Waltey

Prevod

Pripovedujejo tudi, da je imel Džafar ibn Musa al Hadi sužnjo, ki je igrala na ud in ji je bilo ime Badr al Kabir. V njenem času ni bilo nobene z lepšim obrazom, skladnejšo postavo, milejšim duhom ali večjim znanjem petja in igranja na strune. Njena lepota, ljubkost in dovršenost so bile brez primere. O njej je slišal Mohamed al Amin, Zubajdin sin, in prosil Džafarja, naj mu jo proda. Džafar mu je odgovoril: »Saj veš, da se človeku mojega stanu ne spodobi prodajati suženj in barantati za priležnice. Če ne bi bila odrasla v moji hiši, bi ti jo poslal v dar in ti je ne bi odrekel.« Nekega dne je Mohamed al Amin, Zubajdin sin, prišel v Džafarjevo hišo, da bi se razvedril. Džafar je dal prinesti vse, kar se spodobi ponuditi v družbi prijateljev, in svoji sužnji Badr al Kabir naročil, naj gostu zapoje in ga razveseli. Uglasila je glasbila in zapela najmilejše melodije. Mohamed al Amin, Zubajdin sin, je začel piti in uživati v glasbi, strežnikom pa naročil, naj Džafarju obilno nalivajo, dokler ga ne opijanijo. Nato je vzel sužnjo s seboj in odšel v svojo hišo, vendar se je ni dotaknil. Ko se je zdanilo, je dal poklicati Džafarja. Ob njegovem prihodu je predenj postavil vino in sužnji naročil, naj mu zapoje izza zastora. Džafar je zaslišal njen glas, jo prepoznal in se razjezil, toda zaradi svoje plemenitosti in ponosa ni pokazal jeze, niti se ni njegovo vedenje med skupnim popivanjem v čem spremenilo. Ko se je druženje ob vinu končalo, je Mohamed al Amin, Zubajdin sin, enemu svojih služabnikov naročil, naj čoln, s katerim je Džafar priplul k njemu, napolni z dirhami in dinarji, raznovrstnimi dragulji in rubini, razkošnimi oblačili in sijajnimi dragocenostmi. Služabnik je izpolnil ukaz in v čoln naložil tisoč mošenj denarja ter tisoč biserov, od katerih je bil vsak vreden dvajset tisoč dirhamov. Še naprej je nalagal najrazličnejše dragocenosti, dokler čolnarji niso obupano vzkliknili: »Čoln ne more prenesti ničesar več!« Nato je ukazal, naj vse odpeljejo v Džafarjevo hišo. Takšna je velikodušnost veljakov; naj se jih Bog usmili.

Izvirnik

فلما كانت الليلة ٣٩٢

ومما يُحكَى أن جعفر بن موسى الهادي كانت له جارية عوادة اسمها البدر الكبير، ولم يكن في زمانها أحسن منها وجهًا، ولا أعدل قدًّا، ولا ألطف معنًى، ولا أعْرَفُ بصناعة الغناء وضرب الأوتار، وكانت في غاية الجمال ونهاية الظرف والكمال، فسمع بخبرها محمد الأمين ابن زبيدة، والتمس من جعفر أن يبيعها له، فقال له جعفر: أنتَ تعلم أنه لا يليق بمثلي بيع الجواري والمساومة على السراري، ولولا أنها تربية داري لَأرسلتُها هديةً إليك ولم أبخل بها عليك. ثم إن محمدًا الأمين ابن زبيدة توجَّهَ يومًا لقصد الطرب إلى دار جعفر، فأحضر له ما يحسن حضوره بين الأحباب، وأمر جاريته البدر الكبير أن تغني له وتطربه، فأصلحت الآلات وغنَّتْ بأطيب النغمات، فأخذ محمد الأمين ابن زبيدة في الشراب والطرب، وأمر السقاة أن يُكثِروا الشراب على جعفر حتى يُسكِروه، ثم أخذ الجارية معه وانصرف إلى داره ولم يمدَّ إليها يده. فلما أصبح الصباح، أمر باستدعاء جعفر، فلما حضر قدم بين يديه الشراب، وأمر الجارية أن تغنِّي له من داخل الستارة، فسمع جعفر صوتها فعرفها فاغتاظ لذلك، ولكن لم يُظهِر غيظًا لشرف نفسه وعلوِّ همته، ولم يُبْدِ تغيُّرًا في منادمته؛ فلما انقضى مجلس الشراب أمر محمد الأمين ابن زبيدة بعض أتباعه أن يملأ الزورق الذي ركب فيه جعفر إليه من الدراهم والدنانير، وأصناف الجواهر واليواقيت، والثياب الفاخرة والأموال الباهرة، ففعل ما أمره به حتى إنه وضع في الزورق ألف بدرة، وألف درة، قيمة الدرة عشرون ألف درهم، ولم يزل يضع فيه أصناف التحف حتى استغاث الملَّاحون وقالوا: ما يقدر الزورق أن يحمل شيئًا آخَر. وأمر بحمله إلى دار جعفر، وهكذا همم الأكابر رحمهم الله.

Nalagam bralnik