Prevod

Pripovedujejo tudi, da je Said ibn Salim al Bahili dejal: »V času Haruna ar Rašida sem se znašel v hudi stiski. Nakopičilo se mi je toliko dolgov, da so mi težili hrbet, jaz pa jih nisem mogel poplačati. Nisem več vedel, kam naj se obrnem, in ves zbegan sem se spraševal, kaj naj storim, saj mi je bilo dolgove skoraj nemogoče poravnati. Upniki so oblegali moja vrata in se gnetli okoli mene s svojimi zahtevami. Niso me pustili pri miru, jaz pa sem bil vse bolj nemočen in zaskrbljen. Ko sem videl, da se mi vse zapleta in da se moje razmere slabšajo, sem se odpravil k Abdulahu ibn Maliku al Huzaiu in ga prosil, naj mi svetuje ter mi s svojo preudarnostjo pokaže pot iz stiske. Abdulah ibn Malik al Huzai mi je rekel: ‘Nihče te ne more rešiti tvoje nesreče, skrbi, stiske in žalosti razen Barmakidov.’ Odvrnil sem: ‘Kdo pa more prenašati njihovo ošabnost in potrpeti ob njihovi samopašnosti?’ Rekel je: ‘Potrpi, da si izboljšaš položaj.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila tristo triindevetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abdulah ibn Malik al Huzai rekel Saidu ibn Salimu: ‘Potrpi, da si izboljšaš položaj.’ Said je nadaljeval: ‘Vstal sem, se poslovil od njega in odšel k Fadlu in Džafarju, sinovoma Jahje ibn Halida. Povedal sem jima svojo zgodbo in jima razkril, v kakšnem položaju sem. Rekla sta: »Naj ti Bog priskoči na pomoč, naj te s svojo milostjo obvaruje odvisnosti od svojih stvaritev, naj te obilno obdari z velikimi dobrinami in sam poskrbi za vse tvoje potrebe. On ima moč storiti, kar hoče, in dobro pozna svoje služabnike.« Zapustil sem ju in se vrnil k Abdulahu ibn Maliku, tesnoben, zmeden in strtega srca. Ponovil sem mu, kar sta mi rekla, on pa je dejal: »Danes ostani pri nas, da vidimo, kaj bo odredil vzvišeni Bog.« Nekaj časa sem sedel pri njem, ko je prišel moj sluga in rekel: »Gospod, pred našimi vrati je veliko natovorjenih mul, z njimi pa mož, ki pravi: ‘Sem oskrbnik Fadla ibn Jahje in Džafarja ibn Jahje.’« Abdulah ibn Malik je rekel: »Upam, da je prišla rešitev iz tvoje stiske. Vstani in poglej, za kaj gre.« Vstal sem, se poslovil od njega in stekel domov. Pred vrati sem zagledal moža, ki je imel pri sebi pisemce, v katerem je pisalo: »Ko si bil pri naju in sva slišala tvoje besede, sva se po tvojem odhodu odpravila h kalifu. Povedala sva mu, da so te razmere pahnile v ponižanje prosjačenja, in naročil nama je, naj ti iz državne zakladnice prineseva tisoč dirhamov. Rekla sva mu: ‘Te dirhame bo razdelil upnikom in z njimi poplačal dolgove, od kod pa naj potem vzame za vsakdanje stroške?’ Zato ti je odredil še tristo tisoč dirhamov. Vsak od naju pa ti je iz lastnega premoženja poslal po milijon dirhamov. Skupaj je to tri milijone tristo tisoč dirhamov, s katerimi si boš lahko uredil življenje in svoje zadeve.« Poglej torej, kako velikodušni so bili ti plemeniti možje! Naj se jih vzvišeni Bog usmili.’«