Prevod

Abu al Ajna je pripovedoval: V naši ulici sta živeli dve ženski; ena je ljubila odraslega moškega, druga pa golobradega mladeniča. Neke noči sta se srečali na strešni terasi ene izmed njiju, blizu moje hiše. Nista vedeli, da ju slišim. Tista, ki je ljubila golobradega mladeniča, je rekla drugi: »Sestra moja, kako prenašaš hrapavo brado, ki ti med poljubljanjem drgne prsi, in brke, ki se ti dotikajo ustnic in lic?« Druga ji je odgovorila: »Neumnica, kaj krasi drevo, če ne listje, in kumaro, če ne njen puh? Si kdaj na svetu videla kaj gršega od plešca brez ene same dlake? Mar ne veš, da je brada moškemu to, kar so ženski kite? In kakšna je razlika med licem in brado? Mar ne veš, da je Bog — slava mu in vzvišen naj bo — v nebesih ustvaril angela, ki govori: Slava Njemu, ki je moške okrasil z bradami in ženske s kitami. Ko brade ne bi bile po lepoti enake kitam, jih ne bi postavil ob njihov bok. Neumnica, zakaj bi legala pod mladeniča, ki se izlije, še preden sem potešena, in mu ud prehitro uplahne, ter zapustila moškega, ki me objame, ko me ovoha, ki si vzame čas, ko prodre vame, ki se vrne, ko konča, ki se zna gibati in začne znova vsakič, ko neha?« Njene besede so ljubimko mladeniča izučile in rekla je: »Pri Gospodu Kabe, svojega ljubimca sem prebolela.«