Prevod

Nekoč je živela deklica po imenu Lucie na kmetiji Little-town. Bila je pridna deklica — le žepne robčke je kar naprej izgubljala!

Nekega dne je mala Lucie prijokala na kmečko dvorišče — o, kako bridko je jokala! »Izgubila sem svoj robček! Tri robčke in predpasniček! Si jih videla, mucka Tabby?«

Mucka si je še naprej umivala bele tačke, zato je Lucie vprašala grahasto kokoško: »Sally Henny-penny, si našla tri žepne robčke?« Toda grahasta kokoška je stekla v skedenj in kokodakala: »Bosa hodim, bosa, bosa!«

Nato je Lucie vprašala taščaka Cock Robina, ki je sedel na vejici. Cock Robin jo je od strani pogledal s svojim bleščečim črnim očesom, nato pa odletel čez stopničasto pregrado v plotu in izginil.

Lucie je splezala na pregrado in se ozrla proti hribu za kmetijo Little-town — hribu, ki se dviga više in više, prav v oblake, kakor da sploh ne bi imel vrha! In visoko na pobočju se ji je zazdelo, da vidi nekaj belih stvari, razgrnjenih po travi.

Lucie se je pognala v hrib, kolikor hitro so jo nesle njene krepke nožice; tekla je po strmi stezici — više in više — dokler ni bila kmetija Little-town globoko spodaj. Lahko bi ji spustila kamenček naravnost v dimnik!

Kmalu je prišla do izvira, ki je žuborel iz pobočja. Nekdo je na kamen postavil pločevinasto posodico, da bi vanjo lovil vodo — toda voda se je že prelivala čez rob, saj posodica ni bila nič večja od podstavka za jajce! In tam, kjer je bil pesek na stezi moker, so bile stopinje nekoga čisto majhnega.

Lucie je tekla naprej in naprej. Stezica se je končala pod veliko skalo. Trava je bila kratka in zelena, tam pa so stale opore za sušenje perila, izrezane iz praprotnih stebel, z vrvmi iz spletenega ločja, in ležal je kupček drobcenih ščipalk — toda žepnih robčkov ni bilo!

Bilo pa je nekaj drugega — vrata! Vodila so naravnost v hrib; in za njimi je nekdo prepeval: »Belo kakor lilije, hoj! Čisto, z volančki, joj! Gladko, vroče — rjastih lis nihče si tu ne želi, hoj!«

Lucie je potrkala — enkrat — dvakrat in prekinila pesmico. Droben, prestrašen glasek je zaklical: »Kdo je?« Lucie je odprla vrata; in kaj mislite, da je bilo v hribu? Prijetna, čista kuhinja s kamnitim tlakom in lesenimi tramovi — prav takšna kot vsaka druga kmečka kuhinja. Le strop je bil tako nizek, da se ga je Lucie z glavo skoraj dotikala; in lonci in ponve so bili majhni, pa tudi vse drugo v njej.

Prijetno je dišalo po vročem, malce osmojenem blagu; pri mizi pa je z likalnikom v roki stala zelo okrogla, majhna gospa in zaskrbljeno strmela v Lucie. Svojo obleko iz potiskanega blaga si je privzdignila in zataknila, čez črtasto spodnje krilo pa je nosila velik predpasnik. Njen mali črni nosek je smrk, smrk, smrkal, oči pa so se ji svetile in bleščale; in pod avbico — tam, kjer je imela Lucie rumene kodre — je imela ta mala gospa BODICE!

»Kdo ste?« je vprašala Lucie. »Ste videli moje žepne robčke?« Mala gospa je na hitro naredila poklon. »O, seveda, gospodična, če dovolite; ime mi je gospa Tiggy-winkle; o, seveda, gospodična, jaz znam perilo izvrstno škrobiti!« Iz košare za perilo je vzela neko stvar in jo razgrnila po odeji za likanje.

»Kaj pa je to?« je vprašala Lucie. »To ni moj žepni robček, kajne?« »O, ne, gospodična, če dovolite; to je majhen škrlaten telovnik, ki pripada Cock Robinu!« Zlikala ga je, zložila in odložila na stran.

Nato je s stojala za sušenje vzela nekaj drugega. »To ni moj predpasniček, kajne?« je vprašala Lucie. »O, ne, gospodična, če dovolite; to je damasten prt, ki pripada Jenny Wren; poglejte, kako je popackan z ribezovim vinom! Zelo težko ga je oprati!« je rekla gospa Tiggy-winkle.

Nosek gospe Tiggy-winkle je smrk, smrk, smrkal, oči pa so se ji svetile in bleščale; z ognja je vzela drug vroč likalnik. »TAM je eden mojih žepnih robčkov!« je vzkliknila Lucie. »In tam je moj predpasniček!« Gospa Tiggy-winkle ga je zlikala, mu nagubala okrasne robove in razrahljala volančke.

»O, kako je lep!« je rekla Lucie. »In kaj so tiste dolge rumene stvari s prsti kakor pri rokavicah?« »O, to je par nogavic, ki pripada Sally Henny-penny — poglejte, kako si je s praskanjem po dvorišču predrla pete! Prav kmalu bo hodila bosa!« je rekla gospa Tiggy-winkle.

»Glej, še en robčih — ampak ta ni moj; saj je rdeč?« »O, ne, gospodična, če dovolite; ta pripada stari gospe Rabbit; in tako strašno je smrdel po čebuli! Morala sem ga oprati posebej, pa še vedno ne morem spraviti vonja iz njega.«

»Tam je še eden mojih,« je rekla Lucie. »Kaj pa so tiste smešne bele stvarce?« »To je par palčnikov, ki pripadata mucki Tabby; samo zlikati ju moram, opere si ju sama.« »Tam je moj zadnji žepni robček!« je rekla Lucie.

»In kaj namakate v skledi s škrobom?« »To so naprsniki za srajčke, ki pripadajo Tomu Tits-mousu — strašansko je izbirčen!« je rekla gospa Tiddy-winkle. »Zdaj sem končala likanje; nekaj oblačil bom še prezračila.«

»Kaj so te ljubke, mehke, puhaste stvarce?« je vprašala Lucie. »O, to so volneni kožuščki jagenjčkov iz Skelghyla.« »Ali se njihovi jopički dajo sleči?« je vprašala Lucie.

»O, seveda, gospodična, če dovolite; poglejte ovčjo oznako na rami. In tukaj je eden z oznako za Gatesgarth, trije pa so s kmetije Little-town. Za pranje so vedno označeni!« je rekla gospa Tiggy-winkle.

Obesila je oblačila vseh vrst in velikosti — majhne rjave mišje suknjiče; pa žametno črn telovnik iz krtovega kožuščka; pa rdeč frak brez repkov, ki je pripadal veveričku Nutkinu; pa močno skrčen jopič, ki je pripadal Petru Rabbitu; in spodnje krilo brez oznake, ki se je izgubilo med pranjem — in nazadnje je bila košara prazna!

Potem je gospa Tiggy-winkle pripravila čaj — skodelico zase in skodelico za Lucie. Sedli sta na klop pred ognjem in se od strani pogledovali.

Roka gospe Tiggy-winkle, ki je držala skodelico čaja, je bila zelo, zelo rjava in od milnice zelo, zelo nagubana; iz njene obleke in avbice pa so vsepovsod štrlele lasnice z napačnim koncem navzven, zato Lucie ni rada sedela preblizu nje.

Ko sta popili čaj, sta oblačila povezali v svežnje; Luciejine žepne robčke sta zavili v njen čisti predpasniček in jih speli s srebrno varnostno zaponko.

Nato sta na ogenj naložili šoto, odšli ven, zaklenili vrata in skrili ključ pod prag. Potem sta Lucie in gospa Tiggy-winkle s svežnji perila odbrzeli po hribu navzdol!

Vso pot po stezici navzdol so jima iz praproti prihajale naproti živalice; prva, ki sta ju srečali, sta bila Peter Rabbit in Benjamin Bunny!

Gospa Tiggy-winkle jima je izročila njuna lepo oprana oblačila; in vse živalice in ptice so bile dragi gospe Tiggy-winkle tako zelo hvaležne. Ko sta torej ob vznožju hriba prišli do pregrade v plotu, ni bilo treba nositi ničesar več razen enega samega malega svežnja, ki je pripadal Lucie.

Lucie je s svežnjem v roki splezala na pregrado; nato se je obrnila, da bi rekla: »Lahko noč,« in se zahvalila perici — toda kako nenavadno! Gospa Tiggy-winkle ni počakala ne na zahvalo ne na plačilo za pranje! Tekla je, tekla, tekla po hribu navzgor — in kje je bila njena bela avbica z volančki? In njena ruta? In njena obleka — in njeno spodnje krilo?

In kako majhna je postala — in kako rjava — in vsa pokrita z bodicami! Saj vendar! Gospa Tiggy-winkle ni bila nič drugega kot jež. (Nekateri sicer pravijo, da je mala Lucie na pregradi zaspala — ampak kako bi potem lahko našla tri čiste žepne robčke in predpasniček, spete s srebrno varnostno zaponko? In poleg tega — tista vrata v zadnjem pobočju hriba Cat Bells sem videla na lastne oči — in poleg tega drago gospo Tiggy-winkle zelo dobro poznam!)