Prevod

Neke noči je nato rekel Džafarju: »Rad bi, da se nocoj odpraviva v mesto in povprašava, kako ravnajo oblastniki. Vsakega, zoper katerega se bo kdo pritožil, bova odstavila.« Džafar je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Kalif, Džafar in Masrur so se odpravili v mesto in hodili po tržnicah. Ko so šli mimo neke uličice, so zagledali starega moža, ki je na glavi nosil mrežo in košaro, v roki pa palico. Počasi je stopal in recitiral te verze:

Pravijo mi: »S svojim znanjem si med ljudmi kakor noč, ki jo razsvetljuje luna.« Jaz pa pravim: »Nehajte me hvaliti, saj znanje brez imetja nič ne velja. Če bi mene z vsem mojim znanjem, vsemi zvezki in črnilnikom vred zastavili za en sam obrok, do sodnega dne ne bi našli nikogar, ki bi sprejel takšno zastavo. A revež, njegovo stanje in njegovo življenje — kako grenko je vse to! Poleti si ne more priskrbeti niti hrane, v mrazu se greje ob žerjavici. Ko gre po poti, ga zasledujejo psi in vsak ničvrednež ga odganja. Če komu potoži o svoji stiski in mu razloži, zakaj je v njej, ne najde razumevanja. Vsak revež postane tarča posmeha; odpeljite ga torej kar na pokopališče!« Ko je kalif slišal njegovo recitiranje, je rekel Džafarju: »Poglej tega ubogega moža in prisluhni njegovim verzom; jasno govorijo o njegovi stiski.« Nato je stopil k njemu in ga vprašal: »Starec, s čim se preživljaš?« Odgovoril je: »Gospod, ribič sem in imam družino. Opoldne sem odšel od doma, a vse do zdaj mi Bog ni naklonil ničesar, s čimer bi nahranil svoje otroke. Sam sebi sem se zagnusil in si zaželel smrti.« Kalif mu je rekel: »Bi se vrnil z nami k reki, stopil na breg Tigrisa in vrgel mrežo na mojo srečo? Kar koli potegneš iz vode, bom od tebe kupil za sto dinarjev.« Mož se je teh besed razveselil in rekel: »Z največjim veseljem se vrnem z vami.« Ribič se je torej vrnil k reki, vrgel mrežo in potrpežljivo čakal. Nato je potegnil za vrv in privlekel mrežo k sebi; v njej je bila težka, zaklenjena skrinja. Kalif si jo je ogledal in jo potipal. Ko je ugotovil, kako težka je, je ribiču dal sto dinarjev in odšel. Masrur in Džafar sta dvignila skrinjo in jo skupaj s kalifom odnesla v palačo. Prižgali so sveče in postavili skrinjo pred kalifa. Džafar in Masrur sta pristopila, razbila skrinjo in v njej našla košaro iz palmovih listov, zašito z rdečo volneno nitjo. Prerezala sta šive in zagledala kos preproge. Dvignila sta ga in pod njim našla ogrinjalo. Ko sta odstranila še ogrinjalo, sta pod njim našla mlado žensko, lepo kakor ulito srebro, umorjeno in razsekano. Ko jo je kalif zagledal, so mu po licih stekle solze. Obrnil se je k Džafarju in rekel: »Ti pes med vezirji! Mar v času moje vladavine pobijajo ljudi in jih mečejo v reko, jaz pa moram odgovarjati zanje? Pri Bogu, moram se maščevati za to mlado žensko in ubiti njenega morilca!« Džafarju je še rekel: »Pri mojem sorodstvu z abasidskimi kalifi, če mi ne pripelješ njenega morilca, da ji zagotovim pravico, bom dal na vratih svoje palače obesiti tebe in štirideset tvojih bratrancev!« Kalif je bil silno razjarjen, Džafar pa je dejal: »Daj mi tri dni časa.« »Prav, dam ti jih,« je odgovoril kalif. Džafar je odšel izpred njega in žalosten hodil po mestu ter si govoril: »Kako naj ugotovim, kdo je ubil to mlado žensko, da bi ga pripeljal pred kalifa? Če mu pripeljem koga drugega, bo njegova smrt bremenila mojo vest. Ne vem, kaj naj storim!«

Džafar je tri dni ostal doma. Četrti dan je kalif poslal ponj, in ko je stopil predenj, ga je vprašal: »Kje je morilec te mlade ženske?« Džafar je odgovoril: »O vladar pravovernih, mar poznam skrito, da bi lahko vedel, kdo jo je umoril?« Kalif se je razjezil in ukazal, naj ga obesijo na vratih njegove palače. Glasniku pa je naročil, naj po bagdadskih ulicah razglasi: »Kdor si želi ogledati obešanje Džafarja Barmakija, kalifovega vezirja, in njegovih bratrancev pred vrati kalifove palače, naj pride gledat!« Ljudje so prišli iz vseh mestnih četrti, da bi videli obešanje Džafarja in njegovih bratrancev, ne da bi vedeli, zakaj jih je doletela takšna kazen. Nato je kalif ukazal postaviti vislice. Postavili so jih in podnje privedli obsojence ter čakali na kalifovo dovoljenje. Množica je jokala za Džafarjem in njegovimi bratranci. Tedaj pa je skozi ljudi naglo prišel čeden mladenič v čistih oblačilih, stopil pred vezirja in mu rekel: »Naj boš rešen te stiske, gospod med emirji in zavetje ubogih! Jaz sem ubil žensko, ki ste jo našli v skrinji. Ubijte me zaradi nje in nad menoj izvršite pravično povračilo.« Ko je Džafar slišal mladeničeve besede in njegovo priznanje, se je razveselil svoje rešitve, za mladeniča pa mu je bilo hudo.

Medtem ko sta govorila, se je skozi množico naglo prerinil star mož in prišel do Džafarja in mladeniča. Pozdravil ju je in rekel: »Vezir, ne verjemi temu mladeniču. Te mlade ženske ni ubil nihče drug kot jaz. Nad menoj izvrši pravično povračilo zanjo.« Mladenič je rekel: »Vezir, ta mož je star in slaboumen, ne ve, kaj govori. Jaz sem jo ubil, mene kaznuj zaradi nje.« Starec pa je dejal: »Sin moj, ti si mlad in željan življenja, jaz pa sem star in sem se sveta že nasitil. S svojim življenjem odkupim tebe, vezirja in njegove bratrance. Nihče drug kot jaz ni ubil te mlade ženske, zato te pri Bogu prosim, da me nemudoma kaznuješ.«

Džafar se je ob vsem tem začudil. Vzel je mladeniča in starca s seboj ter ju odpeljal pred kalifa. »O vladar pravovernih,« je rekel, »morilec mlade ženske je prišel.« Kalif je vprašal: »Kje je?« Odgovoril je: »Ta mladenič pravi, da je morilec on, ta starec pa mu oporeka in pravi: ‘Ne, jaz sem morilec.’« Kalif je pogledal starca in mladeniča ter vprašal: »Kateri od vaju je ubil to mlado žensko?« Mladenič je rekel: »Nihče drug kot jaz.« Tudi starec je dejal: »Nihče drug kot jaz.« Kalif je Džafarju ukazal: »Odpelji oba in ju obesi.« Džafar pa je rekel: »Če je morilec le eden, bi bilo krivično ubiti še drugega.« Tedaj je mladenič dejal: »Pri njem, ki je vzdignil nebo in razprostrl zemljo, jaz sem ubil to mlado žensko, in tu je dokaz mojega dejanja.« Opisal je vse, kar je kalif našel v skrinji, in kalif se je prepričal, da je mladenič res njen morilec. Začudil se je in vprašal: »Zakaj si brez pravice ubil to mlado žensko? In zakaj priznavaš umor, ne da bi te mučili, ter zahtevaš, naj nad teboj izvršimo pravično povračilo zanjo?«

Mladenič je odgovoril: »Vedi, o vladar pravovernih, da je bila ta mlada ženska moja žena in sestrična. Ta starec je njen oče in moj stric. Ko sem se z njo poročil, je bila še devica, in Bog mi je z njo naklonil tri sinove. Ljubila me je in skrbela zame, nikoli nisem pri njej opazil ničesar graje vrednega. V začetku tega meseca pa je hudo zbolela. Pripeljal sem ji zdravnike in nazadnje si je opomogla. Hotel sem jo peljati v kopališče, pa mi je rekla: ‘Preden grem v kopališče, bi rada nekaj dobila, ker se mi je tega zahotelo.’ Vprašal sem jo: ‘Kaj pa?’ Odgovorila je: ‘Rada bi jabolko, da bi ga poduhala in vanj ugriznila.’ Takoj sem odšel v mesto in iskal jabolka, pripravljen plačati tudi dinar za eno samo, vendar jih nisem našel. Vso noč sem prebil v skrbeh. Ko se je zdanilo, sem odšel od doma in obhodil sadovnjake enega za drugim, pa jih tudi tam nisem našel. Srečal sem starega vrtnarja in ga vprašal po jabolkih. Rekel mi je: ‘Sin moj, zdaj jih je komaj mogoče najti, saj jih nikjer ni. Imajo jih le v sadovnjaku vladarja pravovernih v Basri, kjer jih vrtnar hrani za kalifa.’ Vrnil sem se k ženi in iz ljubezni do nje pripravil vse za pot. Petnajst dni sem potoval podnevi in ponoči, tja in nazaj, ter ji prinesel tri jabolka, ki sem jih od vrtnarja v Basri kupil za tri dinarje. Ko sem prišel domov in ji jih izročil, se jih ni razveselila, temveč jih je pustila ob sebi, saj se ji je vročica medtem okrepila. Še deset dni je bila slabotna, potem pa je ozdravela. Odšel sem od doma v svojo trgovino in se lotil kupčevanja. Ko sem tako sredi dneva sedel tam, je šel mimo mene črn suženj in se igral z jabolkom, ki ga je držal v roki. Vprašal sem ga: ‘Kje si dobil to jabolko, da si tudi jaz priskrbim takšno?’ Zasmejal se je in rekel: ‘Dobil sem ga od svoje ljubice. Bil sem odsoten, ko pa sem se vrnil, sem jo našel bolno. Pri sebi je imela tri jabolka in rekla mi je: »Moj mož, ta rogonosec, je šel ponje v Basro in jih kupil za tri dinarje.« Pa sem ji vzel to jabolko.’

Ko sem slišal sužnjeve besede, o vladar pravovernih, se mi je svet stemnil pred očmi. Zaprl sem trgovino in se vrnil domov, od silnega besa ves iz sebe. Tretjega jabolka nisem našel, zato sem jo vprašal: ‘Kje je tretje?’ Rekla je: ‘Ne vem, ne vem, kam je izginilo.’ Tako sem se prepričal, da je suženj govoril resnico. Vstal sem, vzel nož, ji sedel na prsi in ji prerezal vrat. Odsekal sem ji glavo in ude, jo hitro spravil v košaro, pokril z ogrinjalom in čez položil kos preproge. Košaro sem dal v skrinjo in jo zaklenil, jo naložil na svojo mulo in jo lastnoročno vrgel v Tigris. Zato te pri Bogu prosim, o vladar pravovernih, da me čim prej usmrtiš v povračilo za njeno smrt, kajti bojim se, da bo na sodni dan od mene terjala pravico. Ko sem jo namreč vrgel v Tigris, ne da bi kdo vedel zanjo, sem se vrnil domov in našel najstarejšega sina v solzah. Ni vedel, kaj sem storil njegovi materi. Vprašal sem ga: ‘Zakaj jokaš?’ Odgovoril je: ‘Vzel sem eno od jabolk, ki jih je imela mama, in šel z njim na ulico, da bi se igral z bratoma. Tedaj mi ga je iztrgal visok črn suženj in vprašal: »Kje si ga dobil?« Rekel sem mu: »Oče je šel ponj v Basro in ga prinesel mami, ker je bolna. Kupil je tri jabolka za tri dinarje.« Vzel mi ga je, me udaril in odšel z njim. Zdaj pa se bojim, da me bo mama zaradi jabolka natepla.’

Ko sem slišal sinove besede, sem spoznal, da si je suženj izmislil laži o moji sestrični, in dojel, da sem jo ubil po krivici. Bridko sem zajokal. Tedaj je prišel ta starec, moj stric in njen oče, in povedal sem mu, kaj se je zgodilo. Sedel je poleg mene in zajokal. Jokala sva vse do polnoči in pet dni žalovala za njo. Še danes objokujeva njeno smrt. Pri svetosti tvojih prednikov te prosim, da me nemudoma usmrtiš in nad menoj izvršiš pravično povračilo zanjo.« Ko je kalif slišal mladeničevo pripoved, se je začudil in rekel: »Pri Bogu, ubil bom samo tistega hudobnega sužnja!« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je nehala pripovedovati.

Ko je nastopila devetnajsta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kalif prisegel, da bo usmrtil samo sužnja, ker je imel mladenič opravičilo. Nato se je obrnil k Džafarju in mu rekel: ‘Pripelji mi hudobnega sužnja, ki je povzročil to nesrečo. Če ga ne pripelješ, boš namesto njega usmrčen ti.’ Džafar je odšel v solzah in si govoril: ‘Kje naj ga najdem? Vrč se ne vrne vsakič cel od vodnjaka. Pri tej zadevi si ne znam pomagati. Tisti, ki me je rešil prvič, me bo rešil tudi drugič. Pri Bogu, tri dni ne bom stopil iz hiše, vzvišeni Bog pa naj stori, kar hoče.’ Tri dni je ostal doma, četrti dan pa je poklical kadija, sestavil oporoko in se v solzah poslovil od svojih otrok. Tedaj je k njemu prišel kalifov sel in mu rekel: ‘Vladar pravovernih je silno razjarjen. Poslal me je k tebi in prisegel, da ta dan ne bo minil, ne da bi te usmrtil, če mu ne pripelješ sužnja.’

Ko je Džafar slišal te besede, je zajokal in z njim so zajokali njegovi otroci. Ko se je od vseh poslovil, je stopil še k svoji mali hčerki, ki jo je imel najraje od vseh otrok. Stisnil jo je k prsim in zajokal, ker se je moral ločiti od nje. V njenem žepu je začutil nekaj okroglega in jo vprašal: ‘Kaj imaš v žepu?’ Odgovorila je: ‘Oče, jabolko, ki ga je prinesel naš suženj Rajhan. Že štiri dni ga imam, pa mi ga ni dal, dokler mu nisem plačala dveh dinarjev.’ Ko je Džafar slišal za sužnja in jabolko, se je razveselil ter vzkliknil: ‘O ti, ki hitro prinašaš rešitev!’ Ukazal je, naj privedejo sužnja. Ko je ta prišel, ga je vprašal: ‘Kje si dobil to jabolko?’ Odgovoril je: ‘Gospod, pred petimi dnevi sem hodil po mestu in zavil v neko uličico. Zagledal sem otroke, ki so se igrali, in eden od njih je imel to jabolko. Iztrgal sem mu ga in ga udaril, on pa je zajokal in rekel: »To je za mojo mamo, ki je bolna. Očetu je rekla, da si želi jabolk, zato je odpotoval v Basro in ji prinesel tri jabolka za tri dinarje. Jaz sem si vzel to, da bi se z njim igral.« Potem je jokal, vendar se nisem menil zanj. Vzel sem jabolko in ga prinesel sem, moja mala gospodarica pa ga je kupila za dva dinarja.’ Ko je Džafar slišal to pripoved, se je začudil, da je prav njegov suženj povzročil nesrečo in smrt mlade ženske. Ukazal je, naj ga zaprejo, sam pa se je razveselil svoje rešitve. Nato je izrekel ta dva verza:

Komur suženj prinese nesrečo, si sam pokonča življenje, če mu izpolni željo. Služabnikov boš našel veliko, drugega življenja namesto svojega pa ne. Nato je prijel sužnja in ga odpeljal pred kalifa. Kalif je ukazal, naj to zgodbo zapišejo in jo širijo med ljudmi. Džafar pa mu je rekel: ‘Ne čudi se tej zgodbi, o vladar pravovernih, saj ni nič bolj nenavadna od zgodbe o vezirju Nur ad Dinu in njegovem bratu Šams ad Dinu.’ Kalif je vprašal: ‘Katera zgodba bi mogla biti bolj nenavadna od te?’ Džafar je odgovoril: ‘O vladar pravovernih, povedal ti jo bom le pod pogojem, da mojemu sužnju prizaneseš s smrtjo.’ Kalif je rekel: ‘Zaradi tebe mu podarjam življenje.’«