Prevod

Pripovedujejo tudi, da je poveljnik vernikov Harun ar Rašid neke noči trpel za hudo nespečnostjo. Vstal je iz postelje in hodil iz sobane v sobano, a nemir v njegovi duši se ni in ni polegel. Ko se je zdanilo, je dejal: »Pripeljite mi al Asmaija.« Evnuh je šel k vratarjem in jim rekel: »Poveljnik vernikov vam naroča, naj mu pošljete al Asmaija.« Ko je ta prišel, so o njegovem prihodu obvestili poveljnika vernikov. Ukazal je, naj ga pripeljejo predenj, mu ponudil sedež, ga prisrčno pozdravil in mu rekel: »Al Asmai, želim, da mi poveš najlepše, kar si slišal o ženskah in njihovih pesmih.« Odgovoril je: »Poslušam in ubogam. Marsikaj sem slišal, vendar me nič ni tako prevzelo kakor trije verzi, ki so jih izrekla tri dekleta.« Tedaj je Šeherezado prehitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 687. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je al Asmai poveljniku vernikov dejal: ‘Marsikaj sem slišal, vendar me nič ni tako prevzelo kakor trije verzi, ki so jih izrekla tri dekleta.’ Ta mu je rekel: ‘Povej mi njihovo zgodbo.’ Al Asmai je začel: ‘Vedi, o poveljnik vernikov, da sem neko leto bival v Basri. Vročina me je hudo mučila, zato sem iskal kraj, kjer bi lahko opoldne počival, a ga nisem našel. Ko sem se tako oziral na desno in levo, sem zagledal pokrit prehod, pometen in poškropljen z vodo, v njem pa leseno klop. Nad njo je bilo odprto zamreženo okno, skozi katero je vel vonj po mošusu. Stopil sem v prehod, sedel na klop in že sem hotel leči, ko sem zaslišal sladki glas dekleta, ki je govorilo: »Sestri moji, danes smo se zbrale, da bi se skupaj kratkočasile. Dajmo na kup tristo dinarjev in naj vsaka izmed nas pove verz. Tista, katere verz bo najslajši in najljubkejši, dobi vseh tristo dinarjev.« Odgovorili sta: »Z veseljem in v čast nam bo.« Najstarejša je nato izrekla ta verz:

»Čudim se, da v spanju je obiskal moje ležišče; ko bi me obiskal budno, bi bilo še čudoviteje.« Srednja je izrekla ta verz: »V spanju me je obiskala le njegova sanjska podoba, pa sem mu rekla: Dobrodošel, prisrčno dobrodošel!« Najmlajša pa je izrekla ta verz:

»Sebe in svoje domače bi dala za tistega, ki ga vsako noč vidim ob sebi ležati in čigar vonj je slajši od mošusa.« Rekel sem si: »Če te besede spremlja še lepota, je popolnost dosežena.« Vstal sem s klopi in že hotel oditi, ko so se odprla vrata in je skoznje prišla služabnica z besedami: »Sedi, šejk.« Spet sem stopil h klopi in sedel, ona pa mi je izročila list. Na njem sem zagledal nadvse lepo pisavo z ravnimi alifi, votlimi haji in zaobljenimi vavi. Pisalo je: »Šejku — naj mu Bog podaljša življenje — sporočamo, da smo tri dekleta, sestre, ki smo se zbrale za razvedrilo. Na kup smo dale tristo dinarjev in se dogovorile, da jih dobi tista, katere verz bo najslajši in najljubkejši. Tebe smo izbrale za razsodnika, zato razsodi, kakor se ti zdi prav. Mir s teboj.« Služabnici sem rekel: »Prinesi mi črnilnik in papir.« Za kratek čas je izginila, nato pa se vrnila s posrebrenim črnilnikom in pozlačenimi peresi. Napisal sem te verze:

»O mladenkah pripovedujem, ki so se nekoč pomenkovale, kakor pripoveduje mož, ki je svet pretehtal in izkusil. Tri so bile, lepe kakor prva jutranja zarja, in osvojile so srce, ki ga je ljubezen mučila. Na samem so sedele, ko so mnoge oči že spale, odmaknjene od vseh, ki so se jih ogibali. Razkrile so, kar so skrivale globoko v prsih, in pesem si izbrale za zabavo in igro. Tedaj je ljubezniva, ponosna in plemenita mladenka spregovorila, v nasmehu razkrila biserne zobe in sladko dejala: Čudim se, da v spanju je obiskal moje ležišče; ko bi me obiskal budno, bi bilo še čudoviteje. Ko je med smehom končala svoj okrašeni spev, je srednja vzdihnila in očarano rekla: V spanju me je obiskala le njegova sanjska podoba, pa sem mu rekla: Dobrodošel, prisrčno dobrodošel! Najmlajša pa je odgovorila še lepše, z besedami, slajšimi in mikavnejšimi: Sebe in svoje domače bi dala za tistega, ki ga vsako noč vidim ob sebi ležati in čigar vonj je slajši od mošusa. Ko sem premislil njihove besede in je prišla vrsta na mojo razsodbo, razumnemu nisem pustil prostora za ugovor. Najmlajši sem prisodil zmago v pesmi, saj se mi je zdelo, da je povedala tisto, kar je resnici najbližje.« Al Asmai je nadaljeval: ‘Potem sem list izročil služabnici. Povzpela se je nazaj v palačo in brž so se od tam zaslišali ples, ploskanje in silen vrvež. Rekel sem si: »Nimam več razloga, da bi ostal.« Vstal sem s klopi in hotel oditi, ko me je služabnica poklicala: »Sedi, al Asmai.« Vprašal sem jo: »Kdo pa ti je povedal, da sem al Asmai?« Odgovorila je: »Šejk, četudi nam je bilo tvoje ime neznano, nam tvoji verzi niso bili.« Sedel sem in tedaj so se odprla vrata. Skoznje je prišla prva služabnica, v rokah pa je nosila pladenj sadja in pladenj slaščic. Privoščil sem si sadje in sladkarije, se ji zahvalil za prijaznost in spet hotel oditi, ko me je dekle poklicalo: »Sedi, al Asmai.« Dvignil sem pogled proti njej in zagledal rdečkasto dlan v rumenem rokavu; zdela se mi je kakor polna luna, ki zasije izza oblakov. Vrgla mi je mošnjiček s tristo dinarji in rekla: »Ta denar je moj in ti ga podarjam v zahvalo za tvojo razsodbo.«’ Poveljnik vernikov ga je vprašal: ‘Zakaj si zmago prisodil najmlajši?’ Odgovoril je: ‘O poveljnik vernikov, naj ti Bog podaljša življenje! Najstarejša je rekla: »Čudim se, da v spanju je obiskal moje ležišče.« Njen ljubi pa ostaja nedostopen in njegov prihod je vezan na pogoj, ki se lahko izpolni ali pa tudi ne. Srednjo je v spanju obiskala le sanjska podoba in ona jo je pozdravila. Najmlajša pa je v svojem verzu povedala, da je zares ležala ob njem, vdihovala njegov dih, slajši od mošusa, in bila pripravljena zanj žrtvovati sebe in svoje domače. Svojega življenja pa ne darujemo za nikogar, ki nam ni ljubši od nas samih.’ Kalif je rekel: ‘Dobro si povedal, al Asmai.’ In tudi sam mu je za njegovo pripoved izročil tristo dinarjev.«