek je zvila in ga izročila trgovcu. Vzel ga je, poljubil in se seznanil z njegovo vsebino. Razveselil se je in rekel: »Slava Njemu, ki te je ustvaril!« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila devetinpetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Nuzhat az Zaman napisala pismo in ga izročila trgovcu. Vzel ga je, prebral in spoznal njegovo vsebino, nato pa rekel: »Slava Njemu, ki te je ustvaril!« Še bolj jo je spoštoval in jo ves dan ljubeznivo razvajal. Ko se je zvečerilo, je šel na trg, prinesel nekaj hrane in jo nahranil. Nato jo je odpeljal v kopališče, ji priskrbel kopališko strežnico in ji rekel: »Ko ji umiješ glavo, jo obleci in mi pošlji sporočilo.« Odgovorila je: »Slišim in ubogam.« Prinesel ji je še hrane, sadja in sveč ter vse postavil na klop v kopališču. Ko jo je strežnica umila, jo je oblekla. Nuzhat az Zaman je prišla iz kopeli in sedla na kopališko klop, kjer jo je že čakala pripravljena miza. S strežnico sta jedli hrano in sadje, preostalo pa pustili varuhinji kopališča. Tam je prespala do jutra, trgovec pa je noč prebil ločeno od nje, drugje. Ko se je prebudil, je zbudil Nuzhat az Zaman in ji prinesel fino srajco, naglavno ruto, vredno tisoč dinarjev, turško obleko, izvezeno z zlatom, in obuvalo, izvezeno z rdečim zlatom ter okrašeno z biseri in dragulji. V ušesa ji je vdel biserne uhane, vredne tisoč dinarjev, okrog vratu pa ji je položil zlato ovratnico in jantarno ogrlico, ki ji je segala pod prsi, nad popek. Na ogrlici je bilo deset kroglic in devet polmesecev; v sredini vsakega polmeseca je bil rubin, v vsaki kroglici pa spinel. Ogrlica je bila vredna tri tisoč dinarjev, tako da je obleka, v katero jo je odel, veljala velikansko vsoto. Trgovec ji je nato naročil, naj se uredi, in okrasila se je z najlepšim nakitom. Odpravila sta se, trgovec pa je hodil pred njo. Ko so jo ljudje zagledali, so osupli nad njeno lepoto in govorili: »Blagoslovljen bodi Bog, najboljši stvarnik! Srečen tisti, ki jo ima ob sebi!«

Trgovec je hodil naprej, ona pa za njim, dokler ni stopil pred kralja Šarkana. Ko je prišel predenj, je poljubil tla in rekel: »O srečni kralj, prinesel sem ti dar nenavadnih odlik, ki mu v tem času ni enakega; v njem sta združeni lepota in dobrota.« Kralj mu je rekel: »Rad bi jo videl na lastne oči.« Trgovec je šel ponjo, jo pripeljal in postavil pred kralja. Ko jo je kralj Šarkan zagledal, je kri zahrepenela po krvi. Razšla sta se, ko je bila še majhna, in je ni nikoli videl. Šele nekaj časa po njenem rojstvu je slišal, da ima sestro po imenu Nuzhat az Zaman in brata po imenu Dav al Makan, in kakor je bilo že povedano, se je iz ljubosumja zaradi kraljestva silno razjezil na očeta. Ko mu jo je trgovec predstavil, mu je rekel: »O kralj tega časa, poleg izredne lepote, ki ji v tej dobi ni enake, pozna vse verske in posvetne vede, pa tudi državništvo in matematiko.« Kralj mu je rekel: »Vzemi toliko, kolikor si plačal zanjo, pusti jo tu in pojdi svojo pot.« Trgovec je odgovoril: »Slišim in ubogam, vendar mi napiši listino, da mi za moje trgovsko blago nikoli ne bo treba plačevati desetine.« Kralj je rekel: »To bom storil. Toda povej mi, koliko si odštel zanjo?« Odgovoril je: »Zanjo sem odštel sto tisoč dinarjev, za njena oblačila pa še sto tisoč dinarjev.« Ko je kralj to slišal, je rekel: »Jaz ti bom zanjo dal več.« Poklical je svojega zakladnika in mu naročil: »Daj temu trgovcu tristo dvajset tisoč dinarjev.« Nato je Šarkan poklical štiri kadije in jim rekel: »Pred vami pričam, da sem to svojo sužnjo osvobodil in se želim z njo poročiti.« Kadiji so sestavili listino o njeni osvoboditvi, nato pa še poročno pogodbo. Kralj je nad glavami navzočih raztrosil veliko zlata, služabniki in strežaji pa so pobirali zlatnike, ki jih je razmetal mednje. Potem je ukazal, naj trgovcu napišejo odlok po njegovi želji: da mu za trgovsko blago ni treba plačevati desetine in da ga nikjer v kraljestvu nihče ne sme nadlegovati. Nato mu je naklonil še razkošno častno oblačilo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila šestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj ukazal trgovcu napisati odlok po njegovi želji: da mu za trgovsko blago nikoli ni treba plačevati desetine in da ga pri trgovanju nihče ne sme nadlegovati. Nato mu je naklonil še razkošno častno oblačilo, odpustil vse navzoče in pri sebi obdržal le kadije in trgovca. Kadijem je rekel: »Želim, da iz ust te sužnje slišite besede, ki pričajo o njenem znanju in omiki, o vsem, kar ji je pripisal trgovec, da se prepričamo o resničnosti njegovih besed.« Odgovorili so: »Nič nimamo proti.« Ukazal je spustiti zaveso medse in svoje spremljevalce ter sužnjo in njeno spremstvo. Vse ženske, ki so bile s sužnjo za zaveso, so ji začele poljubljati roke in noge, ko so izvedele, da je postala kraljeva žena. Zbrale so se okrog nje, jo stregle, ji odstranile nekaj oblačil in občudovale njeno lepoto. Žene emirjev in vezirjev so slišale, da je kralj Šarkan kupil sužnjo, ki ji ni enake po lepoti, učenosti in omiki ter obvlada vse vede; da je zanjo odštel tristo dvajset tisoč dinarjev, jo osvobodil in se z njo poročil ter poklical štiri kadije, da bi jo preizkusili in videli, kako bo odgovorila na njihova vprašanja. Ženske so svoje može prosile za dovoljenje in odšle v palačo, kjer je bila Nuzhat az Zaman. Ko so stopile k njej, so našle služabnike, ki so stali pred njo. Ko je zagledala žene emirjev in vezirjev, je vstala in jim šla naproti, sužnje pa so se postavile za njo. Prisrčno jih je pozdravila, se jim nasmehnila, osvojila njihova srca in jih posedla po njihovem položaju, kakor da bi odraščala med njimi. Čudile so se njeni lepoti, razumnosti in omiki ter si govorile: »To ni sužnja, temveč kraljica, kraljeva hči.« Izkazovale so ji spoštovanje in ji rekle: »Gospa naša, s teboj je zasijalo naše mesto, počastila si našo deželo in kraljestvo. Kraljestvo je tvoje kraljestvo, palača je tvoja palača in vse smo tvoje služabnice. Pri Bogu, ne odreci nam svoje naklonjenosti in pogleda na svojo lepoto.« Zahvalila se jim je za te besede.

Ves ta čas je bila spuščena zavesa med Nuzhat az Zaman in ženskami ob njej ter kraljem Šarkanom, štirimi kadiji in trgovcem. Nato jo je kralj Šarkan poklical in ji rekel: »O sužnja, dragocena v svojem času, ta trgovec je hvalil tvojo učenost in omiko ter trdil, da obvladaš vse vede, celo zvezdoslovje. Daj nam iz vsakega področja slišati nekaj malega.« Ko je slišala njegove besede, je odgovorila: »Slišim in ubogam, o kralj. Prvo področje govori o državništvu in vladarski omiki, o tem, kaj se spodobi varuhom verskega prava in katere hvalevredne kreposti jih obvezujejo. Vedi, o kralj, da vsi človeški cilji segajo do vere in tega sveta, kajti nihče ne more doseči vere brez tega sveta. Ta svet je namreč dobra pot do onostranstva, njegov red pa se ohranja le z delom njegovih prebivalcev. Človeška opravila se delijo na štiri vrste: vladanje, trgovanje, poljedelstvo in obrt. Vladanje potrebuje dovršeno državniško modrost in zanesljivo presojo, kajti od njega je odvisen razcvet sveta, ki je pot v onostranstvo. Vzvišeni Bog je svojim služabnikom dal ta svet kakor popotniku živež za dosego cilja. Zato naj si vsak človek vzame od njega le toliko, kolikor ga pripelje do Boga, ne pa da sledi svoji sebičnosti in strastem. Če bi si ljudje jemali pravično, bi spori prenehali. Ker pa si jemljejo krivično in sledijo svojim strastem, njihova pohlepna vdanost svetu povzroča prepire. Zato potrebujejo vladarja, ki bo pravično razsojal med njimi in urejal njihove zadeve. Če kralj ljudi ne bi zadrževal pred medsebojnim nasiljem, bi močni prevladali nad šibkimi. Ardašir je dejal: ›Vera in kraljevska oblast sta dvojčka: vera je zaklad, kraljevska oblast pa njegov varuh.‹ Verski zakoni in razum učijo, da si morajo ljudje postaviti vladarja, ki bo zatiralca odvračal od zatiranega, šibkemu zagotavljal pravico proti močnemu ter krotil nasilje samovoljneža in krivičneža.

Vedi, o kralj, da je stanje dobe odvisno od vladarjevih kreposti. Božji poslanec, naj bosta z njim Božji blagoslov in mir, je dejal: ›Dve skupini sta med ljudmi: če sta dobri, so dobri ljudje; če sta pokvarjeni, so pokvarjeni ljudje. To so učenjaki in vladarji.‹ Neki modrec je rekel: ›Kralji so treh vrst: kralj vere, kralj, ki varuje svetinje, in kralj strasti.‹ Kralj vere svojim podložnikom nalaga, naj sledijo svoji veri, sam pa mora biti najbolj pobožen med njimi, saj jim je zgled v verskih zadevah. Ljudje so mu dolžni biti pokorni v vsem, kar zapoveduje v skladu z verskim pravom. Nezadovoljnega pa zaradi vdanosti v usodo postavlja na isto mesto kot zadovoljnega. Kralj, ki varuje svetinje, skrbi za verske in posvetne zadeve ter ljudem nalaga, naj sledijo verskemu pravu in ohranjajo plemenitost. Združuje pero in meč: kdor skrene od tega, kar je zapisalo pero, mu spodrsne noga, in kralj njegovo zablodo popravi z ostrino meča ter med vse ljudi širi pravico. Kralj strasti pa nima druge vere kakor sledenje svojim željam in se ne boji moči Gospoda, ki mu je dal oblast. Njegovo kraljestvo se konča z razdejanjem, njegova samovolja pa v bivališču pogube. Modreci pravijo: ›Kralj potrebuje veliko ljudi, oni pa potrebujejo enega samega. Zato mora poznati njihov značaj, da njihova nesoglasja spremeni v soglasje, vse zajame s svojo pravičnostjo in jih obsuje s svojo milostjo.‹

Vedi, o kralj, da je Ardašir, tretji med perzijskimi kralji, zavladal vsem pokrajinam in jih razdelil na štiri področja. Zato si je dal izdelati štiri pečatne prstane, za vsako področje enega. Prvi je bil za pomorstvo, redarstvo in obrambo; nanj je dal vrezati besedo ›namestništva‹. Drugi je bil za davke in pobiranje denarja; nanj je dal vrezati ›blaginja‹. Tretji je bil za preskrbo; nanj je dal vrezati ›obilje‹. Četrti je bil za obravnavo krivic; nanj je dal vrezati ›pravičnost‹. Te navade so se pri Perzijcih ohranile do pojava islama. Kisra je svojemu sinu, ko je bil ta z vojsko, napisal: ›Ne dajaj svoji vojski preveč, da ne postane neodvisna od tebe.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila enainšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Kisra svojemu sinu, ko je bil ta z vojsko, napisal: »Ne dajaj svoji vojski preveč, da ne postane neodvisna od tebe, in ne odmerjaj ji premalo, da se te ne naveliča. Dajaj ji zmerno plačilo in lepa darila. V obilju ji bodi radodaren in v stiski ji ne priteguj pasu.« Pripovedujejo, da je neki beduin prišel k al Mansurju in mu rekel: »Stradaj svojega psa, pa ti bo sledil.« Ko je al Mansur slišal te besede, se je razjezil na beduina. Abu al Abas at Tusi pa je rekel: »Bojim se, da mu bo kdo drug pomahal s hlebcem, pa bo sledil njemu in tebe zapustil.« Al Mansurjeva jeza se je pomirila. Spoznal je, da so te besede nezmotljive, in ukazal beduinu izročiti dar.

Vedi, o kralj, da je Abd al Malik ibn Marvan svojemu bratu Abd al Azizu ibn Marvanu, ko ga je poslal v Egipt, napisal: »Pazi na svoje pisarje in vratarje. Tvoji pisarji govorijo o tvoji zanesljivosti, tvoji vratarji razodevajo tvojo presojo ljudi, kdor odhaja od tebe, pa te spozna po tvoji vojski.« Ko je Omar ibn al Hatab koga postavil v svojo službo, mu je naložil štiri pogoje: naj ne jezdi razkošnih konj, naj ne nosi dragocenih oblačil, naj ne jemlje hrane iz skupnega vojnega plena in naj ne odlaga molitve prek njenega časa. Rečeno je bilo: ›Ni boljšega bogastva od razuma, ni razuma, ki bi bil enak preudarnosti in odločnosti, ni odločnosti, ki bi bila enaka bogaboječnosti, ni približevanja Bogu, ki bi bilo enako lepemu vedenju, ni tehtnice, ki bi bila enaka omiki, ni koristi, ki bi bila enaka Božji podpori, ni trgovine, ki bi bila enaka dobrim delom, ni dobička, ki bi bil enak Božjemu plačilu, ni pobožne vzdržnosti, ki bi bila enaka spoštovanju meja izročila, ni znanja, ki bi bilo enako premišljevanju, ni čaščenja, ki bi bilo enako izpolnjevanju zapovedanih dolžnosti, ni vere, ki bi bila enaka sramežljivosti, ni plemenitega rodu, ki bi bil enak ponižnosti, in ni časti, ki bi bila enaka učenosti. Varuj torej glavo in vse, kar je v njej, trebuh in vse, kar sprejme, ter se spominjaj smrti in preizkušenj.‹ Ali je rekel: ›Varujte se hudobnih žensk in bodite pred njimi previdni. Ne posvetujte se z njimi o svojih zadevah, vendar jim tudi ne odrekajte dobrote, da jih ne bi zamikalo spletkarjenje.‹ Rekel je tudi: ›Kdor opusti zmernost, se mu razum zmede.‹ Omar, naj bo Bog zadovoljen z njim, je dejal: ›Ženske so treh vrst: pobožna muslimanka, ljubeča in rodovitna, ki možu pomaga proti tegobam časa, ne pa času proti možu; druga, ki si je človek želi le zaradi otrok; in tretja, ki jo Bog obesi kot okovje okrog vratu tistemu, komur hoče. Tudi moški so treh vrst: razumen mož, ki ravna po svoji presoji; drugi, še razumnejši, ki se ob zadevi, katere izida ne pozna, obrne na preudarne ljudi in sprejme njihov nasvet; ter tretji, zmeden, ki sam ne pozna prave poti in tudi ne posluša tistega, ki ga usmerja.‹ Pravičnost je nujna v vseh rečeh; celo sužnje jo potrebujejo. Za zgled navajajo cestne razbojnike, ki živijo od krivic, storjenih ljudem: če med seboj ne bi ravnali pravično in se pri delitvi držali dogovorjenega, bi njihov red razpadel. Skratka, najvišji med plemenitimi krepostmi sta radodarnost in lepo vedenje. Kako lepo je pesnik povedal:

Z darežljivostjo in blagostjo si je mladenič pridobil veljavo med svojimi ljudmi; tudi ti zlahka postaneš tak. Drugi pa je rekel: V blagosti je svetost, v odpuščanju veličina, v resnicoljubnosti rešitev za tistega, ki govori resnico. Kdor s svojim premoženjem išče dober glas, bo z radodarnostjo prvi na dirkališču slave. Nuzhat az Zaman je nato še naprej govorila o vladarski modrosti, dokler navzoči niso rekli: »Nikogar še nismo videli, ki bi o državništvu govoril kakor ta sužnja. Morda bi nam povedala kaj še iz drugega področja.« Nuzhat az Zaman je slišala in razumela njihove besede ter rekla: »Področje omike je zelo široko, saj združuje vse odlike. Zgodilo se je, da so pripadniki plemena Banu Tamim prišli k Muaviji; z njimi je bil al Ahnaf ibn Kajs. Muavijev vratar je stopil k njemu, da bi zanje prosil dovoljenje za vstop, in rekel: ›O poveljnik vernikov, ljudje iz Iraka želijo priti predte in se pogovoriti s teboj. Prisluhni njihovim besedam.‹ Muavija je rekel: ›Poglejte, kdo je pred vrati.‹ Odgovorili so: ›Banu Tamim.‹ Rekel je: ›Naj vstopijo.‹ Vstopili so in z njimi al Ahnaf ibn Kajs. Muavija mu je rekel: ›Pridi bliže, Abu Bahr, da bom slišal tvoje besede.‹ Nato je vprašal: ›Abu Bahr, kaj mi svetuješ?‹ Odgovoril je: ›O poveljnik vernikov, naredi si prečo v laseh, pristriži si brke, poreži nohte, populi dlake pod pazduho, obrij si sramne dlake in redno uporabljaj misvak, kajti v njem je dvainsedemdeset koristi. Petkovo obredno umivanje pa izbriše grehe med dvema petkoma.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila dvainšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je al Ahnaf ibn Kajs, ko ga je Muavija vprašal za nasvet, rekel: »Redno uporabljaj misvak, kajti v njem je dvainsedemdeset koristi. Petkovo obredno umivanje pa izbriše grehe med dvema petkoma.« Muavija ga je vprašal: »Kako pa ravnaš sam?« Odgovoril je: »Stopala polagam na tla, premikam jih počasi in pazim nanje z očmi.« Vprašal je: »Kako ravnaš, ko stopiš med ljudi svojega plemena, ki niso veljaki?« Odgovoril je: »Iz skromnosti povesim pogled, prvi pozdravim, pustim pri miru tisto, kar se me ne tiče, in malo govorim.« Vprašal je: »Kako ravnaš, ko stopiš med sebi enake?« Odgovoril je: »Ko govorijo, jih poslušam, in kadar se zapletejo v besede, jih ne napadam.« Vprašal je: »Kako ravnaš, ko stopiš pred svoje vladarje?« Odgovoril je: »Pozdravim brez kretenj in čakam na odgovor. Če me povabijo bliže, se približam, če me odslovijo, se umaknem.« Vprašal je: »Kako ravnaš s svojo ženo?« Odgovoril je: »Oprosti mi odgovor na to vprašanje, o poveljnik vernikov.« Muavija je rekel: »Rotim te, da mi poveš.« Odgovoril je: »Lepo se vedem do nje, ji izkazujem naklonjenost in ji radodarno zagotavljam vse potrebno, kajti ženska je bila ustvarjena iz ukrivljenega rebra.« Vprašal je: »Kako pa ravnaš, ko želiš leči z njo?« Odgovoril je: »Govorim ji, dokler se ji srce ne razvedri, in jo poljubljam, dokler je ne prevzame sladkost. Ko nastopi to, kar veš, jo položim na hrbet. Ko se seme ustali v svojem bivališču, rečem: ›O Bog, daj mu blagoslov, ne pa nesreče, in oblikuj ga kar najlepše.‹ Nato vstanem od nje in se odpravim k obrednemu umivanju. Vodo si zlijem na roke, potem jo polijem po telesu in hvalim Boga za vse milosti, ki mi jih je naklonil.« Muavija je rekel: »Lepo si odgovoril. Zdaj povej, kaj želiš.« Odgovoril je: »Želim, da se pri ravnanju s podložniki bojiš Boga in med njimi sodiš enako pravično.« Nato je vstal in zapustil Muavijevo družbo. Ko je odšel, je Muavija rekel: »Če v Iraku ne bi bilo nikogar drugega kot tega moža, bi bilo dovolj.«

Nato je Nuzhat az Zaman rekla: »Ta odlomek sodi na področje omike. Vedi, o kralj, da je bil Muajkib v času kalifata Omarja ibn al Hataba oskrbnik državne zakladnice.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila triinšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Nuzhat az Zaman rekla: »Vedi, o kralj, da je bil Muajkib v času kalifata Omarja ibn al Hataba oskrbnik državne zakladnice. Nekega dne je zagledal Omarjevega sina in mu iz zakladnice dal dirham. Muajkib je pripovedoval: ›Ko sem mu dal dirham, sem se vrnil domov. Sedel sem, ko je k meni prišel Omarjev sel. Prestrašil sem se in odšel k Omarju. Ta je držal dirham v roki in mi rekel: »Gorje ti, Muajkib! V tebi sem našel nekaj slabega.« Vprašal sem: »Kaj pa, o poveljnik vernikov?« Odgovoril je: »Zaradi tega dirhama se boš na sodni dan pravdal z vso skupnostjo Mohameda, naj bosta z njim Božji blagoslov in mir.«‹ Omar je Abu Musi al Ašariju napisal pismo s tem sporočilom: ›Ko prejmeš moje pismo, daj ljudem, kar jim pripada, preostalo pa pošlji meni.‹ Tako je storil. Ko je kalifat prevzel Osman, je Abu Musi napisal enako naročilo. Ta ga je izpolnil, z njim pa je prišel Zijad. Ko je položil davčne prihodke pred Osmana, je prišel njegov sin in vzel dirham. Zijad je zajokal. Osman ga je vprašal: ›Zakaj jokaš?‹ Odgovoril je: ›Enako sem nekoč prinesel Omarju ibn al Hatabu. Njegov sin je vzel dirham, pa je ukazal, naj mu ga vzamejo iz roke. Tvoj sin ga je vzel, vendar nisem videl nikogar, ki bi mu ga vzel ali mu kar koli rekel.‹ Osman je odgovoril: ›Kje pa najdeš še koga, kakršen je bil Omar?!‹

Zajd ibn Aslam je po svojem očetu pripovedoval: ›Neko noč sem šel z Omarjem ven in zagledala sva ogenj. Rekel je: »Aslam, mislim, da so tam popotniki, ki jih muči mraz. Pojdiva k njim.« Odpravila sva se in prišla do ženske, ki je kurila pod loncem, ob njej pa so jokali otroci. Omar je rekel: »Mir z vami, ljudje luči!« Ni namreč hotel reči »ljudje ognja«. Nato je vprašal: »Kaj vam je?« Odgovorila je: »Mučita nas mraz in noč.« Vprašal je: »Zakaj pa ti otroci jokajo?« Odgovorila je: »Od lakote.« Vprašal je: »Kaj je v tem loncu?« Odgovorila je: »Nekaj, s čimer jih mirim. Bog bo na sodni dan Omarja ibn al Hataba vprašal o njih.« Rekel je: »Kako pa naj Omar ve za njihovo stisko?« Odgovorila je: »Kako lahko vodi zadeve ljudi, potem pa jih zanemarja?!«‹ Aslam je nadaljeval: ›Omar se je obrnil k meni in rekel: »Pojdiva.« Pohitela sva do skladišča. Vzel je vrečo moke in posodo z mastjo ter rekel: »Naloži mi to na hrbet.« Rekel sem: »Jaz bom nesel namesto tebe, o poveljnik vernikov.« Odgovoril je: »Boš na sodni dan namesto mene nosil moje breme?« Naložil sem mu torej vrečo in pohitela sva nazaj, dokler je nisva odložila pri ženski. Nato je vzel nekaj moke in ji začel govoriti: »Podajaj mi.« Pihal je v ogenj pod loncem. Imel je veliko brado in videl sem, kako se je dim valil skoznjo, dokler jed ni bila kuhana. Vzel je nekaj masti in jo vrgel vanjo, nato pa rekel: »Nahrani jih, jaz pa jim bom hladil jed.« Tako sta delala, dokler otroci niso pojedli in se nasitili. Preostalo ji je pustil, nato pa se obrnil k meni in rekel: »Aslam, videl sem, da jih je lakota spravila v jok. Nisem hotel oditi, dokler mi ni postalo jasno, čemu je gorel ogenj, ki sem ga zagledal.«‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila štiriinšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Nuzhat az Zaman rekla: »Pripovedujejo, da je Omar šel mimo pastirja, ki je bil suženj, in ga prosil, naj mu proda ovco. Pastir mu je rekel: ›Ni moja.‹ Omar je odgovoril: ›Tebe sem hotel najti.‹ Kupil ga je, ga osvobodil in rekel: ›O Bog, kakor si mi naklonil manjšo osvoboditev, mi nakloni še večjo.‹ Pripovedujejo tudi, da je Omar ibn al Hatab služabnikom dajal dobro hrano, sam pa jedel preprosto; njih je oblačil v mehka oblačila, sam pa nosil groba. Ljudem je dajal, kar jim je pripadalo, in jim povečeval prejemke. Nekemu možu je dal štiri tisoč dirhamov in mu dodal še tisoč. Vprašali so ga: ›Ali ne boš tudi svojemu sinu povečal prejemkov, kakor si jih temu možu?‹ Odgovoril je: ›Njegov oče je na dan bitke pri Uhudu ostal neomajen.‹ Al Hasan je pripovedoval: ›Omarju so prinesli veliko denarja. Prišla je Hafsa in mu rekla: »O poveljnik vernikov, pomisli na pravice svojih sorodnikov.« Odgovoril ji je: »Hafsa, Bog mi je zapovedal, naj pravice svojih sorodnikov izpolnjujem iz svojega premoženja, ne pa iz premoženja muslimanov. Hafsa, zadovoljila si svoje ljudi, razjezila pa očeta.« Vstala je in odšla, vlečoč za seboj rob obleke.‹ Ibn Omar je rekel: ›Neko leto sem prosil svojega Gospoda, naj mi da videti očeta. Nazadnje sem ga videl, kako si briše znoj z bokov. Vprašal sem ga: »Kako je s teboj, oče?« Odgovoril je: »Če ne bi bilo usmiljenja mojega Gospoda, bi bil tvoj oče pogubljen.«‹

Nato je Nuzhat az Zaman rekla: »Prisluhni, o srečni kralj, drugemu poglavju drugega področja, področja omike in kreposti, ter temu, kar je bilo povedano o naslednikih prerokovih tovarišev in pravičnih ljudeh. Al Hasan al Basri je rekel: ›Duša Adamovega sina ne zapusti tega sveta, ne da bi obžalovala tri reči: da ni uživala v tem, kar je zbrala, da ni dosegla tistega, na kar je upala, in da si ni pripravila dovolj živeža za to, kar jo čaka.‹ Sufjana so vprašali: ›Ali je človek lahko asket, če ima premoženje?‹ Odgovoril je: ›Da, če je potrpežljiv, kadar je preizkušan, in hvaležen, kadar mu je dano.‹ Pripovedujejo: ›Ko se je Abd Alahu ibn Šadadu približala smrt, je poklical sina Mohameda in mu dal ta poslednji nasvet: »Sin moj, vidim, da me je poklical glasnik smrti. Boj se svojega Gospoda na skrivnem in v javnosti, zahvaljuj se Bogu za njegove darove in govori resnico. Hvaležnost napoveduje pomnožitev milosti, bogaboječnost pa je najboljši živež za vrnitev k Bogu, kakor je nekdo rekel:

Sreče ne vidim v kopičenju bogastva; srečen je tisti, ki se boji Boga. Bogaboječnost je resnično najboljši živež in pri Bogu boš našel, kar si želiš.«‹« Nato je Nuzhat az Zaman rekla: »Naj kralj prisluhne še tem drobcem iz drugega poglavja prvega področja.« Vprašali so jo: »Kateri so?« Odgovorila je: »Ko je Omar ibn Abd al Aziz prevzel kalifat, je šel k svojim domačim, vzel, kar so imeli, in to položil v državno zakladnico. Omajadi so se v stiski obrnili na njegovo teto Fatimo bint Marvan. Poslala mu je sporočilo: ›Nujno se moram srečati s teboj.‹ Nato je prišla k njemu ponoči. Pomagal ji je sestopiti z jezdne živali in ji, ko je sedla, rekel: ›Teta, ti imaš prva besedo, saj si ti prišla z željo. Povej mi, kaj hočeš.‹ Odgovorila je: ›O poveljnik vernikov, ti imaš več pravice govoriti, saj tvoja presoja prodre do tistega, kar je drugim umom skrito.‹ Omar ibn Abd al Aziz je rekel: ›Vzvišeni Bog je poslal Mohameda kot usmiljenje vsem svetovom, drugim ljudem pa kot kazen. Nato je zanj izbral to, kar je pri Njem, in ga vzel k sebi.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila petinšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Nuzhat az Zaman rekla: »Omar ibn Abd al Aziz je nadaljeval: ›Bog je poslal Mohameda kot usmiljenje vsem svetovom, drugim ljudem pa kot kazen. Nato je zanj izbral to, kar je pri Njem, in ga vzel k sebi. Ljudem je zapustil reko, ki je napajala njihovo žejo. Za njim je kalifat prevzel Abu Bakr, pustil reki teči po njeni strugi in delal, kar je bilo Bogu všeč. Za Abu Bakrom je prišel Omar, opravljal najboljša dela pravičnih in se trudil tako, kakor se ne more nihče drug. Ko je nastopil Osman, je iz reke izpeljal stranski tok. Nato je zavladal Muavija in iz nje izpeljal več rek. Za njim so to še naprej počeli Jazid in Marvanovi potomci, kakor Abd al Malik, al Valid in Sulajman, dokler ni oblast prišla v moje roke. Tedaj sem hotel reko vrniti v njeno prvotno strugo.‹ Teta mu je rekla: ›Želela sem le govoriti s teboj in se posvetovati. Če je to tvoja beseda, ti nimam več česa povedati.‹ Vrnila se je k Omajadom in jim rekla: ›Zdaj okusite posledice tega, da ste se s poroko povezali z Omarjem ibn al Hatabom.‹«

Pripovedujejo tudi: Ko je Omar ibn Abd al Aziz začutil, da se mu bliža smrt, je zbral otroke okoli sebe. Maslama ibn Abd al Malik mu je dejal: »O poveljnik vernikov, kako moreš svoje otroke pustiti v revščini, ko pa si njihov varuh? Dokler si živ, ti nihče ne more preprečiti, da bi jim iz državne zakladnice dal toliko, da ne bi trpeli pomanjkanja. To bi bilo bolje kakor prepustiti vse vladarju, ki pride za teboj.« Omar ga je pogledal jezno in začudeno, nato pa rekel: »O Maslama, za življenja sem jim to odrekal; kako naj si torej zaradi njih nakopljem pogubo po smrti? Moji otroci bodo eni od dveh vrst ljudi: bodisi bodo pokorni vzvišenemu Bogu in bo Bog poskrbel zanje bodisi bodo nepokorni, pa jim ne bom pomagal pri grehu. O Maslama, s teboj sem bil pri pokopu enega od Marvanovih potomcev. Nato me je premagal spanec in v sanjah sem ga videl, kako ga je doletela ena od razsodb mogočnega in vzvišenega Boga. To me je navdalo z grozo in strahom, zato sem se Bogu zaobljubil, da ne bom ravnal kakor on, če mi bo zaupana oblast. Vse življenje sem si prizadeval izpolnjevati to zaobljubo in upam, da bom deležen odpuščanja svojega Gospoda.« Maslama je dejal: »Bil pa je še neki mož, čigar pokopa sem se udeležil. Ko sem ga pokopal, me je premagal spanec in v sanjah sem ga zagledal v vrtu, po katerem so tekle reke. Oblečen je bil v bela oblačila. Pristopil je k meni in rekel: ‘O Maslama, za kaj takega naj se trudijo tisti, ki se trudijo.’« In takih pripovedi je še veliko.

Neki zaupanja vreden mož je pripovedoval: »V času kalifata Omarja ibn Abd al Aziza sem molzel ovce. Nekoč sem šel mimo pastirja in med njegovimi ovcami zagledal volka ali več volkov. Ker volkov dotlej še nisem videl, sem mislil, da so pastirski psi, in vprašal: ‘Kaj počneš s temi psi?’ Odgovoril je: ‘To niso psi, temveč volkovi.’ Rekel sem: ‘Volkovi med ovcami, pa jim nič ne storijo?’ Odgovoril je: ‘Če je glava zdrava, je zdravo tudi telo.’« Omar ibn Abd al Aziz je nekoč stopil na prižnico iz ilovice, hvalil in slavil Boga, nato pa izrekel tri misli: »O ljudje, uredite svojo notranjost, da bo tudi vaše ravnanje z brati dobro in bodo vaše posvetne skrbi preskrbljene. Vedite, da med človekom in Adamom ni nikogar, ki bi še živel: vsi vmes so mrtvi. Umrl je Abd al Malik in tisti pred njim; umrl bo Omar in tisti za njim.« Maslama mu je dejal: »O poveljnik vernikov, ko bi ti naredili naslon, da bi se malo oprl nanj.« Odgovoril je: »Bojim se, da bi moral na sodni dan zaradi tega nositi breme greha.« Nato je globoko zajel sapo in se nezavesten zgrudil. Fatima je zaklicala: »O Marjam, o Muzahim, o ti tam, poglejte tega moža!« Pristopila je, ga polivala z vodo in jokala, dokler ni prišel k zavesti. Ko jo je videl jokati, je vprašal: »Zakaj jočeš, Fatima?« Odgovorila je: »O poveljnik vernikov, videla sem te, kako si se zgrudil pred nami, in pomislila, kako boš padel pred mogočnega in vzvišenega Boga, ko umreš, zapustiš ta svet in se ločiš od nas. Zato smo zajokali.« Rekel je: »Dovolj, Fatima, tvoje besede so me globoko ganile.« Nato je hotel vstati, a ko se je dvignil, je spet padel. Fatima ga je stisnila k sebi in dejala: »O poveljnik vernikov, očeta in mater bi dala zate! Nihče od nas si ne upa več govoriti s teboj.«

Nato je Nuzhat az Zaman svojemu bratu Šarkanu in štirim sodnikom rekla: »Nadaljevanje drugega poglavja prvega dela …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila šestinšestdeseta noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Nuzhat az Zaman svojemu bratu Šarkanu, ki ga ni prepoznala, v navzočnosti štirih sodnikov in trgovca rekla: ‘Nadaljevanje drugega poglavja prvega dela: Omar ibn Abd al Aziz je nekoč udeležencem romanja napisal: Po uvodnem pozdravu kličem Boga za pričo v svetem mesecu, v svetem mestu in na dan velikega romanja, da se odrekam krivicam, ki so vam bile storjene, in nasilju tistih, ki so se pregrešili nad vami. Ne sprejemam očitka, da sem to ukazal ali nameraval; če pa je kaj takega prišlo do mene ali mi je bilo znano, upam, da mi bo za to odpuščeno. Nikomur ne dovoljujem, da bi komur koli storil krivico, kajti za vsakega, ki mu je bila storjena krivica, bom moral odgovarjati. Vedite: če kateri od mojih uradnikov skrene s poti resnice in ravna v nasprotju s Knjigo in suno, mu niste dolžni biti pokorni, dokler se ne vrne k resnici. Rekel je tudi, naj bo vzvišeni Bog zadovoljen z njim: Ne želim si, da bi mi bila smrt olajšana, kajti to je zadnje, za kar vernik prejme plačilo.

Neki zaupanja vreden mož je pripovedoval: Obiskal sem poveljnika vernikov Omarja ibn Abd al Aziza, ko je bil kalif, in pred njim zagledal dvanajst dirhamov. Ukazal je, naj jih odnesejo v državno zakladnico. Rekel sem mu: »O poveljnik vernikov, svoje otroke si pahnil v revščino in jih pustil brez vsega. Ko bi jim vsaj kaj zapustil, pa tudi revnim med svojimi sorodniki!« Odgovoril je: »Pridi bliže.« Približal sem se mu in rekel je: »Tvoje besede, da sem svoje otroke pahnil v revščino in naj zato kaj zapustim njim ali revnim med svojimi sorodniki, niso pravilne. Bog me bo nadomestil pri skrbi za moje otroke in za revne med mojimi sorodniki; on je njihov varuh. Oni pa bodo eni od dveh vrst ljudi: bodisi se bodo bali Boga in jim bo Bog pokazal izhod bodisi bodo vztrajali v grehih, jaz pa jim ne bom dajal moči za nepokorščino Bogu.« Nato je poslal ponje in jih dal pripeljati predse. Bilo je dvanajst sinov. Ko jih je pogledal, so mu oči zalile solze in dejal je: »Vaš oče lahko izbira med dvojim: ali vi obogatite in gre vaš oče v pekel ali pa vi ostanete revni in gre vaš oče v raj. Vašemu očetu je ljubše priti v raj kakor videti vas bogate. Pojdite, vašo usodo sem zaupal Bogu.«

Halid ibn Safvan je pripovedoval: Jusuf ibn Omar me je spremljal k Hišamu ibn Abd al Maliku. Ko sem prišel k njemu, je bil s svojimi sorodniki in služabniki na prostem; ustavil se je na nekem kraju, kjer so mu postavili šotore. Ko so ljudje posedli na svoja mesta, sem stopil ob rob preproge in ga pogledal. Ko sta se najina pogleda srečala, sem mu rekel: »Naj ti Bog nakloni svojo milost v vsej polnosti, o poveljnik vernikov, in naj te pri dolžnostih, ki ti jih je zaupal, vodi po pravi poti. Naj nobena bolečina ne skali tvojega veselja! O poveljnik vernikov, zate nisem našel boljšega nasveta kakor pripoved o kraljih, ki so živeli pred teboj.« Dotlej je slonel, zdaj pa se je vzravnal in rekel: »Povej, kar imaš povedati, o Ibn Safvan.« Rekel sem: »O poveljnik vernikov, neki kralj je pred teboj, v enem od preteklih let, prišel na ta kraj in vprašal svoje družabnike: ‘Ste že kdaj videli koga v takem položaju, kakršen je moj? Je bilo komu dano toliko, kolikor je bilo dano meni?’ Ob njem je bil eden redkih preostalih mož, ki so nosili dokaz vere, podpirali resnico in hodili po njeni poti. Ta je rekel: ‘O kralj, vprašal si o veliki stvari. Ali mi dovoliš odgovoriti?’ Kralj je dejal: ‘Da.’ Mož je vprašal: ‘Povej mi, ali je to, kar imaš, nekaj večnega ali nekaj minljivega?’ Kralj je odgovoril: ‘Nekaj minljivega.’ Mož je rekel: ‘Zakaj te torej vidim očaranega nad nečim, kar boš užival le kratek čas, o čemer pa boš moral dolgo odgovarjati in zaradi česar boš ob obračunu zadržan?’ Kralj je vprašal: ‘Kam naj se zatečem? Kje naj iščem rešitev?’ Mož je odgovoril: ‘Ostani v svojem kraljestvu in vladaj v pokorščini vzvišenemu Bogu ali pa obleci svoje cape in časti svojega Gospoda, dokler ne pride tvoja poslednja ura. Pred zoro pridem k tebi.’« Halid ibn Safvan je nadaljeval: »Mož je pred zoro potrkal na njegova vrata in videl, da je kralj odložil krono ter se, globoko ganjen nad njegovim opominom, pripravil na popotno življenje.« Hišam ibn Abd al Malik je silno zajokal, da mu je zmočil brado. Ukazal je, naj mu snamejo razkošna oblačila, in se umaknil v svojo palačo. Nato so h Halidu ibn Safvanu prišli dvorjani in služabniki ter rekli: »Je bilo prav, da si to storil poveljniku vernikov? Pokvaril si mu veselje in zagrenil življenje!«

Nato je Nuzhat az Zaman rekla Šarkanu: »Koliko poučnih nasvetov je v tem delu! Vsega, kar vsebuje, ne morem povedati v enem samem srečanju.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.