Waltey

Ileana Simziana

Legende sau basmele românilor · Petre Ispirescu

Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Ileana Simziana

Vir: Legende sau basmele românilor
Avtor: Petre Ispirescu
Jezik branja: Slovenščina
Jezik izvirnika: Română
Čas branja: 32 min branja
Obseg: 26 strani
Naslov izvirnika: 002 Ileana Simziana

O izvirniku

Legende sau basmele românilor

Romunske ljudske pravljice o začaranih kraljestvih, preizkušnjah in junakih, zapisane iz ustnega izročila. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Legende sau basmele românilor v jeziku Română.

Besedilo

Ileana Simziana

Nekoč je bilo, kakor ni bilo še nikoli, in tako dalje. Nekoč je živel cesar. Ta veliki in mogočni cesar je premagal vse cesarje v svoji okolici in si jih podvrgel, tako da so meje njegovega cesarstva segale tja, kjer je hudič odstavil svoje otroke; in vsi cesarji, ki si jih je podredil, so mu morali poslati po enega sina, da bi mu služil deset let. Na robu njegovega cesarstva je živel še neki drug cesar, ki se, dokler je bil mlad, ni dal premagati. Kadar je njegovo deželo doletela kakšna nesreča, je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da jo je rešil iz stiske; ko pa se je postaral, se je tudi sam uklonil velikemu in mogočnemu cesarju, saj mu ni preostalo drugega. Ni vedel, kaj naj stori in kako naj se znajde, da bi izpolnil njegovo voljo in mu poslal enega svojih sinov v službo: sinov namreč ni imel, temveč samo tri hčere. Zato je ves čas zamišljeno posedal. Najbolj ga je skrbelo, da bi ga oni cesar imel za kljubovalnega trmoglavca, ki mu nalašč noče poslati sina, in bi mu zato prišel vzet cesarstvo, on pa bi s hčerami vred umrl v bedi, revščini in sramoti. Ko so hčere videle očeta tako potrtega, so tudi same postale zaskrbljene in niso vedele, s čim bi mu ustregle, da bi ga vsaj malo razvedrile. Ko so nazadnje spoznale, da mu prav nič ne ugaja, je najstarejša zbrala pogum in ga nekega dne pri mizi vprašala, zakaj je žalosten: »Ali ti naše vedenje ni po volji?« mu je rekla. »Ali pa so podložniki tvojega veličanstva hudobni in prepirljivi ter ti povzročajo toliko gorja? Povej še nam, oče, kdo je ta gad, ki ti ne da miru in ti zastruplja starost, pa ti obljubimo, da se bomo tudi žrtvovale, če bi ti to moglo vsaj nekoliko olajšati žalost. Saj si nam ti, oče, edina uteha, kakor sam dobro veš; in me nismo nikoli prekršile tvoje besede.« »To je res; nad vami se nimam kaj pritoževati. Nikoli niste prekršile mojega ukaza. Toda ve, moje drage, ne morete ublažiti bolečine, ki mi prebada dušo. Ve ste dekleta, iz stiske, v kateri sem se znašel, pa bi me lahko rešil samo sin.« »Ne razumem,« je rekla najstarejša, »zakaj nam skrivaš izvir svoje žalosti. Povej, oče, saj sem pripravljena dati življenje zate.« »Kaj pa bi ve znale storiti, moje drage? Odkar ste na tem belem svetu, ste imele opravka s preslico, iglo in statvami: znate presti, šivati in tkati. Reši me lahko samo junak, ki zna zavihteti buzdovan, pogumno sukati meč in jezditi kakor pravi zmaj.« »Vendar nam povej, oče, saj ne bo luknje v nebu, če bomo tudi me vedele, kaj te greni.« Ko je cesar videl, kako hčere vztrajajo s prošnjami, je dejal: »Takole je, otroci moji, zato sem ves čas žalosten. Saj veste, da se, dokler sem bil mlad, nihče ni mogel dotakniti mojega cesarstva, ne da bi glave letele in ne da bi se osramočen vrnil tja, od koder je prišel. Zdaj pa mi je presneta starost izpila vso moč; roka mi je oslabela in ne more več vihteti meča, da bi sovražnik trepetal pred menoj. Tudi moj konj, ki sem si ga pridobil skoraj za ceno lastnega življenja, se je postaral: ves je garjav in komaj še životari iz dneva v dan. Nekdaj sem komaj zajahal svojega Sokoliča, ne da bi se z nogo sploh dotaknil stremena, pa sem že stal pred sovražnikom — in tedaj bi morali videti, kako so jo pobirali pred menoj! Danes pa, kaj naj vam še rečem? Saj veste, da sem se podvrgel največjemu in najmogočnejšemu cesarju na svetu. Pri njem pa je navada, da mu vsi podložni vladarji pošljejo po enega sina, ki mu služi deset let, jaz pa imam samo vas.« »Jaz pojdem, oče,« je rekla najstarejša hči, »in na vse kriplje se bom trudila, da ti bom v zadovoljstvo.« »Bojim se, da se boš vrnila, ne da bi kaj opravila. Kdo ve, kakšne zmešnjave boš tam zakuhala, da jim še sam vrag ne bo prišel do kraja!« »Vse, kar vem in ti obljubljam, oče, je, da te ne bom osramotila.« »Če je tako, se pripravi in pojdi.« Ko je dekle slišalo, da ji oče dovoli oditi, od veselja ni vedelo, kam bi se dalo. Vse je pripravljalo za na pot; na peti se je sukalo, ko je ukazovalo in urejalo popotne potrebščine. Izbrala si je najboljšega konja iz cesarskih hlevov, najlepša in najrazkošnejša oblačila ter živeža za celo leto. Ko je oče videl, da je pripravljena na odhod, ji je dal očetovske nasvete, kako naj se vede in kaj naj stori, da ne bodo odkrili, da je dekle. Poučil jo je o vsem, kar mora vedeti junak, ki odhaja v tako imenitno službo, pa tudi o tem, kako naj se varuje opravljanja in spletk, da je drugi cesarski sinovi ne bodo zasovražili in zaničevali. Nato ji je rekel: »Pojdi z Bogom, hči moja, in pomni moje nauke.« Dekle je švignilo z dvorišča kakor blisk; od veselja je komaj čutilo tla pod seboj in v hipu je izginilo izpred oči. Če ne bi malo naprej počakalo svojih bojarjev in vozov z živežem, bi se ti izgubili, saj ji nikakor niso mogli slediti. Cesar pa jo je po drugi poti skrivaj prehitel in blizu meje cesarstva pri priči postavil bakren most, se spremenil v volka in se skril pod njim. Ko je hotela njegova hči čez most, je nenadoma planil izpod njega, kazal zobe in z njimi tako grozeče šklepetal, da bi človeka spreletel srh. Naravnost vanjo je strmel z očmi, ki so žarele kakor dve bakli, in se pognal proti njej, da bi jo raztrgal. Dekletu je od strahu zledenela kri in izgubilo je glavo; ko konj ne bi odskočil vstran, bi volk vanjo zasadil kremplje. Obrnila se je in jo na vrat na nos popihala domov. Oče, ki se je vrnil pred njo, ji je stopil naproti in rekel: »Ali ti nisem pravil, hči moja, da ne nosi vsaka muha medu?« »Res je, oče, toda nisem vedela, da se bom morala, če grem služit cesarju, bojevati tudi z divjimi in pobesnelimi zvermi.« »Če je tako,« je rekel cesar, »ostani doma pri vretenih in motovilih, Bog pa naj se me usmili in ne dopusti, da bi umrl osramočen.« Ni minilo dolgo, ko je tudi srednja hči prosila, da bi smela odpotovati; zavezala se je, da bo napela vse moči in izpolnila službo, ki jo prevzema. Po mnogih prošnjah in obljubah se je oče omehčal in dovolil tudi njej, da gre. Toda zgodilo se ji je prav kakor starejši sestri; ko jo je oče pričakal ob vrnitvi, ji je rekel: »No, hči moja, ali ti nisem pravil, da ni vse za pod zob, kar leta?« »Res je, oče, toda tisti volk je bil strašen! Ko je razprl gobec, se je zdelo, da me bo pogoltnil na en mah; in gledal me je s takimi očmi, kakor da mi iz njih puščice letijo naravnost v srce!« »Potem pa ostani doma,« je odvrnil cesar, »ter skrbi za metlo in zelenjavo v kuhinji.« Spet je minilo nekaj časa in nekega dne, ko so sedeli pri mizi, je najmlajša hči rekla očetu: »Oče, dovoli še meni, da poskusim; lepo te prosim, pusti me, da grem tudi jaz poskusit srečo.« »Ko pa še tvoji starejši sestri nista mogli priti stvari do kraja, se čudim, da sploh pomisliš nase, ko še polente ne znaš prav jesti.« Na vse načine ji je skušal izbiti iz glave željo po odhodu, vendar zaman. »Iz ljubezni do tebe, oče,« je še rekla, »bom storila vse mogoče in nemogoče, samo da bi uspela; če pa bo Bog proti meni, se bom vrnila k tebi in se tega ne bom sramovala.« Oče se je še upiral in obotavljal, toda hči ga je s prošnjami nazadnje premagala. Na koncu je cesar dejal: »Če je tako, pa dovolim tudi tebi; da vidimo, kaj mi boš opravila. Kako se bom smejal, ko se vrneš s povešenim nosom!« »Smejal se boš, oče, kakor si se smejal mojima sestricama, pa vendar zato njuna čast ni nič manjša.« Ko je cesarjeva hči videla, da ji oče dovoli oditi, je najprej pomislila, katerega od starih bojarjev bi vzela za svetovalca. Medtem pa se je spomnila očetovih junaštev iz mladosti in njegovega konja. Odšla je torej v hlev, da bi si tudi sama izbrala konja. Ogledala si je enega, nato drugega, si ogledala vse konje v hlevih, a na nobenem se ji ni ustavil pogled, čeprav so bili tam najboljši žrebci in konji v vsem cesarstvu. Nazadnje je naletela še na konja, ki ga je oče jezdil v mladosti: garjavega, polnega ran, kako je ležal na boku. Ko ga je zagledala, ga je usmiljeno pogledala in se kar ni mogla odtrgati od njega. Konj pa ji je, ko je to opazil, rekel: »Videti je, gospodarica, da me tako milo gledaš iz ljubezni do cesarja. Kakšen junak je bil v mladosti! Veliko zmag sva izbojevala skupaj. Odkar pa se je postaral, me tudi nihče drug ni več zajahal. In če me vidiš tako shiranega, je to zato, ker ni nikogar, ki bi me hranil kakor on. Glej, ko bi kdo skrbel zame tako, kakor mi prija, bi se v desetih dneh tako popravil, da se ne bi dal za deset takih, kakršni stojijo tu.« Tedaj je dekle vprašalo: »In kako je treba skrbeti zate?« »Vsak dan me je treba umiti z vodo, ki je še nihče ni zajel, za zdaj pa mi dajati ječmen, kuhan v sladkem mleku, da ga bom lahko grizel, in vsak dan še mernik žerjavice.« »Ko bi vedela, da mi boš pomagal izpeljati, kar sem si namenila, bi skoraj res naredila tako, kakor praviš.« »Gospodarica,« je rekel konj, »le poskusi, ne bo ti žal.« Konj je bil namreč čudežen. Cesarjeva hči je skrbela zanj natanko tako, kakor ji je naročil. Deseti dan pa se je konj na vsem lepem stresel in postal lep, rejen kakor lubenica in uren kakor srna. Nato je veselo pogledal cesarjevo hčer in dejal: »Bog ti daj srečo in zmago, gospodarica moja, ker si skrbela zame in mi omogočila, da sem spet takšen, kakršen sem si želel biti. Povej mi, kaj te teži, in mi ukaži, kaj naj storim.« »Rada bi šla k velikemu in mogočnemu cesarju, našemu sosedu, da bi mu služila, in potrebujem nekoga, ki bi mi svetoval. Povej mi, katerega bojarja naj izberem?« »Če pojdeš z menoj,« ji je rekel konj, »ne imej nobenih skrbi in nikogar drugega ne potrebuješ. Služil ti bom, kakor sem služil tvojemu očetu. Le poslušati me moraš.« »Če je tako, odrineva čez tri dni.« »Lahko tudi takoj, če ukažeš,« ji je odgovoril konj. Ko je cesarjeva hči to slišala, je pripravila vse potrebno za pot. Vzela je nekaj čistih, a neokrašenih oblačil, stopila pred očeta in mu rekla: »Zbogom, oče, in naj te ob vrnitvi najdem zdravega!« »Srečno pot, hči moja,« ji je rekel oče. »Kakor koli že bo, nasvetov, ki sem ti jih dal, nikar ne pozabi. In v vsaki stiski naj bodo tvoje misli uprte v Boga, od katerega prihajata vse dobro in vsa pomoč.« Ko je obljubila, da bo tako storila, je dekle odrinilo. Kakor pri drugih dveh hčerah je oče tudi tokrat ubral drugo pot, jo prehitel, spet postavil bakren most in jo tam počakal. Med potjo je konj dekletu povedal, s kakšnimi zvijačami oče preizkuša njen pogum, in ji svetoval, kaj naj stori, da bo preizkušnjo častno prestala. Ko sta prispela do mostu, je planil nanjo.

Volk z divjimi, izbuljenimi očmi, ki so človeku gnale strah v kosti, z velikanskim gobcem in jezikom kakor pri stekli zveri je kazal zobe in šklepetal z njimi, kot da že mesec dni ni ničesar okusil. Ko je že hotel zasaditi vanjo svoje raztrgajoče kremplje, je dekle stisnilo konja s petami in se s sabljo v roki zapodilo nad volka, da bi ga razsekalo na drobne kosce. Ko se volk ne bi umaknil, bi ga bila s sabljo preklala na dvoje; zakaj z njo ni bilo šale: zaupala je v Boga in hotela za vsako ceno izpolniti nalogo, ki si jo je naložila. Ponosno kakor pravi junak je prečkala most. Njen oče se je čudil njenemu pogumu; po drugi poti jo je prehitel, postavil srebrn most, se spremenil v leva in jo tam počakal. Konj je dekletu povedal, kaj jo čaka, in jo poučil, kako naj prestane še to preizkušnjo. Komaj je prišla do srebrnega mostu, že ji je stopil nasproti lev z razprtim žrelom, kakor da jo hoče požreti s konjem vred, z okli kakor iz slonovine in kremplji kakor srpi; rjovel je, da so se tresli gozdovi in je odmevalo po poljih daleč naokrog. Že samo pogled na njegovo glavo, veliko kakor mernik, in na grivo, ki mu je štrlela kvišku, bi človeka od strahu spremenil v led. Toda cesarjeva hči, ki jo je konj opogumil, se je z golo sabljo v roki tako silovito pognala nadenj, da bi ga bila razsekala na štiri kose, ko lev ne bi zbežal pod most. Prečkala je most, se zahvaljevala Bogu in ni vedela, kaj jo še čaka. Cesarjeva hči, ki od rojstva še nikoli ni zapustila doma, je strmela nad lepoto pokrajine in se od začudenja ustavljala. Zdaj jo je mikalo, da bi razjahala in nabrala šopek cvetlic, ki jih še nikoli ni videla in so v nepreglednih množicah prekrivale doline in griče; zdaj bi bila rada posedela v senci visokega, košatega drevesa, kjer je na tisoče ptic pelo najrazličnejše pesmi, tako mile, da bi jo lahko zazibale v sen; spet drugič jo je vabil studenec z vodo, čisto kakor solza, ki je izviral iz skalne razpoke v pobočju. Ob žuborenju teh izvirov je kar sanjavo gledala vanje; všeč ji je bilo opazovati njihov tok in vijugaste struge, ki so se vile po zemlji med množico drobnih cvetov in pomladnim zelenjem. Toda konj jo je ves čas bodril in priganjal, naj gre naprej in se drži svoje poti. Govoril ji je, da se junaki za takšne reči zmenijo šele tedaj, ko srečno opravijo svoje delo. Povedal ji je tudi, da jo čaka še ena past, ki ji jo nastavlja oče, in jo poučil, kako naj tudi tokrat zmaga. Dekle ga je poslušalo z obema ušesoma in storilo, kakor ji je svetoval, saj je že spoznala, da se vsi njegovi nauki dobro iztečejo; od njegove besede ni odstopila. Oče jo je kakor poprej po drugi poti prehitel, postavil zlat most, se spremenil v velikega dvanajstglavega zmaja in se skril pod most. Ko se je dekle pripravljalo, da ga prečka, je planil predenj, udarjal z repom in zvijal svoje telo. Iz gobcev so mu švigali ognjeni plameni in jeziki so mu švigali kakor goreče puščice. Ob pogledu na strašno pošast je dekle spreletel mrzel srh in lasje so ji vstali pokonci. Konj je takoj začutil, da izgublja pogum, jo znova opogumil in jo spomnil, kaj ji je naročil. Ko se je cesarjeva hči nekoliko zbrala, je z levico zategnila vajeti, konja stisnila s petami in se s sabljo v desnici pognala nad zmaja. Celotno uro je trajal boj. Konj jo je obračal tako, da bi se pošasti vselej približala od strani in ji odsekala katero izmed glav, toda tudi nasprotnik se je spretno branil. Nazadnje je dekletu le uspelo raniti zmaja. Tedaj se je trikrat prekucnil čez glavo in se spremenil v človeka. Dekle ni moglo verjeti svojim očem, ko je pred seboj zagledalo očeta; on pa jo je objel, jo poljubil na čelo in ji rekel: »Vidim, da si junaška, hči moja, in prav si storila, da si vzela tega konja, kajti brez njega bi se tudi ti vrnila kakor tvoji sestri. Trdno upam, da boš srečno opravila službo, ki si jo prostovoljno sprejela. Le mojih nasvetov se spominjaj in ne odstopaj od besede konja, ki si si ga izbrala. Zdrava se spet vidiva!« »Bog te usliši, oče,« mu je odgovorila hči, »in naj te ob vrnitvi najdem zdravega.« Nato je poljubila očetovo roko in poslovila sta se. Po dolgi, daljni poti je prišla do mogočnih, visokih gora. Med gorami je naletela na dva zmaja, ki sta se bojevala že devet let, pa nobeden ni mogel premagati drugega. Bila sta v boju na življenje in smrt. Ko sta jo zagledala, sta jo imela za mladega junaka in eden ji je zaklical: »Făt-Frumos, Făt-Frumos, pridi in mi pomagaj premagati tega sovražnika, pa ti bom tudi jaz nekoč pri čem prav prišel!« Tudi drugi ji je zaklical: »Făt-Frumos, Făt-Frumos, pridi in me reši te sovražne pošasti, pa ti dam konja, ki mu po urnosti ni para in se imenuje Galben-de-Soare.« Dekle je vprašalo konja, kateremu od njiju naj pomaga. Konj ji je svetoval, naj reši tistega, ki ji je obljubil Galben-de-Soareja, saj je ta konj še zmožnejši od njega in je njegov mlajši brat. Tedaj se je dekle s sabljo pognalo nad drugega zmaja in ga z enim zamahom razpolovilo. Ko je rešeni zmaj videl, da je prost, je objel svojega rešitelja in se mu zahvalil. Nato so odšli k njemu domov, da bi dal Făt-Frumosu Galben-de-Soareja, kakor je obljubil. Zmajeva mati je bila vsa iz sebe od veselja, ko je zagledala sina živega; ni vedela, kaj naj stori, da bi se Făt-Frumosu zahvalila, ker ji je rešil otroka smrti. Cesarjeva hči je povedala, da bi rada počila po naporni poti. Dali so ji sobo in jo pustili samo. Pod pretvezo, da hoče poskrbeti za konja, ga je vprašala, ali se ji utegne kaj pripetiti, in konj ji je povedal, kaj mora storiti. Zmajeva mati je zaslutila, da je vmes neka zvijača. Sinu je rekla, da mora biti tisti, ki ga je rešil nevarnosti, dekle; tako pogumno dekle bi bilo vredno občudovanja in najbolje bi bilo, da bi si jo vzel za ženo. Sin je odgovarjal, da česa takega nikakor ne more verjeti, saj ženska roka ne bi mogla tako spretno sukati sablje, kakor jo je Făt-Frumos. Tedaj je zmajeva mati rekla, da bo to preizkusila. Zvečer je ob vzglavje vsakega položila šopek cvetlic: pri tistem, pri katerem bodo ovenele, je moški, pri tistem, pri katerem bodo ostale sveže, pa ženska. Cesarjeva hči je po konjevem nasvetu ponoči vstala, že proti jutru, ko je spanec najslajši, in tiho, prav po prstih stopila v zmajevo sobo. K njemu je položila svoj šopek, vzela njegovega in ga odnesla k vzglavju svoje postelje, nato pa legla in trdno zaspala. Zjutraj je zmajevka komaj vstala, že je v eni sapi pohitela k sinu in videla, da so cvetlice ovenele. Ko je vstala še cesarjeva hči, je odšla tudi k njej; a čeprav je videla, da so tudi njene cvetlice ovenele, še vedno ni verjela, da je mladenič. Sinu je govorila, da nikakor ne more biti moški: besede so ji vendar tekle iz ust kakor med, postavo je imela tako nežno, da bi jo človek kar popil v kozarčku vode, tanki, bujni lasje so ji v valovih padali na ramena, obraz je kar vabil k sebi; tiste velike, lepe, žive oči, zaradi katerih bi človek še zbolel, drobna ročica in nožica kakor pri vili — skratka, vse je moglo biti le dekliško, čeprav se je skrivalo pod junaško opravo. Sklenila sta jo torej še enkrat preizkusiti. Ko sta si zjutraj po običaju zaželela dobro jutro, je zmaj dekle odpeljal na vrt. Tam ji je razkazoval najrazličnejše cvetlice in jo vabil, naj jih poduha. Cesarjeva hči se je spomnila konjevih nasvetov, prepoznala zvijačo in precej osorno rekla, ali jo je navsezgodaj pripeljal na vrt kakor kakšno žensko, da bi mu s praznimi besedami hvalila rože, namesto da bi najprej odšla v hleve pogledat, kako skrbijo za konje. Zmaj je materi povedal, kaj je slišal, a tudi zdaj ni mogla verjeti, da je fant. Nazadnje se je s sinom dogovorila še za eno preizkušnjo: Făt-Frumosa naj odpelje v orožarno in mu ponudi, naj si kaj izbere. Če bo izbral orožje, okrašeno z dragulji, bo to zanesljiv dokaz, da je dekle. Po kosilu je zmaj odpeljal Făt-Frumosa v orožarno. Tam je bilo spretno razvrščeno vsakovrstno orožje: nekatero okrašeno z dragimi kamni, drugo čisto navadno, brez okrasja. Cesarjeva hči si je ogledala in preizkusila skoraj vse orožje, nato pa izbrala nekoliko zarjavelo sabljo, katere rezilo je bilo tako prožno, da se je dalo zviti v obroč. Zatem je zmaju in njegovi materi povedala, da namerava naslednji dan oditi. Ko je zmajeva mati slišala, kakšno orožje si je izbrala, se je skoraj razpočila od jeze, ker ni mogla priti resnici do dna. Sinu je rekla, da je po vedenju sicer videti kakor fant, a da je vendarle dekle, in to skrajno prekanjeno. Ker ni bilo druge, so odšli v hlev in ji izročili Galben-de-Soareja. Cesarjeva hči se je poslovila in nadaljevala pot. Ko so bili že na poti in so hiteli naprej, ji je konj rekel: »Gospodar, doslej si me v vsem poslušal in vse se je dobro izteklo. Poslušaj me še tokrat, pa ne boš zgrešil. Odslej sem prestar in bojim se, da bi se spotaknil. Vzemi mojega brata Galben-de-Soareja in z njim nadaljuj pot. Zaupaj mu, kakor si zaupal meni, pa ti ne bo žal. Veliko mlajši je od mene in urnejši; tudi on ti bo kakor jaz svetoval, kaj storiti v stiski.« »Res je, da mi je uspelo vsakokrat, ko sem te poslušala. In ko ne bi vedela, kako zvest si bil mojemu očetu, te tokrat ne bi ubogala. Toda tvojemu bratu bom zaupala kakor tebi, ko mi bo dokazal, da mi želi dobro.« »Zaupaj mi, gospodarica,« je rekel Galben-de-Soare, »ponosen bom, če bo na meni jezdila taka junakinja, kakršna si ti. Potrudil se bom, da brata ne boš pogrešala; obenem bom tudi njega, siromaka, obvaroval nadlog in nevarnosti poti, na katero se podajaš, saj je že star. Kajti povedati ti moram, in nočem ti prikrivati: še veliko stisk te čaka in mnogo nevarnosti boš morala prestati. Toda z Božjo voljo in če me boš poslušala, boš vse premagala in srečno prišla do konca.« Cesarjeva hči je nato zajahala Galben-de-Soareja in se v solzah poslovila od svojega konja. Šla sta in šla po dolgi, daljni poti, dokler ni cesarjeva hči zagledala zlate kite. Ustavila je konja in ga vprašala, ali naj jo vzame ali pusti, kjer leži. Konj ji je odgovoril: »Če jo vzameš, ti bo žal; če je ne vzameš, ti bo prav tako žal. A bolje je, da jo vzameš.« Dekle jo je pobralo, si jo spravilo v nedrje in odjezdilo naprej. Prečkala sta griče, gore in doline, za seboj pustila goste zelene gozdove, poljane s cvetlicami, kakršnih dekle še nikoli ni videlo, ter izvire s čisto, hladno vodo in nazadnje prišla na dvor velikega in mogočnega cesarja. Drugi cesarski sinovi, ki so tam služili, so ji prišli naproti in jo pozdravili. Niso se mogli ločiti od nje, tako sta jih očarala njen obraz in njena beseda. Naslednji dan je stopila pred cesarja in mu povedala, zakaj je prišla. Cesar se ni mogel dovolj razveseliti, da je k njemu prišel tako lep in prikupen junak. Odgovori, ki jih je dobival na svoja vprašanja, so mu bili nadvse všeč; že od daleč se je videlo, da govori modro in spoštljivo. Ko je videl tako razumnega mladeniča, ga je vzljubil in ga obdržal ob sebi. Cesarjeva hči se ni mogla spoprijateljiti z vsemi drugimi cesarskimi sinovi, saj je bila večina muhastih, lenih in razuzdanih. Zaradi tega so jo zasovražili; ko pa so videli še, kako naklonjen ji je cesar, so ji začeli streči po zlu. Nekega dne si je sama skuhala jed in ravno sedla k mizi, ko sta jo prišla obiskat dva izmed drugih cesarskih sinov. Vsi skupaj so sedli in jedli. Jedi so jima tako teknile, da sta si med jedjo oblizovala prste. Hvalila sta njeno kuharsko spretnost in govorila, da še nikoli v življenju nista jedla česa tako dobrega. Nato sta odšla. Ko sta srečala druge cesarske sinove, sta jim povedala, da sta bila pri novem cesarskem sinu na kosilu, da sta jedla bolje kakor sam cesar in da je vse jedi pripravil sam. Tedaj so jo vsi cesarski sinovi začeli prositi, naj nekega dne skuha še zanje. In glej, prav tisti dan so se dvorni kuharji napili ali počeli bogve kaj, saj na ognjišču še zakurjeno ni bilo. Ker so jo tako vztrajno prosili, se je lotila dela in pripravila nekaj imenitnih jedi. Ko so jih prinesli pred cesarja, se jih ta ni mogel najesti. Takoj je poklical kuharje in jim ukazal, naj mu odslej kuhajo samo še takšne jedi; tedaj so mu povedali, kdo je kuhal tisti dan. Cesar se je zamislil. Nato so prišli še cesarski sinovi in mu povedali, da se je novodošli cesarski sin na skupni gostiji hvalil, da ve, kje je Ileana Simziana z zlato kito, zaradi katere polje ozeleni in cvetlice zacvetijo, ter da ima pramen iz njene kite. Ko je cesar to slišal, jo je ukazal poklicati in ji takoj rekel: »Vedel si za Ileano Simziano, pa mi nisi ničesar povedal, čeprav sem ti izkazal naklonjenost in te bolj počastil kakor vse druge.« Zahteval je, naj mu pokaže kito, in ko jo je videl, je rekel: »To je cesarski ukaz: pripeljati mi moraš gospodarico te kite. Če ne, bo tam, kjer ti zdaj stojijo podplati, ležala tvoja glava.« Uboga cesarjeva hči je skušala nekaj odgovoriti, toda cesar ji je presekal besedo. Odšla je h konju in mu povedala, kaj se je zgodilo. Konj ji je rekel: »Ne boj se, gospodarica. Prav nocoj mi je brat prinesel novico, da je gospodarico kite ugrabil neki zmaj. Nikakor ga noče vzljubiti, dokler ji ne pripelje njene črede kobil, zato si zmaj zdaj beli glavo, kako bi ji izpolnil željo. Trenutno je v močvirjih ob morju. Pojdi k cesarju in zahtevaj dvajset ladij, nato pa jih natovori z najlepšim blagom.« Cesarjevi hčeri tega ni bilo treba dvakrat reči; šla je naravnost k cesarju. »Živel, presvetli cesar, in čast tvojemu obličju! Prišla sem ti povedat, da bom opravila nalogo, ki si mi jo naložil, če mi daš dvajset ladij in denar, da kupim najlepše in najdražje blago ter jih natovorim z njim.« »Naj bo, kakor praviš, samo da mi pripelješ Ileano Simziano,« ji je odgovoril cesar. Ko so bile ladje pripravljene, so jih natovorili z blagom, cesarjeva hči pa se je skupaj z Galben-de-Soarejem vkrcala na najlepšo in odpluli so. Ne vetrovi ne morski valovi jih niso mogli ustaviti; po nekaj tednih plovbe so prispeli do močvirij ob morju. Tam so se ustavili. Cesarjeva hči in Galben-de-Soare sta stopila na kopno in hodila ob obali, a preden sta odšla z ladje, sta vzela par čeveljcev, pretkanih s samo zlato nitjo in okrašenih z dragimi kamni. Med hojo sta zagledala palačo, ki se je obračala za soncem, in se napotila proti njej. Na poti sta srečala tri zmajeve sužnje, ki so čuvale Ileano Simziano. Ko so zagledale čeveljce, so kar oči puščale na njih; cesarjeva hči pa jim je povedala, da je trgovec, ki je na morju zgrešil pot. Sužnje so se vrnile in svoji gospodarici povedale, kaj so videle. Ta je bila trgovca že opazila skozi okno; takoj ko ga je zagledala, ji je začelo srce močneje biti, ne da bi vedela zakaj. Veselila bi se vsake priložnosti, da bi ušla zmaju, še zlasti ker ga tedaj ni bilo doma: poslala ga je namreč po svojo čredo kobil. Ko je poslušala pripoved suženj, je odšla k trgovcu, ki je čakal pri vratih, da bi si še sama ogledala čeveljce. Ko pa je slišala, da ima na ladji še dražje in lepše blago, se je pustila pregovoriti njegovim prošnjam in sklenila, da si ga ogleda. Prišla je na ladjo in med izbiranjem blaga ni opazila, da so veslači odrinili od obale. Bog jim je naklonil dober veter in ladje so hitele kakor puščice. Ko se je Ileana Simziana zavedela, da so že sredi morja, se je delala nesrečno in začela trgovca oštevati, ker jo je prevaral; v srcu pa je prosila Boga, naj ji pomaga uiti zmajski pošasti. Srečno so prispeli do obale, tedaj pa — kaj zagledajo! Zlobna zmajeva mati je od suženj izvedela, da je neki trgovec ugrabil Ileano in z njo pobegnil na ladjah, zato se je pognala za njimi. Ko so stopili na kopno, so jo zagledali, kako prihaja za njimi kakor razjarjena levinja, z eno čeljustjo v nebu in drugo v zemlji, iz gobca pa bruha ogenj kakor iz peči. Ileana Simziana jo je brž prepoznala za zmajevo mater, tisto strašno čarovnico, in to povedala trgovcu, s katerim je sedela na Galben-de-Soareju; nato je bridko zajokala. Cesarjeva hči je vprašala Galben-de-Soareja, kaj naj stori, saj jo žge plamen iz zmajevkinega žrela, konj pa ji je odgovoril: »Sezi v moje levo uho, vzemi brusni kamen, ki je v njem, in ga vrzi za seboj.« Cesarjeva hči je storila tako. Nato sta se pognala naprej, za njima pa je v hipu zrasla kamnita gora, ki je segala do neba. Zmajeva mati se je tako ali drugače prebila čeznjo, plezala je s skale na skalo in se spet pognala za njima, da je bilo kaj! Ko je Ileana Simziana videla, da ju bo dohitela, je opozorila trgovca. Ta se je posvetoval s konjem, nato pa mu iz desnega ušesa vzel krtačo in jo vrgel za seboj. Pri priči je zrasel velik in tako gost gozd, da še mlada zver ne bi mogla skozenj. Zmajeva mati je grizla drevesa, se oprijemala vej, skakala s krošnje na krošnjo in se prerivala naprej; še zmeraj je dirjala za njima kakor vihar. Ko sta videla, da ju tudi tokrat dohaja, je cesarjeva hči znova vprašala konja, kaj naj stori. Rekel ji je, naj vzame zaročni prstan s prsta Ileane Simziane in ga vrže za seboj. Komaj ga je vrgla, je zrasel kremenov zid do samega neba. Zmajevka je ostala mrhovina za vrane in srake, onidve pa sta šli dalje, dokler nista prišli do kraja, kjer je bila čreda. Tam je konj cesarjevi hčeri naročil, naj spleza na drevo in od tam opazuje njun boj. Ko je bila na drevesu, je Galben-de-Soare trikrat zarezgetal in vsa čreda kobil se je zbrala okoli njega. Tedaj se je nenadoma prikazal tudi njihov žrebec, ves v peni in prhajoč od besa. Ko je zagledal Galben-de-Soareja sredi svojih kobil, se je divje pognal nadenj in vnel se je boj, kakršnega Bog obvaruj! Kadar je žrebec planil nad Galben-de-Soareja, je grizel bivolje kože; kadar je Galben-de-Soare planil nadenj, je grizel živo meso. Borila sta se in borila, dokler žrebec, razmesarjen od vrha do tal in ves krvav, ni omagal in bil premagan. Galben-de-Soare pa je ostal nepoškodovan, saj so bile raztrgane le bivolje kože. Tedaj je dekle splezalo z drevesa, ga zajahalo in pognala sta čredo pred seboj, žrebec pa se je komaj vlekel za njo. Ko je pripeljala čredo na cesarjevo dvorišče, je šla sporočit, da je naloga opravljena. Ileana Simziana je prišla ven in poklicala kobile po imenu. Ko je žrebec zaslišal njen glas, se je v hipu stresel in postal tak kakor prej, brez sledu ran. Ileana Simziana je rekla cesarju, naj da pomolsti kobile, da se bosta oba okopala v mleku. Toda kdo bi se jim mogel približati, ko so tako brcale, da so zdrobile vse, kar so zadele! Ker nihče ni mogel opraviti dela, je cesar spet ukazal cesarjevi hčeri, naj jih pomolze. Cesarjeva hči je bila v srcu strta od žalosti in naveličana, ker so najtežja opravila vedno nalagali prav njej. Ker pa je bila čistih misli, je z vero prosila Boga, naj ji pomaga srečno opraviti tudi to službo. In ulil se je tak dež, kakor bi zlivalo iz škafa; voda je kobilam v hipu segala do kolen, nato pa je pritisnil tak mraz, da se niso mogle premakniti z mesta. Ko je cesarjeva hči zagledala ta čudež, se je najprej zahvalila Bogu za pomoč, nato pa šla in pomolzla kobile.

Cesar je od ljubezni do Ileane Simziane kar koprnel in jo gledal kakor zrelo češnjo; ona pa se zanj še zmenila ni, temveč je z najrazličnejšimi izgovori iz dneva v dan odlagala poroko. Nazadnje mu je rekla: »Presvetli cesar, vse, kar sem zahtevala, se je izpolnilo. Le še eno stvar potrebujeva, potem pa vedi, da se bova poročila.« »Golobica moja,« ji je odgovoril cesar, »moje cesarstvo in jaz sva pokorna služabnika tvojih ukazov. Povej čim prej, česa si še želiš, kajti ljubezen do tebe me bo pokončala. Ves sem že kakor senca, buden sanjam in ne vem več, kaj počnem, kadar gledam tvoje lepe, hrepeneče oči.« »Če je tako,« je rekla Ileana Simziana, »mi prinesi posodo s krstno vodo, ki jo hranijo v cerkvici onkraj reke Jordan, in potem se bova poročila.« Ko je cesar to slišal, je spet poklical cesarjevo hčer in ji ukazal, naj stori, kar ve in zna, ter mu prinese, kar je zahtevala Ileana Simziana. Cesarjeva hči je takoj odšla h Galben-de-Soareju in mu vse povedala. Odgovoril ji je: »To je zadnja in najtežja naloga, ki jo moraš opraviti. Toda zaupaj v Boga, gospodarica, kajti tudi cesarju se bliža konec.« Pripravila sta se in odšla. Konj je vse to vedel, saj ni bil kar tako čudežen. Cesarjevi hčeri je povedal: »Posoda s krstno vodo stoji na mizi sredi cerkvice, kjer jo čuvajo redovnice. Ne spijo ne podnevi ne ponoči. Od časa do časa pa jih obišče puščavnik in jih poučuje o svetih Gospodovih rečeh. Kadar poslušajo njegov nauk, ostane na straži samo ena. Če bi nama uspelo priti prav ob tistem času, bi bilo imenitno; sicer pa kdo ve, kako dolgo bova morala čakati, kajti drugače ne bo šlo.«

Odpravila sta se torej, prečkala reko Jordan in prispela do cerkvice. Na srečo je puščavnik prav tedaj prišel tja in poklical vse nune k molitvi. Le ena je ostala na straži; ker pa je bila od dolgega bedenja utrujena, jo je premagal spanec. Da se vendarle ne bi zgodilo kaj nepredvidenega, je legla na prag, misleč, da nihče ne bo mogel vstopiti, ne da bi ga začutila. Galben-de-Soare je cesarjevi hčeri svetoval, kako naj se polasti krstne posode. Dekle se je previdno približalo in se po prstih priplazilo ob zidu vse do vrat. Tam je lahkotno kakor mačka skočilo čez prag, ne da bi se dotaknilo speče nune, pograbilo posodo in se vrnilo po isti poti, kakor je prišlo. Nato je zajahalo konja in že sta bila na poti! Nuna je nekaj začutila, planila pokonci in, ko je videla, da posode ni več, začela tako bridko jokati, da bi se človeku od usmiljenja trgalo srce. Brž so se zbrale še druge nune in tožile nad nesrečo, ki jih je zadela. Ko je puščavnik videl, da je krstna posoda izgubljena, je pogledal za cesarjevo hčerjo, ki je na Galben-de-Soareju letela proč, dvignil roke k nebu, pokleknil in jo preklel z besedami: »Gospod, sveti Gospod! Daj, da se brezbožnež, ki si je drznil s svojo nečisto roko poseči po sveti krstni posodi, spremeni v žensko, če je moški, in v moškega, če je ženska!« In puščavnikova molitev je bila pri priči uslišana. Cesarjeva hči se je spremenila v mladeniča, tako zalega, da ga je bilo veselje pogledati. Ko je prišel pred cesarja, se je ta začudil in ni vedel, kaj naj si misli, saj je opazil spremembo: zdelo se mu je, da mladenič ni več tak kakor ob odhodu, temveč še lepši in ponosnejši. Ko mu je izročil posodo, je dejal: »Presvetli cesar, opravil sem naloge, ki si mi jih naložil. Mislim, da sem zdaj končal. Vladaj v miru, dokler bo tako hotela božja milost.« »Zadovoljen sem s tvojim služenjem,« je rekel cesar. »Naj ti bo v dobro! S to posodo si razveselil moje oči. In vedi, da boš po moji smrti sedel na prestol mojega cesarstva, saj doslej še nimam dediča. Če pa mi Bog nakloni sina, boš njegova desna roka.« Vsi svetovalci in cesarjevi sinovi so bili navzoči, ko je cesar izrekel te besede. Ko je Ileana Simziana videla, da se ji je izpolnila tudi ta želja, je sklenila, da se bo maščevala cesarju, ker je na vse težke naloge, pri katerih bi lahko izgubil življenje, pošiljal njenega lepega junaka. Mislila je namreč, da bo cesar sam odšel po krstno posodo, saj bi jo toliko laže dobil, ker so vsi ubogali njegove ukaze. Velela je zakuriti kopališče, da bi se s cesarjem okopala v mleku svojih kobil. Ko je stopila v kopel, je ukazala, naj ji pripeljejo žrebca, da bo pihal hladen zrak. In ko je žrebec prišel, je iz ene nosnice pihal hlad proti njej, iz druge pa žgoč zrak proti cesarju, tako da je zavrelo celo mleko okoli njega in je na mestu umrl. Velik preplah je zavladal po cesarstvu, ko se je razvedelo za smrt velikega in mogočnega cesarja. Ljudje so se zbrali od vsepovsod in mu priredili pogreb, kakršen se spodobi za cesarja. Nato je Ileana Simziana rekla lepemu junaku: »Ti si me pripeljal sem, ti si mi pripeljal čredo, ti si ubil zmaja, ki me je ugrabil, ti si mi prinesel krstno posodo; ti bodi moj mož. Pojdiva se okopat in se poročiva.« »Vzel te bom, če si me izbrala,« je odgovoril lepi junak, »vendar vedi, da hočem v najini hiši slišati peti petelina, ne kokoši.« Sporazumela sta se in stopila v kopališče. Ileana je poklicala svojega žrebca, naj ogreje mleko, v katerem se bosta kopala. Tudi novi cesar je poklical Galben-de-Soareja. Tako sta konja tekmovala, kateri bo svojemu gospodarju pripravil prijetnejšo in ravno prav toplo kopel. Ko sta se okopala, sta se že naslednji dan poročila. Nato je mladi junak zasedel cesarski prestol. Tri tedne je trajalo slavje in vse ljudstvo se je veselilo, da mu je Bog dal tako junaškega cesarja, ki je opravil toliko velikih del. Vladal je pravično in v strahu božjem, varoval uboge in nikogar zatiral; in če nista umrla, vladata še dandanes. Tudi jaz sem bil tam in sem pri vseh slovesnostih od zunaj pasel zijala, kajti niti govora ni bilo o tem, da bi povabili še mene, pa tudi sicer je znano, da za nepovabljenega ni stola. Potem sem zajahal sedlo in vam povedal, kakor je bilo.

Izvirnik

002 Ileana Simziana

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

fostfl o-data ca nici o data, etc. A. fostii o data unit imperat. Ace! imperat mare si puternicii batuse pe totl imp6rafil de prin pregiurulii si--I supusese, incat is1 intinsese, hotarele imperatieI sale pe unde a intarcatil draculit copiii, si tort 'miterata cei haul): era indatoratI a-1 da eke unil flu d'ai se): ca se-1 slujesca cate dece an!. La marginea imperafiei lui mai era unit altu imperatu carele, catit a fostii tiara', nu se lasase sa-lii bats : cand cadea cate unit parjolii asupra terei sale, elf se facea luntre si punte seapa tera de nevoig ; era dupg ce ajunse la betranete, se supusese si elf imperatului celui mare si tare, fiind-ca n'avea incotro. Elu nu scia cum sa faca, cum sä drega, ca sa implinesca voia acelul imperat de a-1 trimite pe unulit din fiii sei, ca sa -1 slujeseg: fiind-ca u'avea Merl, ci numal trei fete. Dinteacesta elf sta pe ganduri. Grijea luI e,ea mare era ca sa nu creda acelf imperatti ca el este zacas si se indgretniceste a-1 trimite vre-unil fiu, din care pricing sa ving as -I iea imperatia, era elf cp fetele luI sä moth in ticalosie, in saracie si cu rusine. Veclendf fetele pe tata-seti tau superatii, se luase si ele de gandurI, si nu sciati ce voie sa-I fug ca sa -lii ma! inveselescg. Daca vedura si vedura ca nimicu nu-1 este pe plat, lui gi-11

fata cea mai mare isi lud inima in ding intreba intro di la masa, ca de ce este superatil : Au purtarea nostrA nu-ti place? ii dise ea. AU supusil Mariei Tale sunt rei si artagosi de-IT pricinuesce atata mahnire ? Spune si nod, tats, tine este vipera aceea care nu-ti da pace si-ti otravesce betranetele si ne fagaduimii chiar a ne jertfi, deed acesta va putea sa-ti aline ore alma mahnirile : cad numai tu, tatd, esti mangaerea nOstrA, dupd curnii prea bine scii; era not nice °data esitii din cuventulii teir. De asta, asa este ; n'amii a me plange de nimicu. Nu mi-ati calcat porunca nici o data. Dard voi, dragele mele, nu puteti sa -mi alinati durerea care-nil pdtrunde sufletulft. Vol sunteti fete, si numai un scete din nevoia in care me ann. Eu nu intelegii, dise fata cea mare, de ce ascundi de not isvorulu mahnirilor tale, tats, spune, ca eil eta suntil data a-mi da viata pentru tine. Ce sa sciti voi face, dragele mele De cand sunteti pe lumea asta aLba, vol ati amblatil cu furca, cu aculii, cu re- : sciti torte, case, tese. Numai unit vitezil me p6te mantui, care sä scie sa resucesca buzduganulii, sa radianiasca sabia cu virtute si sa caldrescd ca unit smeii parker. tats, spune-ne si nod, ca doll nu s'o face gaurd in ceru, dacA vorml sci si not ce lucru to amdrasce. Daca veclu imperatulil ca -14 intetescil fetele cu rugaciunele, dise : Iata copilele mele, de ce sunt totil tristii. Vol sciti ca nimeni nu s'a pututii atinge de imperAtia mea cAtii amu fostil tinerfr, capete alageoa si fard sä se ducd rusinatii de unde a venit. Acurna pArdalnicele de betranete secatil Vita' virtu tea ; bratulii met e slabanog,it, nu mai pOte sa Invertesca palosulii de sd se cutremure vrasmasulii. met, pentru care p'aci-p'aci era sa -mi perdu viela pand l'amii dobanditil, a imbatranitii si el: e3te unit' rdpcigosii ; abia isi tirie .si eau vieta de adi pe maine. Alta data abia baiatu marl fart sd-si mi -au Soimulenull si-lt r ea t - Ort-cumil,

me aretamit Inaintea vresmasului si, se te tii *leo 1 ii sferaia din naintea feta mele ; dare adi, ce se ye mai spuiu ? voi sciti ca m'amd supus celui mai mare si mai tare imperat de pe fata pdmentului. Ins& la densuld este obiceiuld ca toff supusii imperetiei se' -i tramita rate unit flit, 944 slujescd qece an!, si eft ye amd numai pe voi. Me ducd eti, tats, dise fata cea mare, si me void sill din tote puterile mele se te multumesa. Me temti se' nu te intorci Vera nici o isprava. Cine scie, ce incurceture ye! face p'acolo, de se' nu -i mai dea nimeni de cepataiii, cat heu! Tot ce seal tats, si me fegAduescia, este ce nu te-oiii da de rusine. Daca este asa, pregetesce-te si te du. Gaud audi feta a tata-sed if cid voe se merge', nu mai putea de bucurie. Punea la cale tote pentru drum ; si se intorcea numai intr'un calceid, cAnd poruncea si aseda lucrurile de caletorie. Isi alese calul cel mai de frunte din grajdurile imperAtesci, hainele cele mai mendre si mai bogate, si merinde ca se.-1 ajunge und anti de dile. Dupe ce tats -sed o vedu gate de plecare, ii dete povetile pArintesci de cum se se porte, cum sä feed ca se' nu se descopere ca e fate. 0 MOta totii ce trebuea se' scie and vitez care merge la asa slujba inalte, si cum se se feresce de barfeli si devote, ca se nu fie uratA si nebagata de serna de eell-alti flu de imperati. Apoi ii clise : Pasa, cu Dumneded film mea, si adu-ti a-minte de invetaturile mele. Fate esi din curie ca fulgerul; n'o mai tinea pamentul de bucurie ; intr'o clipe nu se mai vedu. $i dace n'ar fi stet mai incolo se' -si astepte boieril si cardle cu merinde, acestea s'ar fi perdutd, Iiind-ce nu puteaft se se tine dupd. dense. Imperatulii /I esi pe de alta parte inainte, mai la marginea imperetiei, fere scie ea ; asede indate anti podd de amnia, se fecu unit lupd si se ascunse sub podd. Gaud era se' treca filca-sa de o datA esi de sub aceld podd, cu dintii calcaele sa

ranjiti si clAntanindil de to lua g-roza ; se uitd drept la densa cu nisce ochi cars strAlucea ca doue fAclii, si se repedi la ea ca sa o sfasie. Fata, care inghetase singele in ea de fried perduse cumpetul, si data calul nu facea o sdriturd la o parte, lupul infigea ghiarele inteensa; ea o lud la sanetosa inapol. Tatd-sett, care se intorsese inaintea ei, esi s'o internpine si-i dise : Nu-ti spuneamti eA, fata mea, ca nu tote muscele facii miere'1 Asa este, WA, (lard n'am sciut ca ducendu-me sä slujescii until imperatil, amti sa me lupt si cu flare selhatice si turbate. Daca este asa, dise imperalul, secli acasd de-ti vedi de fuse si rnosore, si Dumnecleti sa aibd mils de mine, ca sa nu me lase a muri rusinatil. Nu trecu mult si se ceru si fata cea mijlocie sa se clued si densa; si se lega ca ea isi va pune tote puterile cum sasi slarseasca slujba ce liia asupra-si. Dupd multe rug,aciuni si fagaduell, se induplecd tats -seil si o lass si pe densa sa se clued. ; dar pati si ea ca sora-sa cea mare, si intImpinand-o tats -seti &and se Intorcea dise : Ei, fata mea, nu ti-am spur eft ca n u se mandna tote ceea ce sbdra ? Adeveratil. este, tatd, asa ; dard prea era grozavil aeelu lupu. Unde deschise o gurd de sa me imbuce dintr'odatd, si unde se ulta cu nisce ochi din cari par'ca nisce sdgeti de me sAgetait la inima! *OA acas5. dare, respunse Imperatulit, de vedi de coda mdturel si de zarzavaturile de la bucdtdrie. Mai trecu ce mai trecu, si eta el si fata cea mica dise tatalui seti intr'o di &And sedeati la masa : Tatd, lasd-me si pe mine sa facii o cercare, lasd-me rogute, sa me due si eti sa-mi Incerc norocul. De ore-ce surorile tale cele mai marl n'aii putut-o sea.te la cdpeteiii, me mill cum III mai vine sa vorbesci de tine care nu scii nici cum se mananci mamdliga. mI-al disu isi edian

Si se cerca in tote felulii sa-I tae pofta de plecare, dara in zadar. Pentru dragostea tea tats, mai clise ea, void face pe -dracul in patru, numal sA. isbutesc ; insA data Dumnecjeu imi va sta Impotriva, me void intoarce erasi la tine si fare sa me rusinez. Se mai impotrivi tata-see, se mai codi ; dara fila-sa ild birui cu rugaciunile. La urrna de tot elite imperatul: Dace este asa, eta iti dad si tie voe, sä vedem ce procopselA a sa-mi fad. Ce-asii mai ride sa te ve4i1 intorcendu-te cu nasul in jos I Vei ride, tats, cum al ris si de suriorele mele, fare cu tete astea sa le scads cinstea. Fata imperatului, data veclu ca tatal seu ii dete voie, se gandi mai inteid pe care din boerii eel batrani sa lea de povetuitor. Si pane una-alta, ea isi aduse a-minte de vitejiile tatalui sed din finer* si calul see.. Se duse deci la grajdd ea sail alega si ea un cal. Se uita la unul, se uita la altul, se ulta la toti caii din grajduri, si de nici unul nu i se prin- 41ead ochii, de si eraii armasarii si cail eel mai buni din WA ImperAtia. In cele mai de pe urma dete si peste calul tatalui sed din tinerete, rapciugosil, bubosii si zacend pe ceste. Cum .11 veoclu, se uita la elii cu milA si par'ca nu se indura sa se .depArteze de densul. Calul dad. veclu asa, ii clise Se vede ca pentru iubirea ce al catre imperatul, stapang, te uiti asa de gales la mine. Ce puid de voinic era in tineretele lull Multe isban0 am mai facut not amandoi. Darn de cand a Imbatranit, nici pe mine n'a mai incalecat altul. Si dad me vec,li asa de jigArit, este ca n'are tine sa me hranesca ca elf". uite, de m'ar Ingriji tine -va cum sa-rni prilasca mie, in clece clile m'asi face de nu m'asi .da pe clece ca d'al de astia. Atunci fata clise Si cum trebue sa te ingrijeasca ? SA me spele in tete rlilele cu apA neinceputA, sa -ml dea Asti -di,

ordul fert in lapte dulce ca pot rode, si pe fie-care di. o banita de jaratecd. and asu sci ca-mi vel fi de ajutor sa sfarsescii ce amu pusd de gandii, mai-mai ca asti face asa precumil ()Jut tu. Stapana, dise caluld, fa cercarea asta, si nu to Ca luld era nasdravand. Fata imperatului ingriji de mild tocmai precurnd ii dise La a decea di unde se scutura o data caluld, si se facu frumosd, Bras ca und pepene si sprinten ca o capriora. Apoi uitandu-se veseld la fata imperatului, dise : dea Dumnedeti norocil si isbanda, stipana mea, ca m'ai si m'ai facut sa m'ai fid o data pe lume cum doream. Spune-mi tu care este pasuld tea, si poruncesce-mi ce trebue st fact". Ed void sa mergd la Imperatuld cel mare si tare, yecinuld nostru, ca slujesc, trebue pe tine -va care sa me povatuiasca. Spune -mi pe care din boeri sa alegd ? Daca vei merge cu mine, ii dise calulti, habard sa n'aI nu -ti trebue pe nimeni. Te void sluji cumil mit slujitit .si pe tata-t6d. Numai sa m'asculti. Daca, este asa, de adl in tree dile plecamd. Si chiar acum data poruncesci, II respunse caluld. Fata imperatului cum audi aceasta, fuse tote alea Ia tale pentru drum. Ise lua nisce haine curate, dart fara podObe, si venina inaintea tatalui set, II dise : Remai cu Dumneded tata, si sa to gasescii sAnetos I Cale build fata mea, ii dise tata-s6d. Tote ca Vote, nu mai povetele ce ti-amil dattl sa nu le uitI nice o data. Si la on -ce nevoie mintea to sa fie pironita la Dumneded, de. uncle ne vine tote binele si totd ajutoruld. Dupa ce se fagadui ca asa va face, fata porni. Ca si cele-lalte fete, tats -sed Bete pe de alts parte esi lnainte, aseda erase poduld de aroma si o astepta acolo. Pe drumil caluld spuse feteI cu ce tertipuri ambla tata-sed sa-I incerce barbatil, si o povatui ce sa fact ca sa Nape cu fata curata. Ajungendu la podii, unde se ntpusti asupra eL sä-lii ingrijitd sä-1 si-mi gist cli. ell, So -dl ;

un lupit cu nisce ochi turbati si sgaici de baga fiori in ase , cu o gull mare si cu o limbs ca de dihania turbata, cu coltii rinjiti si cla'ntanindit de pare-ca nu rnancase de o luna de ; si and sa infiga ghiarele sale cele slisiitore, fata dete calcae calulul, si unde se repecli asupra lupulul cu palosulil in mans de sa-lit faca midi farimi, si data nu se da in laturi lupulu, in doue ilil facea cu palosula ; cad ea 1111 glumea, fiindit ca-si pusese credinta in Durango'', dorea ca vrendit nevrendd sa implinesca slujba ce luase asupra. Ea trecu podulii mandra ca unit' voinica. Tats -seil se mira de vitejia el si dandii pe de alts parte, esi multii Inaintea el, asecla unit podil de argintil, se facu unit' lea si acolo o astepta. Calulu spuse fetel peste ce o sa dea si o invgta cum sä faca sa scape si de asta ispita. Cum ajunse fata la podulil de argintii, unde ii esi 'oda inainte cu gura cascata, de sa o imbuce cu cala cu trait, cu nisce colti ca eel de fildesit si cu nisce ghiare ca secerile si racnia de se cutremurail codrii, si campiele vuiaii lua au j.ulu. Numal uitandu-se tine -va la capulit lul celit catii banita, si la coma aia ce sta radicata in susii si sberlita, aril fi Inghetatil de fried. Dara fata imperatului, imbarbdtata de cala, se napusti o data inteinsulit cu sabia gola in mans, incatu dad. nu fugea leuhl sub podit, in patru flu facea. Atunci trecu podulu, multumindit lui Durnnecleil si nesciinda ce o mai astepta. rata imperatulul, care nu esise din casa de canda o Meuse masa, se mira si sta in loci' ulmita veyndit frumusetile cam pulul. Aci ii venea sä descalece ca sa adune cate "mil manuchiit de fiori din multimea aia ce acoperea vaile si Muffle, flori de care nu mai vecluse ea ; aci ii venea sä se dea la umbra sub cats unit copaciit naltil si stufosil, in care mule de paseri cantail felii de felii de cantece, asa de duiose de eraii in stare sa to adorma ; si aci In urma sa se dud la cate unit sipotit de apa limpede ca lacrima ce isvora din cote unit corgi de petra din costele delurilorit ; susurula acestorit isvOre o faceaa sa se rate galesit la ele placea sa le vacs curgerea ei si-o de-II 1i -i

lore cea serpuita ce aluneca pe parnentillncungiurate de multime de floricele si verdeg de primavera. Dark' la tote astea calulu o imbarbata si -i da ghiesii sä merga inainte si sa-si cate de drunaii. E1u ii spunea ca voinicii no se ulta la d'alii de astea, de catit dupA ce ducil trebile la capetit bunii. Ii mai spuse ca re sä mai dea de o cursa pe care i-o intindea tats -seil, si o invela cum sä faca a iasa si de asta data biruitore. Fata asculta cu tote urechile si facu precumil o inveta calulil, fiindii-ca vedu ea ea tote inveiaturile lui 11 ese in de bine, si din cuventulii lui nu se abatea. Tata-sell, ca si de la randii, dete pe de alts parte si-i esi inainte, aseda unu podii de aurii, se facu unit balaoril mare cu dou6-spre-dece capete si se ascunse sub acelii pat. Candit fu ca sa treca fata pe acolo, unde ii esi in nainte plesnindii din coda si incolacindu-se ; din gurile lui esia vapaifi de foal, si limbele ii jucati ca nisce sageti ardetore ; cumu ilu vedu fata ca este asa de grozavii, nisce recoil o apucara si i se facu perulu maciuca de fried. Calulit data simii ca fata se perde cu firea, o imbarbata erasi si-i aduse a minte ce o Invetase sa fad; era fata imperatului, dupa ce mai prince nitica inima, stranse fraulii calului cu maim stanga, ii dete calcae .si cu palosulti in drepta se repedi asupra acelui balauril. Um"' cesil tinu lupta. Calulit o potrivea cumil sa vina totil came la o parte ca sa-I reteze vre-unil cape; dark' vrajmasulti se pazia si elit destuliide bine. In cele mai de pe isbuti fata ranesca pe balauru. Atunci dandu-se elu de trei on peste ca.pil, se racy °mil Fetel nu-i venea sa creda ochiloru candil vedu pe tata-seu inaintea ei ; era elu luand-o in brale si serutand-o pe frunte. 11 dise : VOA ca to esti voinica, fata mea, si bine ai facutil de 1I-ai luatu ca lulu asta , cacI fara densulil to -ai fi intorsti si to ca surorile tele. Amii bun/ nadejde sa ispravesci cu bind sltijba, cu care to -ai insarcinatii de buns voe. Numal adu-ti halaurulii urn.a sa

aminte de povetele mele si sa nu e0 din cuventulit calului ce ti-ai alesit. Sa ne vedemil saneto0 ! SA te aucla Dumnecleti, taut', 11 respunse fata, sa te gasescu 'adnetosti. Apoi serutandil mais tatalui seil, se despartira. Dupd ce merse tale lungt departata, ajunse la nisce munti marl §i inalti. Iutre munti intilui doi smei ce se luptait de noue ani §i nu puteail sa se dovedesca unulit pe altulit. Lupta era pe moarte on pe viata. Cumit o veclura el, creclendil ca este un voinicu, unulit II clise : Fetii-frumosii, fete frumosii, vin'o de taut pe astit dusmanit alit men, ca aide §1 eu vre o-data bunfi la ce-va. Ear clise §i elit : Fetil-frumosti, fetii-frumosii, vin'o de me scapa pe mine de idolulii asta de vra,ma§il, voiit da unu telegar fara, splint, care se numesce Galbenii-de-sore. Fata intreba pe calii, pe care din amendoi sa scape ; era calulfi ii Oise sa scape pe celit ce-i fagaduise sa-i dea pe Galbenii-de-sore, ea este unu calit mai harnicit de catii denfiindu-I frate mai tiara. Atunci uncle se repecli fata in smeulii ceb1-1-altil cu palosulu, si dintr'o lovitura 11 facti in doue bucall I Smeulit, dad. se veclu scapatit, imbratisa pe mantuitorulfi sal multumi ; apoi mersera a-cast la densuld ca sa dea lui Eetii-frumosil pe Galben-de-sore, dupa cumil se fagaduise. Muma smeului nu mai putea de bucurie cAndit veclu pe fiusell Welt, nu mai scia ce sit fact ca sa multumesca lui Fetil-frumosu ca-1 scapase copilulit de la merle. Fata irnperatului areta dorinta ce are de a se odihni de ostenela drumului ce facuse. II dart o camara §i o lasara singull. Ea prefacendu-se ca voesce sa Ingrijesca de calit, ilu Intreba data are sa i se lute nple ce-va ; si calulit ii spuse ce are sa fact. Muma Smeului pricepu ca aci la mijlocil se joca vre-o dracie. Ea spuse fiului sett ca scapase de primejdie trebue sa Ile fata, ca o asemenea Ltd viteza art fi nusi ti-oiti voiniculit cell-rand, si-11 suld, 1i-t pi ce -11

mai bung sa o iea elu de sotie. Multi seu dicea ca o data cu capulii nu putea elu crede una ca asta, fiindti ca nu se putea ca o !liana temeiasca sa rasucesca palosulti asa de bine cumil facea Fatti-frumosu. Atunci muma Smeului elise ca are sa faca cercare. Pentru aceasta puse sera is capulii fie-cgrul din ei cate unit manuchiu de flori: la care se vorti vesteji florile, acela este bArbatil, si la care va rernanea verdi este femeia. Fata Imperatului, dupa povata calului, s'a sculatfi peste nopte, cam despre dioa, &Audi' somnulti este mai dulce, si, pis, pis, in verfulti degeteloril, intra in camara Smeului, II puse manuelnulti seit de flori, lug pe altit lul, si punendu-1u la capulii patului seil, se culca si dormi dusg. Dimineta cum se scula SmeOica, se duse inteunii sufletA la fiulti seit si vedu florile vestede. DupA ce se sculg si fata Imperatului, merse si la (Musa si vedenclit ca 5i ale ei se vestejise, tote nu cteclu ca este voinicti. Ea dicea fiului sea cA nu se putea sa fie barbatil, fiind-ca vorba, ii curgea din gurg ca mierea, boiulit II era asa de gingasii, Incatii 111 venea sA o bei intr'o bardacufg de apa, perisorulti subfire si stufosti 11 cadea pe utneri in unde, fata-I are pe vino'ncOce ; ochii Aia marii, frumosI si viol de to baga In bole, manusita aia micula si piciorusulti ca de dins, si In sfirsitil totulti nu putea sa fie decatii de WA, macarti ca se ascundea sub tedele cele voinicesci. Apoi hotarlra sa mai faca o Incercare. Dui:4 ce-si dara bung dimineta, dupg obiceifi, Smeulfi lug pe fatA si mersera in grading. Aci Smeulii ii areta tote felurile de flori ce avea, si o imbia si pe dOnsa sa le mirosd. Fata imp6ratului isi aduse aminte de povetele calului, si cunoschndii viclenia, dise cam restitil, ca, de l'a adusil in grading de dimineta ca pe o fetnee sa-I laude florile cu nisce vorbe seci, pe candti ar trebuitti sa merga mai intAiit la grajduri sa vacla cum se Ingrijesce p'acolo de cal. Auclindit acestea Smeulti, spuse ma-sei, dara ea nici acumit nu putea sa cre,da cg este Matti. In cele mai de pe urma Smeolca se vorbi cu fiulil seu sa mai faca inca o 'ncercare; f

wise fiului seu se duce pe Fet-frumos in camera cu armele, irnbie se-si alege ce-va de acolo, si de va alege vre-o arma din cele impodobite cu nestimate, se scie de buns seine ca ea este fate. Dupe prancjil Smeulti duse pe Fetil-frumosii in camera cu armele. Aci erati rinduite cu mestesugii totil felulti de arme : unele impodobite cu nestimate, allele numal asa fare podobe. Feta imperatului, dupe ce se uita si cerceta mai tote armele, alese o sabie cam ruginite, dar cu ferulti ce se incovoia de se facea covrigil. Apol spuse Smeulul si mumel sale ca a doua cli vrea se piece. Gaud aucli muma Smeulul ce felu de arms isi alese, se da de cesulti mortii ca nu putea descoperi adev6rulti. Ea spuse fiului set, ca de si pare ca este baiatu, dupe apucaturile lul, dare este fate, si ince de cele mai prefacute. Dace veclu ca n'are incotro, mersera la grajdti si-i dedera pe Galben-de-sore. Si dupe ce-si lua remasti bunu, fate imperatului isi cat& de drumil. ince pe tale fiindu, si silindti sa ajunga, caluld Oise fetei: Stapane, pine acuma :m'ai ascultatil la on ce si tote mersa bine. Asculta-me si de asta data si nu vel gresi. Eu suntii betrann' de aci inainte ; si mi-e sa iiu poticnescu. Iea pe frate-meil Galbenti-de-sore, si fa caletoria mai departe cu elu. Increde-te lui, cumti to -al increclutu in mine si nu te veT tai. Eli este multil mai tin6ril decatit mine si mai sprintenti, si te va inve[a ca si mine ce se facT la vreme de nevoe. Este adeveratu ca amt.' isbutitil on de cite orl te-amil ascultatti. Si data n'asti sci cat al fostil de credinciosii tatalui mai, de asta data nu te-asil asculta. MC voiti increde insa fratelui teu ca si tie, dupe ce-mi va dovedi ca-mi vrea binele. Increde-te stapane, clise Galbenil-de-sore, cad voiti fi mandru sa incalece pe mine o viteza ca tine, si apol me voiu sili ca se nu sling lipsa fratelui meti, fiindti-ca scu tescii si pe deusulti, sermanulti, ca e betranti, de necazurile si primejdiile caletoriei ce vrei se fad ; pentru ca trebue sa (jisil, ti -au voiu sa-ld 01'10 si 11-emu

self, peste multe nevoi al sl dal si multe primejdii al se. in- Values& Dare. cu vrerea lui Thuringen §i de me vei asculta, pe tote al sä le biruesci si sa le scoll la capetn burin. Feta imperatului incAleca apoi pe Galbenii-de-sore si se desparti de calula el, lacrimandii. MerserA, mersera, tale lung& departata, candu, fata imperatului zAri o cosita de auru Opri caluln intreba data este bine s1 lea, on s'o lase locului. Calulii ti respunse : de o vei lua, te vei cai ; de nu o vei lua, erki te vei c'ai ; dar mai bine este a o iei. Feta o lug, o bags in sin Fi plea inainte. Trecura deluri, trecura multi §i vai, l'asard in urrna paduri dese §i verdi, campii cu flori de earl' nu mai veduse fata, isvore cu ape limpecji §i red, si ajunsera la curtea imperatului celui mare §i tare. Ce1-1-alti iii de imperati care slujiaii acolo, 11 inainte si o intimpinarA. Ei nu se putean deslipi de (Musa, cad' si vorba-1 si fata II erau cu A doua-di se infatia la imperatuln si spuse pentru ce a imperatuln nu mai putea de bucurie ca ii sosise a§a voinicn chipe§n si dragalan. II placen prea multu respunsurile ce primea la intrebArile lui, se vedea catn de colo ca vorbea cu intelepciune §i supunere. Vedendil imperatulit unn tinern a§a de cu minte, prinse dragoste de elii lug pe langA densuln. Fata de imperatii nu se putu imprieteni cu top cei-l-alti fit de imperati, fiindin-ca cei mai multi craft nazurqi, ternbell §i deTichiati ; era ei prinsera 4iismA pe densa pentru aceasta ; §i pentru ca veduse ca imperatuln o lua in nume de bine, 11 purtan sambetele. Inteuna din dile ea 41 gati bucate singura §i §edea la mass, candii, dol din cei-l-alti fii de imperati venirit sg o vada. *eclura decl cu totii §i mancard. AVM de multu placura acestorn fii de imperati bucatele, in cat ii lingean §i degetele and mancait. 0 laudarA pentru rne§tepgulii de a face bucatele, si cliserg a de candil suntii ei nu mai mancasera, aa bucate bune. esira lipiciii. venal), sign

Cum se intalnird acestia cu cei-l-alli flI de imperati, le spusera ca ail fostil la masa la fiuhl de imperatil venit& de curandfi, ca au mancatil cum nici imperatulil nu mananca si ca bucatele an fostil gatite de densultl. Atunci toti fiii de imperati se alegard de densa sa le gatesca intr'o di ea bucatele. Si eta ca tocmai in dioa aceea bucataril curtil se imbatasera sell nu scifi ce facusera, ca nici foculu nu era facutu pe vatra. Si asa, rugata fiindu cu staruinta, se apuca si ea de gati nisce bucate infricosate. Cand le aduse pe masa la imp6ratulil, acesta nu se putea satura mancandil. Eara data chema pe bucdtarii si-i dete porunca ca tot astir -felti de bucate gatesca, elu spuse cine a gatitii in ;liva aceea. imperatulii remase pe ganduri. Apoi venird si flu de imperati si spuse imp6ratu lui ca fiulil imperatulhi de curend venitil fi ldudat la un chiefil ce au facutil cu totii, ca scie unde este Mina Simcliana, cosigi de aura, campulti, inverclesce, florile 'nfloresce, §i ca are o cosita din cosita el'. Cum au;li imperatuld acesta, poruuci theme si indata II ;Use : Tu aT sciutii de Rena Simcliana si mie nu mi-aT spus nimic, mdcar ca aretatii dragoste si to -amil cinstit mai multil de catil pe cei-l-alti. Dupa ce ceru si veclu cosita de peril, ii ;Ilse : Porunca imperatescd sa sciT ca aT sa-mi aduci pe stdpana acestel cosite ; cad de nu, unde-ti stair talpele itT va sta si capubl. Biata fats de imperatil se cerca sit clica si ea ceva, darn imp6ratulil iT taid cuventulk Apo' se duse de spuse calulul cele ce se intimplara. Calul II ;Ilse : Nu to speria stapand. Asti nopte chiar frate-meil mi-a adusii respuns ca pe stapana cositei a furat'o un Smell ; ca ea nu voesce nici in ruptulti capului sa-lii iubesca pand nu-I va aduce erghelia ei de epe ; si ca Smeulil 41 bate capuld cumii sa-I implineasca dorinta. Ea este acum in smarcurile Du-te la imperatulti si cere dea douk-cleci de corabii, si Ta marfa de cea mai frumOsa de pune in teensele. sa-i s'aril eel-I-alp se-le marilore. sa-11

Fata de imperatii nu astepta 4ica de doue ori, si se duse dreptii la imperatulii. SA traesci luminate imperate, si sal! fie fata cinstita. Amu venitii sA -ti spural ca slujba cu care m'ai insarcinatii o dack-mi ye! da doue-cleci de corabii si barii ca sA cumperil marfa cea mai frumosa si mai scumpa ca sä puml inteensele. SA se facA asa precum clici tu, numai sA-mi aduci pe Lena Simcliana, fi respunse imperatulii. Cum se gatirA coribfile, le IncArcarA cu marfa, fata de imperatu impreuna cu Galbenti-de-Sdre infra in cea mai frumesa, si plecara. Nici venturi, nici valurile maril nu putura si le stea impotriva, si dupa o caletorie de cAte-va septemani ajunsera la smArcurile marilorii. Acolo statura. Fata imperatului si cu Galbenii-de-Sore esirA la uscatti si Amblau pe term uri ; insa dud esirA, luarA din corabie o pareche de conduri cusuti numal cu fire si impodobiti cu petre nestimate. Totii amblandil pe aci, zarira nisce palaturi, car! se inverteau dupA sore, si o luara intr'acolo. In tale se intalnirA cu tree robe de ale Smeului, car! pazeail pe Edna Simcliana. Cum vechul ele condo ii, li se scurgeati ochii dupa densil ; era fata imperatului le spuse ca este unti negulatorfi, care a rAtAcitil drumulti pe mare. Intorcendu-se robele spuse domnei for cele ce vel;lurA ; era ea zfirise de pe ferestra pe negutatorulii ; de cum ilu ochi, incepu sa-I -Lade inima, faca sA scie de ce ; si era bunA bucuresa de a putea sä scape de Smeii, mai cu sema a nu era atunci acolo ; fiindii tramisese ca aduca herghelia ei cu epele. Dupa ce ascultA cele ce-i spusese robele, se duse la negulatoril care astepta la porta, ca sit *IA si ea conduril ; dara dupa ce aucli de la negutAtoril ca are in corabie marfa si mai scumpa si mai frumOsa, se indupleca de rugAciunele negutatorului si pofti sa merga sa-T vacIA marfa; ajungendii la corabie si tote alegendu la marfa nu bAgase de sema ca lopktarii departaserA corabia de uscatfi, si &Ana Dumne4eti sa-I void. implini-o, ca-lil sa-i

-unit ventu bums, corabiile mergeail ca sageta ; candii se pomeni in miciii-loculit marii, Rena SimOiana se prefacu ca -i pare reil prinse a certa pe negulatorti ca o inselase, era in sulletulil eI ruga pe Dumnecleil sa-I ajute a scapa de iasma de Smeti. liunsera cu norocire la termu, candu, ce sa ve(;1I! dratoica de Simcliana muma smeulul, cum aucli de la robe ca pe Rena o furase unit negulatoril si fugea cu densa cu orabiile, se lua dupa el ; §i ajungendu la termu, o veclura venindti dupa cler*I ca o leOIca, cu o falca in cerii §i una in pamentu, ci aruncandu vapaia din gura eI ca dinteunit cuptoril. Cum o veciu Rena Simcliana, intelese ca e sgriptorOica de mum& a Smeului, spuse negulatoruluT, cu care era calare pe Galbenti-de-Sore, si incepu a plange cu focti. Feta imperatului intreba pe Galbenil-de-Sore ce sä facd ca o dogoresce \Tapia ce ese din gura Smeelcei, era Galbende-Sere ii respunse : Baga mama in urechia mea cea stanga de mite gresia ce este acolo, si o arunca inapol. Asa facu fata imperatului. Apol o luard. lute la picloru, pe cand In urrna lora se 'nag de o data unit' munte de petit care atingea cerulti. Murna Smeuhif facu ce facu si trecu muntele, catarindu-se din crap."' IL: coltu, si sa to tii dupa demiI ! Vedendil 'terra Simcliana ca era sa-I ajunga, spuse negutatoruluI ; era acesta, dupa ce se intelese cu calulu, scese din urechia lul cea drepta o perie, si o arunca inapoi. Indata se facu o padure mare si deg de nu putea sa treed prin ea nici puift de tiara. Muma Smeulul rose din copaci-, se agata de ramure, sari din verfil in verfii, se strecura §i totu dupa densil, alergandti ca una vertejti. Daca veclurd ca si de asta data ambla sa-I ajunga, fata imperatului intreba era pe cala ce sa faca, si acesta 11 clise sa la inelulu de logodna ce se afla in degetulu IleneI Simclianel arunce Inapol. Cum arunca se facu unit zidii de crernene pans la ceril. si si sa-la

stervul ciorilor si cotofenilorti, se dusera Vaud ajunsera la local unde se afla herghelia. Aci calulu Vise fetel de imperatf sa se urce ea intr'unti pomii ce era acolo, si sa privesca la lupta lord. Dupa ce se -urea fata in pomii, necheza Galbenti-de-sore de trel orl, si tots herghelia de epe se aduna imprejurulf lui. Apoi d'odata se areta si armasarulti epelorti, plinu de spume si sforaindf de mania. Si veVendf pe Galbenti-de-sore in mijloculti epelorii, se rapecli la densul cu turbare si se incinse o luptä, de sa to feresca Dumnedeti ! Gaud se da armasarulf. la Galbenti-de-sere, musca din peile de bivul ; era sand se da acesta la armasar, mura din came vie, si se baturN si se batura pand ce armasarulti sfasiatil, hartanitil de sumu pans josii si plin de sange, fu resbitil si biruitti; era Galbeati-desore scapase Warn*, fiind-ca se hartanise peile de bivolf. Atunci se dete fata josu din pornii, incaleca si luara herghelia, rnanand'o de dinapoi; era armasarulu abia se tira dupa (Musa. Dupa ce baga erghelia in curtea imperatidul, se duse insciinta. Atunci Esc Rena SinoViana si le cbema pe nume. Armasarulf, cumf ii auVi glasulf, indata se scutura si se facu ca intaiii, fara ca sa se cunosca semnti de mane pe Rena SimViana Vise imperatului sa puna pe cine-va sa-i mulga epele ca sa se lmbaieze amendol. Dara tine putea sa se apropie de ele ca asverleati din copite de sventa unde loveaf. Daca nimeni nu putu, imperatulti porunci erasi fetei ale impfratil sa le mulga. Fata imperatului, cu o inima sdrobita de mahnire si obiciti ca tad pe densa o punea la lucrurile cele mai grele, si fiindd curata in cugetulf ei, se rugs lui DumneVeti cu creding ca sa o ajute sa sfarseasca cu bine si slujba acesta. Si unde incepu o ploie d'alea de parea ca -Lorna cu galeta, si indata ajunse apa pans la genuche epelorti, apoi dete and inghetit de nu se mai puteati mica de lucti. VeVendil minunea acesta fata imperatului mai intaiti multumi lui DumneVeii pentru ajutorulti ce-I dete, apoi se duse de mulse epele. de -if eld.

Imperatult se topea de dragoste pentru Rena Sinujiana §i se uita la densa ca la unit ciresu coptii ; dark' ea nici baga is sema, ci tott da di dupa di, cu felt de felt de vorbe, a se cununa. In cele de pe urrna ii clise : luminate Impetrate, ca totit ce amit cerutil mi s'a Implinitit. Unit lucru ne mai trebue, si apol sa scii ca ne vomit, cununa. Porumbila mea, ii respunse Imperatult, imperatia mea qi et sunternt supug ascultatori ai poruncilor tele. Cere ce mai ai de cerutt cu unit cesii mai curendt, ea eta me sfer- §escil de dragoste pentru tine. Amt ajunst ca unt flaw), visezt deteptii, nu mai sciii ce fact, candii me nail la mini tei eel frumo0 si tinjitori. Daca este a§a, mai clise Dena Simcliana, sa-ml aduci vasuit cu boteclt, care se pastreza intr'o bisericula de peste apa Iordanului, si atunci ne vomit cununa. Cum atuji imperatuld acesta, cbema er41 pe fata imperatului, si-I porunci sa faca ce o face si cum va sci ca sa-i aduca ceea ce poruncise Rena Simcliana. Fata de imperatii cum aucli, se duse de spuse lui Galbende-sore, si elt ii respunse : Acosta este cea din urrna si mai grea slujba ce mai ai sa faci. Aibi tusk' nadejde in Dumneclet, stapana, cad si imperatului i s'a Se gatira §i plecara. Calult scia de tote astea, cad nu era elit nasdravant de florae merului. Elil spuse fetei imperatului, dic@ndt : Acelt vast cu botezt se Oa pe o masa In mijloculu unei biserieute, pazescit nisce calugerite. Ele nu dormil nici di nici nopte. Din sand in cand insa unt pustnicit vine pe la ele de le povatuesce cele sfinte pentru Domnult. Cand suntil la ascultare de le Invata pustnicult, remane numai una de panda. De amit pute nemeri la vremea aceea, tocmai bine art fi; de nu, tine scie catil avernii a zabovi, cad alit felt nu- e chip. VeVii, nu-1n fmplinitn.

Se dusera deci, trecura apa Iordanului si ajunsera la acea bisericup. Norocii ca tocmai atunci sosise pustniculd si chemase pe tote calugeritele la ascultare. Numai una remasese de paza ; si acesta, obosita flindd de sederea indelungata, o prinse somnuld. Ca sa nu se intemple fnsa tine scie ce, ea se cula pe pragulii usei, cu gand ca n'o sa Ora nimeni infra fara sa simla ea. Galbenti-de-sore povalui pe fata de imperatil cum sa Each* ca sa puna mana ge vasuld de botezd. Fata se Buse binisord, se strecura pe linga zidd in verfuld degetelort, pia. la use. Aci o data sari ca o pisica de usure peste pragit, de nici nu atinse pe calugerita, pe care o furase sornnuld ; si punendd mana pe vasd, esi curnd a intratil, incaleca pe calif si pe drumulii Calugerita siniti, sari o data in susii si veciendii Ca lipsesce incepu a se boci de fi se rupea rarunchii de mila. Indata se adunara calugeritele si se vaicaread de foculd ce le ajunsese. Pustniculd, data veclu ca s'a spalatii pe radii de vasuld de botezii, cats catre fata de imperatd cumii ebura cu Galbend de-Sore, si radicand0 malnele in susii, si ingenuchindd, o blestema clicendd : Domne, Domne sfinte I fa ca nelegiuituld care a cutezatir sa puna mana lui pangarita pe santuld vasd cu botezii, sä se lac& mulere de va fi bdrbatti, era de va fi muiere sä se faca barbatil Si indata rugaciunea pustnicului se asculta. Fata imperatului se fdcu unit flacair dc-ft era draga lumea sa to uiti la Cum ajunse la impreratulii, se mira si nu scia ce sa crecia set, bagandii de serna ca se schimbase ; lui i se parea cd nu mai este cumii era la plecare, ci ca acum e mai chiposd si mai semetu. Cum dete vasuld, dise: Marite imperate, facutil slujbele cu can m'ai insarcinatd. Socotescii ca acum amu sfarsit0. Fii domnesce cu pace cad mila Domnului va voi Sunt multumitit de slujbele tale, 1ise impel atuld ; sa id ti-e I elti. 3i, p1.3i1-pkii, vasula, ochilora ti -amt fericita 3i

scii eh duph mortea mea tu aT sa te urci pe scaunulti im- -poratiei mele, flindil-ca eu n'amil motenitorti pang acum. Earti daca Durrinecleu imi va da unit flu, tu vel fl mina lui cea drepta. Top sfetnicii si flii de imperati ere*" de fath candil a disu imperatula vorbele acestea. Ilena Simi, liana, data veclu ca i se Implini si asta vointa, se botari resbune asupra imporatului, pentru ca tramise totii pe Fetulti el frumosil la tote slujbele cele grele, cart putetl repuna; caci ea credea ca insug imperattal se va duce sa -i aduch vasulu cu botezil, putea mai lesne s'o fach, de vreme ce toti se supuneini la porunca lul. Ea porunci sh inchlclesch baia si impreund cu imperatulit sh se imbaieze in laptele epeloril el. Duph ce intrA in baie, porunci sa-Y aduch armAsarulil ca sa sufle aeril recorosii. Si Baca veni, armasaruld sutra cu o nare spre densa recore, era cu alts nary in spre imperatuld aertl infocatil, in Mu fierse §i maple dinteensulil, si remase mortis pe tool. Mare vilva se fhcu in imperatie canda se aucli de mOrtea. Imperatului celul mare si tare ; toti din tote partite se adu- .nara facurh o inmormentare d'ale imperatescile. Duph acestea clise Rena Simcliana Fetului-frumosti : Tu m'al adusu aid, tu mi-al adusil herghelia, tu aT omoratil. pe Smeulti care me furase, tu mi-al adusil vasulii cu botezu, tu sa -mi fiT barbatii. Aidemu sa ne imbaiainu Si sa ne cununarnii. Eti te voiti lua, dach tu me alegi, response Fetii-frumosu ; dard sa scii eh in casa nostra voiu ca sa chute coco- .T.ilil era nu gaina. Se invoira qi intrara in bae. Ilena chema armasarulti eT ca sa incropesch laptele, in care se voril imbaia. Cluema qi Imperatulii celti not' pe Galbenii-de-S6re. Si astilfelti amendoi tail se intreceati care de care sA fad baia mai potrivita de calda stapanului seu, ci mai nimerith de incropith. Dupa ce s'au imbaiatti, a doua cli s'ati si cununatii. &a-0 flindir-ca elu sa -le

Apo s'aii urcatu in scaunuld fmperatiei. Trei septernani tinura veseliile, si tota lumea se bucura ea le-a datti Dumneded unit imperatd asa -de vitezii, care facuse atatea ispravI. Eara eld domni cu dreptate si cu frica lui Dumneded, ocrotindii pe saracI si neasuprindd pe nimeni, si donmescil si in ;boa de astacli de n'ord 11 muritd. Eramd si eu p'acolo si cascara' gura pe dinafara pe la tOte serbarile, caci nici pomenela nu era sa fiu si eu poftitd, si apol se scie ca, nepoftitulii scaunil n'are. Incalecaiu p'o sea si v'o spuseal D-vostra asa

Ileana Simziana

Ileana Simziana

Legende sau basmele românilor

Ileana Simziana

002 Ileana Simziana

Morda ti bo všeč tudi