Prevod

Pripovedovala je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je kralj Gajur s hčerjo in spremstvom odpravil v svojo deželo, s seboj pa je vzel tudi Amdžada. Ko se je ustalil v svojem kraljestvu, je Amdžada posadil na prestol, da je vladal namesto svojega deda. Kamar az Zaman pa je svojega sina Asada postavil za vladarja namesto sebe v mestu njegovega deda Armanosa in ded je bil z njim zadovoljen. Nato se je Kamar az Zaman pripravil na pot ter z očetom, kraljem Šahramanom, odpotoval na otoke Haldan. Njemu v čast so okrasili mesto in bobni, ki so oznanjali veselo novico, so odmevali ves mesec. Kamar az Zaman je zavladal namesto očeta in vladal, dokler ni prišel tisti, ki razdira užitke in ločuje družbe. Bog pa ve najbolje.«

Kralj je rekel: »O Šeherezada, ta zgodba je zares nenavadna!« Odgovorila je: »O kralj, ni pa bolj nenavadna od zgodbe o Ala ad Dinu Abu Šamatu.« Vprašal je: »In kakšna je zgodba o Ala ad Dinu Abu Šamatu?«

Pripovedovala je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je nekoč, v davnih časih in minulih dobah, v Egiptu živel trgovec po imenu Šams ad Din. Bil je med najboljšimi trgovci in med najresnicoljubnejšimi; imel je služinčad in spremstvo, sužnje, sužnje dekleta in mameluke ter veliko premoženje. Bil je starešina egiptovskih trgovcev. Imel je ženo, ki jo je ljubil in ki je ljubila njega, toda čeprav je z njo živel štirideset let, mu ni rodila ne hčere ne sina. Nekega dne je sedel v svoji prodajalni in opazoval trgovce. Vsak je imel sina ali dva ali še več, ki so kakor njihovi očetje sedeli v prodajalnah. Tisti dan je bil petek, zato je trgovec odšel v kopališče in opravil petkovo obredno umivanje. Ko je prišel iz kopeli, je vzel brivčevo ogledalo, si ogledal obraz in rekel: »Pričujem, da ni boga razen Boga, in pričujem, da je Mohamed Božji poslanec.« Nato je pogledal svojo brado in videl, da so sivi lasje prekrili črne, ter se spomnil, da je sivina glasnica smrti. Njegova žena je vedela, kdaj se vrača domov, zato se je umila in uredila zanj. Ko je vstopil, mu je rekla: »Dober večer.« Odgovoril je: »Nič dobrega nisem videl.« Dekli je že bila naročila: »Prinesi večerjo.« Ko je ta prinesla jedi, mu je žena rekla: »Večerjaj, moj gospod.« Odvrnil je: »Ničesar ne bom jedel,« in obrnil obraz proč od pogrinjka. Vprašala ga je: »Zakaj? Kaj te je užalostilo?« Rekel ji je: »Ti si vzrok moje žalosti.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 250. noč,

je pripovedovala: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Šams ad Din rekel ženi: »Ti si vzrok moje žalosti.« Vprašala ga je: »Zakaj neki?« Odgovoril ji je: »Ko sem danes odprl prodajalno, sem videl, da ima vsak trgovec sina ali dva ali še več in da ti kakor njihovi očetje sedijo v prodajalnah. Pa sem si rekel: ›Tisti, ki je vzel tvojega očeta, tudi tebe ne bo pustil pri miru.‹ Tisto noč, ko sem te vzel za ženo, si me prisilila, da sem prisegel, da se ne bom oženil z drugo, da si ne bom vzel za priležnico ne abesinske ne grške ne katere druge sužnje in da ne bom niti ene noči prespal daleč od tebe. Ti pa si nerodovitna in ležati s teboj je kakor klesati kamen.« Rekla je: »Božje ime naj me varuje! Napaka je pri tebi, ne pri meni, kajti tvoje seme je vodeno.« Vprašal jo je: »Kaj pa je s tistim, čigar seme je vodeno?« Odgovorila je: »Žensk ne more oploditi in ne more zaploditi otrok.« Rekel ji je: »Kje pa dobim sredstvo, ki zgosti seme? Kupil ga bom, morda zgosti tudi moje.« Odgovorila je: »Poišči ga pri prodajalcih dišav in zdravil.«

Trgovec je legel spat, zjutraj pa je obžaloval, da je ženo poniževal; tudi ona je obžalovala, da je poniževala njega. Nato je odšel na trg in našel prodajalca dišav ter mu rekel: »Mir z vami.« Ta mu je odzdravil, trgovec pa ga je vprašal: »Ali imaš sredstvo za zgoščevanje semena?« Odgovoril mu je: »Imel sem ga, pa je pošlo. Vprašaj mojega soseda.« Tako je hodil od enega do drugega in povprašal vse prodajalce dišav, oni pa so se mu smejali. Nazadnje se je vrnil v svojo prodajalno in sedel. Na trgu je bil tudi predstojnik posrednikov, mož, vdan hašišu, ki je užival opij in barš ter kadil zeleni hašiš. Imenoval se je šejk Mohamed Simsim in bil je reven. Vsako jutro je navadno pozdravil trgovca, zato je tudi tokrat prišel k njemu in mu rekel: »Mir z vami.« Trgovec mu je nejevoljno odzdravil. Vprašal ga je: »Moj gospod, zakaj si tako nejevoljen?« Trgovec mu je povedal vse, kar se je zgodilo med njim in ženo, ter dodal: »Štirideset let sem že poročen z njo, pa mi ni spočela ne sina ne hčere. Povedali so mi, da ne zanosi zato, ker je moje seme vodeno. Iskal sem nekaj, s čimer bi ga zgostil, pa nisem ničesar našel.« Mož mu je rekel: »Moj gospod, jaz imam sredstvo za zgoščevanje semena. Kaj praviš na človeka, ki bi dosegel, da ti žena po vseh teh štiridesetih letih zanosi?« Trgovec je odgovoril: »Če ti to uspe, ti bom izkazal dobroto in te bogato obdaril.« Rekel mu je: »Daj mi dinar.« Trgovec mu je rekel: »Vzemi ta dva dinarja.« Vzel ju je in dodal: »Daj mi še to porcelanasto skledo.« Trgovec mu jo je dal, on pa jo je vzel in se odpravil k prodajalcu hašiša. Pri njem je kupil dve unči grškega makarkarja, nekaj kitajske kubebe, cimeta, nageljnovih žbic, kardamoma, ingverja, belega popra in gorskega skinka. Vse je stolkel in prekuhal v dobrem olju. Vzel je še tri unče zrnc kadilne bosvelije in mero črne kumine, jo namočil ter vse skupaj z medom zmešal v gosto pasto. Dal jo je v skledo, se vrnil k trgovcu, mu jo izročil in rekel: »To je sredstvo za zgoščevanje semena. Vzemi ga za konico žlice, potem ko boš jedel ovčetino in domače golobe, obilno začinjene s pekočimi dišavnicami in začimbami. Dobro večerjaj in popij napitek iz prečiščenega sladkorja.«

Trgovec je priskrbel vse potrebno, poslal ženi in ji naročil: »To dobro skuhaj, sredstvo za zgoščevanje semena pa vzemi in ga shrani, dokler ne prosim zanj.« Storila je, kakor ji je naročil, mu postavila jedi in večerjal je. Nato je zahteval skledo, pokusil nekaj iz nje in ker mu je bilo všeč, pojedel še vse ostalo ter občeval z ženo. Tisto noč je spočela. Minil je prvi mesec, pa drugi in tretji, a mesečne krvavitve ni bilo, zato je vedela, da je noseča. Ko so se dopolnili dnevi njene nosečnosti, so jo prijeli popadki in nastopilo je veselje. Babica ji je po napornem porodu pomagala, dečka zagovorila z imenoma Mohameda in Alija, mu v uho izrekla poveličevanje Boga in klic k molitvi, ga povila ter izročila materi. Mati mu je ponudila dojko in ga podojila; pil je, se nasitil in zaspal. Babica je ostala pri njih tri dni, dokler niso pripravili sladkarij, ki naj bi jih razdelili sedmi dan. Nato so ob njem potresli sol. Trgovec je prišel k ženi in ji čestital, da je srečno prestala porod, ter jo vprašal: »Kje je Božji dar, ki nama je zaupan?« Pokazala mu je čudovito lepega novorojenčka, delo Stvarnika, ki ureja vse, kar biva. Star je bil sedem dni, a kdor ga je videl, bi rekel, da ima že leto. Trgovec se je zazrl v njegov obraz in videl, da je kakor sijoča polna luna, na licih pa je imel lepotna znamenja. Vprašal jo je: »Kako si ga poimenovala?« Odgovorila je: »Če bi bila deklica, bi ji dala ime jaz. Ker pa je deček, ga lahko poimenuješ le ti.«

Ljudje tistega časa so otrokom izbirali imena po srečnih znamenjih. Medtem ko sta se posvetovala o imenu, je nekdo zaklical: »Moj gospod Ala ad Din!« Trgovec je rekel ženi: »Poimenujva ga Ala ad Din Abu Šamat.« Priskrbel mu je dojilje in varuške. Dve leti je pil mleko, potem so ga odstavili; rasel je, se krepil in shodil. Ko je dopolnil sedem let, so ga iz strahu pred zlim očesom zaprli v podzemno sobo, oče pa je rekel: »Od tod ne bo prišel, dokler mu ne zraste brada.« Zanj je določil sužnjo in sužnja: sužnja mu je pripravljala jedi, suženj pa mu jih je nosil. Nato ga je dal obrezati in mu priredil veliko gostijo. Zatem mu je pripeljal učenjaka, da bi ga poučeval. Naučil ga je pisave, Korana in raznih ved, tako da je postal spreten in učen. Nekega dne mu je suženj prinesel jedi in pozabil zapreti vhod v podzemno sobo. Ala ad Din je prišel ven in stopil k materi, pri kateri je bila zbrana družba imenitnih žena. Medtem ko so se pogovarjale z njo, je vstopil mednje, od svoje lepote kakor opojen mameluk. Ko so ga zagledale, so si zastrle obraze in rekle njegovi materi: »Bog naj ti povrne, ženska! Kako lahko pripelješ med nas tujega mameluka? Mar ne veš, da je sramežljivost del vere?« Odgovorila jim je: »Izrecite Božje ime! To je moj sin, sad mojega srca, sin trgovskega starešine Šams ad Dina, sin dojilje in ogrlice, skorje in sredice.« Rekle so ji: »Nikoli še nismo videle, da bi imela sina.« Odgovorila je: »Njegov oče se je bal zlega očesa, zato ga je dal vzgajati v podzemni sobi.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 251. noč,

je pripovedovala: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ala ad Dinova mati rekla ženam: »Njegov oče se je bal zlega očesa, zato ga je dal vzgajati v podzemni sobi. Najbrž je sluga pozabil zapreti vhod in je prišel ven. Nameravali smo ga pustiti tam, dokler mu ne bi zrasla brada.« Žene so ji čestitale za sina, deček pa jih je zapustil in odšel na hišno dvorišče, nato se je povzpel v odprto sprejemnico in sedel. Medtem ko je sedel tam, so prišli sužnji in pripeljali očetovo mulo. Ala ad Din jih je vprašal: »Kje je bila ta mula?« Odgovorili so mu: »Tvojega očeta smo pospremili v prodajalno; jezdil je na njej, mi pa smo jo pripeljali nazaj.« Vprašal jih je: »S čim se ukvarja moj oče?« Odgovorili so mu: »Tvoj oče je starešina trgovcev v egiptovski deželi in prvak arabskih sinov.« Ala ad Din je stopil k materi in jo vprašal: »Mati, kaj je očetov poklic?« Rekla mu je: »Sin moj, tvoj oče je trgovec, starešina trgovcev v egiptovski deželi in prvak arabskih sinov. Njegovi sužnji se posvetujejo z njim le o prodaji, ki je vredna najmanj tisoč dinarjev. Če gre za devetsto dinarjev ali manj, ga ne sprašujejo, temveč prodajo sami. Nobeno trgovsko blago, naj ga bo malo ali veliko, ne pride iz tujih dežel, ne da bi šlo skozi njegove roke, in z njim razpolaga, kakor hoče. Prav tako nobeno blago ni zapakirano in odposlano v tuje dežele, ne da bi prej šlo skozi roke tvojega očeta. Vzvišeni Bog mu je, sin moj, naklonil neizmerno bogastvo.« Rekel ji je: »Mati, hvala Bogu, sin prvaka arabskih sinov sem in moj oče je trgovski starešina. Zakaj me torej zapirate v podzemno sobo in me puščate tam kakor jetnika?« Odgovorila mu je: »Sin moj, tja smo te zaprli samo iz strahu pred očmi ljudi. Zlo oko je resnično in največ tistih, ki ležijo v grobovih, je pokopalo prav ono.« Rekel ji je: »Mati, kam pa naj človek ubeži pred usodo? Previdnost ne more preprečiti, kar je usojeno, in pred zapisanim ni pobega. Tisti, ki je vzel mojega deda, tudi mojega očeta ne bo pustil. Če živi danes, morda jutri ne bo več. Če oče umre, jaz pa pridem ven in rečem: ›Jaz sem Ala ad Din, sin trgovca Šams ad Dina,‹ mi ne bo nihče verjel. Starešine bodo rekli: ›Nikoli še nismo videli, da bi Šams ad Din imel sina ali hčer.‹ Potem bo prišla državna zakladnica in pobrala očetovo premoženje. Bog naj se usmili tistega, ki je rekel: ›Mož umre in njegovo premoženje izgine, njegove žene pa vzamejo najpodlejši možje.‹ Zato, mati, govori z očetom, naj me vzame s seboj na trg, mi odpre prodajalno, me posadi vanjo z blagom ter me nauči prodajati in kupovati, prejemati in dajati.« Odgovorila mu je: »Sin moj, ko se oče vrne, mu bom to povedala.«

Ko se je trgovec vrnil domov, je našel sina Ala ad Dina Abu Šamata pri materi in jo vprašal: »Zakaj si ga spustila iz podzemne sobe?« Odgovorila mu je: »Moj bratranec, nisem ga jaz spustila ven, temveč so služabniki pozabili zapreti vhod. Sedela sem z družbo imenitnih žena, ko je nenadoma stopil med nas …« Nato mu je povedala, kaj ji je govoril sin. Oče mu je rekel: »Sin moj, jutri te bom, če bo vzvišeni Bog hotel, vzel s seboj na trg. Toda, sin moj, življenje na trgu in v prodajalnah zahteva lepo vedenje in dostojnost v vseh okoliščinah.« Ala ad Din je tisto noč legel vesel očetovih besed. Ko se je zdanilo, ga je oče odpeljal v kopališče in ga oblekel v oblačila, vredna veliko denarja. Ko so zajtrkovali in popili šerbet, je zajezdil svojo mulo, sina posadil na drugo ter ga odpeljal za seboj na trg. Ljudje na trgu so videli, da se bliža trgovski starešina, za njim pa jezdi mladenič, čigar obraz je bil kakor luna štirinajste noči. Eden je rekel tovarišu: »Poglej tistega mladeniča za trgovskim starešino! Mislili smo, da je pošten, pa je kakor por: lasje beli, srce pa zeleno.« Prej omenjeni predstojnik, šejk Mohamed Simsim, je trgovcem rekel: »Ne bomo več dovolili, da je naš starešina.«

Trgovski starešina je imel navado, da je zjutraj prišel od doma in sedel v svoji prodajalni. Nato je pristopil predstojnik trga in trgovcem recitiral Fatiho. Ti so z njim vstali, odšli k trgovskemu starešini, mu recitirali Fatiho, ga jutranje pozdravili, potem pa se je vsak vrnil v svojo prodajalno. Ko je trgovski starešina tistega dne kakor ponavadi sedel v prodajalno, trgovcev ni bilo k njemu. Poklical je predstojnika in ga vprašal: »Zakaj se trgovci niso zbrali kakor običajno?« Odgovoril mu je: »Nisem človek, ki bi prenašal zdrahe, toda trgovci so sklenili, da te odstavijo s položaja starešine, in ti ne bodo več recitirali Fatihe.« Vprašal ga je: »Zakaj?« Odgovoril mu je: »Kaj imaš opraviti s tem fantom, ki sedi poleg tebe, ko si vendar sivolasec in predstojnik trgovcev? Je ta fant tvoj mameluk ali je v sorodu s tvojo ženo? Jaz mislim, da si zaljubljen vanj in da te vleče k dečkom.« Trgovec je zavpil nanj: »Molči! Bog naj osramoti tebe in tvoje lastnosti! To je moj sin!« Mož mu je rekel: »Nikoli še nismo videli, da bi imel sina.« Odgovoril mu je: »Ko si mi prinesel sredstvo za zgoščevanje semena, je žena zanosila in ga rodila. Iz strahu pred zlim očesom pa sem ga vzgajal v podzemni sobi. Nameraval sem ga pustiti tam, dokler ne bi mogel prijeti svoje brade z roko, toda mati ni hotela. Prosil me je, naj mu odprem prodajalno, mu dam blago ter ga naučim prodajati in kupovati.« Predstojnik je odšel k trgovcem in jim povedal, kako je v resnici. Vsi so vstali in se z njim odpravili k trgovskemu starešini. Stopili so predenj, recitirali Fatiho, mu čestitali za sina in rekli: »Naš Gospod naj ohrani korenino in vejo! Toda če se celo najrevnejšemu med nami rodi sin ali hči, pripravi svojim bratom lonec kaše ter povabi znance in sorodnike. Ti pa tega nisi storil.« Odgovoril jim je: »To vam dolgujem. Zbrali se bomo na vrtu.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 252. noč,

je pripovedovala: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je trgovski starešina trgovcem obljubil gostijo in jim rekel: »Zbrali se bomo na vrtu.« Ko se je zdanilo, je v dvorano in palačo na vrtu poslal služabnika, da ju pripravi in pogrne. Poslal je tudi vse potrebno za kuho: ovce, prečiščeno maslo in druge potrebščine. Pripravil je dve gostiji, eno v palači in drugo v dvorani. Trgovec Šams ad Din si je opasal pas in prav tako njegov sin Ala ad Din. Rekel mu je: »Sin moj, kadar vstopi sivolas mož, ga bom sprejel jaz in ga posadil k pogrinjku v palači. Kadar pa vstopi golobrad mladenič, ga sprejmi ti, ga odpelji v dvorano in ga posadi k pogrinjku.« Vprašal ga je: »Zakaj, oče? Zakaj pripravljaš dve gostiji, eno za može in drugo za mladeniče?« Odgovoril je: »Sin moj, golobrademu mladeniču je nerodno jesti pred odraslimi možmi.« Sinu se je to zdelo prav. Ko so prišli trgovci, je Šams ad Din sprejemal može in jih posedal v palači, njegov sin Ala ad Din pa je sprejemal mladeniče in jih posedal v dvorani. Nato so prinesli jedi in gostje so jedli, pili, uživali in se veselili. Pili so šerbet in prižgali kadilo. Starejši so nato sedli in se pogovarjali o učenosti in izročilu. Med njimi je bil trgovec po imenu Mahmud al Balhi, ki je bil na zunaj musliman, v srcu pa častilec ognja. Nagibal se je k sprijenosti in si želel dečkov. Ozrl se je na Ala ad Dina s pogledom, ki mu je prinesel tisoč muk, kajti satan je na dečkovem obrazu obesil dragulj, in prevzele so ga ljubezenska strast, hrepenenje in omama. Ta trgovec Mahmud al Balhi je pri Ala ad Dinovem očetu kupoval tkanine in drugo blago. Vstal je, se sprehodil in zavil k mladeničem, ki so vstali, da bi ga pozdravili. Ala ad Dina pa je tiščalo, zato je šel opravit potrebo. Trgovec Mahmud se je obrnil k mladeničem in jim rekel: »Če Ala ad Dina pregovorite, da odpotuje z menoj, bom vsakemu od vas dal obleko, vredno veliko denarja.« Nato jih je zapustil in se vrnil med može.

Medtem ko so mladeniči sedeli, se je Ala ad Din vrnil k njim. Vstali so mu v pozdrav in ga posadili na častno mesto medse. Eden izmed njih je vprašal tovariša: »Gospod Hasan, povej mi, od kod ti kapital, s katerim kupuješ in prodajaš?« Odgovoril mu je: »Ko sem odrasel, se okrepil in dozorel v moža, sem rekel očetu: ›Oče, priskrbi mi trgovsko blago.‹ Odgovoril je: ›Sin moj, ničesar nimam. Pojdi, sposodi si denar pri kakem trgovcu, trguj z njim ter se nauči prodajati in kupovati, prejemati in dajati.‹ Odšel sem k nekemu trgovcu in si izposodil tisoč dinarjev. Zanje sem kupil tkanine in z njimi odpotoval v Sirijo, kjer sem zaslužil dvakrat toliko. Nato sem v Siriji kupil blago, ga odpeljal v Bagdad in prodal ter spet zaslužil dvakrat toliko. Tako sem trgoval, dokler moj kapital ni dosegel približno deset tisoč dinarjev.« Vsak mladenič je svojemu tovarišu povedal nekaj podobnega, dokler ni prišel na vrsto Ala ad Din Abu Šamat. Vprašali so ga: »Kaj pa ti, gospod Ala ad Din?« Odgovoril jim je: »Vzgojen sem bil v podzemni sobi in šele ta teden sem prišel iz nje. Hodim v prodajalno in se iz nje vračam domov.« Rekli so mu: »Navajen si čepeti doma in ne poznaš radosti potovanja. Potovanja pa so za može.« Odgovoril jim je: »Nič me ne vleče na pot in mirno življenje je neprecenljivo.« Eden je rekel tovarišu: »Ta je kakor riba: če jo vzameš iz vode, pogine.« Nato so mu rekli: »Ala ad Din, trgovski sinovi so lahko ponosni le na potovanja, na katerih si služijo premoženje.« Ala ad Din se je zaradi tega razjezil, jih zapustil s solznimi očmi in žalostnim srcem, zajezdil mulo ter odšel domov. Mati ga je videla silno razburjenega in objokanega ter ga vprašala: »Zakaj jokaš, sin moj?« Odgovoril ji je: »Vsi trgovski sinovi so se norčevali iz mene in mi govorili, da so trgovski sinovi lahko ponosni le na potovanja, na katerih si služijo denar.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 253. noč,

je pripovedovala: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Ala ad Din rekel materi: »Trgovski sinovi so se norčevali iz mene in mi govorili, da so trgovski sinovi lahko ponosni le na potovanja, na katerih si služijo dirheme in dinarje.« Mati ga je vprašala: »Sin moj, ali želiš odpotovati?« Odgovoril je: »Da.« Vprašala ga je: »V katero deželo bi rad šel?« Rekel ji je: »V mesto Bagdad, kajti tam lahko človek zasluži dvakrat toliko.« Odgovorila mu je: »Sin moj, tvoj oče ima veliko premoženja. Če ti iz svojega ne priskrbi blaga za trgovanje, ti ga bom jaz iz svojega.« Rekel ji je: »Najboljše dobro delo je tisto, ki je opravljeno takoj. Če mi hočeš izkazati dobroto, je zdaj pravi čas.« Poklicala je sužnje in jih poslala po može, ki so zavijali tkanine v bale. Odprla je skladišče, iz njega vzela tkanine zanj in pripravili so mu deset tovorov.

Tako je bilo z njegovo materjo. Njegov oče pa se je ozrl naokrog in ni našel sina Ala ad Dina na vrtu. Povprašal je po njem in povedali so mu: »Zajezdil je mulo in odšel domov.« Tudi sam je zajezdil in odšel za njim. Ko je vstopil v hišo, je zagledal pripravljene tovore in vprašal po njih. Žena mu je povedala, kaj so trgovski sinovi storili njegovemu sinu Ala ad Dinu. Rekel mu je: »Sin moj, Bog naj odvrne življenje v tujini! Božji poslanec, mir in blagoslov z njim, je rekel: ›K človekovi sreči sodi, da mu je preživetje dano v domači deželi.‹ Stari pa so govorili: ›Ogni se potovanju, četudi meri le miljo.‹« Nato je vprašal sina: »Si trdno sklenil odpotovati in ne boš odnehal?« Sin mu je odgovoril: »Z blagom moram v Bagdad. Sicer slečem svoja oblačila, oblečem derviška in odidem pohajat po deželah.« Oče mu je rekel: »Nisem ne reven ne brez sredstev, temveč imam veliko premoženja.« Pokazal mu je ves svoj denar, trgovsko blago in tkanine ter rekel: »Za vsako deželo imam primerne tkanine in blago.« Med drugim mu je pokazal štirideset pripravljenih tovorov; na vsakem je bilo napisano, da je vreden tisoč dinarjev. Nato mu je rekel: »Sin moj, vzemi teh štirideset tovorov in deset, ki ti jih je dala mati, ter odpotuj v varstvu vzvišenega Boga. Toda, sin moj, bojim se zate zaradi gozda ob tvoji poti, ki se imenuje Levji gozd, in doline, imenovane Pasja dolina. Tam življenje izgubiš brez vprašanja.« Vprašal ga je: »Zakaj, oče?« Odgovoril je: »Zaradi beduina, cestnega razbojnika, ki se imenuje Adžlan.« Sin mu je rekel: »Preživetje daje Bog. Če mi je namenjen delež, se mi ne bo zgodilo nič hudega.« Nato je Ala ad Din z očetom zajezdil in odšel na živinski trg. Tam je vodnik tovornih živali sestopil z mule, poljubil trgovskemu starešini roko in rekel: »Pri Bogu, moj gospod, že dolgo nam nisi zaupal nobenega trgovskega opravka.« Odgovoril mu je: »Vsak čas ima svojo oblast in svoje može. Bog naj se usmili tistega, ki je rekel:

Po širnem svetu hodi starec, brada mu do kolen sega. Vprašal sem ga: ›Zakaj si sključen?‹ Obrnil je dlani k meni in dejal: ›V prahu mi je mladost izginila; zdaj sklonjen jo po tleh iščem.‹ Ko je končal pesem, je rekel: »Vodnik, na pot hoče samo tale moj sin.« Vodnik mu je odgovoril: »Bog naj ti ga ohrani.« Trgovski starešina je nato sklenil zavezo med sinom in vodnikom, svojega sina izročil njemu kakor lastnega in mu ga priporočil v skrb. Rekel mu je: »Vzemi teh sto dinarjev za svoje može.« Nato je trgovski starešina kupil šestdeset mul in pregrinjalo za svetišče gospoda Abd al Kadirja al Džilanija. Sinu je rekel: »Sin moj, ko mene ne bo, bo ta mož tvoj oče namesto mene. Ubogaj ga v vsem, kar ti reče.« Nato so odšli z mulami in služabniki ter tisto noč opravili celotno branje Korana in slovesnost v čast šejku Abd al Kadirju al Džilaniju. Ko se je zdanilo, je trgovski starešina sinu dal deset tisoč dinarjev in rekel: »Ko prideš v Bagdad, prodaj tkanine, če bo povpraševanje po njih dobro. Če pa bo prodaja zastala, porabljaj te dinarje.« Nato so natovorili mule, se poslovili in krenili na pot ter zapustili mesto. Tudi Mahmud al Balhi se je pripravil na pot v Bagdad, odpeljal tovore iz mesta in zunaj postavil šotore. Pri sebi je rekel: »Tega fanta boš dobil le na samem, kjer ni ne ovaduha ne nadzornika, ki bi ti kvaril veselje.« Fantov oče je imel pri Mahmudu al Balhiju še tisoč dinarjev terjatve iz prejšnjega posla. Odšel je k njemu, se poslovil in mu rekel: »Daj teh tisoč dinarjev mojemu sinu Ala ad Dinu.« Priporočil mu ga je v skrb in dodal: »Naj ti bo kakor lastni sin.« Ala ad Din se je tako pridružil Mahmudu al Balhiju. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 254. noč,

je pripovedovala: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je Ala ad Din pridružil Mahmudu al Balhiju. Mahmud al Balhi je naročil Ala ad Dinovemu kuharju, naj ničesar ne kuha, in je sam oskrboval Ala ad Dina in njegove spremljevalce z jedjo in pijačo. Nato so krenili na pot. Trgovec Mahmud al Balhi je imel štiri hiše: eno v Egiptu, eno v Damasku, eno v Alepu in eno v Bagdadu. Potovali so čez puste ravnice in puščave, dokler niso prispeli pred Damask. Mahmud je k Ala ad Dinu poslal svojega sužnja. Našel ga je sedečega pri branju, pristopil in mu poljubil roke. Ala ad Din ga je vprašal: »Kaj želiš?« Odgovoril mu je: »Moj gospodar te pozdravlja in te vabi na gostijo v svojo hišo.« Rekel mu je: »Naj se najprej posvetujem s svojim očetom, vodnikom Kamal ad Dinom.« Vprašal je vodnika, ali naj gre, ta pa mu je rekel: »Ne hodi.« Nato so odpotovali iz Damaska in prišli v Alep. Mahmud al Balhi je spet priredil gostijo in poslal po Ala ad Dina. Ta se je posvetoval z vodnikom in vodnik mu je branil iti. Odpotovali so iz Alepa, in ko so bili le še dan hoda od Bagdada, je Mahmud al Balhi priredil gostijo in poslal po Ala ad Dina. Ta se je posvetoval z vodnikom in vodnik mu je branil iti, toda Ala ad Din je rekel: »Vsekakor moram iti.« Vstal je, si pod oblačili opasal meč in odšel k Mahmudu al Balhiju. Ta mu je vstal v pozdrav, ga sprejel in dal prinesti bogato obloženo mizo. Jedla sta, pila in si umila roke. Nato se je Mahmud al Balhi nagnil k Ala ad Dinu, da bi ga poljubil, toda mladenič je prestregel poljub z dlanjo in ga vprašal: »Kaj nameravaš?« Odgovoril je: »Povabil sem te, ker bi rad s teboj užil nekaj veselja pri tej stvari in da bi uresničil besede pesnika:

Bi mogel priti k nam za hip, za čas, ko ovčko pomolzeš ali jajce spečeš? Pojedel bi, kar kruhka se najde, in vzel, kar srebrnikov dobiš. Brez muke bi odnesel, kolikor želiš: pedenj ali drobec ali pest. Nato je Mahmud al Balhi planil proti Ala ad Dinu in ga hotel naskočiti. Ala ad Din je vstal, potegnil meč in mu rekel: »O, sramota za tvoje sive lase! Se ne bojiš Boga, čigar kazen je silovita? Mar nisi slišal pesnikovih besed:

Varuj sivino pred sramoto, ki bi jo omadeževala, saj se na belem vsaka umazanija hitro pozna. Ko je Ala ad Din končal pesem, je rekel Mahmudu: »To blago mi je zaupal Bog in ni naprodaj. Če bi ga drugemu prodal za zlato, bi ga tebi prodal za srebro. Toda pri Bogu, podlež, nikoli več ne bom potoval s teboj!« Nato se je vrnil k vodniku Kamal ad Dinu in mu rekel: »Ta mož je razuzdanec. Nikoli več ne bom v njegovi družbi in ne bom hodil z njim po isti poti.« Vodnik mu je odgovoril: »Sin moj, mar ti nisem rekel, naj ne hodiš k njemu? Toda, sin moj, če se ločimo od njega, se bojimo za svoja življenja. Ostanimo ena karavana.« Ala ad Din mu je rekel: »Nikakor ne bom več potoval z njim.« Nato je natovoril svoje blago in odšel s spremljevalci. Potovali so, dokler niso prispeli v neko dolino, kjer so hoteli raztovoriti živali. Vodnik jim je rekel: »Ne ustavljajte se tukaj. Pojdite naprej in pospešite korak, da morda pridemo v Bagdad, preden zaprejo vrata. Odpirajo in zapirajo jih samo ob dnevni svetlobi, ker se bojijo, da bi mesto zavzeli rafiditi in pometali knjige učenosti v Tigris.« Ala ad Din mu je odgovoril: »Oče moj, tega blaga nisem pripeljal v to mesto zaradi zaslužka, temveč zato, da bi si ogledal tuje kraje.« Vodnik mu je rekel: »Sin moj, bojimo se, da bi beduini škodovali tebi in tvojemu premoženju.« Odgovoril mu je: »Človek, si ti služabnik ali gospodar? V Bagdad bom vstopil šele zjutraj, da bodo bagdadski mladeniči videli moje blago in me spoznali.« Vodnik mu je rekel: »Stori, kar hočeš. Jaz sem ti svetoval, ti pa sam veš, kako se rešiti.«

Ala ad Din jim je ukazal, naj z mul snamejo tovore. Raztovorili so jih, postavili šotor in ostali tam do polnoči. Nato je Ala ad Din odšel opravit potrebo in v daljavi zagledal nekaj bleščečega. Rekel je vodniku: »Vodnik, kaj se tam blešči?« Vodnik je pogledal in se natančno zazrl. Videl je, da se bleščijo osti sulic, železo, orožje in beduinski meči. Bili so beduini, njihov poglavar pa se je imenoval šejk Adžlan Abu Najib. Ko so se približali in zagledali tovore, so si rekli: »O, kakšna noč plena!« Ko je vodnik Kamal ad Din slišal te besede, je zavpil: »Proč, najpodlejši med beduini!« Abu Najib ga je s sulico sunil v prsi, da je bleščeča ost pogledala iz hrbta, in mrtev je omahnil pred vhod v šotor. Nosač vode je zavpil: »Proč, najnizkotnejši med beduini!« Udarili so ga z mečem po ramenu, da je rezilo prodrlo do pasu, in mrtev je padel. Vse to se je dogajalo pred Ala ad Dinom, ki je stal in gledal. Nato so se beduini zapodili med karavano in pobili vse, tako da iz Ala ad Dinovega spremstva niso pustili nikogar živega. Tovore so naložili na mule in odšli. Ala ad Din si je rekel: »Smrt ti bosta prinesli le tvoja mula in ta obleka.« Slekel je razkošno obleko, jo vrgel muli čez hrbet in ostal samo v srajci in hlačah. Pred vhodom v šotor je zagledal lužo krvi, ki je tekla iz pobitih. V srajci in hlačah se je povaljal po njej, dokler ni bil videti kakor mrlič, utopljen v lastni krvi.

Tako je bilo z njim. Beduinski poglavar Adžlan pa je svojim možem rekel: »Beduini, ali ta karavana prihaja iz Egipta ali odhaja iz Bagdada?« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 255. noč,

je pripovedovala: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je beduin vprašal svoje može: »Ali ta karavana prihaja iz Egipta ali odhaja iz Bagdada?« Odgovorili so mu: »Prihaja iz Egipta in gre v Bagdad.« Rekel jim je: »Vrnite se k pobitim, kajti mislim, da gospodar te karavane ni umrl.« Beduini so se vrnili k pobitim in jih začeli prebadati ter udarjati, dokler niso prišli do Ala ad Dina, ki se je bil vrgel med mrtve. Ko so prišli do njega, so rekli: »Delaš se mrtvega, mi pa te bomo zares ubili.« Beduin je potegnil sulico in jo hotel zasaditi Ala ad Dinu v prsi. Ala ad Din je zaklical: »Tvoj blagoslov naj me reši, moj gospod Abd al Kadir al Džilani!« Tedaj je zagledal roko, ki je sulico odmaknila od njegovih prsi in jo usmerila v prsi vodnika Kamal ad Dina. Beduin ga je prebodel in Ala ad Dina pustil pri miru. Nato so tovore naložili na mule in odšli z njimi. Ala ad Din se je ozrl in videl, da so ptice odletele s svojim plenom. Vstal je in začel teči. Beduin Abu Najib pa je rekel tovarišem: »Beduini, videl sem, da se je nekaj premaknilo.« Eden izmed njih je šel pogledat in zagledal Ala ad Dina, kako beži. Zaklical mu je: »Beg ti ne bo pomagal, saj smo ti za petami!« Dregnil je konja in ta se je pognal za njim. Ala ad Din je pred seboj zagledal vodno korito, ob njem pa zbiralnik. Povzpel se je v okensko odprtino zbiralnika, se iztegnil, delal, da spi, in rekel: »O ti, ki milostno zakrivaš, zakrij me s svojim varstvom, ki ga nihče ne more odgrniti!« Beduin se je ustavil pod zbiralnikom in iztegnil roko, da bi zgrabil Ala ad Dina. Ta je zaklical: »Tvoj blagoslov, moja gospa Nafisa! Zdaj je tvoj čas!« Tedaj je škorpijon beduina pičil v dlan. Zavpil je: »Beduini, pridite! Pičilo me je!« Sestopil je s konja, tovariši pa so prišli k njemu, ga znova posadili v sedlo in vprašali: »Kaj se ti je zgodilo?« Odgovoril jim je: »Škorpijon me je pičil.« Nato so odpeljali karavano in odšli.

Tako je bilo z njimi. Ala ad Din je ostal ležeč v okenski odprtini zbiralnika. Mahmud al Balhi pa je ukazal naložiti tovore in odpotoval. Ko je prišel do Levjega gozda, je našel vse Ala ad Dinove služabnike pobite in se tega razveselil. Sestopil je ter peš prišel do zbiralnika in korita. Njegova mula je bila zelo žejna in se je sklonila h koritu, da bi pila, a je zagledala Ala ad Dinov odsev in se splašila. Mahmud al Balhi je dvignil pogled in zagledal Ala ad Dina, kako leži napol gol, samo v srajci in hlačah. Vprašal ga je: »Kdo ti je to storil in te pustil v tako bednem stanju?« Odgovoril mu je: »Beduini.« Rekel mu je: »Sin moj, naj bodo mule in premoženje odkupnina za tvoje življenje! Potolaži se s pesnikovimi besedami:

Če glave mož ostanejo obvarovane smrti, je izguba premoženja kakor striženje nohtov. Toda, sin moj, pridi dol in ničesar se ne boj.« Ala ad Din se je spustil iz okenske odprtine zbiralnika. Mahmud ga je posadil na mulo in potovali so, dokler niso prišli v mesto Bagdad, v Mahmudovo hišo. Ukazal je, naj Ala ad Dina odpeljejo v kopališče, in mu rekel: »Premoženje in tovori naj bodo odkupnina zate, sin moj. Če me boš ubogal, ti bom dal dvakrat toliko, kot so bili vredni tvoje premoženje in tovori.« Ko je prišel iz kopališča, ga je odpeljal v z zlatom okrašeno dvorano s štirimi obokanimi nišami. Nato je ukazal prinesti pogrinjek z najrazličnejšimi jedmi. Jedla sta in pila, potem pa se je Mahmud al Balhi nagnil k Ala ad Dinu, da bi ga poljubil na lice. Ala ad Din je prestregel poljub z dlanjo in mu rekel: »Ali še vedno vztrajaš v svoji zablodi? Mar ti nisem rekel: če bi to blago drugemu prodal za zlato, bi ga tebi prodal za srebro?« Odgovoril mu je: »Trgovsko blago, mulo in obleko ti dam samo zaradi te stvari, kajti od strasti do tebe se mi meša. Kako lepo je rekel pesnik:

Naš učitelj Abu Bilal nam je po nekaterih svojih učiteljih prenesel Šarikove besede: »Ljubimec si z objemi in poljubi ne ozdravi ljubezenske bolečine, dokler ne jebe.« Aladin mu je rekel: »To nikakor ni mogoče. Vzemi nazaj svojo obleko in mulo ter mi odpri vrata, da odidem.« Odprl mu je vrata in Aladin je odšel, za njim pa so lajali psi. Ko je tako hodil v temi, je zagledal vrata mošeje, stopil v njeno vežo in se tam skril. Tedaj je opazil svetlobo, ki se mu je bližala. Ko se je pozorneje ozrl, je videl dve svetilki v rokah dveh sužnjev, ki sta hodila pred trgovcema: eden je bil starec lepega obraza, drugi pa mladenič. Slišal je, kako je mladenič govoril starcu: »Pri Bogu, stric, vrni mi mojo sestrično!« Starec mu je odvrnil: »Mar ti nisem že tolikokrat prepovedal, da bi se ločeval od nje? Ti pa besede ločitve ponavljaš, kakor da bi bral Koran.« Nato se je starec ozrl na desno in zagledal mladeniča, lepega kakor kos meseca. Rekel mu je: »Mir s teboj.« Aladin mu je odzdravil, starec pa ga je vprašal: »Mladenič, kdo si?« Odgovoril je: »Jaz sem Aladin, sin Šamsa ad Dina, predstojnika trgovcev v Egiptu. Očetu sem povedal, da si želim trgovati, in pripravil mi je petdeset tovorov blaga …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.