Omar ibn al-Hatab in lepi mladenič

Besedilo

Omar ibn al-Hatab in lepi mladenič

Šerif Husein ibn Rajan je pripovedoval, da je poveljnik vernikov Umar ibn al Hatab nekega dne sedel in sodil med ljudmi ter razsojal v sporih svojih podložnikov. Ob njem so bili njegovi najuglednejši tovariši, možje modrega preudarka in pravične presoje. Medtem ko je tako sedel, je predenj prišel čeden mladenič v čistih oblačilih. Druga dva mladeniča, prav tako lepega videza, sta ga držala za ovratnik, ga vlekla s seboj in ga postavila pred poveljnika vernikov Umarja ibn al Hataba. Ta si je ogledal oba in njunega ujetnika, nato jima je ukazal, naj ga izpustita, ga povabil bliže k sebi in vprašal mladeniča: »Kaj imata z njim?« Odgovorila sta: »O poveljnik vernikov, rodna brata sva in po pravici se ravnava. Imela sva ostarelega očeta, moža modrega ravnanja, ki so ga plemena spoštovala; bil je brez pregreh in znan po svojih krepostih. Vzgojil naju je od malih nog in naju obdaril z velikimi dobrotami …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 396. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta mladeniča poveljniku vernikov Umarju ibn al Hatabu dejala: ›Najin oče je bil med plemeni spoštovan, brez pregreh in znan po svojih krepostih. Vzgojil naju je od malih nog in naju obdaril z velikimi dobrotami. Odlikovale so ga številne vrline in častna dejanja, zato so zanj veljale pesnikove besede:

Pravili so: Abu Sakr je iz Šajbana. Odvrnil sem jim: Ne, pri mojem življenju, Šajban je iz njega! Koliko očetov se je po slavnem sinu povzpelo nad plemenite može, kakor se je po Božjem poslancu povzdignil Adnan! Nekega dne je odšel na svoj vrt, da bi se sprehodil med drevesi in nabral zrelih sadežev, ta mladenič pa ga je ubil in tako zapustil pot pravičnosti. Prosiva te, da ga za njegov zločin kaznuješ s povračilom in mu sodiš, kakor je zapovedal Bog.‹ Umar je mladeniča premeril s strah zbujajočim pogledom in mu rekel: ›Slišal si, kaj sta povedala ta dva mladeniča. Kaj odgovarjaš?‹ Mladenič pa je bil trdnega srca in drznega jezika; odvrgel je plašč strahu in slekel oblačilo obupa. Nasmehnil se je, spregovoril z veliko zgovornostjo in poveljnika vernikov pozdravil z lepimi besedami. Nato je dejal: ›Pri Bogu, o poveljnik vernikov, dobro sem razumel njuno obtožbo. Resnico sta govorila, ko sta povedala, kaj se je zgodilo, in Božja odredba je bila vnaprej določena usoda. Vendar ti bom razodel svojo zgodbo, razsodbo o njej pa prepuščam tebi. Vedi, o poveljnik vernikov, da sem potomec čistokrvnih Arabcev, najplemenitejših ljudi pod nebesnim svodom. Odrasel sem med bivališči v puščavi, nato pa so moje ljudstvo zadele črne letine nesreče. Z družino, imetjem in otroki sem prišel na obrobje tega mesta in se po eni od poti odpravil med njegove vrtove. S seboj sem vodil plemenite kamele, ki so mi bile nadvse dragocene, med njimi pa samca odličnega rodu, plodnega in lepe postave. Zaradi njega se je čreda množila in med kamelami je stopal kakor kralj s krono na glavi. Nekaj kamel je zašlo k vrtu njunega očeta. Veje njegovih dreves so segale čez zid in kamele so jih začele obirati z ustnicami. Odgnal sem jih od vrta, tedaj pa se je za zidom prikazal starec. V njegovem sopenju so prasketale iskre besa, v desnici je držal kamen in se bližal s korakom leva. S kamnom je udaril samca in ga ubil, saj ga je zadel na smrtonosno mesto. Ko sem videl, da se je žival zgrudila ob meni, sem začutil, kako mi v srcu žari oglje jeze. Pobral sem prav tisti kamen in z njim udaril starca. Tako sem povzročil njegovo smrt in doletel ga je nesrečen konec: človek je bil ubit s tem, s čimer je sam ubijal. Ko ga je zadel kamen, je silovito zakričal in boleče zarjovel. Hitro sem odšel od tam, toda ta mladeniča sta pohitela za menoj, me prijela, me privedla k tebi in postavila predte.‹

Umar — naj bo vzvišeni Bog zadovoljen z njim — je dejal: ›Priznal si, kar si zagrešil. Rešitve ni več, povračilo je obvezno in zdaj ni čas za beg.‹ Mladenič je odgovoril: ›Poslušam in ubogam imamovo razsodbo ter sprejemam, kar zahteva islamsko pravo. Toda imam majhnega brata, čigar oče je bil že star. Pred smrtjo mu je namenil veliko imetje in obilo zlata, skrb zanj pa zaupal meni. Boga je vzel za pričo in mi rekel: »To je pri tebi za tvojega brata; varuj ga po svojih najboljših močeh.« Prevzel sem imetje in ga zakopal, zanj pa ne ve nihče razen mene. Če zdaj odrediš mojo smrt, bo imetje izgubljeno in ti boš vzrok njegove izgube. Otrok bo od tebe terjal svojo pravico na dan, ko bo Bog sodil med svojimi stvarjenji. Če pa mi nakloniš tri dni odloga, bom našel nekoga, ki bo skrbel za dečka, in se vrnil, zvest svoji obljubi. Nekdo naj jamči zame in za moje besede.‹ Poveljnik vernikov je sklonil glavo, nato pogledal navzoče in vprašal: ›Kdo mi bo jamčil zanj in za njegovo vrnitev semkaj?‹ Mladenič je pogledal obraze zbranih, med vsemi pokazal na Abuja Dara in rekel: ›Ta bo moj porok in bo jamčil zame.‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 397. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič pokazal na Abuja Dara in dejal: ›Ta bo moj porok in bo jamčil zame.‹ Umar — naj bo vzvišeni Bog zadovoljen z njim — je vprašal: ›O Abu Dar, si slišal te besede? Mi jamčiš, da se bo ta mladenič vrnil?‹ Odgovoril je: ›Da, o poveljnik vernikov, jamčim zanj za tri dni.‹ Umar je privolil in mladeniču dovolil oditi. Ko pa je rok odloga potekel oziroma se že iztekal, mladeniča še ni bilo pred Umarja. Njegovi tovariši so sedeli okrog njega kakor zvezde okrog meseca, Abu Dar je bil navzoč, tožnika pa sta čakala. Dejala sta: ›Kje je obtoženec, o Abu Dar? Kako naj se vrne nekdo, ki je pobegnil? Midva ne greva od tod, dokler nama ga ne privedeš, da se maščujeva.‹ Abu Dar je odgovoril: ›Pri vsevednem Vladarju, če trije dnevi minejo in mladenič ne pride, bom izpolnil svoje poroštvo in se izročil imamu.‹ Umar — naj bo Bog zadovoljen z njim — je rekel: ›Pri Bogu, če se mladenič ne vrne pravočasno, bom nad Abujem Darom izrekel sodbo, ki jo zahteva islamsko pravo.‹ Navzočim so se ulile solze, med zbranimi so se dvigali globoki vzdihi in nastal je velik vrvež. Najuglednejši tovariši so mladeničema predlagali, naj sprejmeta krvno odškodnino in si tako pridobita hvalo, toda zavrnila sta ponudbo in nista hotela ničesar razen maščevanja. Medtem ko so se ljudje v žalosti za Abujem Darom vznemirjeno prerivali in glasno tarnali, je prišel mladenič. Stopil je pred imama in ga kar najlepše pozdravil. Obraz mu je žarel in sijal, oblival pa ga je pot. Rekel je: ›Dečka sem izročil njegovim stricem po materini strani, jim razložil vse njegove zadeve in jim pokazal, kje je njegovo imetje. Nato sem se prebil skozi opoldansko pripeko in izpolnil obljubo, kakor jo izpolni svoboden mož.‹ Ljudje so se čudili njegovi poštenosti in zvestobi ter pogumu, s katerim je stopal smrti naproti. Nekateri so mu rekli: ›Kako plemenit mladenič si! Kako zvest si obljubi in dani besedi!‹ Odgovoril je: ›Mar ne veste, da nihče ne uide smrti, ko ta pride? Obljubo sem izpolnil zato, da ne bi kdo rekel: »Zvestoba je izginila med ljudmi.«‹ Abu Dar pa je dejal: ›Pri Bogu, o poveljnik vernikov, za tega mladeniča sem jamčil, ne da bi vedel, iz katerega ljudstva je, in pred tistim dnem ga nisem nikoli videl. Toda ko se je odvrnil od drugih navzočih, izbral mene in rekel: »Ta bo jamčil zame in bo moj porok,« se mi ni zdelo prav, da bi ga zavrnil. Moja čast ni dovolila, da bi razočaral njegovo upanje. Saj ni nič slabega v tem, da ustrežeš prošnji, in tako nihče ne bo mogel reči: »Plemenitost je izginila med ljudmi.«‹ Tedaj sta mladeniča rekla: ›O poveljnik vernikov, temu mladeniču odpuščava kri najinega očeta, saj je tesnobo spremenil v spokojnost, in tako nihče ne bo mogel reči: »Dobrota je izginila med ljudmi.«‹ Imam se je razveselil, da sta mladeniču odpustila, ter njegove poštenosti in zvestobe dani besedi. Občudoval je plemenitost Abuja Dara, ki se je odlikoval med vsemi zbranimi, in odobraval odločitev mladeničev, da storita dobro delo. Hvaležno ju je pohvalil in navedel pesnikove besede:

Kdor med ljudmi dela dobro, bo zanj poplačan; dobro se med Bogom in ljudmi ne izgubi. Nato jima je ponudil, da bi jima iz državne zakladnice izplačali krvno odškodnino za njunega očeta, toda odgovorila sta: ›Odpustila sva mu samo zato, da bi si pridobila naklonjenost plemenitega in vzvišenega Boga. Kdor ima tak namen, svojemu dobremu delu ne dodaja očitkov in žalitev.‹«