Prevod

Pripovedujejo tudi, da je med Izraelovimi sinovi živel sodnik, ki je imel ženo izredne lepote, krepostno, potrpežljivo in stanovitno v trpljenju. Ko se je odpravljal obiskat Jeruzalem, je za svojega namestnika pri sojenju postavil brata in mu zaupal skrb za ženo. Brat je že slišal o njeni lepoti in prikupnosti ter se vnel zanjo. Brž ko je sodnik odpotoval, jo je obiskal in jo skušal zapeljati, a ga je zavrnila in se oprla na svojo pobožnost. Vztrajno jo je nadlegoval, ona pa ga je vztrajno zavračala. Ko je obupal, se je zbal, da bo bratu po vrnitvi povedala, kaj je počel. Zato je poklical krive priče, da bi pričale, da je prešuštvovala, nato pa njen primer predložil takratnemu kralju. Ta je ukazal, naj jo kamenjajo. Izkopali so jamo, jo posadili vanjo in jo kamenjali, dokler je kamenje ni prekrilo. »Ta jama naj bo njen grob,« je dejal. Ko se je znočilo, je od hudih bolečin začela stokati. Mimo je šel mož, ki je bil namenjen v neko vas. Ko je zaslišal njeno stokanje, je stopil bliže, jo izvlekel iz jame in jo odnesel k svoji ženi ter ji naročil, naj jo neguje. Žena je skrbela zanjo, dokler ni ozdravela. Imela je sina in ji ga je zaupala v varstvo; odtlej je skrbela zanj in ponoči je spal pri njej v drugi hiši. Tam jo je zagledal neki razbojnik in si je poželel. Poslal ji je sporočilo, da bi jo zapeljal, toda zavrnila ga je. Sklenil jo je ubiti. Ponoči je prišel in vstopil v hišo, medtem ko je spala, nato pa zamahnil z nožem proti njej. Toda zadel je dečka in mu prerezal vrat. Ko je spoznal, da je zaklal otroka, ga je obšel strah in pobegnil je iz hiše; Bog pa jo je obvaroval pred njim. Zjutraj je našla dečka s prerezanim vratom. Prišla je njegova mati in rekla: »Ti si ga zaklala!« Nato jo je boleče pretepla in jo hotela zaklati, a je prišel njen mož in jo rešil iz njenih rok. »Pri Bogu, ona tega ni storila!« je dejal. Žena je pobegnila, da bi si rešila življenje, ne da bi vedela, kam naj gre. Pri sebi je imela nekaj dirhamov. Ko je šla skozi neko vas, je videla zbrane ljudi in moža, pribitega na deblo, ki je bil še živ. »Ljudje, kaj je z njim?« jih je vprašala. Odgovorili so ji: »Zagrešil je hudodelstvo, ki ga lahko odkupi le s smrtjo ali z miloščino v tolikšni in tolikšni vsoti dirhamov.« Rekla je: »Vzemite denar in ga izpustite.« Po njeni zaslugi se je pokesal in se zaobljubil, da ji bo zavoljo vzvišenega Boga služil, dokler ga Bog ne vzame k sebi. Nato ji je zgradil puščavniško celico, jo naselil vanjo ter začel nabirati drva in ji prinašati živež. Žena se je tako goreče posvetila molitvi, da ni prišel k njej noben bolnik ali nesrečnik, za katerega bi molila, ne da bi pri priči ozdravel. Tedaj je Šeherezado presenetilo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 466. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so ljudje začeli prihajati k tej ženi, medtem ko se je v svoji celici posvečala molitvi. Po volji vzvišenega Boga pa je moževega brata, ki jo je dal kamenjati, zadela bolezen, ki mu je iznakazila obraz. Ženo, ki jo je pretepla, je napadla gobavost, razbojnika pa bolezen, zaradi katere ni mogel več hoditi. Njen mož, sodnik, se je vrnil z romanja in brata povprašal po njej. Ta mu je povedal, da je umrla. Sodnik je žaloval za njo in se v svoji izgubi zanašal na Božje plačilo. Glas o pobožni ženi pa se je širil med ljudmi, tako da so prihajali k njeni celici iz vseh krajev prostrane zemlje. Sodnik je rekel bratu: »Brat moj, zakaj ne bi obiskal te pobožne žene? Morda ti bo Bog po njej naklonil ozdravljenje.« Odgovoril je: »Brat moj, odpelji me k njej.« Tudi mož žene, ki jo je zadela gobavost, je slišal zanjo in ženo odpeljal k njej. Prav tako so o njej slišali domači hromega razbojnika in ga pripeljali tja. Vsi so se zbrali pred vrati njene celice. Žena je lahko videla vsakogar, ki je prišel k njej, ne da bi jo sam opazil. Počakali so, da je prišel njen služabnik, in ga prosili, naj jim izprosi dovoljenje, da stopijo k njej. To je tudi storil. Zakrila si je obraz, se zastrla in stopila k vratom, kjer je zagledala moža, njegovega brata, razbojnika in ženo. Prepoznala jih je, oni pa nje niso prepoznali. Rekla jim je: »Poslušajte! Svojih tegob se ne boste rešili, dokler ne priznate svojih grehov. Ko namreč Božji služabnik prizna svoj greh, Bog sprejme njegovo kesanje in mu podeli, za kar ga prosi.« Sodnik je rekel bratu: »Brat moj, pokesaj se pred Bogom in ne vztrajaj v nepokorščini, saj bo to bolje za tvoje odrešenje. Že sam položaj nam govori te besede:

Danes se srečata zatirani in tisti, ki ga je zatiral, in Bog razkrije skrivnost, ki jo je molk zakrival. To je kraj, kjer se grešniki ponižajo, Bog pa povzdigne njega, ki v pokorščini vztraja. Naš Gospod in Vladar resnico razodene, četudi se upornik jezi in jo mora sprejeti proti svoji volji. Gorje mu, ki Gospodu odkrito kljubuje in si nakoplje njegovo jezo, kakor da za Božjo kazen nikdar ni izvedel! O ti, ki iščeš čast, vedi: čast je v strahu pred Bogom, zato pri njem išči zavetje!« Tedaj je sodnikov brat rekel: »Zdaj bom povedal resnico. Tvoji ženi sem storil to in to; takšen je moj greh.« Gobava žena je rekla: »Pri meni je živela neka žena. Obdolžila sem jo nečesa, o čemer nisem ničesar vedela, in jo namenoma pretepla. Takšen je moj greh.« Hromi pa je rekel: »Jaz sem vstopil k neki ženi, da bi jo ubil, potem ko sem jo skušal zapeljati, ona pa ni hotela prešuštvovati. Zaklal sem dečka, ki je ležal ob njej. Takšen je moj greh.« Žena je tedaj rekla: »O Bog, kakor si jim pokazal ponižanje nepokorščine, jim pokaži še čast pokorščine. Ti resnično zmoreš vse.« In mogočni, vzvišeni Bog jih je ozdravil. Sodnik jo je gledal in si jo pozorno ogledoval. Vprašala ga je, zakaj tako zre vanjo, in odgovoril je: »Imel sem ženo. Če ne bi umrla, bi rekel, da si ti ona.« Tedaj se mu je razodela in oba sta hvalila mogočnega, vzvišenega Boga za milost, da ju je znova združil. Nato so jo sodnikov brat, razbojnik in žena drug za drugim prosili odpuščanja. Vsem je odpustila in v tistem kraju so častili vzvišenega Boga ter ji zvesto služili, dokler jih ni ločila smrt.