Prevod

Pripovedujejo tudi, da je v davnih časih, v minulih dobah in dneh, v egiptovski deželi živel trgovec po imenu Tadž ad Din. Bil je eden najuglednejših trgovcev, pošten in plemenit mož, vendar ga je silno veselilo potovati v vse dežele. Rad je hodil po pustinjah in puščavah, po ravninah in gorovjih ter po morskih otokih, da bi si pridobil dirhame in dinarje. Imel je sužnje, mameluke, služabnike in sužnje deklice. Kolikokrat se je podal nevarnostim naproti in na potovanjih prestal takšne muke, da bi ob njih osiveli že majhni otroci! Med trgovci tistega časa je bil najbogatejši in najlepše je govoril. Imel je konje in mule, baktrijske in arabske kamele, vreče in bale, blago in denar ter tkanine, ki jim ni bilo para: pasove iz Homsa, oblačila iz Baalbeka, kose fine svile, obleke iz Merva, indijsko krojeno blago, bagdadske gumbe in magrebske burnuse; imel je turške mameluke, abesinske služabnike, bizantinske sužnje deklice in egiptovske dečke. Celo vreče, v katerih je prevažal svoje blago, so bile svilene. Bil je namreč silno premožen in čudovito lep, gibkega telesa in ljubkega koraka, kakor je o njem dejal eden njegovih opevalcev:

Videl sem trgovca in njegove zaljubljence, med njimi pa je divjal boj. Vprašal je: »Zakaj ljudje tako hrumijo?« Odvrnil sem: »Zavoljo tvojih oči, trgovec moj!« Drugi ga je opisal prav tako lepo in zadel bistvo:

Trgovec nas je obiskal in nam naklonil bližino, njegov pogled je srce spravil v zmedo. Vprašal me je: »Kaj te tako bega?« Odvrnil sem: »Tvoje oči, trgovec moj!« Ta trgovec je imel sina po imenu Ali Nur ad Din, ki je bil kakor polna luna, ko vzide štirinajsto noč. Bil je čudovito lep, vitke in skladne postave. Nekega dne je mladenič kakor po navadi sedel v očetovi prodajalni, prodajal in kupoval, prejemal in izdajal. Okrog njega so se zbrali trgovski sinovi in med njimi je bil kakor luna med zvezdami, s svetlim čelom, rdečimi lici, komaj poraslimi zalizci in telesom kakor marmor. O njem je pesnik dejal:

Lepi mladenič je rekel: »Opiši me, saj znaš presojati lepoto.« Odvrnil sem mu na kratko: »Vse na tebi je lepo.« Eden njegovih opevalcev pa je dejal: »Na gladkem licu ima lepotno piko kakor kapljico ambre na marmornem krožniku. Njegovi pogledi so meči, ki zoper upornika ljubezni kličejo: Bog je največji!« Trgovski sinovi so ga povabili in mu rekli: »Gospod Nur ad Din, danes bi se radi s teboj sprehodili po tem in tem vrtu.« Odvrnil jim je: »Najprej vprašam očeta, kajti brez njegovega dovoljenja ne morem iti.« Medtem ko so se pogovarjali, je prišel njegov oče Tadž ad Din. Sin se je ozrl vanj in rekel: »Oče, trgovski sinovi so me povabili, naj grem z njimi na sprehod v ta in ta vrt. Mi dovoliš?« »Seveda, sin moj,« je odgovoril oče, mu dal nekaj denarja in dodal: »Pojdi z njimi.« Trgovski sinovi so zajahali osle in mule, Nur ad Din pa je zajahal mulo ter se z njimi odpravil na vrt, kjer je bilo vse, kar si duša poželi in kar razveseljuje oči. Imel je trdno zidovje in visoke stavbe, obokan vhod kakor ivan in nebesna vrata, podobna rajskim, njegovemu vratarju pa je bilo ime Ridvan. Nad njim se je razprostiralo sto brajd z grozdjem vseh barv: rdečim kakor korale, črnim kakor nosovi temnopoltih ljudi in belim kakor golobja jajca. Tam so rasle breskve in granatna jabolka, hruške, slive in jabolka, vseh mogočih barv, na drevesih, ki so rasla iz skupnega korena, in na takih, ki so rasla vsako zase. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 864. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so trgovski sinovi ob vstopu na vrt zagledali vse, kar si poželijo ustnice in jezik. Našli so grozdje različnih barv, na trtah iz skupnega korena in na takih, ki so rasle vsaka zase, kakor je o njem dejal pesnik:

Grozdje, ki ima okus kakor vino, je temno kakor vran. Med listjem se ponosno kaže kakor ženski prsti med sledmi kane. Pesnik je dejal tudi:

Grozdi, ki visijo na svojih pecljih, so v svoji vitkosti podobni mojemu telesu. Kakor med in voda v posodi so; nekoč kisle jagode so zdaj postale vino. Nato so prišli do vrtne ute in v njej zagledali vrtnega vratarja Ridvana, ki je sedel kakor Ridvan, čuvaj raja. Na vratih ute sta bila zapisana ta dva verza:

Naj Bog napoji vrt, katerega sadeži visijo nizko in veje se pod njimi, site vode, upogibajo. Ko jih roke jutranje sapice zavrtijo v plesu, jih oblaki poškropijo z vlažnimi biseri. V uti pa sta bila zapisana ta dva verza:

Vstopi z nami, prijatelj, na vrt, ki s srca očisti rjo skrbi. Njegov vetrič se spotika ob lastni rob oblačila, cvetje pa se smeje v rokavu. Na tem vrtu so rasla razvejena sadna drevesa in živele ptice vseh vrst in barv: grlice, slavci, škurhi, divji in domači golobi, ki so prepevali po vejah. Po njegovih strugah je tekla voda in kako lepi so bili ti tokovi med cvetjem in slastnimi sadeži! Pesnik jih je opisal s tema verzoma:

Sapica je stekla med veje in te so bile kakor mladenka, ki se spotika ob svojo lepo obleko. Potočki pa so bili kakor meči, ki jih roke jezdecev izvlečejo iz nožnic. Pesnik je dejal tudi:

Reka se je razprostrla pod vejami in v svojem srcu nenehno zrcalila njihovo podobo. Ko je sapica to opazila, je ljubosumno stekla k njim in jih nagnila proč od nje. Drevesa v tem vrtu so rodila po dve vrsti vsakega sadeža. Granatna jabolka so bila podobna kroglam iz Kairouana, kakor jih je lepo opisal pesnik:

Granatna jabolka s tanko lupino so podobna polnim prsim device. Ko jih olupiš, se razkrijejo rubini, ki očarajo razum. Pesnik je dejal tudi:

Okrogla so in tistemu, ki seže v njihovo notranjost, razkrijejo rdeče rubine v gubah razkošne tkanine. Ko sem zagledal granatno jabolko, sem ga primerjal z deviškimi prsmi ali marmorno kupolo. V njem sta zdravilo bolniku in zdravje, o njem govori izročilo čistega Preroka in o njem je Bog, veličastna je njegova slava, izrekel čudovite besede v zapisani Knjigi. Na vrtu so rasla tudi sladkorna in mošusna jabolka, ki so osupljala vsakogar, ki jih je pogledal. Pesnik je o njih dejal:

Jabolko združuje dve barvi, podobni licema ljubimca in ljubljene, ki sta se srečala. Na veji sta se pokazali kakor čudežno združeni nasprotji: eno temno, drugo bleščeče. Objeli sta se, nato pa se je prikazal obrekovalec in ju prestrašil: eno je zardelo od sramu, drugo porumenelo od ljubezenskega hrepenenja. Na vrtu so bile tudi mandljeve in kafrine marelice ter marelice iz Gilana in Aintaba, kakor je o njih dejal pesnik:

Mandljeva marelica je podobna zaljubljencu, h kateremu je prišla ljubljena in mu zmedla razum. Že to dovolj priča o njegovi zaljubljenosti, da mu zunanjost rumeni, srce pa se mu lomi. Drugi jih je lepo opeval takole:

Poglej marelice v cvetju, vrtove, katerih sijaj razjasni oči. Kakor svetle zvezde, kadar zažarijo, z njimi se veja ponaša med listjem. Na vrtu so rasle slive, višnje in žižole, ki bolnega ozdravijo nadlog. Fige na vejah, rdeče in zelene, so begale razum tistih, ki so jih gledali. Pesnik je o njih dejal:

Bele in zelene fige, ki se kažejo med drevesnim listjem, so kakor Bizantinci na vrhovih palač, ki jih je zagrnila tema in zdaj vso noč bedijo na preži. Drugi jih je lepo opeval takole:

Pozdravljene, fige, ki ste prišle k nam zložene na pladnju, kakor mošnjički, stisnjeni skupaj, brez obročkov speti! Drugi pa je lepo dejal: »Kako prijetna je figa, slastnega okusa in odeta v lepoto, katere zunanjost je skoraj enaka notranji vrednosti! Ko jo pokusiš, ti razkrije vonj kamilic in sladkost sladkorja. Ko jo stresejo na krožnike, je kakor kroglica, izdelana iz zelene svile.« In kako lepe so besede nekega drugega pesnika:

Ko se je moja duša navadila uživati v figah, so me tisti, ki so ljubili drugo sadje, vprašali: »Zakaj imaš tako rad fige?« Odvrnil sem: »Fige imajo svoje privržence, sikomore pa svoje.« Še lepše je dejal drugi:

Figa mi je ljubša od vsakega sadeža, ko dozori in se na svoji bujni veji upogne. Kakor pobožen človek je, ko oblaki dežujejo in mu od strahu pred Bogom prekipevajo solze. Na tem vrtu so rasle tudi hruške iz Tura, Alepa in bizantinskih dežel, različnih barv, na drevesih iz skupnega korena in na takih, ki so rasla vsako zase. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 865. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so trgovski sinovi, ko so prišli na vrt, zagledali sadje, ki smo ga že omenili. Tam so našli tudi hruške iz Tura, Alepa in bizantinskih dežel, različnih barv, na drevesih iz skupnega korena in na takih, ki so rasla vsako zase. Rumene in zelene so osupljale pogled, kakor je o njih dejal pesnik:

Naj ti tekne hruška, katere barva je postala kakor polt ljubimca, vse bolj rumena. Podobna je devici v njenem skrivnem kotičku, njen obraz pa je zagrnjen s tančico. Na vrtu so rasle tudi sultanske breskve različnih barv, rumene in rdeče, kakor je o njih dejal pesnik:

Breskve na vrtu, ki se kažejo škrlatno rdeče, so kakor kroglice iz rumenega zlata, katerih lica so obarvana s krvjo. Na vrtu so bili tudi zeleni mandlji, silno sladki, podobni palmovi sredici. Njihovo jedro je tičalo v treh oblačilih, delu Kralja, ki vse daruje, kakor je bilo rečeno o njih:

Tri oblačila na nežnem telesu, vsako drugačne oblike, vsa delo Gospoda. Noč in dan mu kažejo pogubo, čeprav je jetnik v njih brez krivde. Drugi jih je lepo opeval takole:

Ali ne vidiš mandljev, ko jih roka človeka, ki se skloni k vejam, pokaže izmed listja? Njihova lupina nam razkriva jedra kakor bisere v notranjosti školjk. Še lepše je dejal drugi:

Kako lepi so mandlji, zeleni in rumeni, polna pest! Njihov puh je kakor prvi zalizci golobradega mladeniča. Njihova jedra, po dve ali po eno, so kakor biseri, varno spravljeni v zelenem dragem kamnu. Drugi jih je lepo opeval takole:

Moje oči niso videle nič lepšega od mandlja, ko se pokažejo njegovi cvetovi. Glava mu je pobeljena od njihovega žara, ko se razbohoti, zalizci pa mu ozelenijo. Na vrtu so bili tudi plodovi sidra različnih barv, na drevesih iz skupnega korena in na takih, ki so rasla vsako zase. Eden njihovih opevalcev je zložil te verze:

Poglej plodove sidra, nanizane po vejah kakor čudovite marelice, ki se ponašajo na poganjkih. Njihova rumena barva se očem kaže kakor zvončki, uliti iz zlata. Drugi jih je lepo opeval takole:

Drevo sidr nam vsak dan kaže novo obliko svoje lepote. Njegovi plodovi, ki so se razkrili očem, so kakor zlati zvončki, obešeni na veje. Na vrtu so bile tudi grenke pomaranče, podobne galangalu, kakor jih je opeval zaljubljeni pesnik:

Rdeča, za celo dlan velika, se ponaša s svojo lepoto: zunaj je ogenj, znotraj sneg. Kako čudno, sneg z ognjem, pa se ne stopi! Kako čudno, ogenj, ki nima vročine! Nekdo drug je lepo dejal:

Drevesa grenkih pomaranč imajo sadeže, ki se pozornemu opazovalcu, ko se pokažejo, zdijo kakor lica žensk, za praznik naličenih in odetih v obleke iz fine svile. Drugi jih je lepo opeval takole:

Grički grenkih pomaranč so kakor odnesli jutranjo sapico, veje pa so se v njej zazibale. Lica, polna radostne lepote, h katerim so ob pozdravu pristopila druga lica. Drugi je lepo dejal:

Gazeljemu mladeniču smo rekli: »Opiši nam naš vrt in naše grenke pomaranče.« Odvrnil mi je: »Vaš vrt je moj obraz, in kdor obira grenke pomaranče, obira ogenj.« Na vrtu so bile tudi citrone, barve čistega zlata. Spuščale so se z višin in visele med vejami, tako popolne, kakor da bi bile zlate palice. Zaljubljeni pesnik je o njih dejal:

Ali ne vidiš citronovega drevesa, obloženega s sadjem, da se bojiš, da se ob nagibu ne zlomi? Ko se ga dotakne sapica, je kakor veja, ki nosi zlate palice. Na vrtu so bile tudi velike citrone, ki so visele z vej kakor prsi deviških deklet, podobnih gazelam. Bile so prav takšne, kakršne bi si človek poželel, in pesnik jih je lepo opeval:

Med vrtovi sem zagledal veliko citrono na sočni veji, vitki kakor postava nežnega mladeniča. Ko jo veter zaziblje, se nagne kakor krogla iz zlata na zelenem kiju iz krizolita. Na vrtu so bile tudi dišeče limone, podobne kokošjim jajcem, le da jih je krasila rumena barva, njihov vonj pa je razveseljeval tistega, ki jih je trgal. Eden njihovih opevalcev je dejal:

Ali ne vidiš limon, ko se pokažejo in njihov sijaj pritegne oči? Kakor kokošja jajca so, ki jih je umetnik obarval z žafranom. Na vrtu so bili tudi vsakršni drugi sadeži in dišavnice, zelenje in dišeče rastline: jasmin, cvetovi kane, poper, narda z vonjem po ambri, vrtnice vseh vrst, trpotec, mirta in vse mogoče dišavnice. Ta vrt je bil za vsakogar, ki ga je videl, resnično kakor košček raja. Če je vanj vstopil bolnik, je iz njega odšel kakor razjarjen lev. Jezik ga ni mogel opisati, toliko čudes in nenavadnih reči je bilo v njem, kakršne najdeš samo v raju. In kako ne bi bilo tako, ko pa je bilo njegovemu vratarju ime Ridvan? A vendar je bila med obema krajema neznanska razlika. Ko so si trgovski sinovi ogledali vrt in se po njem sprehodili, so sedli v eno njegovih odprtih dvoran, Nur ad Dina pa posadili na sredino ivana. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 866. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so trgovski sinovi, ko so sedli v odprto dvorano, Nur ad Dina posadili na sredino ivana, na pregrinjalo iz okrašenega usnja. Naslonil se je na blazino, polnjeno z nojevim perjem in prevlečeno z zaobljeno prevleko iz veveričjega krzna. Nato so mu podali pahljačo iz nojevega perja, na kateri sta bila zapisana ta dva verza:

Pahljača z dišečo sapico spominja na sladke ure blaženosti. Vsak trenutek prinaša svoj prijetni vonj obrazu plemenitega, velikodušnega mladeniča. Mladeniči so nato odložili turbane in vrhnja oblačila ter sedli, se pogovarjali, se zabavali in si podajali besedo. Vsak izmed njih je občudoval Nur ad Dina in se oziral po njegovem lepem obrazu. Ko so tako prijetno posedeli kakšno uro, je prišel suženj in na glavi prinesel pojedino v porcelanastih in kristalnih posodah. Eden trgovskih sinov jo je namreč pred odhodom na vrt naročil domačim. Na njej je bilo vse, kar hodi, leti in plava po morjih: stepske kokoške, prepelice in mladi golobi, jagnjetina ter najokusnejše ribe. Ko so pojedino postavili mednje, so pristopili in jedli, dokler niso bili siti. Nato so vstali od jedi in si umili roke s čisto vodo in milom, odišavljenim z mošusom. Zatem so si jih obrisali z brisačami, tkanimi iz svile in zlatih niti. Nur ad Dinu so ponudili brisačo, izvezeno z rdečim zlatom, in z njo si je obrisal roke. Prinesli so kavo in vsak je popil, kolikor je želel. Nato so sedli k pogovoru. Tedaj je vrtni oskrbnik odšel in se vrnil s košaro, polno vrtnic. Rekel je: »Kaj pravite na dišeče cvetje, gospodje?« Eden trgovskih sinov je odvrnil: »Nič ni narobe z njim, še posebej z vrtnico, ki je ni mogoče zavrniti.« Vrtnar je rekel: »Res je, toda pri nas je navada, da vrtnice dajemo le v zameno za veselo druženje. Kdor jo hoče dobiti, naj pove nekaj verzov, primernih tej priložnosti.« Trgovskih sinov je bilo deset. Eden izmed njih je rekel: »Prav, daj mi jih in zapel ti bom nekaj verzov, primernih tej priložnosti.« Vrtnar mu je podal šopek vrtnic, mladenič pa ga je vzel in zapel:

Vrtnica ima pri meni posebno mesto, saj se je nikoli ne naveličam. Vse dišeče cvetje je vojska, ona pa njen veličastni poveljnik. Ko je ni, se ponašajo in prevzemajo, ko pride, pa se ponižno uklonijo. Nato je drugemu podal šopek vrtnic. Ta ga je vzel in zapel ta dva verza:

Vzemi, gospod moj, vrtnico, na katere dih te spominja mošus. Kakor lepotica je, ki jo zagleda ljubimec, ona pa si z rokavi zakrije glavo. Nato je tretjemu podal šopek vrtnic. Ta ga je vzel in zapel ta dva verza:

Dragocena vrtnica, njen pogled razveseli srce, njen vonj je kakor najprijetnejše kadilo. Veja jo je radostno objela s svojimi listi kakor poljub na usta, ki se ne odmaknejo. Nato je četrtemu podal šopek vrtnic. Ta ga je vzel in zapel ta dva verza:

Ali ne vidiš rožnega grma, na čigar vejicah so se razprla čudesa? Kakor rubini so, ki jih obdaja krizolit z nekaj zlata v svoji sredini. Nato je petemu podal šopek vrtnic. Ta ga je vzel in zapel ta dva verza:

Krizolitne vejice so se obložile, njihovi sadeži pa so palice čistega zlata. Kaplje, ki padajo z njihovih listov, so kakor solze, ki jih točijo utrujene veke. Nato je šestemu podal šopek vrtnic. Ta ga je vzel in zapel ta dva verza:

O vrtnica, v kateri se je združila čudovita lepota in v katero je Bog položil nežnost svojih skrivnosti! Kakor lice ljubljene je, na katero je hrepeneči ljubimec ob srečanju položil dinar. Nato je sedmemu podal šopek vrtnic. Ta ga je vzel in zapel ta dva verza:

Vprašal sem vrtnico: »Zakaj tvoji trni ranijo vsakogar, ki se jih dotakne?« Odgovorila mi je: »Dišeče cvetlice so moja vojska, jaz sem njihov sultan in trni so moje orožje.« Nato je osmemu podal šopek vrtnic. Ta ga je vzel in zapel ta dva verza:

Naj Bog varuje vrtnico, ki se je razcvetela rumena, sijoča in sveža kakor zlato! In lepe veje, ki so jo rodile in zdaj nosijo drobna sonca. Nato je devetemu podal šopek vrtnic. Ta ga je vzel in zapel ta dva verza:

Grmi rumenih vrtnic so v srcu vsakega zaljubljenca vzbudili radost. Kako čudovito drevo: napojili so ga s srebrno vodo, pa je obrodilo zlato! Nato je desetemu podal šopek vrtnic. Ta ga je vzel in zapel ta dva verza:

Ali ne vidiš vojske vrtnic, ki se ponaša z rumenimi in rdečimi cvetovi? Skupaj z njenimi trni sem jo primerjal s smaragdnimi ostmi v zlatem ščitu. Ko so vsi držali vrtnice v rokah, je vrtnar prinesel vinsko postrežbo. Mednje je postavil pladenj, okrašen z rdečim zlatom, in zapel ta dva verza:

Zora je zaklicala s svojim sijajem: nalij starega vina, ki preudarnega spremeni v norca! Zaradi njegove nežnosti in bistrine ne vem: ali ga vidiš v čaši ali je čaša v njem? Vrtni oskrbnik je nato napolnil čašo in jo izpil. Čaša je krožila, dokler ni prišla do Nur ad Dina, sina trgovca Tadž ad Dina. Oskrbnik jo je napolnil in mu jo podal. Nur ad Din je rekel: »Saj veš, da tega ne poznam in še nikoli nisem pil. V tem je velik greh in vsemogočni Gospod je to v svoji Knjigi prepovedal.« Vrtni oskrbnik je odvrnil: »Gospod Nur ad Din, če se pitju odrekaš zgolj zaradi greha, vedi, da je Bog, slavljen in vzvišen, velikodušen in prizanesljiv, odpuščajoč in usmiljen. Odpušča velike grehe in njegovo usmiljenje obsega vse. Naj se Bog usmili pesnika, ki je dejal:

Bodi, kakršen hočeš, kajti Bog je velikodušen, in nič hudega ti ne bo, če grešiš. Le dveh stvari se nikdar ne dotakni: da bi Bogu pripisoval družabnike in da bi škodoval ljudem.« Nato je eden trgovskih sinov rekel: »Pri mojem življenju te prosim, gospod Nur ad Din, izpij to čašo!« Drug mladenič je pristopil in ga rotil s prisego pri ločitvi od žene, tretji pa je vstal in obstal pred njim. Nur ad Dina je postalo sram; vzel je čašo iz oskrbnikovih rok in srknil požirek, nato pa ga izpljunil ter rekel: »To je grenko.« Mladi vrtni oskrbnik mu je dejal: »Gospod Nur ad Din, če ne bi bilo grenko, ne bi imelo toliko koristi. Ali ne veš, da se človeku vsaka sladka stvar, ki jo jemlje kot zdravilo, zdi grenka? In da ima to vino številne koristi? Med drugim pomaga prebaviti hrano, odganja skrbi in žalost, prežene vetrove in zbistri kri, polepša polt in poživi telo, opogumi strahopetca in moškemu okrepi moč za ljubljenje. Če bi našteli vse njegove koristi, bi se naša razlaga silno zavlekla. Neki pesnik je dejal:

Pili smo, Božje odpuščanje pa nas je obdajalo z vseh strani, in s srkanjem iz čaše sem zdravil svoje bolezni. Čeprav poznam njegov greh, me k vinu ni zvabilo nič drugega kot Njegove besede: V njem je korist za ljudi.« Vrtni oskrbnik je tedaj pri priči vstal, odprl eno izmed stranskih sob v ivanu in iz nje prinesel stožec prečiščenega sladkorja. Odlomil je velik kos, ga položil Nur ad Dinu v čašo in rekel: »Gospod moj, če si se bal piti vino zaradi njegove grenkobe, ga zdaj popij, kajti postalo je sladko.« Nur ad Din je vzel čašo in jo izpil. Nato jo je napolnil eden trgovskih sinov in rekel: »Gospod Nur ad Din, tvoj suženj sem.« Drugi je dejal: »Tvoj služabnik sem.« Tretji je vstal in rekel: »Meni na ljubo.« Četrti je vstal in rekel: »Pri Bogu te prosim, gospod Nur ad Din, izpolni mi to željo.« Deset trgovskih sinov je tako dolgo prigovarjalo Nur ad Dinu, da so mu dali izpiti deset čaš, vsak po eno. Njegova notranjost pa je bila še nedotaknjena, saj v življenju vse do tiste ure ni okusil vina. Vino mu je stopilo v glavo in pijanost ga je prevzela. Vzdignil se je na noge, jezik se mu je zapletal in govor mu je postal nerazločen. Rekel je: »Druščina moja, pri Bogu, lepi ste, vaše besede so lepe in vaš kraj je lep, manjka mu le prijetna glasba. Pijačo brez glasbe je bolje pustiti kakor piti, kakor je pesnik dejal v teh dveh verzih:

Podajaj čašo starim in mladim ter jo sprejmi iz roke sijoče lune. Ne pij brez glasbe in veselja, saj sem videl, da celo konji pijejo ob žvižganju.« Tedaj je mladenič, ki je skrbel za vrt, vstal, zajahal eno izmed mul trgovskih sinov in odšel. Vrnil se je z egiptovsko deklico, ki je bila kakor nežna tolšča, kakor čisto srebro, kakor dinar na pladnju ali gazela v divjini. Njen obraz je spravljal v zadrego sijoče sonce, imela je slavčje oči, obrvi kakor ukrivljena loka, rožnata lica, biserne zobe, sladkorne ustnice in zaspane poglede. Njene prsi so bile slonokoščene, trebuh vitek, kožne gube mehko zložene, zadnjica kakor polnjeni blazini, stegna kakor sirski stebri, med njima pa nekaj kakor mošnjiček v zloženem svežnju. O njej so bili zloženi ti verzi:

Če bi se pokazala malikovalcem, bi v njenem obrazu namesto svojih malikov videli boga. Če bi se menihu zasvetila na vzhodu, bi zapustil vzhodno pot in sledil zahodu. Če bi pljunila v morje, čeprav je morje slano, bi njegova voda od njene sline postala sladka. Drugi je zložil te verze:

Lepša od polne lune se je prikazala, s temno obrobljenimi očmi, kakor gazela, ki je ujela levje mladiče. Noči so iz njenih kit nad njo razpele šotor iz las, ki ni pritrjen s klini. Ogenj vrtnic na njenih licih se ni razplamtel drugje kakor v srcih in jetrih, ki so se stopila. Če bi jo videle lepotice tega časa, bi se pred njo postavile na glavo in rekle: »Prednost ima tista, ki se je prva pokazala.« In kako lepo je dejal neki pesnik:

Tri stvari so ji preprečile, da bi nas obiskala, iz strahu pred stražarjem in srditim zavistnežem: svetloba čela, šepet nakita in dišeča ambra, ki jo skriva njeno telo. Recimo, da si čelo zakrije z robom rokava in nakit sname — kaj pa naj stori z vonjem potu? Deklica je bila kakor polna luna, ko vzide štirinajsto noč. Nosila je modro obleko in zeleno tančico nad svetlim čelom; osupljala je razum in begala modrece. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila 867. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da jim je vrtni oskrbnik pripeljal deklico, za katero smo povedali, da je bila prelepa, vitka in skladne postave, kakor da bi pesnik prav njo imel v mislih, ko je dejal:

Prišla je v modri, lazurni obleki, barve neba. In v tej obleki sem v njej jasno uzrl poletno luno v zimskih nočeh. Kako lepe in mojstrske so besede drugega pesnika:

Prišla je zastrta in rekel sem ji: »Razkrij svoj obraz, to sijočo, svetlo luno.« Dejala je: »Bojim se sramote.« Odvrnil sem: »Nehaj, ne pusti, da te begajo nezgode dni.« Dvignila je tančico lepote s svojih lic in kristali so se usuli na dragulje. Od ljubezni sem jo skoraj hotel ubiti, da bi bila moja nasprotnica ob vstajenju. Bila bi prva ljubimca, ki bi se na sodni dan pravdala pred največjim Gospodom. In rekel bi: »Podaljšaj najino čakanje na sodbo, da bom dlje gledal ljubljeno.« Mladi vrtni oskrbnik je tedaj deklici rekel: »Vedi, gospa vseh lepotic in vseh sijočih zvezd, da smo te povabili sem samo zato, da bi delala družbo temu ljubkemu mladeniču, gospodu Nur ad Dinu, ki je danes prvič prišel k nam.« Deklica mu je odvrnila: »Ko bi mi le prej povedal, da bi prinesla tisto, kar imam doma.« Rekel ji je: »Gospa moja, šel bom in ti to prinesel.« Deklica je rekla: »Stori, kakor se ti zdi.« »Daj mi znamenje,« jo je prosil. Dala mu je robec in hitro je odšel. Kakšno uro ga ni bilo, nato pa se je vrnil z zeleno vrečo iz svilnatega atlasa z dvema zlatima okrasoma. Deklica jo je vzela, razvezala in stresla; iz nje je padlo dvaintrideset kosov lesa. Sestavila jih je drugega v drugega, zatič v odprtino in odprtino na zatič, razgalila zapestji in jih uredila, da je nastala gladko obdelana lutnja, izdelek indijskih rok. Nato se je sklonila nadnjo kakor mati nad otroka in jo požgečkala s konicami prstov. Lutnja je zastokala in zazvenela, zahrepenela po svojih nekdanjih krajih. Spomnila se je voda, ki so jo napajale, zemlje, iz katere je vzklila in v kateri je zrasla, tesarjev, ki so jo razrezali, pleskarjev, ki so jo premazali, trgovcev, ki so jo pripeljali, in ladij, ki so jo nosile. Zavpila je in zakričala, naštela svoje gorje in zajokala. Bilo je, kakor da jo je deklica o vsem tem vprašala, lutnja pa ji je s svojim glasom odgovorila v teh verzih:

Nekoč sem bila veja, dom slavcev, z njimi sem se od radosti zibala, ko je bilo moje vejevje zeleno. Nad menoj so tožili in naučila sem se njihove tožbe, zato je moja skrivnost postala glasna. Tisti, ki me je posekal, me je brez krivde vrgel na tla in me spremenil v vitko lutnjo, kakršno vidite. Kdor me udarja s prsti, pripoveduje, da sem med ljudmi umorjena žrtev, ki potrpežljivo trpi. Zato vsak družabnik ob čaši, ko zasliši mojo tožbo, izgubi glavo in se opije. Gospod je njihova srca napolnil z nežnostjo do mene in zdaj me držijo visoko ob prsih. Mojo postavo objema vsaka, ki prekaša druge v lepoti, vsaka gazela zaspanih oči in temnih zenic. Naj nas vsemogočni Bog nikdar ne loči in naj noben ljubljeni ne živi zavrnjen in zapuščen! Deklica je nato za kratek čas utihnila. Zatem je vzela lutnjo v naročje, se sklonila nadnjo kakor mati nad otroka in nanjo zaigrala več napevov. Potem se je vrnila k prvemu in zapela te verze:

Ko bi se nagnili k zaljubljencu ali ga obiskali, bi mu odložili bremena hrepenenja. Slavec se na veji prepira z njo, kakor ljubimec, ki ga je dom odnesel daleč proč. Vstani in se zdrami, saj so noči srečanja obsijane z luno, kakor zore, ko se razkropljeni spet združijo. Danes nas naši zavistneži ne opazijo in strune nas vabijo k užitkom. Ali ne vidiš četverice, zbrane pred očmi: mirte, vrtnic, levkoj in cvetov? Danes pa se je pred očmi zbrala še četverica: zaljubljenec, ljubljena, pijača in dinar. Zato si vzemi svoj delež na tem svetu, kajti njegovo veselje mine, ostanejo pa pripovedi in zgodbe. Ko je Nur ad Din iz dekličinih ust slišal te verze, jo je pogledal z očmi ljubezni in od silnega hrepenenja po njej skoraj ni več obvladoval samega sebe. Tudi z njo je bilo tako: ozrla se je po vseh navzočih trgovskih sinovih in po Nur ad Dinu ter ga videla med njimi kakor luno med zvezdami. Njegov glas je bil nežen, vedenje očarljivo, postava popolna in skladna, ves je žarel od lepote. Bil je prijetnejši od sapice in nežnejši od vode Tasnima, kakor je bilo o njem rečeno v teh verzih:

Prisegam pri njegovih licih in nasmejanih ustnicah, pri puščicah, ki jih je prepojil s svojo čarobnostjo, pri prožnem telesu in ostih njegovih pogledov, pri belini njegovega čela in črnini las, pri obrvi, ki je mojim očem odrekla spanec in me podjarmila s svojimi prepovedmi in ukazi, pri škorpijonih kodrov, ki jih je spustil s senc, da bi s svojo odtujenostjo pomoril zaljubljence, pri vrtnicah njegovih lic in mirti puha ob njih, pri ahatu ustnic in biserih zob, pri veji njegove postave, ki rodi granatni jabolki, bleščeči se mu na prsih, pri njegovih bokih, podobnih Marsu v gibanju in mirovanju, pri vitkosti njegovega pasu, pri svili njegovega oblačila in lahkotnosti njegovega bitja, pri vsej lepoti, ki jo nosi v sebi: iz njegovega diha se širi omamen vonj, veter pa si od njegove dišave sposoja svojo sladkost. Še sijoče sonce zaostaja za njim in lunin krajec je le odrezek njegovega nohta. Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto oseminšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je bil Nur ad Din, ko je slišal besede in pesem tistega dekleta, očaran nad njenimi verzi. Od pijanosti se je že zibal, zato jo je začel hvaliti in govoriti: ‘Igralka na lutnjo nas je zazibala v omami vinske pijanosti; njene strune so nam rekle: Bog nam je dal glas.’ Ko je Nur ad Din izgovoril te besede in zapel te verze, ga je dekle pogledalo z očmi, polnimi ljubezni, in njena strast in naklonjenost do njega sta še narasli. Vzkliknila je od začudenja nad njegovo lepoto in očarljivostjo, nad vitkostjo in skladnostjo njegove postave. Ni se mogla več obvladati, znova je objela lutnjo in zapela:

‘Očita mi, da ga gledam, in se me ogiba, čeprav je moja duša v njegovih rokah. Odganja me, a ve, kaj nosim v srcu, kakor da bi mu to razodel sam Bog. Njegovo podobo sem si narisala sredi dlani in svojim očem rekla: Oprite se nanjo. Moje oči ne vidijo nikogar, ki bi ga nadomestil, in moje srce ob njem ne najde potrpljenja. O srce, iztrgala sem te iz prsi, saj si v sovražnosti njegov pravi otrok. Kadar ti rečem: Srce, potolaži se, mi odvrneš: Kako si zoprna!’ Ko je dekle odpelo te verze, je bil Nur ad Din osupel nad lepoto njene pesmi, zgovornostjo njenih besed, sladkostjo izraza in spretnostjo jezika. Od silne ljubezni, hrepenenja in strasti je izgubil pamet; niti za hip ni mogel več zdržati brez nje. Nagnil se je k njej in jo stisnil na prsi, ona pa se je privila k njemu in se mu vsa predala. Poljubila ga je med očmi, on pa je objel njeno telo in jo poljubil na usta. Njuna poljuba sta se prepletala kakor kljuna golobov, ko drug drugemu podajajo hrano. Obrnila se je k njemu in mu vrnila prav takšne poljube. Navzoče je prevzelo navdušenje in vstali so na noge. Nur ad Dina je postalo sram in umaknil je roko z nje. Nato je vzela lutnjo in nanjo zaigrala več različnih napevov, se vrnila k prvemu in zapela:

‘Mesec je, ki izpod vek izvleče meče, kadar se jezno obrne, in se posmehuje gazeli, kadar pogleda. Kralj je, njegova čudovita lepota pa njegova vojska; ko se spopade, je njegova postava kakor sulica. Ko bi bilo v njegovem srcu toliko nežnosti kot v njegovem pasu, nikdar ne bi bil krivičen do zaljubljenca in mu ne bi prizadel gorja. O trdo srce in nežni pas, zakaj se ne preselita vsak na mesto drugega? Ti, ki mi očitaš ljubezen do njega, raje me opraviči: ob njegovi lepoti tebi pripada življenje, meni pa poguba.’ Ko je Nur ad Din slišal lepoto njenih besed in čudovito skladnost njenih verzov, se je od zanosa nagnil k njej in od silnega občudovanja ni mogel več brzdati svojih misli. Nato je zapel:

‘Zdela se mi je kakor dopoldansko sonce, a naj je bila podoba še tako varljiva, njegov plamen mi žge srce. Kaj bi jo stalo, če bi nam namignila s konicami prstov in nas pozdravila z drobno kretnjo? Moj grajalec je uzrl njen obraz in, ves izgubljen v njeni lepoti, ki presega samo lepoto, dejal: Je to tista, za katero koprniš od ljubezni? Potem si opravičen. Odvrnil sem: To je ona, ki me je nalašč zadela s puščico pogleda in se ni usmilila moje stiske, ponižanja, zlomljenosti in tujstva. Tako sem ostal brez srca, zasužnjen ljubezni, in ves dan ter vso noč tožim in jočem.’ Ko je Nur ad Din končal pesem, je dekle občudovalo njegovo zgovornost in tenkočutnost. Vzela je lutnjo, s prefinjenimi gibi zaigrala nanjo, ponovila vse napeve in nato zapela:

‘Pri življenju tvojega obraza, o življenje duš, nikdar se ne bom odvrnila od tebe, naj obupam ali ne. Če si do mene hladen, me tvoja podoba še obiskuje; če izgineš izpred mojih oči, me spomin nate tolaži. Ti, ki mojim očem puščaš samoto, veš, da nikdar nisem našla utehe drugje kot v ljubezni do tebe. Tvoji lici sta iz vrtnic, tvoja slina je vino; zakaj mi ga ne bi naklonil na tem srečanju?’ Nur ad Dina je petje tega dekleta tedaj navdalo z neizmernim zanosom in občudovanjem. Na njeno pesem ji je odgovoril s temi verzi:

‘V mraku je razkrila svoj sončni obraz le zato, da bi zasenčila polno luno na obzorju. In kadar se je jutranjim očem pokazal pramen nad njenim čelom, sem njeno prečo varoval s suro o svitu. Iz nepretrganega toka mojih solz črpaj in po najkrajši poti pripoveduj zgodbo o ljubezni. Kolikokrat sem lokostrelki rekel: Počasi s svojimi puščicami, srce mi trepeta od strahu. Če moje solze izvirajo iz Nila, tvoja naklonjenost izvira iz prilizovanja. Rekla je: Daj mi vse svoje imetje. Rekel sem: Vzemi ga. Rekla je: Pa tudi svoj spanec. Rekel sem: Vzemi ga iz mojih oči.’ Ko je dekle slišalo Nur ad Dinove besede in njegovo prelepo zgovornost, ji je srce vztrepetalo in razum obstal od začudenja. Povsem je osvojil njeno srce, zato ga je stisnila na prsi in ga začela poljubljati kakor golob, ki svojemu paru podaja hrano. Tudi on ji je vračal poljub za poljubom, vendar gre prvenstvo tistemu, ki začne. Ko je nehala poljubljati, je vzela lutnjo in zapela:

‘Gorje mi, gorje zaradi očitkov mojega grajalca! Naj se pritožim nad njim ali njemu potožim o svojem nemiru? Ti, ki se me ogibaš, nisem si mislila, da bom v ljubezni do tebe trpela ponižanje, ko pa si moj. Zaljubljence sem grajala zaradi njihovega koprnenja, zaradi tebe pa sem tvojim grajalcem razgalila lastno ponižnost. Včeraj sem obsojala tiste, ki ljubijo, danes opravičujem vsakega nesrečnega zaljubljenca. In kadar me zaradi ločitve od tebe doleti stiska, kličem Boga s tvojim imenom, o Ali!’ Ko je dekle končalo svojo pesem, je zapelo še ta dva verza:

‘Zaljubljenci pravijo: Če nam ne da piti svoje sline in sladkega nektarja svojih ust, bomo poklicali Gospoda vseh svetov in uslišal nas bo; vsi bomo klicali njegovo ime: O Ali!’ Ko je Nur ad Din slišal te besede in skladne verze, se je začudil njeni zgovornosti in se ji zahvalil za očarljivo umetelnost. Ko je dekle slišalo njegovo hvalo, je pri priči vstalo, sleklo vsa oblačila in snelo ves nakit, ki ga je nosilo. Ko se je vsega tega osvobodilo, je pokleknilo, ga poljubilo med očmi in na lepotni piki na obeh licih ter mu vse podarilo. Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto devetinšestdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je dekle Nur ad Dinu podarilo vse, kar je nosilo, in mu reklo: ‘Vedi, ljubljenec mojega srca, darilo je tolikšno, kolikor zmore darovalec.’ Nur ad Din je darilo sprejel, nato pa ji ga vrnil in jo poljubil na usta, lica in oči. Ko se je vse to končalo — večen pa je le Živi, ki vse vzdržuje in hrani pava in sovo —, je Nur ad Din vstal in se dvignil na noge. Dekle ga je vprašalo: ‘Kam greš, moj gospod?’ Odvrnil je: ‘V očetovo hišo.’ Trgovski sinovi so ga rotili, naj prenoči pri njih, vendar ni hotel. Zajahal je mulo in jezdil, dokler ni prispel v očetovo hišo. Mati mu je vstala naproti in rekla: ‘Sin moj, zakaj te ni bilo do te pozne ure? Pri Bogu, s svojo odsotnostjo si zelo vznemiril mene in očeta. Silno naju je skrbelo zate.’ Nato je stopila k njemu, da bi ga poljubila na usta, in zavohala vino. Rekla je: ‘Sin moj, kako si po molitvah in pobožnosti začel piti vino in se upirati Njemu, ki mu pripadata stvarstvo in oblast?’ Medtem ko sta se pogovarjala, je prišel oče. Nur ad Din se je vrgel na posteljo in zaspal. Oče je vprašal: ‘Kaj je z Nur ad Dinom?’ Mati mu je odgovorila: ‘Kaže, da ga je od zraka na vrtu zabolela glava.’ Oče je stopil k njemu, da bi ga povprašal o bolečini in ga pozdravil, pa je zavohal vino. Ta trgovec, ki mu je bilo ime Tadž ad Din, ni maral ljudi, ki so pili vino. Rekel mu je: ‘Gorje ti, sin moj! Je tvoja nespametnost res prišla tako daleč, da piješ vino?’ Ko je Nur ad Din slišal očetove besede, je v pijanosti dvignil roko in ga udaril. Po volji usode je udarec zadel očetovo desno oko, da mu je steklo po licu. Oče je nezavesten padel na tla in tako obležal celo uro. Poškropili so ga z rožno vodo, in ko se je zavedel, je hotel sina pretepsti, toda mati mu je to preprečila. Zato je pri ločitvi od nje prisegel, da bo sinu zjutraj zagotovo odsekal desno roko. Ko je mati slišala njegove besede, se ji je stisnilo srce in se je ustrašila za sina. Moža je še naprej mirila in mu prigovarjala, dokler ga ni premagal spanec. Počakala je, da je vzšel mesec, nato pa stopila k sinu, ki se je medtem že streznil, in rekla: ‘Nur ad Din, kaj si vendar storil očetu? Kako grdo dejanje!’ Vprašal jo je: ‘Kaj pa sem storil očetu?’ Odgovorila je: ‘Z roko si ga udaril po desnem očesu, da mu je steklo po licu. Prisegel je pri ločitvi, da ti bo zjutraj odsekal desno roko.’ Nur ad Din je obžaloval svoje dejanje, a obžalovanje mu ni moglo več koristiti. Mati mu je rekla: ‘Sin moj, obžalovanje ti nič ne pomaga. Takoj moraš vstati in pobegniti, da si rešiš življenje. Ko odideš, se skrivaj, dokler ne prideš do katerega svojih prijateljev, potem pa počakaj, kaj bo storil Bog, saj On spreminja eno stanje v drugo.’

Nato je mati odprla skrinjo z denarjem, vzela iz nje mošnjo s sto dinarji in mu rekla: ‘Sin moj, vzemi te dinarje in si z njimi pomagaj, kolikor bo treba. Ko ti jih zmanjka, mi sporoči, da ti pošljem druge. Če mi boš pisal, mi novice o sebi pošiljaj na skrivaj. Morda ti bo Bog naklonil rešitev in se boš lahko vrnil domov.’ Nato se je poslovila od njega in bridko jokala, kakor le more jokati mati. Nur ad Din je vzel mošnjo z dinarji in hotel oditi, tedaj pa je ob skrinji zagledal veliko mošnjo s tisoč dinarji, ki jo je mati tam pozabila. Vzel je tudi to, si obe privezal okoli pasu, odšel iz uličice in se še pred zoro napotil proti Bulaku.

Ko se je zdanilo in so ljudje vstali, da bi slavili edinega Kralja, ki odpira vsa vrata, ter se vsak napotili po svojih opravkih, da bi dobili delež, ki jim ga je Bog namenil, je Nur ad Din že prispel v Bulak. Hodil je po rečnem bregu in zagledal ladjo s spuščenim mostičkom, po katerem so se ljudje vkrcavali in izkrcavali. Njene privezne vrvi so bile pritrjene na kole na bregu. Zagledal je mornarje, ki so stali tam, in jih vprašal: ‘Kam potujete?’ Odgovorili so: ‘V Aleksandrijo.’ Nur ad Din jim je rekel: ‘Vzemite me s seboj.’ Odvrnili so: ‘Le pridi, dobrodošel, lepi mladenič!’ Nur ad Din se je takoj odpravil na trg ter kupil potrebno hrano za pot, ležišče in odejo. Nato se je vrnil na ladjo, ki je bila že pripravljena za odhod. Ko se je vkrcal, ni minilo veliko časa in že je odplula. Plula je, dokler ni prispela v mesto Rašid. Tam je Nur ad Din zagledal majhen čoln, namenjen v Aleksandrijo, se vkrcal nanj in prečkal zaliv. Potoval je naprej, dokler ni prispel do mostu, imenovanega Džamijev most. Stopil je iz čolna in vstopil skozi vrata, imenovana Vrata žižolovca. Bog ga je obvaroval, da ga nihče od tistih, ki so stali pri vratih, ni opazil. Nur ad Din je nadaljeval pot in vstopil v Aleksandrijo. Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto sedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Nur ad Din ob prihodu v Aleksandrijo uzrl mesto z mogočnim obzidjem in lepimi sprehajališči, prijetno za njegove prebivalce in vabljivo za vsakogar, ki bi se želel tam naseliti. Zima s svojim mrazom se je že umaknila in prišla je pomlad s svojimi vrtnicami. Cvetlice so se razcvetele, drevesa ozelenela, sadeži dozoreli in vode se razlile po strugah. Mesto je bilo lepo načrtovano in skladno sezidano, njegovi prebivalci pa vojščaki med najboljšimi ljudmi. Ko so se njegova vrata zaprla, so bili vsi v njem varni. O njem so izrekli tele verze:

‘Nekoč sem rekel prijatelju, ki je znal lepo govoriti: Opiši mi Aleksandrijo. Odvrnil je: Prelepo pristanišče, kakor ljubka usta. Vprašal sem: Pa se da v njej živeti? Rekel je: Če zapiha veter.’ Neki pesnik pa je dejal:

‘Aleksandrija je kakor usta, katerih sladkost prija. Kako lepo je druženje v njej, če ga ne zmoti vran slovesa!’ Nur ad Din je hodil po mestu, dokler ni prišel do trga mizarjev, nato do trga menjalcev denarja, zatem do trga prodajalcev suhega sadja in oreščkov, do sadnega trga in nazadnje do trga dišav. Čudil se je mestu, saj se je njegova podoba ujemala z njegovim imenom. Ko je hodil po trgu dišav, je neki starec stopil iz svoje prodajalne in ga pozdravil, nato pa ga prijel za roko ter ga odpeljal domov. Nur ad Din je zagledal lepo uličico, pometeno in poškropljeno z vodo, po kateri je vel prijeten vetrič in jo je senčilo listje dreves. V tej uličici so stale tri hiše. Na njenem koncu je bila hiša, katere temelji so trdno stali v vodi, zidovi pa segali visoko proti nebu. Prostor pred njo je bil pometen in poškropljen, obiskovalce pa je sprejemal vonj cvetlic in vetrič, kakor bi vel iz rajskih vrtov. Začetek uličice je bil pometen in poškropljen, njen konec pa tlakovan z marmorjem. Starec je odpeljal Nur ad Dina v hišo, mu ponudil nekaj hrane in jedel z njim. Ko sta končala, ga je vprašal: ‘Kdaj si prišel iz Kaira v naše mesto?’ Nur ad Din je odgovoril: ‘Oče moj, nocoj.’ Starec ga je vprašal: ‘Kako ti je ime?’ Odgovoril je: ‘Ali Nur ad Din.’ Starec je rekel: ‘Sin moj, Nur ad Din, pri trojni ločitvi prisegam, da se, dokler boš v tem mestu, ne boš ločil od mene. Pripravil ti bom prostor, kjer boš lahko prebival.’ Nur ad Din mu je rekel: ‘Gospod, povejte mi še kaj o sebi, da vas bolje spoznam.’ Starec je odgovoril: ‘Sin moj, vedi, da sem pred leti prišel v Kairo z blagom. Tam sem ga prodal in kupil drugo, pri tem pa sem potreboval tisoč dinarjev. Tvoj oče Tadž ad Din mi jih je dal, čeprav me ni poznal. Ni zahteval zadolžnice in je potrpežljivo počakal, dokler se nisem vrnil v to mesto. Tedaj sem mu jih poslal po enem svojih služabnikov in priložil še darilo. Videl sem te, ko si bil še majhen. Če bo vzvišeni Bog hotel, ti bom povrnil vsaj del dobrote, ki mi jo je izkazal tvoj oče.’

Ko je Nur ad Din slišal te besede, se je razveselil in nasmehnil. Izvlekel je mošnjo s tisoč dinarji, jo izročil starcu in rekel: ‘Vzemite to in mi shranite, dokler si ne kupim blaga, s katerim bom trgoval.’ Nur ad Din je nato nekaj dni ostal v Aleksandriji. Vsak dan si je ogledoval drugo ulico, jedel, pil, užival in se zabaval, dokler mu ni zmanjkalo stotih dinarjev, ki jih je imel za sprotne izdatke. Tedaj je šel k staremu prodajalcu dišav, da bi vzel nekaj denarja od tisočih dinarjev in ga porabil za svoje potrebe. Ker starca ni bilo v prodajalni, je sedel vanjo in čakal, da se vrne. Opazoval je trgovce in pogledoval na desno in levo. Medtem je na trg prijezdil tujec na muli, za njim pa je bilo suženjsko dekle, podobno čistemu srebru, ribi v vodnjaku ali gazeli v divjini. Njen obraz je spravljal sijoče sonce v zadrego, oči so imele babilonsko čarobnost, prsi so bile kakor slonovina, zobje biserni, trebuh raven, boki prožni in noge gladke kakor konice tolstega ovčjega repa. Njena lepota je bila popolna, postava vitka in skladna, kakor je zapisal eden tistih, ki so jo opisovali:

‘Zdi se, da je bila ustvarjena prav po tvojih željah, v vsem sijaju lepote, ne previsoka ne prenizka. Vrtnica ob njenem licu pordeči od sramu, veja ob njeni postavi se ponaša s sadom. Njen obraz je polna luna, njen dih mošus, njena postava veja; nihče med ljudmi ji ni enak. Kakor da so jo ulili iz biserne tekočine: v vsakem delu njene lepote sije mesec.’ Tujec je stopil z mule in pomagal dekletu sestopiti, nato pa poklical posrednika. Ko je ta prišel predenj, mu je rekel: ‘Vzemi to sužnjo in jo ponudi na trgu.’ Posrednik jo je vzel s seboj in odšel z njo na sredo trga. Za nekaj časa je izginil, nato pa se vrnil s stolom iz ebenovine, okrašenim z belo slonovino. Postavil ga je na tla, posedel dekle nanj in ji odgrnil tančico z obraza. Pod njo se je prikazal obraz kakor dajlamski ščit ali bleščeča zvezda. Bila je kakor polna luna, ki vzide štirinajsto noč v mesecu, njena lepota pa je jemala dih, kakor pravi pesnik:

‘Polna luna je v svoji nevednosti tekmovala z lepoto njenega obraza, pa se je umaknila potemnela in od jeze razklana. Če bi vitko drevo ban primerjali z njeno postavo, naj propadeta roki tiste, ki ga nosi za drva!’ In kako lepo je rekel pesnik:

‘Reci lepotici v pozlačeni tančici: Kaj si storila pobožnemu puščavniku? Sijaj tančice in sijaj tvojega obraza pod njo sta s svojo svetlobo porazila vojske teme. In ko moje oko pride, da bi ukradlo pogled, ga stražarji na tvojem licu zadenejo z zvezdo.’ Tedaj je posrednik vprašal trgovce: ‘Koliko ponudite za biser, ki ga je našel potapljač, in za plen, ki je ušel lovcu?’ Neki trgovec je rekel: ‘Ponujam sto dinarjev.’ Drugi je rekel: ‘Dvesto.’ Tretji: ‘Tristo.’ Trgovci so še naprej višali ponudbe, dokler cena ni dosegla devetsto petdeset dinarjev. Za sklenitev kupčije je bilo treba le še potrditi ponudbo in sprejem. Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto enainsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so trgovci višali ponudbe za sužnjo, dokler njena cena ni dosegla devetsto petdeset dinarjev. Tedaj je posrednik stopil k tujcu, njenemu gospodarju, in mu rekel: ‘Cena tvoje sužnje je dosegla devetsto petdeset dinarjev. Naj jo prodamo in ti izročimo denar?’ Tujec je vprašal: ‘Ali se ona s tem strinja? Rad bi upošteval njene želje. Na tem potovanju sem namreč zbolel in ta sužnja mi je stregla z vso skrbnostjo. Zato sem prisegel, da jo bom prodal le tistemu, ki si ga bo sama želela in izbrala. Odločitev o prodaji sem prepustil njej, zato jo vprašaj. Če reče, da se strinja, jo prodaj tistemu, ki ga želi; če reče ne, je ne prodajaj.’ Posrednik je stopil k njej in rekel: ‘Gospa vseh lepotic, vedi, da je tvoj gospodar odločitev o prodaji prepustil tebi. Tvoja cena je dosegla devetsto petdeset dinarjev. Ali dovoliš, da te prodam?’ Sužnja mu je odgovorila: ‘Preden sklenete kupčijo, mi pokaži tistega, ki me želi kupiti.’ Posrednik jo je odpeljal k enemu izmed trgovcev, zelo staremu in onemoglemu možu. Sužnja ga je nekaj časa gledala, nato pa se obrnila k posredniku in rekla: ‘Posrednik, si mar nor ali te je zapustila pamet?’ Vprašal jo je: ‘Zakaj mi to govoriš, gospa vseh lepotic?’ Odgovorila je: ‘Ali ti je pred Bogom dovoljeno prodati takšno, kot sem jaz, temu onemoglemu starcu, ki je o svoji ženi izrekel te verze:

»V svoji razvajenosti mi jezno pravi, potem ko me je povabila k nečemu, pa se ni zgodilo: Če me ne pofukaš, kakor mož pofuka svojo ženo, mi ne očitaj, če boš postal rogonosec. Tvoj kurac je tako mehak, kakor bi bil iz voska: bolj ko ga menca moja dlan, bolj mlahav postaja.« O svojem kurcu je rekel tudi:

»Imam kurca, ki iz zlobe in nesreče zaspi, vsakič ko pridem v ljubimčev objem. Kadar pa sem sam doma, si želi le zbadanja in boja.« In o svojem kurcu je rekel še:

»Imam zanikrnega kurca, nadvse neprijaznega, ki grdo ravna s tistim, ki ga časti. Ko spim, vstane, ko vstanem, spi; naj se Bog ne usmili tistega, ki se ga usmili!«’ Ko je starešina trgovcev slišal to grdo zasmehovanje, ga je popadla neizmerna jeza. Posredniku je rekel: ‘Ti najbolj nesrečni med posredniki! Na trg si nam pripeljal le zloveščo sužnjo, ki si drzne napadati mene in me zasmehovati pred trgovci!’ Posrednik jo je odpeljal stran od njega in ji rekel: ‘Gospa, ne bodi tako nevljudna. Starec, ki si ga zasmehovala, je starešina trga, njegov nadzornik in svetovalec trgovcev.’ Zasmejala se je in zapela ta dva verza:

‘Današnjim oblastnikom se spodobi, in prav to bi jim bilo treba dati: upravitelju vislice pred njegovimi vrati, tržnemu nadzorniku pa udarce s palico.’ Nato je sužnja rekla posredniku: ‘Pri Bogu, gospod, temu starcu se ne dam prodati. Prodaj me drugemu. Morda bi ga bilo pred menoj sram in bi me prodal naprej, tako da bi me premetavali iz rok v roke. Ne spodobi se, da si dostojanstvo umažem s takšnim ponižanjem. Veš, da je odločitev o moji prodaji prepuščena meni.’ Posrednik je odgovoril: ‘Slišim in ubogam.’ Nato jo je odpeljal k enemu velikih trgovcev. Ko sta prišla do njega, ji je rekel: ‘Gospa, naj te za devetsto petdeset dinarjev prodam temu gospodu Šarif ad Dinu?’ Sužnja ga je pogledala in videla, da je tudi on starec, le da ima pobarvano brado. Posredniku je rekla: ‘Si nor ali si izgubil pamet, da me hočeš prodati temu iztrošenemu starcu? Sem mar snop slabega prediva ali razcapana cunja, da me vodiš od enega starca do drugega? Oba sta kakor zid, ki se bo vsak hip zrušil, ali kakor demon, ki ga je strmoglavila zvezda. O prvem že njegova podoba govori z besedami pesnika:

»Prosil sem jo za poljub na usta, pa je rekla: Ne, pri Njem, ki je ustvaril stvari iz niča! Nikdar si nisem želela belih sivih las. Naj imam še za življenja usta napolnjena z vato?« In kako lepo je rekel pesnik:

»Pravili so: Beli lasje so bleščeča svetloba, ki obrazu daje veličastnost in sijaj. Toda ko so se na mojem temenu pokazale prve sive proge, sem si zaželel, da nikdar ne bi ostal brez teme. Ko bi bila brada osivelega moža list njegovih dejanj na dan vstajenja, je ne bi izbral bele.« Še lepše je rekel drug pesnik:

»Na mojo glavo je prišel nevljuden gost; meč bi z mojimi lasmi ravnal lepše od njega. Proč, naj izgineš, belina, v kateri ni nič svetlega! V mojih očeh si črnejša od teme.« Drugi pa je poln napak in sumljivosti, saj je počrnil obraz starosti. Svoje sive lase je pobarval z najgršo lažjo, njegova podoba pa govori s tema verzoma:

»Rekla je: Vidim, da si si pobarval sive lase. Odvrnil sem: Pred teboj sem jih skril, o moj sluh in moj vid. Na ves glas se je zasmejala in rekla: To je pa res čudno! Prevare so se tako razmnožile, da so segle celo v lase.« In kako lepo je rekel pesnik:

»Ti, ki si sive lase barvaš na črno, da bi obdržal in si povrnil mladost, pobarvaj jih enkrat s črnino moje usode; jamčim ti, da ta barva ne bo zbledela.«’ Ko je starec s pobarvano brado slišal te besede, ga je popadla neizmerna jeza. Posredniku je rekel: ‘Ti najbolj nesrečni med posredniki! Danes si na naš trg pripeljal le predrzno sužnjo, ki žali vse po vrsti in jih zasmehuje z verzi in prostaškimi besedami!’ Nato je trgovec stopil iz svoje prodajalne in posrednika udaril po obrazu. Posrednik je vzel sužnjo in se z njo jezno umaknil. Rekel ji je: ‘Pri Bogu, še nikoli nisem videl sužnje, ki bi imela manj sramu kakor ti! Danes si meni in sebi odrekla zaslužek in zaradi tebe so me zasovražili vsi trgovci.’ Na poti ju je zagledal drug trgovec in ponudbo zanjo zvišal za deset dinarjev. Ime mu je bilo Šihab ad Din. Posrednik je vprašal sužnjo, ali dovoli prodajo, ona pa je rekla: ‘Pokaži mi ga, da ga pogledam in ga povprašam po nečem. Če ima to stvar doma, se mu dam prodati, sicer pa ne.’ Posrednik jo je pustil stati, stopil k trgovcu in mu rekel: ‘Gospod Šihab ad Din, vedi, da mi je ta sužnja rekla, da te hoče povprašati po nečem. Če imaš tisto stvar, se ti bo dala prodati. Saj si slišal, kaj je rekla tvojim tovarišem med trgovci.’ Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto dvainsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je posrednik rekel trgovcu: ‘Slišal si, kaj je ta sužnja rekla tvojim tovarišem med trgovci. Pri Bogu, bojim se jo pripeljati k tebi, da ne bi ravnala s teboj kakor s tvojimi sosedi, jaz pa bi pred teboj ostal osramočen. Če mi dovoliš, da jo pripeljem, jo bom pripeljal.’ Trgovec je rekel: ‘Pripelji mi jo.’ Posrednik je odgovoril: ‘Slišim in ubogam.’ Nato je šel po sužnjo in jo privedel k njemu. Pogledala ga je in vprašala: ‘Gospod Šihab ad Din, ali imaš doma okrogle blazine, napolnjene z odrezki veveričjega krzna?’ Odgovoril je: ‘Da, gospa vseh lepotic, doma imam deset okroglih blazin, napolnjenih z odrezki veveričjega krzna. Toda pri Bogu, kaj bi rada z njimi počela?’ Rekla je: ‘Počakala bi, da zaspiš, potem pa ti jih položila na usta in nos, dokler ne umreš.’ Nato se je obrnila k posredniku in mu rekla: ‘Ti najpodlejši med posredniki! Kot da si nor: pred kratkim si me ponujal dvema starcema, od katerih je imel vsak po dve napaki, potem pa me ponudiš gospodu Šihab ad Dinu, ki ima tri. Prva je, da je majhen, druga, da ima velik nos, tretja pa, da ima dolgo brado. O njem je neki pesnik rekel:

»Med vsemi ljudmi še nismo videli in ne slišali za nikogar, ki bi bil takšen kakor ta: brado ima dolgo en komolec, nos eno ped, visok pa je za en prst.« In neki drug pesnik je rekel:

»Minaret mošeje bi bil na njegovem obrazu kakor droben mezinec v prstanu. Ko bi svet vstopil v njegov nos, bi zemlja ostala brez ljudi.«’ Ko je trgovec Šihab ad Din slišal sužnjine besede, je stopil iz prodajalne, zgrabil posrednika za ovratnik in mu rekel: ‘Ti najbolj nesrečni med posredniki! Kako si drzneš pripeljati k nam sužnjo, ki nas drugega za drugim zmerja in zasmehuje z verzi in prostaškimi besedami?’ Posrednik jo je odpeljal stran od njega in ji rekel: ‘Pri Bogu, vse življenje opravljam ta poklic, pa še nisem videl sužnje, ki bi bila bolj nevljudna od tebe, niti zvezde, ki bi mi prinašala več nesreče kakor tvoja. Danes si mi odrekla vsak zaslužek in od tebe nisem dobil nič drugega kakor udarce po tilniku in grabljenje za ovratnik.’ Nato je s sužnjo stopil še pred trgovca, ki je imel veliko sužnjev in služabnikov, ter jo vprašal: ‘Se daš prodati temu trgovcu, gospodu Ala ad Dinu?’ Pogledala ga je in videla, da je grbav. Rekla je: ‘Ta je grbavec, o njem pa je pesnik rekel:

»Ramena ima kratka, hrbtenico dolgo, kakor demon, ki naleti na zvezdo. Zdi se, da je že okusil prvi udarec s palico in začutil drugega, pa se je ves sključil.« Drug pesnik je o njem rekel:

»Ko je eden takšnih zajahal mulo, je postal ljudem v posmeh. Smeh ga je upognil, zato se ne čudite, če se mula pod njim splaši.« In kakor je o njem rekel še neki pesnik:

»Marsikateremu grbavcu grbe še pomnožijo grdoto, da se vsem očem gnusi. Kakor suha, zakrnela veja je, ki jo je sčasoma ukrivil njen citronovec.«’ Posrednik je brž stopil k njej, jo vzel s seboj in odpeljal k drugemu trgovcu. Vprašal jo je: ‘Se daš prodati temu?’ Pogledala ga je in videla, da ima bolne, solzave oči. Rekla je: ‘Ta ima vnete oči! Kako me lahko prodaš njemu, ko pa je neki pesnik o njem rekel:

»Vnetje oči in bolezni so izčrpali celo moč njegove brade. O ljudje, pridite in poglejte to umazanijo v njegovem očesu!«’ Posrednik jo je nato odpeljal k drugemu trgovcu in jo vprašal: ‘Se daš prodati temu?’ Pogledala ga je in videla, da ima velikansko brado. Posredniku je rekla: ‘Gorje ti! Ta človek je oven, le da mu je rep zrasel iz grla. Kako me lahko prodaš njemu, ti najbolj nesrečni med posredniki? Mar nisi slišal, da ima vsak dolge brade malo pameti? Kolikor je daljša brada, toliko manj je razuma. To je med pametnimi ljudmi dobro znano, kakor je rekel neki pesnik:

»Ni moža, ki bi mu dolga brada povečala dostojanstvo, ne da bi tisto, kar mu manjka pri pameti, zraslo v dolžino njegove brade.« In kakor je rekel še drug pesnik:

»Imamo prijatelja z brado, ki mu jo je Bog brez koristi podaljšal. Kakor ena zimskih noči je: dolga, temna in mrzla.«’ Posrednik jo je vzel s seboj in se obrnil nazaj. Vprašala ga je: ‘Kam me pelješ?’ Odvrnil je: ‘K tvojemu gospodarju, tujcu. Dovolj imamo tega, kar se nam je danes zgodilo zaradi tebe. S svojo nevljudnostjo si preprečila moj in njegov zaslužek.’ Sužnja se je ozrla po trgu, pogledala na desno in levo, za seboj in predse, in po volji usode ji je pogled obstal na Nur ad Dinu Aliju iz Kaira. Videla je lepega mladeniča z gladkimi lici in vitko postavo. Star je bil štirinajst let, čudovito lep, očarljiv in ljubek, kakor polna luna, ki se prikaže štirinajsto noč v mesecu. Imel je svetlo čelo, rdeča lica, vrat kakor marmor, zobe kakor dragulje in slino, slajšo od sladkorja, kakor je rekel eden tistih, ki so ga opisovali:

‘Polne lune in gazele so se prikazale, da bi posnemale njegovo lepoto in očarljivost, pa sem jim rekel: Stojte! Počasi, gazele, ne primerjajte se z njim, in ve, lune, se ne trudite zaman.’ In kako lepo je rekel neki pesnik:

‘Vitki mladenič, zaradi čigar las in čela ljudje prehajajo iz teme v svetlobo! Ne grajajte lepotne pike na njegovem licu: vsak makov cvet ima črno pego.’ Ko je sužnja pogledala Nur ad Dina, jo je njegov pogled oropal razuma. Globoko se ji je vtisnil v misli in njeno srce se je zaljubilo vanj. Tedaj je Šahrazado dohitelo jutro in je prekinila dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila osemsto triinsedemdeseta noč,

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnji, ko je zagledala Alija Nur ad Dina, srce vzplamtelo od ljubezni do njega. Obrnila se je k posredniku in ga vprašala: ‘Ali ta mladi trgovec, ki sedi med trgovci in nosi vrhnje oblačilo iz rjavega sukna, ni ničesar primaknil k moji ceni?’ Posrednik ji je odgovoril: ‘O kraljica lepotic, ta mladenič je tujec iz Egipta. Njegov oče je eden najuglednejših trgovcev v Kairu in prekaša vse tamkajšnje trgovce in velikaše. V tem mestu je šele kratek čas in prebiva pri enem očetovih prijateljev. Glede tvoje cene pa ni rekel niti besedice, ne za več ne za manj.’ Ko je sužnja slišala posrednikove besede, je s prsta snela dragocen rubinast prstan in mu rekla: ‘Pelji me k temu lepemu mladeniču. Če me kupi, bo ta prstan tvoj v plačilo za današnji trud z nama.’ Posrednik se je razveselil in jo odpeljal k Nur ad Dinu. Ko je stopila predenj, si ga je ogledala in videla, da je kakor polna luna, saj je bil prefinjene lepote, vitkega stasa in skladne postave, kakor je o njem dejal eden tistih, ki so ga opevali:

Na njegovem licu se bistri studenec lepote, iz njegovih pogledov pa švigajo puščice. Vsak zaljubljenec se zaduši, če mu namesto bližine da piti grenčino odklanjanja. Njegovo čelo, njegova postava in moja ljubezen so popolnost v popolnosti v popolnosti. Tanka oblačila na njem so zapeta okoli vratu mlade lune. Njegove oči, njegovi znamenji in moje solze so noči v nočeh v nočeh. Njegova obrv, njegovo obličje in moje telo so krajec v krajcu v krajcu. Kadar gre mimo mene, njegove oči med zaljubljenci podajajo čašo vina. Na dan združitve mi je iz nasmejanih ust dal srkniti bistre vode in potešil mojo žejo. Ubiti me sme, moja kri mu je dovoljena: dovoljeno v dovoljenem v dovoljenem. Nato je sužnja pogledala Nur ad Dina in mu rekla: ‘Gospod moj, pri Bogu te prosim, mar nisem lepa?’ Odgovoril ji je: ‘O kraljica lepotic, ali je na svetu sploh katera lepša od tebe?’ Sužnja je rekla: ‘Zakaj so torej vsi trgovci višali mojo ceno, ti pa si molčal, niti besede nisi rekel in nisi primaknil niti enega dinarja? Kakor da ti nisem všeč, gospod moj.’ Odgovoril ji je: ‘Gospa moja, ko bi bil doma, bi te kupil za vse premoženje, ki ga imam.’ Rekla mu je: ‘Gospod moj, ne prosim te, da me kupiš proti svoji volji. Toda če bi vsaj nekoliko zvišal mojo ceno, bi razveselil moje srce, četudi me ne bi kupil. Trgovci bi potem rekli: Če ta sužnja ne bi bila lepa, egiptovski trgovec ne bi ponudil več zanjo; kajti Egipčani se spoznajo na sužnje.’ Nur ad Dina je ob njenih besedah obšla zadrega, obraz mu je pordel in vprašal je posrednika: ‘Kolikšna je zdaj cena te sužnje?’ Ta je odgovoril: ‘Devetsto petdeset dinarjev brez posredniške pristojbine; sultanovo dajatev plača prodajalec.’ Nur ad Din mu je rekel: ‘Prepusti jo meni za tisoč dinarjev skupaj s tvojo pristojbino.’ Sužnja je nemudoma stopila stran od posrednika in rekla: ‘Prodajam se temu lepemu mladeniču za tisoč dinarjev.’ Nur ad Din je obmolknil. Eden od navzočih je rekel: ‘Prodali smo mu jo.’ Drugi je dejal: ‘Zasluži si jo.’ Tretji je pristavil: ‘Preklet naj bo in preklet naj bo njegov oče, kdor viša ceno, pa ne kupi.’ Spet drugi je rekel: ‘Pri Bogu, prav drug za drugega sta.’ Preden se je Nur ad Din dobro zavedel, je posrednik že pripeljal sodnike in priče. Na list so zapisali kupoprodajno pogodbo in posrednik mu jo je izročil z besedami: ‘Prevzemi svojo sužnjo. Naj ti jo Bog blagoslovi, saj je ustvarjena samo zate, ti pa samo zanjo.’ Nato je izrekel ta dva verza:

Sreča je prišla k njemu, voljno mu sledila in za seboj vlekla vlečko svojih oblačil. Za nikogar drugega ni bila kakor zanj in on za nikogar drugega kakor zanjo. Nur ad Dina je bilo pred trgovci sram, zato je nemudoma vstal in odtehtal tisoč dinarjev, ki jih je bil zaupal v hrambo prodajalcu dišav, očetovemu prijatelju. Vzel je sužnjo in jo odpeljal v hišo, kamor ga je naselil prodajalec dišav. Ko je vstopila, je zagledala obrabljeno preprogo in staro usnjeno podlogo ter mu rekla: ‘Gospod moj, mar pri tebi nimam nobene veljave? Mar si ne zaslužim, da me odpelješ v svoj pravi dom, kjer imaš vse, kar potrebuješ? Zakaj me nisi peljal k očetu?’ Nur ad Din ji je odgovoril: ‘Pri Bogu, o kraljica lepotic, to je moj dom, v katerem prebivam. Toda hiša je last starega prodajalca dišav iz tega mesta; izpraznil jo je zame in me naselil vanjo. Saj sem ti povedal, da sem tujec in da prihajam iz Kaira.’ Sužnja mu je rekla: ‘Gospod moj, še tako skromna hiša nama bo zadoščala, dokler se ne vrneva v tvojo deželo. Toda pri Bogu te prosim, pojdi nama po pečeno meso, vino, prigrizke in sadje.’ Nur ad Din ji je odgovoril: ‘Pri Bogu, o kraljica lepotic, imel sem samo tisoč dinarjev, ki sem jih odtehtal zate. Razen tega denarja nimam ničesar. Imel sem še nekaj dirhamov, a sem jih včeraj porabil.’ Vprašala ga je: ‘Mar nimaš v tem mestu nobenega prijatelja, ki bi ti posodil petdeset dirhamov? Prinesi mi jih, pa ti bom povedala, kaj naredi z njimi.’ Odgovoril ji je: ‘Nimam drugega prijatelja kakor prodajalca dišav.’ Takoj je odšel k njemu in ga pozdravil: ‘Mir s teboj, stric.’ Ta mu je odzdravil in ga vprašal: ‘Sin moj, kaj si danes kupil za tisoč dinarjev?’ Odgovoril mu je: ‘Kupil sem sužnjo.’ Starec je rekel: ‘Sin moj, si mar nor, da si za eno samo sužnjo dal tisoč dinarjev? Le kakšnega rodu je ta sužnja?’ Nur ad Din je odgovoril: ‘Stric, frankovskega rodu je.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila osemsto štiriinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Nur ad Din staremu prodajalcu dišav rekel: ‘Frankovskega rodu je.’ Starec mu je odgovoril: ‘Vedi, sin moj, da pri nas v tem mestu najboljše frankovske sužnje stanejo sto dinarjev. Pri Bogu, sin moj, pri tej sužnji so te ogoljufali. Če ti je všeč, nocoj prespi pri njej in si poteši željo, zjutraj pa jo odpelji na trg in prodaj, četudi boš izgubil dvesto dinarjev. Misli si, da ti je denar potonil v morju ali da so te na poti oropali razbojniki.’ Nur ad Din je rekel: ‘Prav imaš, stric. Toda veš, da sem imel samo tisoč dinarjev, s katerimi sem kupil sužnjo. Nič mi ni ostalo za življenje, niti en sam dirham. Zato te prosim, da mi iz svoje dobrote in naklonjenosti posodiš petdeset dirhamov, da bom z njimi shajal do jutri. Potem bom sužnjo prodal in ti vrnil denar od kupnine.’ Starec je odgovoril: ‘Z največjim veseljem, sin moj.’ Odtehtal mu je petdeset dirhamov in rekel: ‘Sin moj, mlad si še, ta sužnja pa je lepa. Morda se ti bo srce navezalo nanjo in je ne boš mogel prodati, čeprav nimaš ničesar za preživljanje. Ko boš porabil teh petdeset dirhamov, boš prišel k meni in posodil ti bom prvič, drugič, tretjič in tako vse do desetega. Če pa prideš še potem, ti ne bom več vrnil niti predpisanega pozdrava in najino prijateljstvo s tvojim očetom bo splavalo po vodi.’ Starec mu je nato izročil petdeset dirhamov. Nur ad Din jih je vzel in prinesel sužnji. Rekla mu je: ‘Gospod moj, pojdi takoj na trg in nama za dvajset dirhamov kupi svilo petih različnih barv. Za preostalih trideset pa prinesi meso, kruh, sadje, vino in dišeče cvetje.’ Nur ad Din je odšel na trg, kupil vse, kar je zahtevala, in ji prinesel. Sužnja je nemudoma vstala, si zavihala rokave in skuhala nadvse okusno jed. Postavila jo je predenj in jedla sta skupaj, dokler se nista nasitila. Potem je prinesla vino in pila z njim. Nalivala mu je in ga zabavala, dokler se ni opil in zaspal. Tedaj je vstala, iz svoje cule vzela mošnjo iz taifskega usnja, jo odprla in iz nje potegnila dva klina. Sedla je k delu in ga opravljala, dokler ni dokončala lepega pasu. Ko ga je zgladila in očistila, ga je zavila v krpo in položila pod blazino. Nato je vstala, se slekla, legla k Nur ad Dinu in se pritisnila k njemu. Prebudil se je in ob sebi zagledal mladenko kakor čisto srebro, nežnejšo od svile in mehkejšo od tolšče ovčjega repa, opaznejšo od prapora in dragocenejšo od rdečih kamel. Bila je ravno prav visoka, s čvrstimi prsmi, obrvmi kakor loki, očmi kakor gazelje oči, lici kakor makovi cvetovi, vitkim trebuhom brez gub in popkom, v katerega bi lahko nalil unčo moringovega olja. Njeni stegni sta bili kakor blazini, napolnjeni z nojevim perjem, med njima pa je bilo nekaj, kar jeziku jemlje moč opisovanja in ob čemer se že ob sami omembi ulijejo solze. Kakor da bi imel pesnik v mislih prav njo, ko je zložil te verze:

Iz njenih las prihaja noč, iz preče v njih svita zarja; na licu ji cveti vrtnica, v slini se ji skriva vino. Njena bližina je zavetje, njena odsotnost peklenski ogenj; v ustih se ji bleščijo biseri, v obrazu sije polna luna. In kako lepo je dejal neki pesnik:

Prikazala se je kakor luna, zazibala kakor moringova veja, zadišala kakor ambra in pogledala kakor gazela. Kakor da je žalost zaljubljena v moje srce: kadar me ona zapusti, se žalost združi z njim. Njen obraz prekaša Plejade in sijaj njenega čela zasenči mlado luno. Nekdo drug je prav tako dejal:

Odgrnile so tančice kakor polne lune, zablestele kakor lunini krajci, se zazibale kakor veje in ozrle kakor gazelji mladiči. Med njimi je temnooka lepotica, ob kateri si Plejade želijo biti prah pod njenimi nogami. Nur ad Din se je nemudoma obrnil k sužnji, jo stisnil k prsim in ji posesal zgornjo ustnico, potem ko je posesal spodnjo. Zatem ji je med ustnice potisnil jezik in se povzpel nanjo. Odkril je, da je biser, ki še ni bil prevrtan, in jezdna žival, ki je še nihče ni zajahal. Vzel ji je devištvo in užil združitev z njo; med njima se je spletla ljubezen brez razveze in ločitve. Njene poljube na lice je nizal kakor kamenčke, ki padajo v vodo, njegove sunke pa je bilo primerjati z vbodi sulic v votlino divje zveri. Nur ad Din je namreč hrepenel po objemanju hurij, sesanju ustnic, razpuščanju las, stiskanju pasov, grizenju lic in vzpenjanju na prsi, ob egiptovskih gibih, jemenskem spogledovanju, abesinskem sopihanju, indijski medlosti, nubijski pohoti, podeželski neučakanosti, damietskem ječanju, zgornjeegiptovski vročici in aleksandrijski omotici. Ta sužnja je združevala vse te odlike s preobiljem lepote in ljubkosti, kakor je o njej dejal pesnik:

To je tista, na katero sem vse življenje pozabljal; naj se ne nagibam k nobeni, ki se ji ne približa. V svoji podobi je kakor polna luna: slava njenemu Stvarniku, slava njenemu Oblikovalcu! Če je moja ljubezen do nje velik greh, ne upam, da se bom kdaj spokoril. Spremenila me je v žalostnega, neprespanega, bolnega človeka, srce pa se izgublja v mislih na njene čare. Zapela je verz, ki ga pozna le mladenič, vešč pesniških rim: Hrepenenje pozna samo tisti, ki ga trpi, in ljubezensko strast samo tisti, ki jo prestaja. Nato sta Nur ad Din in sužnja v radosti in zadovoljstvu spala do jutra. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila osemsto petinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta Nur ad Din in sužnja v radosti in zadovoljstvu spala do jutra, odeta v tesno zapeta oblačila objema, varna pred nadlogami noči in dneva. Noč sta preživela v najlepšem stanju in se ob združitvi nista bala govoric, kakor je o njiju dejal odlični pesnik:

Obišči ljubljenega in pusti besede zavistneža; zavistnež ljubezni nikoli ne priskoči na pomoč. Usmiljeni ni ustvaril lepšega prizora kakor zaljubljenca na enem ležišču, objeta, odeta v oblačila zadovoljstva, z zapestjem in podlahtjo pod glavo. Kadar se srca združijo v ljubezni, ljudje zaman kujejo hladno železo. O ti, ki zaljubljencem očitaš ljubezen, mar lahko popraviš pokvarjeno srce? Če ti čas nakloni enega zvestega človeka, je to najboljši prijatelj: živi s tem edinim. Ko je prišlo jutro in se razlila svetloba, se je Nur ad Din prebudil. Videl je, da je sužnja že prinesla vodo. Oba sta se umila, on pa je opravil molitev, ki jo je dolgoval svojemu Gospodu. Nato mu je prinesla, kar je bilo pri roki za pod zob in za pijačo, in jedel je in pil. Potem je segla pod blazino, vzela pas, ki ga je naredila ponoči, in mu ga izročila z besedami: ‘Gospod moj, vzemi ta pas.’ Vprašal jo je: ‘Od kod pa ta pas?’ Odgovorila mu je: ‘Gospod moj, iz svile je, ki si jo včeraj kupil za dvajset dirhamov. Vstani, odnesi ga na trg tujih trgovcev in ga daj posredniku, naj ga ponudi naprodaj. Ne prodaj ga za manj kakor dvajset dinarjev čistega izkupička.’ Nur ad Din ji je rekel: ‘O kraljica lepotic, mar se da v eni sami noči iz nečesa, kar stane dvajset dirhamov, narediti nekaj, kar se proda za dvajset dinarjev?’ Sužnja je odgovorila: ‘Gospod moj, ne poznaš njegove vrednosti. Le odnesi ga na trg in ga daj posredniku. Ko ga bo ponudil naprodaj, boš videl, koliko je vreden.’ Nur ad Din je vzel pas in ga odnesel na trg tujih trgovcev. Izročil ga je posredniku, mu naročil, naj ga ponudi naprodaj, sam pa je sedel na klop pred neko prodajalno. Posrednik je za nekaj časa izginil, nato se je vrnil in mu rekel: ‘Gospod moj, vstani in prevzemi denar za svoj pas. Dosegel je dvajset dinarjev čistega izkupička.’ Ko je Nur ad Din slišal te besede, se je silno začudil in zatrepetal od veselja. Vstal je, da bi prevzel dvajset dinarjev, in komaj verjel svojim ušesom. Ko je prejel denar, je nemudoma odšel in zanj nakupil svile vseh mogočih barv, da bi sužnja iz vse naredila pasove. Vrnil se je domov, ji dal svilo in rekel: ‘Iz vse naredi pasove in nauči še mene, da bom delal s teboj. V vsem življenju nisem videl boljše obrti niti take, ki bi prinašala več dobička. Pri Bogu, tisočkrat boljša je od trgovanja.’ Sužnja se je zasmejala njegovim besedam in rekla: ‘Gospod moj Nur ad Din, pojdi k svojemu prijatelju, prodajalcu dišav, in si od njega izposodi trideset dirhamov. Jutri mu jih vrni od kupnine za pas skupaj s petdesetimi dirhami, ki ti jih je posodil prej.’ Nur ad Din je vstal, odšel k prijatelju in mu rekel: ‘Stric, posodi mi trideset dirhamov. Jutri ti, če bo vzvišeni Bog hotel, prinesem vseh osemdeset naenkrat.’ Stari prodajalec dišav mu je odtehtal trideset dirhamov. Nur ad Din jih je vzel, odšel na trg in zanje kupil meso, kruh, prigrizke, sadje in dišeče cvetje, kakor je storil prejšnji dan. Vse je prinesel sužnji, ki ji je bilo ime Marjam az Zunarija. Ko je vzela meso, je nemudoma vstala, pripravila izvrstno jed in jo postavila pred svojega gospodarja Nur ad Dina. Nato je pripravila še vse za pitje vina in sedla k njemu. Ona je polnila čašo in mu dajala piti, on pa jo je polnil in dajal piti njej. Ko jima je vino razigralo misli, sta jo prevzeli njegova ljubka uglajenost in nežnost njegovih besed, zato je izrekla ta dva verza:

Vitkemu mladeniču, ki me je pozdravil s čašo, zapečateno z mošusom njegovega diha, sem rekla: ‘Je iz tvojih lic iztisnjena?’ Odgovoril je: ‘Nikakor! Kdaj pa so vino stiskali iz vrtnic?’

Sužnja je še naprej popivala z Nur ad Dinom in on z njo. Podajala mu je čašo in kupo ter ga prosila, naj ji nalije in ponudi pijačo, ki odišavi dih. Kadar je položil roko nanjo, se mu je ljubko izmikala, pijanost pa je njeni lepoti dodajala nov čar. Tedaj je izrekel ta dva verza:

Vitka lepotica, ki ljubi vino, je svojemu zaljubljencu na veselem druženju rekla, medtem ko se je bal, da se ga bo naveličala: ‘Če ne boš podajal vinske čaše in mi dajal piti, te bom pustila vso noč samega.’ In zbal se je njene zamere. Tako sta nadaljevala, dokler ga ni premagala pijanost in je zaspal. Ona pa je nemudoma vstala in se po svoji navadi lotila izdelovanja pasu. Ko ga je dokončala, ga je uredila in zavila v papir. Nato je slekla oblačila in legla k njemu do jutra. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila osemsto šestinsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Marjam az Zunarija, ko je dokončala pas, tega uredila in zavila v papir, slekla oblačila in legla k Nur ad Dinu do jutra. Med njima se je zgodilo, kar se je zgodilo v združitvi. Nato je Nur ad Din vstal in opravil, kar je imel opraviti. Izročila mu je pas in rekla: ‘Odnesi ga na trg in ga prodaj za dvajset dinarjev, kakor si včeraj prodal prvega.’ Vzel ga je, odšel na trg in ga prodal za dvajset dinarjev. Nato je stopil k prodajalcu dišav, mu vrnil osemdeset dirhamov, se mu zahvalil za dobroto in molil zanj. Starec ga je vprašal: ‘Sin moj, si prodal sužnjo?’ Nur ad Din je odgovoril: ‘Kako naj prodam dušo iz svojega telesa?’ Potem mu je povedal zgodbo od začetka do konca in opisal vse, kar se mu je zgodilo. Stari prodajalec dišav se je tega tako razveselil, da bolj se ne bi mogel, in rekel: ‘Pri Bogu, sin moj, osrečil si me. Če Bog da, naj ti vedno dobro gre. Želim ti srečo zaradi ljubezni do tvojega očeta in najinega trajnega prijateljstva.’

Nato se je Nur ad Din poslovil od starega prodajalca dišav in nemudoma odšel na trg. Po svoji navadi je kupil meso, sadje, vino in vse drugo, kar je potreboval, ter prinesel sužnji. Celo leto sta Nur ad Din in sužnja preživljala ob hrani, pijači, igri, veselju, ljubezni in prijetnem druženju. Vsako noč je naredila pas, on pa ga je zjutraj prodal za dvajset dinarjev. Od tega je porabil toliko, kolikor sta potrebovala, preostanek pa dajal njej, da ga je hranila za čas potrebe. Po letu dni mu je sužnja rekla: ‘Gospod moj Nur ad Din, ko boš jutri prodal pas, mi od kupnine kupi svilo šestih različnih barv. Na misel mi je namreč prišlo, da bi ti naredila ruto za čez ramo, kakršne se še niso veselili ne sinovi trgovcev ne sinovi kraljev.’ Nur ad Din je odšel na trg, prodal pas in kupil pisano svilo, kakor mu je naročila sužnja, ter ji jo prinesel. Marjam az Zunarija je ruto izdelovala ves teden: vsako noč je po dokončanem pasu naredila še del rute, dokler je ni dokončala. Nato jo je izročila Nur ad Dinu, ki si jo je položil čez ramo in z njo hodil po trgu. Trgovci, meščani in mestni velikaši so se v vrstah ustavljali ob njem, da bi občudovali njegovo lepoto, ruto in njeno izvrstno izdelavo. Neke noči se je Nur ad Din prebudil in našel svojo sužnjo, kako bridko joče in govori te verze:

Ločitev od ljubljenega se bliža, že je tik pred vrati. Gorje ob ločitvi, gorje! Srce se mi drobi; o žalost nad nočmi, ki sva jih preživela v radosti! Zavistnež naju bo gotovo ošinil z zlim pogledom in dosegel svoj namen. Nič nama ne škodi bolj kakor zavist in oči opravljivcev in zalezovalcev. Nur ad Din jo je vprašal: ‘Gospa moja Marjam, zakaj jočeš?’ Odgovorila mu je: ‘Jočem zaradi bolečine ločitve, kajti moje srce jo je že zaslutilo.’ Rekel ji je: ‘O kraljica lepotic, kdo naju bo ločil, ko pa te ljubim bolj kakor kdorkoli drug in sem najbolj zaljubljen vate?’ Odgovorila je: ‘Moja ljubezen je še mnogo večja od tvoje. Toda zaupanje v naklonjenost noči ljudi pahne v žalost. Kako prav je imel pesnik, ki je dejal:

Zaupal si dnevom, ko so bili prijazni, in se nisi bal hudega, ki ga prinaša usoda. Noči so te pustile pri miru, pa si se pustil zavesti; prav ob njihovi jasnini se porodi motnjava. Na nebu je brez števila zvezd, a mrk doleti le sonce in luno. Koliko dreves je na zemlji, zelenih in suhih, pa mečejo kamenje samo v tista, ki rodijo sad! Mar ne vidiš, da po morski gladini plavajo mrhovine, biseri pa mirujejo na njegovem najglobljem dnu?’ Nato je rekla: ‘Gospod moj Nur ad Din, če se želiš obvarovati ločitve, se pazi nekega Franka, slepega na desno oko in šepavega na levo nogo. Star je, motnega obraza in košate brade. On bo vzrok najine ločitve. Videla sem ga priti v to mesto in mislim, da je prišel samo zato, da bi me poiskal.’ Nur ad Din ji je odgovoril: ‘O kraljica lepotic, če ga zagledam, ga bom ubil in iznakazil.’ Marjam mu je rekla: ‘Gospod moj, ne ubij ga in ne govori z njim. Ničesar mu ne prodajaj in ničesar ne kupuj od njega. Ne sklepaj z njim poslov, ne sedi z njim, ne hodi z njim in nikoli ne izmenjaj z njim niti besede. Moli k Bogu, naj naju obvaruje njegove zlobe in zvijačnosti.’ Ko je prišlo jutro, je Nur ad Din vzel pas in ga odnesel na trg. Sedel je na klop pred neko prodajalno ter se pogovarjal s sinovi trgovcev. Obšla ga je dremavica in na klopi je zaspal. Medtem ko je spal, je ravno tedaj po trgu prišel tisti Frank s sedmimi drugimi Franki. Zagledal je Nur ad Dina, ki je spal na klopi pred prodajalno, z obrazom, ovitim v ruto, katere konec je držal v roki. Frank je sedel poleg njega, prijel konec rute in ga obračal med prsti. Nekaj časa si jo je ogledoval, dokler Nur ad Din ni začutil njegove bližine in se prebudil. Ob svoji glavi je zagledal prav tistega Franka, ki mu ga je opisala sužnja, in tako silovito zavpil nanj, da ga je prestrašil. Frank ga je vprašal: ‘Zakaj kričiš na nas? Smo ti mar kaj vzeli?’ Nur ad Din mu je odgovoril: ‘Pri Bogu, prekletnik, če bi mi bil kaj vzel, bi te odpeljal k mestnemu oblastniku.’ Frank mu je rekel: ‘O musliman, pri tvoji veri in vsem, v kar veruješ, povej mi, od kod imaš to ruto.’ Nur ad Din mu je odgovoril: ‘Delo moje matere je.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila osemsto sedeminsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Nur ad Din, ko ga je Frank vprašal, kdo je izdelal ruto, odgovoril: ‘To ruto je naredila moja mati, z lastnimi rokami jo je izdelala zame.’ Frank ga je vprašal: ‘Mi jo prodaš, da ti plačam zanjo?’ Nur ad Din mu je odgovoril: ‘Pri Bogu, prekletnik, ne prodam je ne tebi ne komu drugemu. Naredila jo je samo zame in nobene druge ni izdelala.’ Frank je rekel: ‘Prodaj mi jo in takoj ti dam zanjo petsto dinarjev. Tista, ki jo je naredila, naj ti naredi drugo, še lepšo.’ Nur ad Din je odgovoril: ‘Nikoli je ne prodam, saj ji v tem mestu ni enake.’ Frank je vprašal: ‘Gospod moj, ali bi jo prodal za šeststo dinarjev čistega zlata?’ Višal je ponudbo po sto dinarjev, dokler ni prišel do devetsto. Nur ad Din mu je rekel: ‘Naj mi Bog nakloni zaslužek kako drugače. Ne prodam je niti za dva tisoč dinarjev niti za več, nikoli.’ Frank pa ga je še naprej vabil z denarjem, dokler ni za ruto ponudil tisoč dinarjev. Tedaj so mu nekateri navzoči trgovci rekli: ‘Mi smo ti prodali to ruto, zato plačaj zanjo.’ Nur ad Din je rekel: ‘Pri Bogu, ne prodam je.’ Eden izmed trgovcev mu je dejal: ‘Vedi, sin moj, da je ta ruta vredna kvečjemu sto dinarjev, pa še to, če najdeš kupca, ki si je želi. Ta Frank pa je zanjo ponudil celih tisoč dinarjev. Tvoj dobiček je devetsto dinarjev. Kakšen večji dobiček bi še rad? Svetujem ti, da ruto prodaš, vzameš tisoč dinarjev in naročiš tisti, ki jo je izdelala, naj ti naredi drugo, enako ali še lepšo. Ti pa zasluži tisoč dinarjev od tega prekletega Franka, sovražnika vere.’ Nur ad Dina je bilo pred trgovci sram, zato je Franku prodal ruto za tisoč dinarjev, ta pa mu je denar plačal na kraju samem. Nur ad Din je hotel oditi k svoji sužnji Marjam in ji sporočiti veselo novico o tem, kaj je dosegel pri Franku. Toda Frank je rekel: ‘Trgovci, zadržite Nur ad Dina, kajti nocoj ste vi in on moji gostje. Imam sodček starega rumskega vina, tolsto jagnje, sadje, prigrizke in dišeče cvetje. Nocoj nam boste delali družbo in nihče ne sme manjkati.’ Eden od trgovcev je dejal: ‘Gospod moj Nur ad Din, radi bi, da si nocoj z nami, da se bomo pogovarjali s teboj. Bodi tako dober in se nam pridruži. Vsi skupaj smo gostje tega Franka, saj je radodaren človek.’ Nato so ga rotili s prisegami pri ločitvi od svojih žena in mu na silo preprečili, da bi odšel domov. Nemudoma so vstali, zaprli prodajalne, vzeli Nur ad Dina s seboj in odšli s Frankom v prostorno, dišečo dvorano z dvema livanoma. Tam jih je posedel in prednje razgrnil nenavadno izdelan, čudovito okrašen namizni prt s podobami zmagovalca in poraženca, zaljubljenca in ljubljenega, prosilca in tistega, ki ga prosijo. Na prt je Frank postavil dragocene posode iz porcelana in kristala, vse polne izvrstnih prigrizkov, sadja in dišečega cvetja. Nato je prinesel sodček starega rumskega vina in ukazal zaklati tolsto jagnje.

Frank je zakuril ogenj, začel peči meso in z njim hraniti trgovce ter jim nalivati vino. Z mežiki jim je dajal znamenja, naj Nur ad Dina zasujejo s pijačo. Nenehno so mu nalivali, dokler se ni opil in izgubil zavest o sebi. Ko ga je Frank videl povsem pogreznjenega v pijanost, je rekel: ‘Gospod moj Nur ad Din, nocoj si nas razveselil s svojo družbo. Dobrodošel, še enkrat dobrodošel!’ Zabaval ga je z besedami, nato se mu je približal, sedel poleg njega in se nekaj časa skrivaj pogovarjal z njim. Potem mu je rekel: ‘Gospod moj Nur ad Din, mi prodaš sužnjo, ki si jo pred letom dni vpričo teh trgovcev kupil za tisoč dinarjev? Takoj ti dam zanjo pet tisoč dinarjev.’ Nur ad Din je zavrnil ponudbo, toda Frank ga je še naprej hranil in napajal ter vabil z denarjem, dokler ni za sužnjo ponudil deset tisoč dinarjev. Tedaj je Nur ad Din v svoji pijanosti pred trgovci rekel: ‘Prodajam ti jo. Prinesi deset tisoč dinarjev.’ Frank se je teh besed silno razveselil in poklical trgovce za priče. Do jutra so jedli, pili in se zabavali.

Nato je Frank zaklical svojim služabnikom: ‘Prinesite mi denar!’ Prinesli so ga in Nur ad Dinu je odštel deset tisoč dinarjev v gotovini. Rekel mu je: ‘Gospod moj Nur ad Din, prevzemi ta denar za svojo sužnjo, ki si mi jo nocoj prodal vpričo teh muslimanskih trgovcev.’ Nur ad Din mu je odgovoril: ‘Prekletnik, ničesar ti nisem prodal! Lažeš o meni in nobenih suženj nimam.’ Frank je rekel: ‘Prodal si mi svojo sužnjo in ti trgovci so priče prodaje.’ Vsi trgovci so potrdili: ‘Da, Nur ad Din, pred nami si mu prodal svojo sužnjo. Pričamo, da si mu jo prodal za deset tisoč dinarjev. Vstani, prevzemi kupnino in mu izroči sužnjo. Naj ti Bog nakloni boljšo od nje. Mar ti ni prav, Nur ad Din, da si kupil sužnjo za tisoč dinarjev, leto in pol užival v njeni lepoti in čarih, se vsak dan in vsako noč veselil njene družbe in združitve z njo, potem pa z njo zaslužil še devet tisoč dinarjev nad prvotno ceno? Vsak dan ti naredi ruto, ki jo prodaš za dvajset dinarjev, in po vsem tem zanikaš prodajo ter podcenjuješ dobiček? Kakšen dobiček bi bil večji od tega? Kakšen zaslužek boljši? Če jo ljubiš, si se je v tem času že naužil. Vzemi kupnino in kupi drugo, lepšo od nje. Ali pa te poročimo z eno svojih hčera za poročno darilo, manjše od polovice te vsote; dekle bo lepše od nje in preostali denar boš imel v rokah za trgovanje.’ Trgovci so Nur ad Dina še naprej obdelovali s prijaznimi besedami in zvijačami, dokler ni prevzel deset tisoč dinarjev kupnine za sužnjo. Frank je nemudoma pripeljal sodnike in priče, ki so mu napisali listino o nakupu sužnje z imenom Marjam az Zunarija od Nur ad Dina.

Tako je bilo z Nur ad Dinom. Marjam az Zunarija pa je ves tisti dan do sončnega zahoda čakala svojega gospodarja, nato pa od sončnega zahoda do polnoči, vendar se ni vrnil. Obupala je in začela bridko jokati. Stari prodajalec dišav jo je slišal in k njej poslal svojo ženo. Ta je vstopila, jo našla v solzah in vprašala: ‘Gospa moja, zakaj jočeš?’ Odgovorila ji je: ‘Mati moja, čakala sem svojega gospodarja Nur ad Dina, vendar ga do zdaj še ni nazaj. Bojim se, da mu je kdo nastavil past zaradi mene, da bi me prodal, in da se je ujel vanjo ter me prodal.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila osemsto oseminsedemdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Marjam az Zunarija ženi prodajalca dišav rekla: ‘Bojim se, da je kdo mojemu gospodarju zaradi mene nastavil past, da bi me prodal, in da se je ujel vanjo ter me prodal.’ Žena prodajalca dišav ji je odgovorila: ‘Gospa moja Marjam, tudi če bi tvojemu gospodarju zate ponudili toliko zlata, da bi napolnilo to dvorano, te ne bi prodal, saj vem, kako te ljubi. Morda pa so, gospa moja Marjam, prišli ljudje iz Kaira od njegove matere in jim je pripravil gostijo tam, kjer so nastanjeni. Morda mu jih je bilo nerodno pripeljati sem, ker ni dovolj prostora zanje, ali ker je njihov položaj prenizek, da bi jih vabil v hišo, ali pa je hotel pred njimi prikriti tvojo navzočnost. Zato je ostal pri njih do jutra in se bo jutri, če bo vzvišeni Bog hotel, srečno vrnil k tebi. Ne obremenjuj se s skrbjo in žalostjo, gospa moja. Zato ga nocoj ni pri tebi. Jaz pa bom to noč ostala tukaj in te kratkočasila, dokler se tvoj gospodar ne vrne.’ Žena prodajalca dišav je z besedami zabavala in tolažila Marjam, dokler ni minila vsa noč. Ko je prišlo jutro, je Marjam zagledala svojega gospodarja Nur ad Dina, ki je prihajal po uličici. Za njim je stopal Frank, okoli njega pa so bili trgovci. Ko jih je Marjam videla, so se ji zašibila kolena, obraz ji je prebledel in začela se je tresti kakor ladja sredi morja ob silovitem vetru. Žena prodajalca dišav jo je vprašala: ‘Gospa moja Marjam, zakaj se je tvoje stanje tako spremenilo? Zakaj ti je obraz prebledel in si tako oslabela?’ Sužnja ji je odgovorila: ‘Gospa moja, pri Bogu, moje srce je začutilo ločitev in dolgo odsotnost ponovnega srečanja.’ Nato je globoko vzdihnila in izrekla te verze:

Ne sprijazni se z ločitvijo, kajti njen okus je grenak. Sonce ob zahodu porumeni od bolečine ločitve, ob vzhodu pa pobeli od radosti srečanja. Nato je Marjam az Zunarija zajokala tako bridko, da bolj ne bi mogla, in se prepričala, da prihaja ločitev. Ženi prodajalca dišav je rekla: ‘Gospa moja, mar ti nisem povedala, da so mojemu gospodarju Nur ad Dinu nastavili past, da bi me prodal? Ne dvomim, da me je nocoj prodal temu Franku. Svarila sem ga pred njim, toda previdnost nič ne pomaga proti usodi. Zdaj vidiš, da sem govorila resnico.’ Medtem ko sta se pogovarjali, je prav tedaj vstopil njen gospodar Nur ad Din. Sužnja ga je pogledala in videla, da je bled, da se trese in da se mu na obrazu kažeta žalost in kesanje. Rekla mu je: ‘Gospod moj Nur ad Din, kakor kaže, si me prodal?’ Bridko je zajokal, zastokal, globoko vzdihnil in izrekel te verze:

To je usoda — kaj pomaga previdnost? Če sem se jaz zmotil, usoda se ni. Ko Bog človeku kaj nameni, pa naj ima razum, sluh in vid, mu ogluši ušesa, oslepi oči in iz njega iztrga razum, kakor izpulimo las. Šele ko nad njim izvrši svojo voljo, mu razum povrne, da bi se iz tega kaj naučil. Zato ne sprašuj, kako se je zgodilo, kar se je zgodilo: vse je določeno z Božjim sklepom in usodo. Nato se je Nur ad Din opravičil dekletu in ji rekel: »Pri Bogu, moja gospa Marjam, pero je že zapisalo, kar je Bog sklenil. Ljudje so mi nastavili past, da bi te prodal; nasedel sem jim in te prodal. Strašno sem se pregrešil nad teboj, toda morda nama bo tisti, ki je določil ločitev, naklonil tudi ponovno snidenje.« Rekla mu je: »Svarila sem te pred tem, saj sem slutila, kaj se utegne zgoditi.« Nato ga je stisnila k prsim, ga poljubila med oči in zapela te verze:

Pri ljubezni do tebe prisegam: nisem pozabila najine naklonjenosti, četudi bi mi duša od hrepenenja in ljubezni ugasnila. Vsak dan in vsako noč tožim in jočem kakor grlica, ki toži na drevesih peščenih sipin. Odkar te ni, moj ljubi, mi je življenje zagrenjeno; ko izgineš izpred mene, zame ni več snidenja. Medtem ko sta bila tako skupaj, je prednju stopil Frank in se približal, da bi gospe Marjam poljubil roke. Ona pa ga je z dlanjo udarila po licu in rekla: »Proč, prekleti! Tako dolgo si se mi plazil za petami, dokler nisi prevaral mojega gospodarja. Toda, prekleti, če bo vzvišeni Bog hotel, se bo vse dobro končalo.« Frank se je njenim besedam zasmejal, začudil nad njenim ravnanjem in se ji opravičil: »Moja gospa Marjam, kaj sem jaz kriv? Tvoj gospodar Nur ad Din te je prodal po svoji volji in brez prisile. Pri Kristusu, ko bi te ljubil, se ti ne bi odrekel; če ne bi že potešil svoje želje po tebi, te ne bi prodal. Neki pesnik je dejal:

Kdor se me je naveličal, naj kar odide od mene; če se ga še kdaj spomnim, nisem pri zdravi pameti. Svet mi vendar ni ves postal tako tesen, da bi hrepenel po človeku, ki mu ni mar zame. To dekle je bilo hči kralja Ifrandže, prostranega mesta, polnega obrti, čudes in deklet, podobnega Konstantinoplu. O njenem odhodu iz očetovega mesta se je spletla nenavadna zgodba, polna čudovitih dogodkov; povedali jo bomo po vrsti, da bo poslušalcu v veselje in užitek. Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 879. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Marjam, izdelovalka pasov, zapustila očeta in mater iz nenavadnega razloga in zaradi čudnega pripetljaja. Pri starših je odraščala v časti in razkošju. Naučila se je lepega izražanja, pisanja, računanja, jahanja in junaškega bojevanja. Obvladala je najrazličnejše obrti: vezenje, šivanje, tkanje, izdelovanje pasov in vozlanje, nanašanje zlata na srebro in srebra na zlato. Naučila se je vseh moških in ženskih rokodelskih spretnosti, tako da ji v njenem času ni bilo enake. Mogočni in vzvišeni Bog ji je naklonil toliko lepote, ljubkosti, miline in popolnosti, da je prekašala vse svoje sodobnike. Kralji otokov so pri njenem očetu prosili za njeno roko, a je vsakega snubca zavrnil. Neizmerno jo je ljubil in ni prenesel, da bi bil od nje ločen eno samo uro. Druge hčere ni imel, sinov pa je imel mnogo, vendar je bil njej bolj vdan kot vsem njim. Neko leto je tako hudo zbolela, da je bila že na robu smrti. Zaobljubila se je, da bo, če ozdravi, obiskala samostan na nekem otoku. Ta samostan so zelo častili, mu namenjali zaobljubne darove in v njem iskali blagoslov. Ko je Marjam ozdravela, je hotela izpolniti svojo zaobljubo. Njen oče, kralj Ifrandže, jo je zato na majhni ladji poslal v samostan, z njo pa nekaj hčera mestnih velikašev in plemičev, da bi ji stregli. Ko so se približali samostanu, se je prikazala ladja muslimanskih bojevnikov, ki so se bojevali na Božji poti. Zajeli so vse plemiče in dekleta na ladji ter pobrali denar in dragocenosti. Svoj plen so prodali v Kajravanu, Marjam pa je prišla v roke nekemu tujemu trgovcu. Ta tujec je bil nemočen in ni občeval z ženskami; pred nobeno žensko ni nikoli razgalil svoje golote, zato jo je vzel za služabnico. Pozneje je hudo zbolel in skoraj umrl. Bolezen se je vlekla več mesecev, Marjam pa mu je stregla z največjo skrbnostjo, dokler ga Bog ni ozdravil. Trgovec se je spominjal njenega sočutja, nežnosti in predane nege ter ji hotel povrniti njeno dobroto. Rekel ji je: ›Izreci željo, Marjam.‹ Odgovorila je: ›Moj gospodar, želim si, da me prodaš samo tistemu, ki si ga sama izberem in ga vzljubim.‹ Rekel ji je: ›Prav, to ti obljubim. Pri Bogu, Marjam, prodal te bom samo tistemu, ki ga boš hotela. Odločitev o tvoji prodaji prepuščam tebi.‹ Silno se je razveselila. Tujec ji je že prej ponudil, naj sprejme islam, in ga je sprejela. Poučil jo je o bogoslužju, in v tem času je pri njem spoznala svojo vero ter dolžnosti, ki jih je imela. Naučil jo je Koran na pamet in jo po svojih močeh poučil o verskem pravu in prerokovih izročilih. Ko jo je pripeljal v Aleksandrijo, jo je prodal tistemu, ki si ga je izbrala sama; odločitev o prodaji je prepustil njej, kakor smo že povedali. Tako jo je kupil Ali Nur ad Din, kot smo že slišali.

Tak je bil razlog, da je zapustila domovino. Njen oče, kralj Ifrandže, pa je ob novici, kaj se je zgodilo njegovi hčeri in njenemu spremstvu, doživel pravi sodni dan. Za njo je poslal ladje s plemiči, vitezi in junaškimi možmi. Preiskali so muslimanske otoke, a o njej niso izvedeli ničesar, zato so se k očetu vrnili z žalostnimi in obupnimi novicami. Oče je za njo neizmerno žaloval. Nato je za njo poslal tistega moža, ki je bil slep na desno oko in hrom na levo nogo, saj je bil njegov najvišji vezir. Bil je trdosrčen, svojeglav nasilnež, poln zvijač in prevar. Kralj mu je naročil, naj jo poišče po vseh muslimanskih deželah in jo odkupi, četudi bi moral zanjo dati ladjo, polno zlata. Prekleti mož jo je iskal po morskih otokih in vseh mestih, a o njej ni izvedel ničesar, dokler ni prišel v Aleksandrijo. Tam je poizvedoval za njo in izvedel, da je pri Nur ad Dinu Aliju Egipčanu. Z njim se mu je zgodilo, kar se je zgodilo: nastavil mu je past in jo kupil od njega, kakor smo povedali, potem ko jo je izsledil po robcu, kakršnega ni znala izdelati nobena druga. Trgovcem je dal navodila in se z njimi dogovoril, da jo bodo z zvijačo rešili. Ko je prišla v njegove roke, je nenehno jokala in tožila. Rekel ji je: ›Moja gospa Marjam, opusti to žalost in jok. Pojdi z menoj v očetovo mesto, v prestolnico svojega kraljestva, v dom svoje slave in svojo domovino, da boš spet med svojimi služabniki in pažmi. Pusti za seboj to ponižanje in življenje v tujini. Dovolj je že naporov, potovanj in denarja, ki sem jih žrtvoval zate. Že poldrugo leto potujem, se trudim in trošim denar. Tvoj oče mi je ukazal, naj te kupim, četudi za ladjo, polno zlata.‹

Nato ji je vezir kralja Ifrandže začel poljubljati noge in se pred njo poniževati. Kar naprej ji je poljubljal roke in noge, a čim bolj ji je tako izkazoval spoštovanje, tem bolj se je jezila nanj. Rekla mu je: ›Prekleti, naj ti vzvišeni Bog ne izpolni želje!‹ Tedaj so ji služabniki privedli mulo z vezenim sedlom in jo posadili nanjo. Nad njeno glavo so razpeli svileni baldahin na zlatih in srebrnih drogovih. Franki so hodili okoli nje, jo odpeljali skozi Morska vrata in jo posadili v majhen čoln. Veslali so z njo do velike ladje in jo vkrcali. Enooki vezir je tedaj vstal in ukazal mornarjem: ›Dvignite jambor!‹ Nemudoma so ga dvignili, razpeli jadra in zastave, razgrnili bombažno in laneno platno, prijeli za vesla in ladja je odplula. Marjam je ves čas gledala proti Aleksandriji, dokler ji ni izginila izpred oči. Tedaj je na skrivaj bridko zajokala.« Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 880. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Marjam, izdelovalka pasov, potem ko je ladja z vezirjem kralja Ifrandže odplula, gledala proti Aleksandriji, dokler ji ni izginila izpred oči. Jokala je, ihtela in prelivala solze ter zapela te verze:

O dom ljubljenih, ali se nam boš še kdaj vrnil? Ne vem, kaj bo storil Bog. Ladje ločitve so nas odpeljale in pohitele z nami, moje oči pa so ranjene, solze so jim izprale pogled. Ločena sem od ljubega, ki je bil cilj vseh mojih želja, ki je zdravil mojo bolezen in brisal moje bolečine. O moj Bog, namesto mene bdi nad njim, saj se pri tebi nikoli ne izgubi, kar ti je zaupano. Kadar koli se je Marjam spomnila nanj, je jokala in tožila. Plemiči so jo skušali nežno potolažiti, a njihovih besed ni hotela poslušati, saj jo je povsem prevzelo hrepenenje in ljubezenska strast. Nato je jokala, stokala in se pritoževala ter zapela te verze:

V mojem srcu ti govori jezik ljubezni in ti pripoveduje, da te ljubim. Žerjavica ljubezni mi je raztopila drobovje, moje ranjeno srce trepeta od ločitve s teboj. Kako dolgo naj še skrivam ljubezen, ki me je stopila? Veke so mi ranjene, solze pa druga drugo prehitevajo. Tako je bila Marjam ves čas potovanja nemirna in ni našla potrpljenja. Toliko o njej in enookem vezirju. Nur ad Dinu Aliju Egipčanu, sinu trgovca Tadž ad Dina, pa se je po Marjaminem vkrcanju in odhodu ves svet zazdel pretesen. Ni našel miru in ni zmogel potrpežljivosti. Odšel je v sobano, kjer sta prebivala z Marjam, in zdela se mu je črna in mračna. Zagledal je priprave, s katerimi je izdelovala pasove, in oblačila, ki jih je nosila. Stisnil jih je k prsim in zajokal; solze so mu privrele iz oči in zapel je te verze:

Se bova po tej razpršenosti še kdaj združila, po vseh vzdihih in oziranjih v prazno? Žal, kar je minilo, se ne vrača; ali bom vendar deležen snidenja z ljubljeno? Ali naju bo Bog spet združil in se bo moja ljuba spomnila zaobljub naklonjenosti? Bo tista, ki sem jo po svoji neumnosti izgubil, ohranila mojo ljubezen, spoštovala moje obljube in najino nekdanjo bližino? Po njenem odhodu sem kakor mrtev; mar bi ljubljena kdaj privolila v mojo smrt? O moja žalost — ko bi žalovanje kaj pomagalo! Od hrepenenja in vse večje bridkosti sem se že ves raztopil. Izgubljeni so dnevi najine bližine; ali mi bo čas še kdaj naklonil, kar si želim? Srce, še bolj hrepeni! Oči, prelivajte solze, naj nobena ne ostane v vas! Kako daleč je moja ljuba, kako malo potrpljenja mi je ostalo! Malo je mojih pomočnikov, velika je moja nesreča. Svojega Boga prosim, naj dopolni moje veselje z vrnitvijo ljubljene in najinim snidenjem kakor nekoč. Nato je Nur ad Din zajokal tako silno, da bolj ne bi mogel. Ozrl se je po kotih sobane in zapel ta verza:

Vidim njene sledi in se topim od hrepenenja; tam, kjer je prebivala, prelivam solze. Tistega, ki je določil najino ločitev, prosim, naj mi nekoč nakloni njeno vrnitev. Nur ad Din je nemudoma vstal, zaklenil hišna vrata in stekel k morju. Strmel je v kraj, kjer je stala ladja, ki je odpeljala Marjam. Nato je zajokal, globoko vzdihoval in zapel te verze:

Pozdravljena, brez tebe ne morem živeti, ne v bližini ne v daljavi. Vsak trenutek, vsako uro hrepenim po tebi kakor žejni po vodi. Pri tebi so moj sluh, moj razum in moj pogled; spomin nate mi je slajši od medu. O moja žalost, ko si odpotovala in te je ladja odpeljala proč od vsega, kar sem si želel! Nato je Nur ad Din tožil in jokal, stokal, hrepenel in se pritoževal ter klical: ›Marjam, Marjam! Ali sem te videl le v spanju, v zmedenih sanjah?‹ Ko je njegova bridkost narasla, je zapel te verze:

Ali te bodo moje oči po tej ločitvi še videle? Bom iz bližine tvojega doma spet slišal tvoj glas? Naju bo združila hiša, ki se je veselila najine družbe, in bova oba dočakala, kar si želiva? Kamor koli greš, vzemi nosila za moje kosti, in kjer se ustališ, me pokoplji poleg sebe. Ko bi imel dve srci, bi z enim živel, drugo, zaljubljeno, pa prepustil tvoji ljubezni. Ko bi me vprašali, kaj si želim od Boga, bi rekel: milosti Usmiljenega, nato pa tvoje naklonjenosti. Medtem ko je Nur ad Din tako jokal in klical: ›Marjam, Marjam!‹, je z neke ladje stopil starec in se mu približal. Videl ga je jokati in slišal, kako poje ta verza:

O lepa Marjam, vrni se! Iz mojih oči se ulivajo nalivi deževnih oblakov. Povprašaj tiste, ki me grajajo, in videla boš, da moje veke plavajo v bleščečih solzah. Starec mu je rekel: ›Moj sin, videti je, da jokaš za dekletom, ki je včeraj odplulo s Frankom.‹ Ko je Nur ad Din slišal starčeve besede, se je zgrudil in celo uro ležal nezavesten. Nato je prišel k sebi, zajokal z nepopisno silovitostjo in zapel te verze:

Ali smem po tolikšni ločitvi še upati na snidenje z njo, na vrnitev vse radosti najine bližine? V srcu me žgeta bolečina in hrepenenje, vznemirjajo pa me govorice obrekovalcev. Podnevi sem ves osupel in zmeden, ponoči upam, da me obišče vsaj njena podoba. Pri Bogu, niti za uro ne pozabim ljubezni; kako bi mogel, ko pa obrekovalci mojo dušo mučijo? Nežne ude ima in vitek pas, njen pogled mi v srce zabada puščice. Njena postava je kakor vitka veja bana na vrtu, njena lepota pa spravlja v zadrego sončno svetlobo. Ko se ne bi bal Boga, veličastna je njegova slava, bi tej lepotici dejal: veličastna je njena slava! Ko je starec pogledal Nur ad Dina ter videl njegovo lepoto, postavo in skladnost, slišal njegovo zgovornost ter začutil nežnost njegove zaljubljenosti, ga je zabolelo srce in usmilil se ga je. Bil je kapitan ladje, ki je plula v mesto tega dekleta, na njej pa je bilo sto trgovcev, vernih muslimanov. Rekel mu je: ›Potrpi, vse bo še dobro. Če bo slavljeni in vzvišeni Bog hotel, te pripeljem k njej.‹« Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 881. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je stari kapitan Nur ad Dinu rekel: ›Če bo vzvišeni Bog hotel, te pripeljem k njej.‹ Nur ad Din ga je vprašal: ›Kdaj odplujemo?‹ Kapitan je odgovoril: ›Čez tri dni odrinemo, srečno in varno.‹ Ko je Nur ad Din slišal kapitanove besede, se je silno razveselil in se mu zahvalil za dobroto in naklonjenost. Nato se je spomnil dni bližine in skupnega življenja s svojim dekletom, ki mu ni bilo enakega, bridko zajokal in zapel te verze:

Ali naju bo Usmiljeni spet združil? Bom dosegel cilj svojih želja, moja ljuba, ali ne? Mi bo muhasti čas naklonil tvoj obisk, da te ljubosumno zaprem pod svoje veke? Ko bi bilo snidenje s teboj naprodaj, bi ga kupil z življenjem, vendar se mi zdi še dražje od njega. Nur ad Din je nemudoma odšel na trg in nakupil živež ter potovalne potrebščine. Nato se je vrnil h kapitanu. Ko ga je ta zagledal, ga je vprašal: ›Moj sin, kaj imaš s seboj?‹ Odgovoril je: ›Svojo popotnico in vse, kar potrebujem na poti.‹ Kapitan se je njegovim besedam zasmejal in dejal: ›Moj sin, mar se odpravljaš ogledovat Steber stebrov? Do tvojega cilja je dva meseca plovbe, če bo veter ugoden in vreme lepo.‹ Starec je nato od Nur ad Dina vzel nekaj dirhamov, odšel na trg in mu nakupil vsega, kar je potreboval za pot, v zadostni količini. Napolnil mu je tudi sod sladke vode. Nur ad Din je tri dni ostal na ladji, dokler se niso trgovci pripravili, opravili svojih poslov in se vkrcali. Nato je kapitan razpel jadra in pluli so enainpetdeset dni. Zatem so jih napadli morski razbojniki, izropali ladjo in zajeli vse na njej. Odpeljali so jih v Ifrandžo ter jih privedli pred kralja. Med njimi je bil tudi Nur ad Din. Kralj je ukazal, naj jih zaprejo. Prav ko so jih od kralja odvedli v ječo, je prispela galeja, na kateri sta bila kraljična Marjam, izdelovalka pasov, in enooki vezir. Ko je galeja prispela v mesto, je vezir odšel h kralju in mu sporočil veselo novico, da se je njegova hči Marjam varno vrnila. Zadonele so slavnostne koračnice in mesto so veličastno okrasili. Kralj je s svojo vojsko in državnimi dostojanstveniki odjezdil k morju, da bi jo sprejel. Ko je ladja pristala, je njegova hči Marjam stopila na kopno. Objel jo je in jo pozdravil, ona pa njega. Privedli so ji plemenitega konja in ga je zajahala. Ko je prišla v palačo, jo je sprejela mati, jo objela in pozdravila ter jo vprašala, kako ji je bilo in ali je še vedno devica, kakor je bila pred odhodom, ali pa je že postala ženska. Marjam ji je rekla: ›Mati, kako naj človek ostane nedotaknjeno dekle, če ga v muslimanskih deželah prodajajo od trgovca do trgovca in drugi odločajo o njem? Trgovec, ki me je kupil, mi je grozil s tepežem, me posilil in mi vzel devištvo, nato pa me prodal drugemu, in ta spet drugemu.‹ Ko je mati slišala te besede, se je svetloba na njenem obrazu spremenila v temo. Nato jih je ponovila očetu. To ga je hudo prizadelo in stvar se mu je zdela strašna. Hčerino usodo je razgrnil pred dostojanstveniki in plemiči. Rekli so mu: ›O kralj, muslimani so jo oskrunili. Očisti jo lahko le obglavljenje stotih muslimanov.‹ Tedaj je ukazal, naj pripeljejo jetnike iz ječe. Vse so privedli predenj, med njimi tudi Nur ad Dina, in kralj je ukazal, naj jim odsekajo glave. Najprej so obglavili kapitana ladje, nato trgovce drugega za drugim, dokler ni ostal samo še Nur ad Din. Razparali so mu rob oblačila, mu zavezali oči, ga postavili na usnjeno preprogo za usmrtitve in mu hoteli odsekati glavo. Prav tedaj pa je h kralju pristopila starka in rekla: ›Moj gospodar, zaobljubil si se, da boš vsaki cerkvi dal pet muslimanskih jetnikov, če ti Bog vrne hčer Marjam, da bi pomagali pri delu v njej. Zdaj se je tvoja hči, gospa Marjam, vrnila k tebi, zato izpolni svojo zaobljubo.‹ Kralj ji je rekel: ›Mati, pri Kristusu in pravi veri, ostal mi je samo ta jetnik, ki ga pravkar nameravajo usmrtiti. Vzemi ga s seboj, da ti pomaga pri delu v cerkvi, dokler ne dobimo novih muslimanskih jetnikov. Tedaj ti pošljem še štiri. Ko bi prišla, preden so te jetnike obglavili, bi ti dali vse, kar bi si želela.‹ Starka se je zahvalila kralju za dobroto in mu zaželela trajne slave, dolgega življenja in blaginje. Nato je nemudoma stopila k Nur ad Dinu in ga odpeljala z usnjene preproge. Pogledala ga je in videla ljubkega, milega mladeniča nežne polti, čigar obraz je bil kakor luna, ko štirinajsto noč zasije v polnosti. Vzela ga je s seboj v cerkev in mu rekla: ›Moj sin, sleci oblačila, ki jih nosiš; primerna so le za službo pri sultanu.‹ Prinesla mu je suknjo iz črne volne, črn volnen prt in širok usnjen pas. Oblekla mu je suknjo, mu prt ovila okoli glave in ga prepasala z usnjenim pasom. Ukazala mu je, naj streže v cerkvi, in tam je delal sedem dni. Tedaj je starka prišla k njemu in rekla: ›Musliman, vzemi svoja svilena oblačila in jih obleci. Vzemi tudi teh deset dirhamov ter takoj pojdi ven, da si danes ogledaš mesto. Niti ure ne ostani tu, sicer utegneš izgubiti življenje.‹ Nur ad Din jo je vprašal: ›Mati, kaj se je zgodilo?‹ Starka je odgovorila: ›Vedi, moj sin, da bo kraljeva hči, gospa Marjam, izdelovalka pasov, zdaj prišla v cerkev. Obiskati jo želi, v njej poiskati blagoslov in darovati v zahvalo za srečno vrnitev iz muslimanskih dežel. Izpolnila bo zaobljube, ki jih je dala, če jo Kristus reši. Z njo bo štiristo deklet, vsako popolno v ljubkosti in lepoti. Med njimi bodo vezirjeva hči ter hčere emirjev in državnih dostojanstvenikov. Zdaj zdaj bodo prišle, in če te zagledajo v tej cerkvi, te utegnejo razsekati z meči.‹ Nur ad Din se je oblekel, od starke vzel deset dirhamov in odšel na trg. Sprehajal se je po mestnih ulicah, dokler ni spoznal njegovih četrti in vrat.« Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 882. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Nur ad Din, potem ko se je oblekel in od starke vzel deset dirhamov, odšel na trg. Nekaj časa ga ni bilo, in v tem času je spoznal mestne četrti. Nato se je vrnil k cerkvi in zagledal Marjam, izdelovalko pasov, hčer kralja Ifrandže, ki se je bližala cerkvi s štiristo mladimi devicami kipečih prsi, lepimi kakor lune. Med njimi so bile hči enookega vezirja ter hčere emirjev in državnih dostojanstvenikov. Marjam je hodila med njimi kakor luna med zvezdami. Ko jo je Nur ad Din zagledal, se ni mogel obvladati, temveč je iz globine srca zavpil: ›Marjam, Marjam!‹ Ko so dekleta zaslišala Nur ad Dina klicati Marjam, so planila nanj in potegnila bleščeča rezila, podobna strelam. Takoj so ga hotela ubiti. Marjam se je obrnila, ga pozorno pogledala in ga nemudoma prepoznala. Dekletom je rekla: ›Pustite tega mladeniča. Nedvomno je nor, saj so mu znamenja norosti zapisana na obrazu.‹ Ko je Nur ad Din slišal te besede gospe Marjam, si je razkril glavo, izbuljil oči, začel mahati z rokami, kriviti noge in se peniti okoli ust. Gospa Marjam je rekla: ›Mar vam nisem rekla, da je nor? Pripeljite ga k meni in se umaknite, da slišim, kaj govori. Znam arabsko in bom presodila, ali je njegovo norost mogoče ozdraviti ali ne.‹ Dekleta so ga privedla prednjo in se umaknila. Vprašala ga je: ›Si prišel sem zaradi mene, tvegal življenje in se naredil norega?‹ Nur ad Din ji je odgovoril: ›Moja gospa, mar nisi slišala pesnikovih besed:

Rekli so: zaradi ljubljene si znorel. Odgovoril sem: sladkost življenja je namenjena le norcem. Dajte mi mojo norost in tisto, zaradi katere sem znorel; če mi v moji norosti ostane zvesta, me ne grajajte. Marjam mu je rekla: ›Pri Bogu, Nur ad Din, sam si si nakopal nesrečo. Svarila sem te, še preden se je zgodilo, a nisi poslušal mojih besed, temveč si sledil svojim željam. Nisem ti govorila na podlagi razodetja, slutnje ali sanjskega videnja, temveč na podlagi tega, kar sem videla na lastne oči. Zagledala sem enookega vezirja in vedela, da je v to mesto prišel samo zato, da bi me našel.‹ Nur ad Din ji je rekel: ›Moja gospa Marjam, naj nas Bog obvaruje spodrsljaja razumnega človeka!‹ Nato so ga čustva še močneje prevzela in zapel je:

Odpusti mi prestopek človeka, ki mu je spodrsnilo; tudi služabnika lahko objame gospodarjeva velikodušnost. Grešniku za njegovo krivdo zadostuje kazen prehudega kesanja, ko kesanje nič več ne pomaga. Priznavam, storil sem, kar terja kazen; kje pa je tisto, kar terjata odpuščanje in plemenitost? Nur ad Din in gospa Marjam, izdelovalka pasov, sta si še dolgo izmenjavala očitke, predolgo, da bi vse popisali. Vsak je drugemu pripovedoval, kaj je doživel. Pela sta pesmi, solze so jima tekle po licih kakor morje in drug drugemu sta tožila o silni ljubezni, boleči samoti in hrepenenju. Nazadnje nobeden ni imel več moči za govor. Dan se je iztekel in bližala se je tema. Gospa Marjam je nosila zeleno obleko, izvezeno z rdečim zlatom in posuto z biseri ter dragulji, ki je še poudarjala njeno lepoto, ljubkost in milino. Kako lepo jo je opisal pesnik:

Prikazala se je kakor polna luna v zelenih oblačilih, z odpetimi gumbi in razpuščenimi lasmi. Vprašal sem jo: kako ti je ime? Rekla je: jaz sem tista, ki je na žerjavici ožgala srca zaljubljencev. Jaz sem belo srebro in zlato, s katerim jetnika rešijo iz težkega ujetništva. Rekel sem ji: tvoja odmaknjenost me je raztopila. Odgovorila je: meni tožiš, ko pa je moje srce iz skale? Rekel sem ji: če je tvoje srce skala, je Bog vendar že priklical bistro vodo iz skal. Ko se je znočilo, se je gospa Marjam obrnila k dekletom in jih vprašala: ›Ste zaprle vrata?‹ Odgovorile so: ›Zaprle smo jih.‹ Nato jih je odpeljala na kraj, imenovan »Kraj gospe Marije Device, Matere luči«, saj kristjani verjamejo, da tam prebivata njena duhovna navzočnost in skrivnost. Dekleta so tam iskala blagoslov in obhodila vso cerkev. Ko so končala obisk, se je gospa Marjam obrnila k njim in rekla: ›Želim sama vstopiti v ta del cerkve in v njem poiskati blagoslov. Po dolgi odsotnosti v muslimanskih deželah sem zelo hrepenela po njem. Ve pa ste svoj obisk končale, zato lahko spite, kjer želite.‹ Odgovorile so: ›Z veseljem in spoštovanjem. Stori, kar želiš.‹ Nato so se razšle po cerkvi in zaspale. Marjam je izkoristila njihovo nepazljivost in se odpravila iskat Nur ad Dina. Našla ga je v nekem kotu, kjer jo je čakal kakor na žerjavici. Ko je prišla k njemu, je vstal in ji poljubil roke. Sedla je in ga posadila k sebi. Nato je snela nakit in slekla dragocena oblačila, stisnila Nur ad Dina k prsim ter ga sprejela v svoje naročje. Predajala sta se poljubom, objemom in vzdihom ljubezenske igre ter govorila: ›Kako kratka je noč snidenja in kako dolg dan ločitve!‹ Pela sta pesnikove verze:

O noč snidenja, deviški dar časa, ti si najsvetlejša med svetlimi nočmi! Jutro si mi prinesla že ob popoldnevu; mar si bila le črtalo v očeh zore? O noč ločitve, kako dolga si! Tvoj konec se stika s tvojim začetkom kakor sklenjen obroč, ki nima roba; še vstajenje pride prej kakor tvoj konec. Medtem ko sta uživala to neizmerno sladkost in popolno srečo, je na strehi cerkve neki čeden mladenič zazvonil, da bi naznanil njihove verske obrede. O njem bi lahko rekli kakor pesnik:

Videl sem ga zvoniti in mu rekel: kdo je gazelo naučil udarjati po zvonovih? Svojo dušo pa sem vprašal: presodi, kateri udarci te bolj bolijo — udarci zvonov ali udarci ločitve?« Šeherezado pa je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 883. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da sta Marjam, izdelovalka pasov, in Nur ad Din uživala v sladkosti in radosti, dokler se ni mladi zvonar povzpel na streho cerkve in zazvonil. Tedaj je nemudoma vstala ter si nadela oblačila in nakit. Nur ad Dina je to hudo prizadelo in mu skalilo srečo. Zajokal je, prelival solze in zapel te verze:

Kar naprej sem poljubljal vrtnico svežega lica in jo strastno grizljal. Ko sva se prepustila užitku in je najin čuvaj zaspal, ko so se mu oči zaprle, so zadoneli zvonovi kakor mujezin, ki kliče k obvezni molitvi. Naglo je vstala, da se obleče, v strahu, da najin čuvaj plane na naju kakor utrinek. Rekla je: o moja želja, o vse moje hrepenenje, jutro je prišlo s svojim belim obrazom! Prisegam, ko bi mi za en dan dali oblast in bi postal sultan s trdno roko, bi porušil temelje vseh cerkva in pobil vse duhovnike na zemlji. Nato je gospa Marjam stisnila Nur ad Dina k prsim, ga poljubila na lice in ga vprašala: ›Nur ad Din, koliko dni si že v tem mestu?‹ Odgovoril je: ›Sedem dni.‹ Vprašala ga je: ›Si hodil po mestu in spoznal njegove poti, izhode in vrata na kopenski ter morski strani?‹ Rekel je: ›Da.‹ Vprašala je: ›Poznaš tudi pot do skrinje za zaobljubne darove v cerkvi?‹ Odgovoril je: ›Da.‹ Rekla mu je: ›Ker vse to poznaš, pojdi prihodnjo noč, ko mine prva tretjina noči, k skrinji za zaobljubne darove in vzemi iz nje, kolikor želiš. Nato odpri cerkvena vrata z vratci, ki vodijo k morju. Tam boš našel majhno ladjo z desetimi mornarji. Ko te bo kapitan zagledal, bo iztegnil roke proti tebi. Podaj mu roko, da te potegne na ladjo, in sedi pri njem, dokler ne pridem. Toda pazi, še enkrat ti pravim, pazi, da te tisto noč ne premaga spanec, sicer se boš kesal, ko ti kesanje ne bo več pomagalo.‹ Nato se je gospa Marjam poslovila od Nur ad Dina in nemudoma odšla. Prebudila je svoje služabnice in druga dekleta, jih zbrala ter jih odpeljala k cerkvenim vratom, na katera je potrkala. Starka je odprla. Ko je Marjam stopila ven, je zagledala služabnike in plemiče, ki so jo čakali. Privedli so ji mulo, zajahala jo je in okoli nje spustili svilene zastore. Plemiči so prijeli mulo za uzdo, dekleta so šla za njo, okoli nje pa so stopali stražniki z golimi meči. Tako so jo odpeljali do očetove palače.

Tako je bilo z Marjam az Zunarijo. Kar pa zadeva Nur ad Dina Egipčana, je ostal skrit za zaveso, za katero sta se prej skrivala z Marjam, vse do svita. Ko so se cerkvena vrata odprla in se je cerkev napolnila z ljudmi, se je pomešal mednje in stopil k starki, ki je skrbela zanjo. Vprašala ga je: »Kje si spal nocoj?« Odgovoril je: »Nekje v mestu, kakor si mi naročila.« Starka mu je rekla: »Prav si storil, sinko. Če bi bil to noč prespal v cerkvi, bi te doletela najstrašnejša smrt.« Nur ad Din ji je odgovoril: »Hvala Bogu, ki me je obvaroval zla te noči.« Nato je opravljal svoje delo v cerkvi, dokler ni minil dan in se ni spustila gosta nočna tema. Tedaj je vstal, odprl skrinjo z darovi in iz nje vzel dragulje, ki so bili lahki za prenašanje in velike vrednosti. Počakal je, da je minila prva tretjina noči, potem pa se je odpravil k stranskim vratcem, ki so vodila proti morju, in prosil Boga, naj ga skrije pred očmi drugih. Hodil je, dokler ni prišel do vrat, jih odprl in stopil skozi prehod na morski breg. Ob vratih je našel zasidrano ladjo. Sredi nje je stal kapitan, prijeten star mož z dolgo brado, pred njim pa je stalo deset mož. Nur ad Din mu je podal roko, kakor mu je naročila Marjam. Kapitan ga je prijel zanjo in ga potegnil z morske strani na ladjo. Nato je zaklical mornarjem: »Odvežite ladjo od obale in odplujmo, preden se zdani!« Eden izmed desetih mornarjev je rekel: »Gospod kapitan, kako naj odplujemo? Kralj nam je vendar povedal, da se bo jutri vkrcal in odpeljal na morje, da si ogleda, kaj se tam dogaja, saj se boji, da bi mu muslimanski roparji ugrabili hčer Marjam.« Kapitan je zavpil nanje: »Gorje vam, prekletniki! Ste že tako predrzni, da mi kljubujete in ugovarjate mojim besedam?« Nato je stari kapitan izvlekel meč iz nožnice in udaril govorca po vratu, da je rezilo blisknilo skozenj. Drugi je rekel: »Kaj je zagrešil naš tovariš, da si mu odsekal glavo?« Kapitan je zamahnil z mečem in odsekal glavo še njemu. Tako je drug za drugim obglavil vseh deset mornarjev in jih zmetal na morski breg. Potem se je obrnil k Nur ad Dinu in nanj tako glasno zakričal, da ga je navdal z grozo: »Pojdi dol in izpuli privezni količek!« Nur ad Din se je zbal meča, planil pokonci, skočil na kopno in izpulil količek, nato pa se hitreje od bliska vrnil na ladjo. Kapitan mu je ukazoval: »Naredi to in to, obrni to in to, poglej zvezde!« Nur ad Din je izpolnil vse njegove ukaze, srce pa mu je drgetalo od strahu. Nato je kapitan razpel jadro in ladja ju je odnesla na razburkano morje, kjer so se valovi zaletavali drug v drugega. Šeherezado je dohitelo jutro in prenehala je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto štiriinosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je stari kapitan, potem ko je razpel jadro, z Nur ad Dinom odplul na razburkano morje. Veter jima je bil naklonjen, Nur ad Din pa je ves čas držal krmilno ročico in se utapljal v morju misli. Bil je zatopljen v premišljevanje in ni vedel, kaj mu skriva prihodnost. Vsakič, ko je pogledal kapitana, se mu je srce stisnilo od groze. Ni vedel, kam ju vodi, in vse dopoldne so ga obhajale tesnobne misli in slutnje. Ko pa je sonce že visoko stalo, je pogledal kapitana in videl, kako je ta prijel dolgo brado ter jo potegnil, da mu je ostala v roki. Nur ad Din si jo je ogledal in spoznal, da je bila prilepljena. Nato se je pozorneje zazrl v kapitana in v njem prepoznal gospo Marjam, svojo ljubljeno in izvoljenko svojega srca. Z zvijačo je ubila kapitana, mu z obraza odrla kožo skupaj z brado in si jo nadela čez svoj obraz. Nur ad Din je občudoval njeno dejanje, njen pogum in neustrašnost. Od veselja je bil ves iz sebe, srce se mu je razširilo in razvedrilo. Rekel ji je: »Pozdravljena, moja želja, moje hrepenenje in cilj vseh mojih hotenj!« Nato sta ga prevzela ljubezen in radost. Prepričan, da so se mu izpolnili upi in želje, je zapel z najlepšim glasom in izrekel te verze:

»Povej ljudem, ki moje ljubezni ne poznajo, da ljubim bitje, ki ga sami ne dosegajo. O moji strasti naj povprašajo med mojimi ljudmi: sladki so postali moji verzi, nežne moje ljubezenske pesmi. Že spomin na ljubljene iz srca prežene bolezen in razblini bolečino. Še bolj sta rasla moje hrepenenje in zanos, ko je srce postalo žalostno, zaljubljeno. Ne sprejemam graje zaradi njih in ne iščem pozabe daleč od njih; ljubezen pa me je zadela z bridkostjo in v srcu zanetila žerjavico. Čudno je, da jim je mar tako malo za mojo bolezen in nespečnost skozi dolgo temno noč. Kako so mogli hoteti, da zaradi njihove hladnosti izginem, in jim je bilo sladko prelivati mojo kri v ljubezni? Le kdo vam je naročil, da se odvrnete od mladeniča, ki vas ljubi? Pri svojem življenju in pri njem, ki vas je ustvaril: naj obrekljivci govorijo o vas, kar hočejo! Naj Bog ne odžene moje bolezni in naj se ogenj mojega srca nikdar ne ohladi, če se kdaj pritožim, da sem se naveličal vaše ljubezni. Nikogar drugega ne sprejmem namesto vas. Imam srce, ki se ne odvrne od ljubezni do vas, četudi trpi bridkost vašega zavračanja. Od vas prihajata njegova žalost in zadovoljstvo: storite s svojim služabnikom, kar vam je volja.« Ko je Nur ad Din končal pesem, je bila gospa Marjam nad njim silno očarana. Zahvalila se mu je za njegove besede in rekla: »Kdor tako čuti, naj ravna kakor pravi mož, ne kakor strahopetec in ničvrednež.« Gospa Marjam je bila neustrašna; znala je voditi ladje po slanem morju, poznala je vetrove in njihove mene ter vse morske poti. Nur ad Din ji je rekel: »Pri Bogu, gospa moja, če bi me bila še dlje pustila v negotovosti, bi umrl od strahu in groze, še zlasti ob ognju hrepenenja in bolečih mukah ločitve.« Zasmejala se je njegovim besedam, takoj vstala ter prinesla jedačo in pijačo. Jedla sta in pila, uživala in se veselila. Potem je prinesla rubine, dragulje, različne dragocene kovine in dragocenosti ter zlato in srebro, vse lahko za prenašanje in velike vrednosti, kar je vzela iz očetove palače in njegovih zakladnic. Pokazala jih je Nur ad Dinu in ta se jih je neizmerno razveselil. Ves ta čas je pihal ugoden veter in ladja je plula naprej. Potovala sta, dokler se ni pred njima prikazala Aleksandrija. Zagledala sta njene stare in nove znamenitosti ter Pompejev steber. Ko sta prispela v pristanišče, je Nur ad Din nemudoma stopil z ladje in jo privezal k enemu izmed kamnov, ki so jih uporabljali belilci platna. S seboj je vzel nekaj dragocenosti, ki jih je prineslo dekle, in rekel gospe Marjam: »Ostani na ladji, gospa moja, dokler te ne odpeljem v Aleksandrijo tako, kakor si želim.« Odgovorila mu je: »Le hitro opravi, kajti odlašanje prinese obžalovanje.« Rekel je: »Ne bom odlašal.« Marjam je ostala na ladji, Nur ad Din pa je odšel k prodajalcu dišav, prijatelju svojega očeta, da bi si pri njegovi ženi zanjo izposodil obrazno tančico, ogrinjalo, čeveljce in pregrinjalo, kakršne so nosile aleksandrijske ženske. Ni vedel, kakšno nepričakovano čudo mu pripravlja čas, oče vseh osupljivih čudes.

Tako je bilo z Nur ad Dinom in Marjam az Zunarijo. Njen oče, kralj Frankov, pa je zjutraj poiskal hčer Marjam, a je ni našel. O njej je povprašal njene deklice in služabnike, ti pa so mu rekli: »Gospodar naš, ponoči je odšla v cerkev in odtlej ne vemo ničesar o njej.« Medtem ko je kralj govoril z deklicami in služabniki, sta izpod palače zadonela dva strašna krika. Kralj je vprašal: »Kaj se dogaja?« Odgovorili so mu: »O kralj, na morskem bregu so našli deset ubitih mož, kraljeva ladja pa je izginila. Videli smo, da so stranska cerkvena vratca proti morju odprta, in tudi ujetnika, ki je služil v cerkvi, ni več.« Kralj je rekel: »Če je moja ladja izginila z morja, je brez vsakršnega dvoma na njej moja hči Marjam.« Šeherezado je dohitelo jutro in prenehala je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto petinosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so kralju Frankov, ko je pogrešil hčer Marjam, prinesli novico: »Tvoja ladja je izginila.« Rekel je: »Če je moja ladja izginila, je brez vsakršnega dvoma na njej moja hči Marjam.« Takoj je poklical pristaniškega poveljnika in mu dejal: »Pri Kristusu in pravi veri, če še ta hip ne odrineš z vojaki za mojo ladjo in mi je ne pripelješ nazaj skupaj z vsemi, ki so na njej, te bom usmrtil na najgrozovitejši način in te iznakazil!« Nato je zavpil nanj, da je poveljnik trepetaje zapustil njegovo navzočnost. Poklical je starko iz cerkve in jo vprašal: »Kaj si slišala od ujetnika, ki je bil pri tebi, o njegovi domovini? Iz katere dežele je?« Odgovorila mu je: »Govoril je, da je iz Aleksandrije.« Ko je poveljnik slišal njene besede, se je nemudoma vrnil v pristanišče in zaklical mornarjem: »Pripravite se in razpnite jadra!« Storili so, kakor jim je ukazal, ter odpluli. Potovali so noč in dan, dokler niso zagledali Aleksandrije prav v tisti uri, ko je Nur ad Din stopil z ladje in na njej pustil gospo Marjam. Med Franki je bil tudi enooki vezir, ki jo je nekoč kupil od Nur ad Dina. Zagledali so privezano ladjo in jo prepoznali. Svoje ladje so privezali daleč od nje, nato pa se ji približali z manjšim plovilom, ki je lahko plulo že v dva komolca globoki vodi. Na njem je bilo sto bojevnikov, med njimi enooki in šepavi vezir. Bil je trmast nasilnež, uporniški hudič in prebrisan tat, čigar zvijačam nihče ni bil kos; podoben je bil Abu Mohamedu al Batalu. Pluli so, dokler niso dosegli ladje, nato pa so se z enim samim naskokom pognali nanjo. Na njej niso našli nikogar razen gospe Marjam. Potem ko so stopili na obalo in tam ostali precej časa, so odpeljali njo in ladjo, na kateri je bila. Takoj so se vrnili k svojim ladjam, saj so dosegli, kar so hoteli, brez boja in ne da bi izvlekli orožje. Obrnili so se proti deželi Rumov in odpluli ob ugodnem vetru. Varno so potovali, dokler niso dosegli mesta Frankov, kjer so gospo Marjam odvedli k očetu, ki je sedel na kraljevem prestolu. Ko jo je zagledal, ji je rekel: »Gorje ti, izdajalka! Kako si mogla zapustiti vero očetov in dedov ter Kristusovo trdnjavo, na katero se opiramo, in se oprijeti islama, ki se je z mečem dvignil kljub križu in podobam?« Marjam mu je odgovorila: »Ničesar nisem kriva. Ponoči sem odšla v cerkev obiskat gospo Marijo in prosit njen blagoslov. Ko nisem bila na preži, so planili name muslimanski roparji, mi zamašili usta, me trdno zvezali, položili na ladjo in odpeljali v svojo deželo. Pretentala sem jih in se z njimi pogovarjala o njihovi veri, dokler mi niso razvezali vezi. Komaj sem verjela, da so me tvoji možje dohiteli in rešili. Pri Kristusu in pravi veri, pri križu in njem, ki je bil nanj pribit, neizmerno sem se razveselila, ko sem se rešila iz njihovih rok. Srce se mi je razširilo in razvedrilo, ker sem ušla muslimanskemu ujetništvu.« Oče ji je rekel: »Lažeš, razuzdanka, vlačuga! Pri razodetih zapovedih svetega evangelija o prepovedanem in dovoljenem, usmrtil te bom na najstrašnejši način in te najgrozoviteje iznakazil! Ali ti ni bilo dovolj, kar si storila prvič, ko si nas s svojimi zvijačami preslepila, da si se zdaj vrnila še z lažmi?« Nato je kralj ukazal, naj jo ubijejo in križajo pri palačnih vratih. Prav tedaj je vstopil enooki vezir, ki je bil že dolgo zaljubljen vanjo, in mu rekel: »O kralj, ne ubij je, temveč jo daj meni za ženo. Najskrbneje jo bom varoval in ne bom se ji približal, dokler ji ne sezidam palače iz trdnega kamna. Tako visoko jo bom dvignil, da noben ropar ne bo mogel splezati na njeno streho. Ko jo dokončam, bom pri njenih vratih zaklal trideset muslimanov in jih daroval Kristusu zase in zanjo.« Kralj mu je naklonil njeno roko ter duhovnikom, menihom in patriarhom dovolil, da ju poročijo. Poročili so jo z enookim vezirjem, kralj pa je dovolil, naj začnejo zanjo zidati mogočno palačo, kakršna se ji spodobi. Delavci so se lotili dela.

Tako je bilo s princeso Marjam, njenim očetom in enookim vezirjem. Kar pa zadeva Nur ad Dina in starega prodajalca dišav: Nur ad Din je odšel k njemu, očetovemu prijatelju, ter si pri njegovi ženi izposodil pregrinjalo, obrazno tančico, čeveljce in oblačila, kakršna so nosile aleksandrijske ženske. Z njimi se je vrnil k morju in se napotil k ladji, na kateri je pustil gospo Marjam, a našel je le praznino in kraj srečanja je bil daleč. Šeherezado je dohitelo jutro in prenehala je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto šestinosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Nur ad Dinu, ko je našel le praznino in je bil kraj srečanja daleč, srce napolnilo z žalostjo. Zajokal je in solze so mu tekle v potokih, nato pa je izrekel pesnikove besede: »Pred svitom me je obiskala Sadina podoba in me zdramila, medtem ko so moji tovariši spali v puščavi. Ko smo se prebudili za prikazen, ki je ponoči prišla, sem videl le praznino in kraj srečanja je bil daleč.« Nur ad Din je hodil po morskem bregu in se oziral na desno in levo. Zagledal je ljudi, zbrane ob obali, ki so govorili: »O muslimani, ali Aleksandrija nima več nobene nedotakljivosti, da Franki prihajajo vanjo, ugrabljajo njene ljudi in se brez skrbi vračajo v svojo deželo, za njimi pa ne gre nihče od muslimanov ali vojščakov, ki se bojujejo za vero?« Nur ad Din jih je vprašal: »Kaj se je zgodilo?« Odgovorili so mu: »Sinko, frankovska ladja z vojaki je pravkar vdrla v to pristanišče. Odvedli so ladjo, ki je bila zasidrana tukaj, skupaj z vsemi na njej, in se varno vrnili v svojo deželo.« Ko je Nur ad Din slišal te besede, se je nezavesten zgrudil. Ko je prišel k sebi, so ga vprašali, kaj je z njim, in povedal jim je svojo zgodbo od začetka do konca. Ko so izvedeli zanjo, so ga začeli zmerjati in oštevati: »Zakaj je nisi hotel odpeljati z ladje brez pregrinjala in tančice?« Vsak mu je govoril kaj bolečega, nekateri pa so rekli: »Pustite ga pri miru, dovolj mu je že to, kar ga je doletelo.« Z besedami so ga ranili in vanj streljali puščice očitkov, dokler ni znova omedlel. Medtem ko so se ljudje zadrževali ob njem, je prišel stari prodajalec dišav. Videl je zbrano množico in stopil bliže, da bi izvedel, kaj se dogaja. Med njimi je zagledal nezavestnega Nur ad Dina, sedel k njegovi glavi in ga zdramil. Ko je prišel k sebi, ga je vprašal: »Sinko, kaj te je spravilo v takšno stanje?« Nur ad Din mu je rekel: »Stric, dekle, ki sem ga izgubil, sem pripeljal na ladji iz mesta njenega očeta. Koliko sem moral prestati, da sem jo pripeljal! Ko sva prispela v to mesto, sem ladjo privezal ob breg in dekle pustil na njej. Odšel sem k tebi domov in si pri tvoji ženi izposodil stvari zanjo, da bi jo v njih odpeljal v mesto. Tedaj pa so prišli Franki, odvedli ladjo z dekletom vred in varno odpluli do svojih ladij.«

Ko je stari prodajalec dišav slišal Nur ad Dinove besede, mu je svetloba na obrazu ugasnila v temo. Silno se mu je zasmilil in rekel mu je: »Sinko, zakaj je nisi odpeljal z ladje v mesto brez pregrinjala? Toda zdaj besede nič ne pomagajo. Vstani, sinko, in pojdi z menoj v mesto. Morda ti Bog nakloni lepše dekle, ob katerem jo boš pozabil. Hvala Bogu, zaradi nje nisi ničesar izgubil, temveč si celo pridobil. In vedi, sinko, združitev in ločitev sta v rokah vzvišenega Kralja.« Nur ad Din mu je odgovoril: »Pri Bogu, stric, nikoli je ne bom mogel pozabiti in nikoli je ne bom nehal iskati, četudi bi moral zanjo izpiti čašo smrti.« Prodajalec dišav ga je vprašal: »Sinko, kaj nameravaš storiti?« Odgovoril je: »Sklenil sem, da se vrnem v deželo Rumov, stopim v mesto Frankov in tvegam življenje. Bodisi jo dobim bodisi umrem zanjo.« Starec mu je rekel: »Sinko, saj poznaš pregovor: ‘Vrč ne pride vsakič cel od vodnjaka.’ Če ti prvič niso nič storili, te bodo tokrat morda ubili, še zlasti ker te dobro poznajo.« Nur ad Din je odgovoril: »Stric, pusti me, naj odpotujem in hitro umrem iz ljubezni do nje, namesto da me njena izguba počasi ubija v žalosti in obžalovanju.«

Po naključju usode je bila v pristanišču zasidrana ladja, pripravljena na odhod. Njeni potniki so opravili vse svoje posle in prav tedaj so izpulili privezne količke. Nur ad Din se je vkrcal nanjo. Ladja je plula več dni, vreme in veter pa sta bila potnikom naklonjena. Med plovbo so naleteli na frankovsko ladjo, ki je križarila po razburkanem morju. Zaradi strahu, da bi muslimanski roparji ugrabili kraljevo hčer, je zajela vsako ladjo, ki jo je zagledala. Ko so zajeli ladjo, so vse ljudi z nje odpeljali h kralju Frankov, ta pa jih je dal zaklati in z njimi izpolnjeval zaobljubo, ki jo je bil dal zaradi hčere Marjam. Zagledali so ladjo, na kateri je bil Nur ad Din, jo zajeli in vse njene potnike odpeljali h kralju, Marjaminemu očetu. Ko so jih postavili predenj, jih je bilo sto muslimanskih mož. Ukazal je, naj jih takoj zakoljejo. Med njimi je bil tudi Nur ad Din. Vse so zaklali, razen njega; zdelo se je, da ga je rabelj prihranil za konec iz usmiljenja do njegove mladosti in vitke postave. Ko ga je kralj zagledal, ga je takoj prepoznal in vprašal: »Ali nisi ti Nur ad Din, ki je bil pri nas že prej?« Odgovoril mu je: »Nikoli nisem bil pri vas in ni mi ime Nur ad Din, temveč Ibrahim.« Kralj je rekel: »Lažeš! Ti si Nur ad Din, ki sem ga podaril stari cerkveni oskrbnici, da bi ji pomagal pri delu v cerkvi.« Nur ad Din je odgovoril: »Gospodar moj, ime mi je Ibrahim.« Kralj je rekel: »Ko pride stara cerkvena oskrbnica in te pogleda, bo vedela, ali si Nur ad Din ali kdo drug.« Medtem ko sta se pogovarjala, je vstopil enooki vezir, ki se je poročil s kraljevo hčerjo, poljubil tla pred kraljem in rekel: »O kralj, vedi, da je palača dokončana. Saj veš, da sem se Kristusu zaobljubil, da bom, ko jo dozidam, pri njenih vratih zaklal trideset muslimanov. Prišel sem, da jih vzamem od tebe, jih zakoljem in izpolnim zaobljubo Kristusu. Štej jih za posojilo; ko dobim svoje ujetnike, ti jih povrnem.« Kralj mu je rekel: »Pri Kristusu in pravi veri, ostal mi je samo še ta ujetnik.« Pokazal je na Nur ad Dina in dodal: »Vzemi ga in ga zakolji takoj. Ko dobim nove muslimanske ujetnike, ti pošljem še preostale.« Enooki vezir je tedaj vstal, vzel Nur ad Dina in ga odpeljal k palači, da bi ga zaklal na njenem pragu. Toda pleskarji so mu rekli: »Gospodar naš, še dva dni dela imamo s pleskanjem. Potrpi z nami in odloži zakol tega ujetnika, dokler ne končamo. Morda do tedaj dobiš še preostale od tridesetih in jih zakolješ vse naenkrat ter v enem dnevu izpolniš zaobljubo.« Vezir je zato ukazal, naj Nur ad Dina zaprejo. Šeherezado je dohitelo jutro in prenehala je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto sedeminosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so Nur ad Dina, ko ga je vezir ukazal zapreti, odvedli vklenjenega, lačnega in žejnega. Žaloval je nad svojo usodo, saj je smrt videl na lastne oči. Po določilu usode in nepreklicnem sklepu je imel kralj dva žrebca, prava brata. Enemu je bilo ime Sabik, drugemu Lahik, in mogočni kralji so koprneli že po tem, da bi dobili enega izmed njiju. Eden je bil čist sivobel, drugi pa črn kakor najtemnejša noč. Vsi otoški kralji so govorili: »Kdor nam ukrade enega izmed teh dveh žrebcev, mu damo toliko čistega zlata, biserov in draguljev, kolikor jih zahteva.« Toda nihče ni mogel ukrasti nobenega od njiju. Eden izmed žrebcev je zbolel na očeh. Kralj je poklical vse konjske zdravnike, da bi ga ozdravili, vendar nihče ni zmogel. Kralja je obiskal enooki vezir, ki se je poročil z njegovo hčerjo, in videl, kako je zaskrbljen zaradi žrebca. Da bi mu pregnal skrb, je rekel: »O kralj, daj mi tega žrebca, jaz ga bom zdravil.« Kralj mu ga je dal in vezir ga je odpeljal v hlev, kjer je bil zaprt Nur ad Din. Ko pa se je žrebec ločil od brata, je začel glasno rzati in je z neprestanim oglašanjem vznemirjal ljudi. Vezir je spoznal, da se tako oglaša le zaradi ločitve od brata, zato je šel in o tem obvestil kralja. Ko se je kralj prepričal o resničnosti njegovih besed, je rekel: »Če je to žival, pa ne more prenesti ločitve od brata, kaj šele bitja, obdarjena z razumom?« Nato je služabnikom ukazal, naj še drugega žrebca odpeljejo k bratu v hišo vezirja, Marjaminega moža, in jim rekel: »Povejte vezirju, da mu kralj podarja oba žrebca zaradi svoje hčere Marjam.«

Medtem ko je Nur ad Din ležal v hlevu, vklenjen in v okovih, je pogledal žrebca in opazil, da so oči enega prekrite z mreno. Nekaj je vedel o konjih in imel nekaj izkušenj z njihovim zdravljenjem, zato si je rekel: »Pri Bogu, zdaj imam priložnost! Lagal bom vezirju in mu rekel, da bom ozdravil tega žrebca. Pripravil bom nekaj, kar mu bo uničilo oči, potem pa me bodo ubili in bom rešen tega bednega življenja.« Počakal je na vezirja, da je prišel v hlev pogledat žrebca. Ko je vstopil, mu je Nur ad Din rekel: »Gospodar moj, kaj mi daš, če ozdravim tega žrebca in pripravim zdravilo, ki mu ozdravi oči?« Vezir mu je odgovoril: »Pri svoji glavi, če ga ozdraviš, te rešim zakola in ti dovolim, da si od mene zaželiš, kar hočeš.« Nur ad Din je rekel: »Gospodar moj, ukaži, naj mi snamejo okove.« Vezir je ukazal, naj ga osvobodijo. Nur ad Din je vstal, vzel čisto, še neuporabljeno steklo in ga zdrobil, nato pa vzel negašeno apno in ga zmešal s čebulnim sokom. Vse skupaj je položil žrebcu v oči in jih prevezal. Pri sebi je rekel: »Zdaj mu bodo oči propadle, mene bodo ubili in rešen bom tega bednega življenja.«

Tisto noč je Nur ad Din zaspal s srcem, prostim tesnobnih skrbi. Ponižno je prosil vzvišenega Boga: »Gospod, tvoje védenje zadošča, da mi ni treba prositi.« Ko se je zdanilo in je sonce obsijalo griče in ravnine, je vezir prišel v hlev, odvezal prevezo z žrebčevih oči in jih pogledal. Po moči Kralja, ki odpira vsa vrata, sta bili lepši od najlepših oči. Vezir je rekel Nur ad Dinu: »O musliman, še nikoli na svetu nisem videl nikogar s tolikšnim znanjem, kakor ga imaš ti. Pri Kristusu in pravi veri, neizmerno si me navdušil! Noben konjski zdravnik v naši deželi ni mogel ozdraviti tega žrebca.« Stopil je k Nur ad Dinu, mu lastnoročno snel okove, ga oblekel v sijajno oblačilo in ga postavil za nadzornika svojih konj. Določil mu je plačilo in oskrbo ter ga naselil v sobi nad hlevom. V novi palači, ki jo je sezidal za gospo Marjam, je bilo okno s pogledom na vezirjevo hišo in na sobo, v kateri je živel Nur ad Din. Ta je več dni jedel in pil, užival in se veselil ter ukazoval hlevskim služabnikom. Kdor je izostal in ni nakrmil konj, privezanih ob jaslih, za katere je skrbel, ga je podrl na tla, hudo pretepel in mu nadel železne okove na noge. Vezir je bil Nur ad Dina neizmerno vesel; srce se mu je razširilo in razvedrilo, ni pa vedel, kam bo vse to pripeljalo. Nur ad Din je vsak dan prihajal k žrebcema in ju gladil z roko, saj je vedel, kako draga sta vezirju in kako zelo ju ljubi. Enooki vezir je imel neomoženo hčer izjemne lepote, podobno plašni gazeli in zibki veji. Nekega dne je sedela ob oknu, ki je gledalo na vezirjevo hišo in na Nur ad Dinovo bivališče. Tedaj ga je zaslišala peti; v svojih stiskah se je tolažil s temi verzi:

»O ti, ki me grajaš, sam pa živiš v blagostanju in se ponašaš z užitki! Če bi te čas ugriznil s svojimi nesrečami, bi ob okušanju njihove grenkobe dejal: gorje, ljubezen in njene muke, s svojo vročino mi je sežgala srce! A danes si varen pred njeno zahrbtnostjo, pred njenimi skrajnostmi in krivicami. Zato ne grajaj njega, ki ne ve več, kaj naj stori, in iz preobilja hrepenenja govori: gorje, ljubezen in njene muke, s svojo vročino mi je sežgala srce! Razumi zaljubljene v njihovem stanju in ne pomagaj tistim, ki jih grajajo. Nikar jim še tesneje ne zateguj vezi, ko že pijejo grenkobo njene bolečine: gorje, ljubezen in njene muke, s svojo vročino mi je sežgala srce! Pred teboj sem bil tudi jaz med ljudmi kakor nekdo, ki zaspi z brezskrbnim srcem. Nisem poznal ljubezni in okusa nespečnosti, dokler me ni poklicala v svoje dvorane: gorje, ljubezen in njene muke, s svojo vročino mi je sežgala srce! Nihče ne ve, kaj je ljubezen in kaj njeno ponižanje, razen njega, ki ga je njeno trajanje izčrpalo, ki je v strasti izgubil razum in pil njene grenke požirke: gorje, ljubezen in njene muke, s svojo vročino mi je sežgala srce! Koliko zaljubljenih oči je ponoči pustila budnih in vekam odrekla sladki spanec! Kolikokrat je njihove solze spremenila v reke, ki od njene bolečine tečejo po licih: gorje, ljubezen in njene muke, s svojo vročino mi je sežgala srce! Koliko je med ljudmi zaljubljenih, omamljenih od strasti, ki bedijo zaradi hrepenenja in ne najdejo sna! V obleko hiranja in bolezni jih je odel tisti, ki jim je pregnal spanec: gorje, ljubezen in njene muke, s svojo vročino mi je sežgala srce! Kako je skopnelo moje potrpljenje, kako so se obrabile moje kosti in so solze tekle kakor rdeča kri! Vitko ljubljeno bitje mi je zagrenilo vse, kar je bilo nekoč sladko v ustih: gorje, ljubezen in njene muke, s svojo vročino mi je sežgala srce! Ubog je, kdor med ljudmi ljubi kakor jaz in v okrilju noči ostaja buden. Če zaplava v morje zavračanja, se utopi in toži nad ljubeznijo ter njenimi vzdihi: gorje, ljubezen in njene muke, s svojo vročino mi je sežgala srce! Koga ljubezen še ni preizkusila? Kdo je ušel že njeni najmilejši zvijači? Kdo zaradi nje živi brezskrbno življenje in kdo je našel njen mir? Gorje, ljubezen in njene muke, s svojo vročino mi je sežgala srce! O Gospod, vodi njega, ki ga je prizadela, in skrbi zanj, saj si najboljši varuh. Nakloni mu trdno stanovitnost in bodi blag z njim v vseh njegovih nesrečah: gorje, ljubezen in njene muke, s svojo vročino mi je sežgala srce!« Ko je Nur ad Din izrekel svoje poslednje besede ter končal pesem in verze, si je vezirjeva hči rekla: »Pri Kristusu in pravi veri, ta musliman je lep mladenič, toda nedvomno je zaljubljenec, ločen od svoje ljubljene. Le ali je njegova ljubljena tako lepa kakor on? Ali ima toliko odlik kakor on ali ne? Če je tako lepa kakor on, ima pravico pretakati solze in tožiti zaradi hrepenenja. Če pa ni lepa, je zapravil življenje v bridkosti in ostal brez okusa užitkov.« Šeherezado je dohitelo jutro in prenehala je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila osemsto oseminosemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da si je vezirjeva hči rekla: »Če je njegova ljubljena lepa, ima pravico pretakati solze; če pa ni lepa, je zapravil življenje v bridkosti.« Marjam az Zunarijo, vezirjevo ženo, so v palačo preselili prejšnji dan. Vezirjeva hči je vedela za njeno žalost in se je odločila, da jo obišče ter ji pove o tem mladeniču in verzih, ki jih je slišala od njega. Še preden je do konca premislila o tem, je gospa Marjam, žena njenega očeta, poslala ponjo, da bi ji s pogovorom krajšala čas. Odšla je k njej in jo našla tesnobno, s solzami, ki so ji tekle po licih. Jokala je tako bridko, kakor je le mogoče, si brisala solze in izgovarjala te verze:

»Moje življenje je minilo, življenje hrepenenja pa ostaja. Prsi mi stiska silna želja in srce se topi od bolečine ločitve, v upanju, da se vrnejo dnevi srečanj. Manj grajajte njega, ki mu je bilo ukradeno srce, ki je od hrepenenja in bridkosti shujšal. Ne streljajte puščic očitkov v njegovo ljubezen, saj ni na svetu nesrečnejšega od zaljubljenca.« Vezirjeva hči je rekla gospe Marjam: »Kaj ti je, o princesa, da si tako žalostna in raztresena?« Ko je gospa Marjam slišala njene besede, se je spomnila minulih velikih radosti in izrekla ta dva verza:

»Potrpežljivo se bom privadila ločitvi od ljubljenega in sipala bisere solz, niz za nizom. Morda Bog prinese olajšanje, saj je vsakršno lahkoto skril pod perut stiske.« Vezirjeva hči ji je rekla: »O princesa, ne žalosti se. Pojdi zdaj z menoj k palačnemu oknu. V našem hlevu je lep mladenič vitke postave in sladkih besed, ki se zdi zaljubljenec, ločen od ljubljene.« Gospa Marjam jo je vprašala: »Po čem si spoznala, da je zaljubljen in ločen od ljubljene?« Vezirjeva hči ji je odgovorila: »O princesa, spoznala sem po tem, da ponoči in podnevi izreka pesmi in verze.« Gospa Marjam si je rekla: »Če vezirjeva hči govori resnico, so to lastnosti mojega nesrečnega, žalostnega Alija Nur ad Dina. Le ali je on tisti mladenič, o katerem je govorila?« Ljubezen in strast, hrepenenje in zanos so se v gospe Marjam še okrepili. Nemudoma je vstala in z vezirjevo hčerjo stopila k oknu ter pogledala skozenj. Zagledala je svojega ljubljenega in gospodarja Nur ad Dina. Pozorno se je zazrla vanj in ga zanesljivo prepoznala. Toda zaradi silne ljubezni do nje, zaradi ognja hrepenenja, bolečine ločitve, koprnenja in želje je bil bolan in je še bolj shujšal. Izrekal je verze in govoril:

Srce mi je zasužnjeno, iz oči mi tečejo solze, z njimi se ne more meriti noben dežni oblak. Jok, bedenje, ljubezenska bol, tožbe in žalost za ljubljenimi, moj žar, moje obžalovanje in moje hrepenenje — skupaj jih je osem. Za njimi prihaja še pet in pet: postojte in prisluhnite mojim besedam! Spomin, premišljevanje, vzdihi, hiranje, silno koprnenje in nemir duha. V stiski, tujini, ljubezenski vnemi, hrepenenju in radosti me vidite. Vse manj imam potrpljenja, vse teže prenašam ljubezenske muke; ko je potrpljenje odšlo, se mi je približala poguba. V srcu se mi množi trpljenje zaradi ljubezni. O ti, ki sprašuješ, kakšen ogenj mi gori v srcu! Zakaj mi solze v duši podžigajo plamen? Ogenj mojega srca še vedno žari. Utonil sem v povodnji lastnih solz in zaradi plamenov te ljubezni padel v brezno. Ko je gospa Marjam zagledala svojega gospoda Nur ad Dina ter slišala njegove zgovorne pesmi in prelepe besede, se je prepričala, da je res on. Vendar je vezirjevi hčeri prikrila svojo skrivnost in ji rekla: »Pri Kristusu in pravi veri, nisem si mislila, da veš za stisko v mojem srcu.« Še isti hip je vstala, odstopila od okna in se vrnila na svoj prostor, vezirjeva hči pa je odšla po opravkih. Gospa Marjam je počakala eno uro, nato se je vrnila k oknu in sedla vanj. Opazovala je svojega gospoda Nur ad Dina ter občudovala njegovo milino in nežnost njegovih besed. Zdel se ji je kakor polna luna, ko vzide štirinajsto noč v mesecu, vendar je nenehno vzdihoval in točil solze, saj se je spominjal minule sreče. Zapel je te verze:

Upal sem, da bom združen z ljubljenimi, pa tega nikdar nisem dočakal; le z grenkobo življenja sem se družil. Solze mi tečejo kakor morje, a ko zagledam tiste, ki me grajajo, jih zadržim. Ah, gorje tistemu, ki je zahteval najino ločitev! Če bi se dokopal do njegovega jezika, bi mu ga odrezal. Dnevom ne očitam njihovih dejanj, čeprav so pijači, ki sem jo moral izpiti, primešali čisto grenkobo. Le h komu naj se napotim razen k vam, ko pa sem srce pustil na vaših dvoriščih? Kdo mi bo zagotovil pravico pred samovoljnim krivičnežem, ki je vse bolj krut, čim večjo oblast mu izročam? Dal sem mu svojo dušo, da bi varoval, kar je dobil, pa je zavrgel mene in vse, kar sem mu dal. Življenje sem porabil za ljubezen do njega; ko bi v zameno za vse, kar sem potrošil, dobil vsaj združitev! O gazelji mladič, ki si se naselil v mojem srcu, dovolj je zapuščenosti, ki sem jo okusil! Tvoj obraz združuje vse lepote, jaz pa sem zaradi njega izgubil vse potrpljenje. Naselil sem ga v svoje srce in z njim se je vanj naselila nesreča; vendar sem zadovoljen s tem, čemur sem odprl vrata. Solze mi tečejo kakor razburkano morje; ko bi poznal pot iz njega, bi stopil nanjo. Bojim se, da bom umrl od obžalovanja in da mi bo ušlo vse, kar sem upal dočakati. Ko je Marjam slišala te pesmi ubogega zaljubljenca Nur ad Dina, ločenega od ljubljene, so jo njegove besede pretresle. Iz oči so se ji ulile solze in zapela je ta dva verza:

Hrepenel sem po ljubljenem, a ko sem ga srečal, sem obnemel in nisem več obvladal ne jezika ne pogleda. Cele zvezke očitkov sem imel pripravljenih, ko pa sva bila skupaj, nisem našel niti ene same črke. Ko je Nur ad Din slišal besede gospe Marjam, jo je prepoznal, planil v silen jok in rekel: »Pri Bogu, to je glas gospe Marjam Zunarije, brez dvoma in brez ugibanja o neznanem!« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 889. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da si je Nur ad Din, ko jo je slišal peti pesmi, rekel: »To je glas gospe Marjam, brez dvoma in brez ugibanja o neznanem. Le ali je moja domneva prava in je res ona ali pa je katera druga?« Tedaj ga je prevzela še hujša žalost; zavzdihnil je in zapel te verze:

Ko me je videl tisti, ki me graja zaradi ljubezni, sem na prostranem kraju srečal svojega ljubljenega. Ob srečanju nisem izrekel nobenega očitka, čeprav marsikateri očitek ozdravi potrto srce. Rekel mi je: »Kaj je ta molk, ki ti brani, da bi dal primeren odgovor?«

Odvrnil sem: »O ti, ki ne poznaš stanja zaljubljencev in dvomiš o njem! Znamenje ljubimca je prav to, da ob srečanju z ljubljenim molči.« Ko je končal pesem, je gospa Marjam prinesla črnilnik in papir. Za svetim obrazcem »V imenu Boga« je napisala: »Božji mir, usmiljenje in blagoslov naj bodo s teboj. Vedi, da te deklica Marjam pozdravlja in silno hrepeni po tebi. To je njeno sporočilo: kakor hitro dobiš ta list v roke, nemudoma vstani in se z vso skrbnostjo posveti temu, kar želi od tebe. Pazi, dobro pazi, da ne ravnaš drugače in da ne zaspiš. Ko mine prva tretjina noči, bo nastopila nadvse srečna ura. Tedaj ne imej nobenega drugega opravila, kakor da pripraviš oba konja in ju odpelješ iz mesta. Vsakomur, ki te vpraša, kam greš, odgovori: ‘Peljati ju grem na sprehod.’ Če boš tako rekel, te nihče ne bo ustavil, kajti prebivalci tega mesta zaupajo v zaklenjena vrata.«

Nato je gospa Marjam zavila list v svileno ruto in ga skozi okno vrgla Nur ad Dinu. Pobral ga je, prebral, razumel njegovo vsebino in prepoznal pisavo gospe Marjam. Poljubil ga je in si ga pritisnil na čelo med očmi. Spomnil se je sladkih ur, ki jih je preživel z njo, potočil solze in zapel ta dva verza:

V nočnem mraku je prišlo tvoje pismo, prebudilo v meni hrepenenje po tebi in me ozdravilo. Spomnilo me je življenja, ki je minilo v tvojem objemu. Slavljen bodi moj Gospod, ki me je preizkusil z ločitvijo! Ko je Nur ad Dina zagrnila noč, se je lotil oskrbe obeh konj in počakal, da je minila njena prva tretjina. Nato je nemudoma stopil h konjema, ju osedlal z dvema najlepšima sedloma, ju odpeljal skozi hlevska vrata in jih zaklenil. S konjema je odšel do mestnih vrat, sedel in čakal gospo Marjam.

Tako je bilo z Nur ad Dinom. Kraljica Marjam pa je nemudoma odšla v sobano, ki so ji jo pripravili v palači. Tam je našla enookega vezirja, ki je sedel, naslonjen na blazino, polnjeno z nojevim perjem, in si iz sramežljivosti ni upal ne iztegniti roke proti njej ne jo nagovoriti. Ko ga je zagledala, je v srcu molila k svojemu Gospodu: »O Bog, ne dovoli mu, da bi pri meni potešil svojo željo, in ne obsodi me na nečistost, potem ko sem dosegla čistost.« Nato se mu je približala, mu izkazala naklonjenost, sedla poleg njega, ga ljubkovala in rekla: »Moj gospod, zakaj se odvračaš od mene? Se tako prevzetno in ljubko izmikaš? Saj pregovor pravi: ‘Če pozdrav ne gre v promet, sedeči pozdravi stoječega.’ Če torej ti, moj gospod, ne prideš k meni in me ne ogovoriš, bom jaz prišla k tebi in te ogovorila.« Vezir ji je odgovoril: »Tebi pripadata vsa čast in dobrota, o kraljica vse zemlje po dolgem in počez! Saj sem le eden tvojih služabnikov in najneznatnejši tvojih hlapcev. Le sram me je, da bi si drznil nagovoriti tvojo veličastnost, o edinstveni biser; pred teboj povešam obraz k tlom.« Rekla mu je: »Pustiva te besede in prinesi jedi in pijačo.« Vezir je tedaj poklical svoje služabnice in služabnike ter jim ukazal, naj prinesejo hrano in pijačo. Predenj so postavili pogrinjek z vsem, kar hodi po zemlji, leti po zraku in plava v morju: stepskimi jerebicami, prepelicami, mladimi golobi, sesnimi jagnjeti in pitanimi gosmi; na njem so bili pečeni piščanci in jedi vseh vrst in barv. Gospa Marjam je segla po hrani in jedla, vezirju pa je polagala grižljaje v usta in ga poljubljala na ustnice. Jedla sta, dokler se nista nasitila, nato sta si umila roke. Služabniki so odstranili pogrinjek z jedmi in prinesli vinski pogrinjek. Marjam je nalivala vino, pila in dajala piti tudi njemu. Tako skrbno mu je stregla, da mu je srce skoraj poletelo od veselja, prsi pa so se mu razširile od radosti. Ko mu je vino zameglilo razum in ga povsem prevzelo, je segla v žep in vzela iz njega kroglico svežega maroškega banga, ki si ga je pripravila za ta trenutek: že najmanjši vonj po njem bi slona uspaval za celo leto. Izkoristila je vezirjevo nepazljivost, jo zdrobila v čašo, čašo napolnila in mu jo podala. Ves iz sebe od sreče je komaj verjel, da mu jo ponuja. Vzel jo je in izpil; komaj mu je pijača prišla v trebuh, že se je zgrudil na tla. Gospa Marjam se je postavila na noge, poiskala dve veliki bisagi ter ju napolnila z dragulji, rubini in dragocenimi kovinami, z vsem, kar je malo tehtalo in bilo veliko vredno. S seboj je vzela še nekaj hrane in pijače, se odela v bojno opremo in oborožila. Tudi za Nur ad Dina je vzela razkošna kraljevska oblačila in mogočno orožje, ki ga bosta razveselila. Nato si je naložila bisagi na ramena in odšla iz palače, kajti bila je močna in pogumna, ter se napotila k Nur ad Dinu. Tako je bilo z Marjam. Kar pa zadeva Nur ad Dina … Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 890. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Marjam, ko je odšla iz palače, krenila k Nur ad Dinu; bila je namreč močna in pogumna. Tako je bilo z Marjam. Ubogi zaljubljenec Nur ad Din pa je sedel pri mestnih vratih in jo čakal, držeč vajeti obeh konj. Bog, mogočni in vzvišeni, mu je poslal spanec in zaspal je — slavljen bodi On, ki nikoli ne spi! V tistih časih so kralji otokov ponujali denarne nagrade za tatvino obeh konj ali vsaj enega izmed njiju. Tedaj je živel črn suženj, ki je odrasel na otokih in slovel kot tat konj. Frankovski kralji so mu obljubljali veliko denarja, če bi ukradel enega od obeh konj, za oba pa so mu obljubili ves otok in sijajna častna oblačila. Ta suženj se je že dolgo skrivaj potikal po mestu Frankov, vendar konj ni mogel ukrasti, dokler sta bila pri kralju. Ko pa ju je kralj podaril enookemu vezirju in so ju odpeljali v njegov hlev, se je suženj silno razveselil. Začel je upati, da se ju bo polastil, in si rekel: »Pri Kristusu in pravi veri, zagotovo ju bom ukradel!«

Tisto noč se je suženj odpravil proti hlevu, da bi ukradel konja. Ko je hodil po poti, se je ozrl in zagledal spečega Nur ad Dina z vajetmi obeh konj v rokah. Konjema je snel uzdi z glav in hotel zajahati enega ter gnati drugega pred seboj. Prav tedaj pa je prišla gospa Marjam z bisagama na rami. Ker je mislila, da je suženj Nur ad Din, mu je podala eno bisago in položil jo je na konja. Nato mu je podala drugo in položil jo je na drugega konja. Ves čas je molčal, ona pa je mislila, da je Nur ad Din. Odšla je skozi mestna vrata, suženj pa je še vedno molčal. Rekla mu je: »Moj gospod Nur ad Din, zakaj si tako tih?« Suženj se je jezno obrnil k njej in odvrnil: »Kaj govoriš, dekle?« Ko je zaslišala njegovo momljanje, je spoznala, da to ni govor Nur ad Dina. Dvignila je glavo in ga pogledala: nosnice je imel kakor vrč. Ko ga je zagledala, ji je luč na obrazu ugasnila. Rekla mu je: »Kdo si, o starešina Hamovih sinov? Kako ti pravijo med ljudmi?« Odgovoril ji je: »O hči podlih ljudi, ime mi je Masud, konje kradem, ko ljudje spe.« Ni mu odgovorila niti besede, temveč je nemudoma potegnila meč in ga udarila po ramenu, da je rezilo bleščeče prodrlo skozi pasovje. Zgrudil se je na tla in se zvijal v lastni krvi. Bog je njegovo dušo brž poslal v ogenj — kako strašno bivališče!

Gospa Marjam je tedaj vzela oba konja, zajahala enega, drugega prijela za vajeti in se vrnila iskat Nur ad Dina. Našla ga je spečega na kraju, kjer sta se dogovorila za srečanje. Vajeti je držal v roki in tako trdno smrčal, da ni vedel ne za roke ne za noge. Sestopila je s konja in ga sunila z roko. Prestrašen se je prebudil in ji rekel: »Moja gospa, hvala Bogu, da si srečno prišla!« Odvrnila mu je: »Vstani, zajahaj tega konja in molči!« Vstal je in zajahal konja, gospa Marjam pa je zajahala drugega. Odšla sta iz mesta in jezdila eno uro. Nato se je Marjam obrnila k Nur ad Dinu in rekla: »Ali ti nisem rekla, da ne smeš zaspati? Kdor spi, ne uspe!« Odgovoril je: »Moja gospa, zaspal sem samo zato, ker mi je tvoja obljuba pomirila srce. Kaj pa se je zgodilo, moja gospa?« Povedala mu je zgodbo o sužnju od začetka do konca. Nur ad Din ji je rekel: »Hvala Bogu, da se je vse srečno končalo!« Nato sta pospešila pot in se izročila skrbnemu, vsevednemu Bogu. Med ježo sta se pogovarjala, dokler nista prišla do sužnja, ki ga je gospa Marjam ubila. Ležal je v prahu kakor ifrit. Marjam je rekla Nur ad Dinu: »Sestopi, sleci mu oblačila in vzemi njegovo orožje.« Odvrnil ji je: »Moja gospa, pri Bogu, ne morem sestopiti s konja, se ustaviti pri njem niti se mu približati.« Nur ad Din se je čudil njegovemu videzu, se zahvalil gospe Marjam za njeno dejanje ter občudoval njen pogum in srčnost. Nato sta krenila dalje in vso preostalo noč vztrajno jezdila, dokler ni napočilo jutro in se razlila njegova svetloba, sonce pa je obsijalo griče in planjave. Prispela sta na prostran travnik, kjer so se igrale gazele. Vse naokrog je zelenelo, na vseh straneh so zoreli raznovrstni sadeži. Cvetlice so bile kakor kačji trebuhi, med njimi so se zadrževale ptice, potoki pa so tekli v najrazličnejših strugah. Pesnik ga je izvrstno opisal in zadel njegovo podobo:

Pred žarom razbeljenih tal me je obvarovala dolina, ki jo je bujno rastje prekrilo v gostih plasteh. Ustavili smo se pod mogočnim drevesom in sklonilo se je nad nas kakor dojilje nad otroka, ki se poslavlja od prsi. Žejne nas je napojilo s čisto vodo, slajšo, kakor je vino pivskemu tovarišu. Od koder koli nas je skušalo doseči sonce, ga je ustavilo, zakrilo njegove žarke in spustilo skozi sapico. Njegovi kamenčki osupnejo z dragulji okrašene device, da se dotaknejo svojih bisernih ogrlic. In kakor je rekel drug pesnik:

Ko zapojeta njegova ptica in njegov tolmun, zaljubljenec ob zori zahrepeni po njem. Kakor raj je: v njegovem zavetju so senca, sadje in tekoča voda. Gospa Marjam in Nur ad Din sta tedaj sestopila, da bi si v tej dolini odpočila. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 891. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da sta gospa Marjam in Nur ad Din, ko sta se ustavila v dolini, jedla njene sadeže in pila iz njenih voda. Konja sta spustila na pašo, da sta se tudi onadva tam najedla in napila. Nur ad Din in Marjam sta sedela, se pogovarjala in obujala spomine na svojo zgodbo in vse, kar se jima je zgodilo. Drug drugemu sta tožila o bolečini ločitve ter o mukah oddaljenosti in hrepenenja. Medtem ko sta tako sedela, se je nenadoma dvignil prah in zagrnil vse obzorje. Zaslišala sta rezgetanje konj in žvenket orožja. Do tega je prišlo takole: ko je kralj omožil svojo hčer z vezirjem in je ta tisto noč odšel k njej, je kralj naslednje jutro sklenil, da jo obišče, kakor je bila navada kraljev ob poroki njihovih hčera. Vstal je, vzel s seboj svilene tkanine ter trosil zlato in srebro, da so se služabniki in česalke pulili zanj. Z nekaj služabniki je šel do nove palače. Tam je našel vezirja zleknjenega na ležišču, tako omamljenega, da ni vedel ne za glavo ne za noge. Kralj se je ozrl po palači na desno in levo, vendar hčere ni videl. Vznemiril se je in zaskrbelo ga je. Ukazal je prinesti vročo vodo, močan kis in kadilo. Ko so mu vse to prinesli, je sestavine zmešal, vlil vezirju v nos in ga stresel. Bang je prišel iz njegovega trebuha v kepah, podobnih siru. Kralj mu je nato še enkrat vlil pripravek v nos in vezir se je prebudil. Vprašal ga je, kaj se je zgodilo z njim in kaj z njegovo hčerjo Marjam. Odgovoril je: »O najveličastnejši kralj, o njej ne vem ničesar razen tega, da mi je z lastno roko dala čašo vina. Od tistega trenutka do zdaj nisem vedel zase in ne vem, kaj je bilo z njo.« Ko je kralj slišal vezirjeve besede, mu je luč na obrazu ugasnila. Izvlekel je meč in ga udaril po glavi, da je rezilo bleščeče prodrlo skozi zobe. Nato je nemudoma poslal po hlapce in konjarje. Ko so prišli, je od njih zahteval oba konja. Rekli so mu: »O kralj, oba konja sta to noč izginila, z njima pa je izginil tudi naš predstojnik. Zjutraj smo našli vsa vrata odprta.« Kralj je rekel: »Pri moji veri in vsem, v kar trdno verujem, konja sta vzela le moja hči in ujetnik, ki je služil v cerkvi. Že prvič jo je odpeljal on. Dobro sem ga prepoznal, iz mojih rok pa ga je rešil samo ta enooki vezir, ki je zdaj dobil plačilo za svoje dejanje.«

Kralj je tedaj poklical svoje tri sinove. Bili so pogumni junaki in vsak je na bojišču, med udarci in sunki sulic, veljal za tisoč konjenikov. Zavpil jim je, naj zajahajo. Zajahali so, z njimi pa je zajahal tudi kralj s svojimi najuglednejšimi patriciji, dostojanstveniki in velikaši. Šli so po njunih sledeh in ju dohiteli v dolini. Ko jih je Marjam zagledala, je vstala, zajahala svojega konja, si opasala meč in vzela orožje. Nur ad Dinu je rekla: »Kako je s teboj? Kakšno srce imaš za boj, vojno in dvoboj?« Odgovoril ji je: »V boju sem trden kakor kol, zabit v otrobe.« Nato je zapel:

O Marjam, prihrani mi boleče očitke, ne skušaj me ubiti in dolgo mučiti. Kako naj bi bil bojevnik, ko pa se prestrašim že krokarjevega krakanja? Če zagledam miš, se zdrznem od groze in si od strahu zmočim oblačila. Rad suvam le na samem; pizda dobro pozna moč tičev. To je edina prava misel, vse drugo se mi zdi zgrešeno. Ko je Marjam slišala te Nur ad Dinove besede in verze, se je zasmejala in mu rekla: »Moj gospod Nur ad Din, ostani na svojem mestu. Jaz te bom obvarovala pred njimi, četudi bi jih bilo toliko kot zrnc peska.« Nemudoma se je pripravila, zajahala svojega konja, popustila vajeti in obrnila sulico z ostjo naprej. Konj je pod njo planil kakor veter ali kakor voda, ki brizgne iz ozke cevi. Marjam je bila namreč najpogumnejša med ljudmi svojega časa in edinstvena v svoji dobi. Oče jo je že kot deklico naučil jezditi in se podajati v morja vojne tudi v nočni temi. Nur ad Dinu je rekla: »Zajahaj svojega konja in bodi za mojim hrbtom. Če bova bežala, pazi, da ne padeš, kajti tvojega konja nihče ne more dohiteti.« Ko je kralj zagledal svojo hčer Marjam, jo je takoj prepoznal. Obrnil se je k najstarejšemu sinu in rekel: »O Bartut, ki ti pravijo Glava dreka, to je brez dvoma tvoja sestra Marjam. Napadla nas je in zahteva boj z nami. Stopi ji nasproti in jo napadi. Pri Kristusu in pravi veri, če jo premagaš, je ne ubij, dokler je ne pozoveš nazaj v krščansko vero. Če se vrne k svoji nekdanji veri, jo pripelji kot ujetnico; če se ne vrne, jo ubij na najstrašnejši način in ji kar najgrozneje iznakazi telo. Prav tako kar najgrozneje iznakazi tistega prekleteža, ki je z njo.« Bartut je odgovoril: »Slišim in ubogam.« Nemudoma je stopil nasproti sestri Marjam in jo napadel. Prestregla ga je, napadla tudi sama in se mu približala. Bartut ji je rekel: »O Marjam, ali še ni dovolj, kar si storila, ko si zapustila vero očetov in dedov ter sledila veri tistih, ki blodijo po deželah?« (Mislil je islamsko vero.) Nato je nadaljeval: »Pri Kristusu in pravi veri, če se ne vrneš k veri svojih kraljevskih očetov in dedov in se je ne držiš, kakor je treba, te bom ubil na najhujši način in ti kar najgrozneje iznakazil telo.« Marjam se je zasmejala bratovim besedam in rekla: »Nikdar, nikdar se ne povrne, kar je minilo, in ne oživi, kdor je umrl! Nasprotno, tebi bom dala izpiti najhujšo grenkobo. Pri Bogu, ne bom se odrekla veri Mohameda, sina Abd Alaha, čigar vodstvo je zajelo ves svet. To je prava vera in ne bom zapustila prave poti, četudi bi mi dali piti čaše smrti.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 892. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Marjam rekla svojemu bratu: »Nikdar, nikdar se ne bom odrekla veri Mohameda, sina Abd Alaha, čigar vodstvo je zajelo ves svet. To je vera prave poti, četudi bi mi dali piti čaše smrti.« Ko je prekleti Bartut slišal te sestrine besede, mu je luč na obrazu ugasnila. Silno so ga razjezile in prizadele. Med njima je vzplamtel boj, spopad je postal srdit in zapodila sta se po širokih, dolgih dolinah. Vztrajala sta v naporih, vsi pogledi pa so bili uprti vanju. Oba je zajela zasoplost. Dolgo sta krožila in se bojevala. Kadar koli je Bartut skušal odpreti novo pot napadu, mu jo je sestra Marjam zaprla s svojo spretnostjo, izurjenostjo, znanjem in viteško veščino. Tako sta se bojevala, dokler se ni nad njunima glavama zgostil prah in sta jezdeca izginila očem. Marjam ga je še naprej napadala in mu zapirala poti, dokler se ni utrudil, izgubil poguma in odločnosti ter so mu pošle moči. Tedaj ga je udarila z mečem po ramenu, da je rezilo prodrlo skozi pasovje. Bog je njegovo dušo brž poslal v ogenj — kako strašno bivališče!

Nato je Marjam zakrožila po bojišču, po prizorišču vojne in sunkov sulic, ter zahtevala nasprotnika za dvoboj. Rekla je: »Ali je tu kak bojevnik? Ali je kdo pripravljen na spopad? Danes naj mi ne stopi nasproti ne lenuh ne slabič! Nasproti naj mi pridejo samo junaki med sovražniki vere, da jim dam izpiti čašo ponižujoče kazni. O častilci malikov, o neverniki in nasilneži! To je dan, ko bodo obrazi vernih zasijali, obrazi tistih, ki ne verujejo v Usmiljenega, pa potemneli!« Ko je kralj videl, da je njegov najstarejši sin ubit, se je udaril po obrazu, raztrgal oblačila in zavpil svojemu srednjemu sinu: »O Bartus, ki ti pravijo Črvji iztrebek, hitro pojdi v boj proti svoji sestri Marjam, maščuj brata Bartuta in mi jo pripelji kot ponižano, zaničevano ujetnico!« Odgovoril mu je: »Oče, slišim in ubogam.« Nato je stopil nasproti sestri Marjam in jo napadel. Prestregla ga je ter napadla tudi sama. Bojevala sta se srdito, še huje kakor v prvem dvoboju. Drugi brat je spoznal, da se z njo ne more kosati, in je hotel pobegniti, vendar mu njena silovitost tega ni dopuščala. Kadar koli se je obrnil v beg, se mu je približala, se ga držala in ga stiskala. Nato ga je udarila z mečem po vratu, da je rezilo bleščeče prodrlo skozi telo, in ga poslala za njegovim bratom.

Zatem je zakrožila po bojišču, po prizorišču vojne in sunkov sulic, ter rekla: »Kje so vitezi in junaki? Kje je enooki, šepavi vezir s svojo izkrivljeno vero?« Tedaj je njen oče z ranjenim srcem in očmi, razbolenimi od solz, zavpil: »Ubila je mojega srednjega sina, pri Kristusu in pravi veri!« Nato je poklical najmlajšega sina: »O Fasjan, ki ti pravijo Otroška driska, pojdi, moj sin, v boj proti sestri in maščuj svoja brata. Spopadi se z njo, pa naj bo zmaga tvoja ali njena. Če jo premagaš, jo ubij na najstrašnejši način!« Najmlajši brat ji je tedaj stopil nasproti in jo napadel. Spretno se mu je postavila po robu ter ga napadla z vso svojo izurjenostjo, pogumom, bojnim znanjem in viteško veščino. Rekla mu je: »O sovražnik Boga in muslimanov, poslala te bom za tvojima bratoma — kako strašno je bivališče nevernikov!« Nato je potegnila meč iz nožnice in ga udarila. Odsekala mu je vrat in obe roki ter ga poslala za njegovima bratoma. Bog je njegovo dušo brž poslal v ogenj — kako strašno bivališče! Ko so patriciji in vitezi, ki so jezdili z njenim očetom, videli, da so bili ubiti vsi trije sinovi, najpogumnejši možje svojega časa, jim je srce napolnil strah pred gospo Marjam. Njena mogočnost jih je osupnila. Povesili so glave k tlom in se imeli za obsojene na pogubo in uničenje, ponižanje in propad. Srca so jim od jeze gorela kakor ogenj; obrnili so hrbet in se podali v beg.

Ko je kralj videl svoje pobite sinove in vojsko v begu, sta ga prevzeli zmedenost in osuplost, srce pa mu je gorelo v ognjenih plamenih. Rekel si je: »Gospa Marjam nas je povsem nadvladala. Če tvegam življenje in ji stopim sam nasproti, me utegne premagati in ukrotiti, nato pa ubiti na najstrašnejši način in mi kar najgrozneje iznakaziti telo, kakor je ubila svoje brate. Od nas namreč ničesar več ne pričakuje, mi pa ne moremo več upati, da se bo vrnila. Najpametneje bo, da ohranim svoje dostojanstvo in se vrnem v mesto.« Kralj je popustil vajeti in se vrnil v svoje mesto. Ko je prispel v palačo, mu je v srcu vzplamtel ogenj zaradi smrti njegovih treh sinov, bega vojske in sramote, ki ga je doletela. Še pol ure ni minilo, že je poklical dostojanstvenike in velikaše svojega kraljestva. Potožil jim je o tem, kako je z njim ravnala njegova hči Marjam, kako je pobila svoje brate ter kakšno ponižanje in žalost je moral pretrpeti. Prosil jih je za nasvet. Vsi so mu svetovali, naj piše Božjemu namestniku na zemlji, poveljniku vernikov Harunu ar Rašidu, in ga seznani z dogodkom. Ar Rašidu je napisal pismo z naslednjo vsebino: »Po pozdravu poveljniku vernikov: imamo hčer po imenu Marjam Zunarija. Od nas jo je odvrnil muslimanski ujetnik, imenovan Nur ad Din Ali, sin egiptovskega trgovca Tadž ad Dina. Ponoči jo je odpeljal in z njo odšel proti svoji deželi. Našega gospoda, poveljnika vernikov, prosim za milost: naj piše v vse muslimanske dežele, naj jo poiščejo in nam jo pošljejo z zanesljivim poslancem.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 893. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Frankov pisal kalifu, poveljniku vernikov Harunu ar Rašidu. V pismu ga je ponižno prosil, naj mu vrne hčer Marjam in iz svoje milosti piše v vse muslimanske dežele, naj jo poiščejo ter mu jo pošljejo z zanesljivim poslancem izmed služabnikov njegove visokosti, poveljnika vernikov. V pismu je bilo med drugim zapisano: »V zameno za pomoč pri tej zadevi vam odstopimo polovico velikega mesta Rim, da boste tam zgradili mošeje za muslimane in prejemali njegove davke.« Ko je po nasvetu velikašev svojega kraljestva in dostojanstvenikov napisal pismo, ga je prepognil in poklical vezirja, ki ga je postavil na mesto enookega vezirja. Ukazal mu je, naj pismo zapečati s kraljevim pečatom. Tudi dostojanstveniki so ga zapečatili, potem ko so se nanj lastnoročno podpisali. Nato je svojemu vezirju rekel: »Če jo pripelješ, ti bom dal posesti dveh emirjev in te odel v častno oblačilo z dvema vezenima pasovoma.« Izročil mu je pismo in mu ukazal, naj odpotuje v Bagdad, mesto miru, ter ga osebno preda poveljniku vernikov. Vezir je odpotoval s pismom in prečkal doline in puščave, dokler ni prišel v Bagdad. Ko je vstopil v mesto, je ostal v njem tri dni, da se je namestil in odpočil. Nato je vprašal po palači poveljnika vernikov Haruna ar Rašida in pokazali so mu pot. Ko je prispel tja, je poveljnika vernikov prosil za dovoljenje, da stopi predenj, in dovolili so mu. Vstopil je, poljubil tla pred njim in mu izročil pismo kralja Frankov. S seboj je prinesel tudi darila in čudovite dragocenosti, kakršne pritičejo poveljniku vernikov. Ko je kalif odprl pismo, ga prebral in razumel njegovo vsebino, je svojim vezirjem nemudoma ukazal, naj pišejo v vse muslimanske dežele. To so storili. V pismih so opisali Marjam in Nur ad Dina, navedli njuni imeni in zapisali, da sta ubežnika. Kdor ju najde, naj ju prime in pošlje poveljniku vernikov. Posvarili so jih, naj pri tem ne bo nobenega odlašanja, malomarnosti ali nepazljivosti. Nato so pisma zapečatili in jih s sli poslali oblastnikom. Ti so nemudoma začeli izvrševati ukaz in po vseh deželah iskali ljudi, ki bi ustrezali opisu.

Tako je bilo s temi kralji in njihovimi podaniki. Egipčan Nur ad Din in Marjam Zunarija, hči kralja Frankov, pa sta takoj po begu kralja in njegove vojske zajahala in krenila proti Siriji. Bog, ki zakriva napake, ju je varoval in prispela sta v Damask. Kalifova sporočila so prišla v Damask dan pred njima, zato je tamkajšnji emir že vedel, da ju mora prijeti, kadar ju najde, in ju poslati pred kalifa. Na dan njunega prihoda v Damask so k njima pristopili vohuni in ju vprašali po imenih. Povedala sta resnico ter jim razložila svojo zgodbo in vse, kar se jima je zgodilo. Prepoznali so ju, prijeli in odpeljali k emirju Damaska. Ta ju je poslal h kalifu v Bagdad, mesto miru. Ko so prispeli tja, so prosili za dovoljenje, da stopijo pred poveljnika vernikov Haruna ar Rašida, in dovolil jim je. Ko so vstopili, so poljubili tla pred njim in mu rekli: »O poveljnik vernikov, to je Marjam Zunarija, hči kralja Frankov, to pa Nur ad Din, sin egiptovskega trgovca Tadž ad Dina, ujetnik, ki jo je odvrnil od očeta, jo ukradel iz njegove dežele in kraljestva ter z njo pobegnil v Damask. Našli smo ju, ko sta vstopala v Damask, in ju vprašali po imenih. Odgovorila sta po resnici, zato smo ju pripeljali predte.« Poveljnik vernikov je pogledal Marjam in videl, da je vitke, skladne postave, zgovorna in najlepša ženska svojega časa, edinstvena v svoji dobi, sladkega jezika, neomajnega duha in pogumnega srca. Ko je stopila predenj, je poljubila tla ter mu zaželela trajne slave in blaginje, konec stisk in nesreč. Kalifa so prevzeli njena lepa postava, sladke besede in hitri odgovori. Rekel ji je: »Ali si ti Marjam Zunarija, hči kralja Frankov?« Odgovorila je: »Da, o poveljnik vernikov, imam tistih, ki izpovedujejo enost Boga, varuh ozemlja vere in bratranec gospodarja vseh poslancev.« Tedaj se je kalif obrnil in zagledal Alija Nur ad Dina, lepega, postavnega mladeniča, ki je bil kakor sijoča luna v noči svojega ščipa. Rekel mu je: »Ali si ti ujetnik Ali Nur ad Din, sin egiptovskega trgovca Tadž ad Dina?« Odgovoril je: »Da, o poveljnik vernikov in opora vseh, ki se obračajo nate.« Kalif ga je vprašal: »Kako si odpeljal to dekle iz kraljestva njenega očeta in z njo pobegnil?« Nur ad Din je kalifu povedal vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca. Ko je končal pripoved, se je kalif silno začudil, njegovo osuplost pa je spremljalo veliko navdušenje. Rekel je: »Koliko vsega morajo prestati ljudje!« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 894. noč,

Rekla je: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kalif Harun, ko je Nur ad Dina vprašal po njegovi zgodbi, slišal od njega vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca. Kalif se je temu nadvse čudil in dejal: »Koliko morajo ljudje pretrpeti!« Nato se je obrnil h gospe Marjam in ji rekel: »O Marjam, vedi, da nam je tvoj oče, kralj Frankov, pisal zaradi tebe. Kaj praviš na to?« Odgovorila je: »O božji namestnik na zemlji, ki varuješ izročilo njegovega preroka in izpolnjuješ njegove zapovedi! Naj te Bog večno obsipa z blagoslovi in te obvaruje bede in nesreč. Ti si božji namestnik na zemlji. Sprejela sem vašo vero, ker je prava in resnična, ter zapustila vero nevernikov, ki širijo laži o Kristusu. Zdaj verujem v plemenitega Boga in priznavam vse, kar je oznanil njegov usmiljeni poslanec. Častim Boga, slavljenega in vzvišenega, priznavam njegovo edinost, ponižno padam predenj na obraz in ga poveličujem. Pred kalifom izpovedujem: pričujem, da ni boga razen Boga, in pričujem, da je Mohamed božji poslanec. Poslal ga je s pravo potjo in resnično vero, da bi ta prevladala nad vsemi verami, četudi je mnogobožcem to zoprno. Ali torej moreš, o vladar pravovernih, ugoditi pismu kralja brezbožcev in me poslati v deželo nevernikov, ki Vsevednemu kralju pripisujejo družabnike, poveličujejo križ, častijo malike in verujejo, da je Jezus bog, čeprav je ustvarjeno bitje? Če mi to storiš, o božji namestnik, se bom na dan, ko bomo stopili pred Boga, oprijela robov tvojega oblačila in se zoper tebe pritožila tvojemu bratrancu, božjemu poslancu, naj bosta z njim božji mir in blagoslov, na dan, ko ne bodo koristili ne premoženje ne sinovi, temveč bo rešen le tisti, ki pride pred Boga s čistim srcem.« Vladar pravovernih je odgovoril: »O Marjam, Bog ne daj, da bi kdaj storil kaj takega! Kako naj muslimanko, ki veruje v edinega Boga in priznava njegovega poslanca, vrnem k tistemu, kar sta Bog in njegov poslanec prepovedala?« Marjam je rekla: »Pričujem, da ni boga razen Boga, in pričujem, da je Mohamed božji poslanec.« Vladar pravovernih ji je dejal: »O Marjam, naj te Bog blagoslovi in te še trdneje vodi po poti islama. Ker si muslimanka in veruješ v edinega Boga, imaš do nas pravico, ki smo jo dolžni spoštovati: nikoli te ne bom izročil, četudi bi mi zate ponudili toliko draguljev in zlata, da bi napolnili vso zemljo. Zato naj se ti duša umiri, oči razveselijo in srce odpre radosti; naj te ne tare nobena skrb. Ali privoliš, da ti ta mladenič, Ali al Misri, postane mož in ti njegova žena?« Marjam je odgovorila: »O vladar pravovernih, kako ne bi privolila, da mi postane mož, ko pa me je kupil s svojim denarjem in mi izkazal neizmerno dobroto? Za nameček je zaradi mene večkrat tvegal življenje.« Tedaj ju je naš gospodar, vladar pravovernih, poročil in ji določil poročno darilo. Na dan poroke je k sklenitvi zakonske pogodbe poklical kadija, priče in najvišje dostojanstvenike svoje države. Bil je veličasten dan.

Nato se je vladar pravovernih nemudoma obrnil k vezirju kralja Rumov, ki je bil tedaj navzoč, in mu rekel: »Si slišal njene besede? Kako naj jo pošljem k njenemu nevernemu očetu, ko pa je muslimanka in veruje v edinega Boga? Morda bi z njo grdo in kruto ravnal, zlasti ker je pobila njegove sinove, in jaz bi na sodni dan nosil krivdo za to, kar bi se ji zgodilo. Vzvišeni Bog je namreč dejal: ‘Bog nevernikom nikoli ne bo dal oblasti nad verniki.’ Vrni se torej k svojemu kralju in mu reci: ‘Opusti to zahtevo in ne upaj, da bo izpolnjena.’« Toda vezir je bil bedak in je kalifu odvrnil: »O vladar pravovernih, pri Kristusu in pravi veri, brez Marjam se ne morem vrniti, četudi je muslimanka. Če se k njenemu očetu vrnem brez nje, me bo ubil.« Kalif je rekel: »Primite tega prekleteža in ga usmrtite!« Nato je izrekel ta verz:

»Takšno je plačilo tistemu, ki se upre svojemu gospodarju in meni.« Nato je ukazal, naj prekletemu vezirju odsekajo glavo in ga sežgejo. Toda gospa Marjam je rekla: »O vladar pravovernih, ne omadežuj svojega meča s krvjo tega prekleteža.« Izdrla je svoj meč in ga z njim udarila ter mu odsekala glavo. Tako je odšel v bivališče pogube; njegovo zatočišče je postal pekel, in kako strašno bivališče je to! Kalif se je čudil moči njene roke in neustrašnosti njenega srca. Nato je Nur ad Dinu podaril razkošno častno oblačilo, njemu in Marjam odmeril posebne prostore v svoji palači ter jima določil redne denarne prejemke in oskrbo. Ukazal je tudi, naj jima prinesejo vsa potrebna oblačila, posteljnino in dragoceno posodje. Nekaj časa sta prebivala v Bagdadu in živela v največjem blagostanju in sreči.

Potem pa je Nur ad Din zahrepenel po materi in očetu. O tem je spregovoril s kalifom in ga prosil za dovoljenje, da odpotuje v svojo deželo in obišče sorodnike. Kalif je poklical še Marjam in jo dal privesti predse, nato pa Nur ad Dinu dovolil odhod ter ga obdaril z dragocenimi darovi in redkostmi. Marjam in Nur ad Dinu je naročil, naj lepo skrbita drug za drugega. Zatem je ukazal napisati pisma emirjem, učenjakom in veljakom varovanega Egipta ter jim priporočil Nur ad Dina, njegove starše in njegovo sužnjo, naj jim izkažejo najvišje časti. Ko je novica prispela v Egipt, se je trgovec Tadž ad Din razveselil vrnitve svojega sina Nur ad Dina, pa tudi njegova mati je bila neizmerno srečna. Po kalifovem priporočilu so mu naproti prišli veljaki, emirji in državni dostojanstveniki ter ga sprejeli. Bil je veličasten, lep in čudovit dan, ko sta se združila ljubeči in ljubljeni in je hrepeneči našel to, po čemer je hrepenel. Vsak dan je gostijo priredil drug emir; vsi so se jih silno veselili in jim izkazovali čedalje večje časti. Ko se je Nur ad Din znova srečal z materjo in očetom, so bili vsi neizmerno srečni, njihove skrbi in žalost pa so izginile. Prav tako so se razveselili gospe Marjam in ji izkazali najvišje časti. Od vseh emirjev in velikih trgovcev so jim prihajali darovi in dragocenosti. Vsak dan jim je prinašal novo veselje in radost, večjo od praznične. Tako so še dolgo živeli v veselju in užitkih, obdani z obilnimi blagoslovi, ki so jim razveseljevali srce; jedli so, pili in se radostili, dokler jih ni obiskala tista, ki ruši užitke in ločuje zbrane, pustoši hiše in palače ter polni globine grobov. S smrtjo so zapustili ta svet in se pridružili mrtvim. Slavljen naj bo Živi, ki nikoli ne umre in v čigar roki so ključi zemeljskega in nebeškega kraljestva.