Prevod

Pripovedujejo tudi, o srečni kralj, da je kalif Harun ar Rašid nekoč pregledoval davčne prihodke dežel in ugotovil, da so davki iz vseh pokrajin in dežel že prispeli v državno zakladnico, le iz Basre tisto leto ni prišlo nič. Zato je sklical dvorni svet in rekel: »Pokličite mi vezirja Džafarja.« Ko je ta stopil predenj, mu je dejal: »Davki iz vseh pokrajin so prispeli v državno zakladnico, le iz Basre ni prišlo nič.« Vezir je odgovoril: »O poveljnik vernikov, morda se je basrskemu namestniku pripetilo kaj, kar mu je preprečilo poslati davke.« Kalif je dejal: »Rok za njihov prihod je dvajset dni. Kakšen izgovor ima, da v vsem tem času ni poslal ne davkov ne opravičila?« Vezir je odgovoril: »O poveljnik vernikov, če želiš, mu pošljemo sla.« »Pošlji mu mojega družabnika Abu Ishaka al Mosulija,« je ukazal kalif. »Poslušam in ubogam Boga in tebe, o poveljnik vernikov,« je odvrnil vezir. Nato se je Džafar vrnil domov, poklical Abu Ishaka al Mosulija, mu napisal uradno pismo in dejal: »Pojdi k Abdulahu ibn Fadilu, namestniku v mestu Basra, in ugotovi, kaj ga je zadržalo, da ni poslal davkov. Nato od njega prevzemi vse basrske davke do zadnjega novca in mi jih hitro prinesi. Kalif je namreč pregledal davčne prihodke dežel in ugotovil, da so prispeli vsi razen basrskih. Če pa denar še ne bo pripravljen in ti bo namestnik navedel kak izgovor, ga pripelji s seboj, da bo kalifu sam pojasnil razlog.« Abu Ishak je odgovoril, da sliši in uboga, vzel pet tisoč konjenikov iz vezirjeve vojske in odpotoval v Basro. Ko je Abdulah ibn Fadil izvedel za njegov prihod, mu je s svojo vojsko odšel naproti, ga sprejel, pospremil v Basro in odpeljal v svojo palačo. Preostali vojaki so se utaborili v šotorih zunaj mesta, Ibn Fadil pa jim je priskrbel vse, kar so potrebovali. Ko je Abu Ishak vstopil v sprejemno dvorano in sedel na stol, je posadil Abdulaha ibn Fadila poleg sebe, veljaki pa so sedli okoli njiju po svojem položaju. Po pozdravih ga je Ibn Fadil vprašal: »Gospod moj, ali te je k nam pripeljal kak poseben razlog?« »Da,« je odgovoril. »Prišel sem po davke, saj je kalif povpraševal po njih, rok za njihov prihod pa je že minil.« Namestnik je dejal: »Gospod moj, ko bi se le ne bil trudil in prenašal naporov potovanja! Davki so v celoti pripravljeni in nameraval sem jih poslati jutri. Ker pa si že prišel, ti jih bom izročil, potem ko boš tri dni užival moje gostoljubje. Četrti dan ti bom prinesel ves denar. Zdaj pa se spodobi, da ti ponudimo darilo od obilja, ki ga uživamo po tvoji dobroti in dobroti poveljnika vernikov.« »Prav rad,« je odvrnil Abu Ishak. Namestnik je nato razpustil zbor in gosta odpeljal v razkošno palačo na svojem posestvu, ki ji ni bilo enake. Njemu in njegovim spremljevalcem je dal postreči z jedmi; jedli so in pili, se veselili in zabavali. Potem so pospravili mizo, si umili roke ter dobili kavo in šerbete. V prijetnem pogovoru so posedali, dokler ni minila tretjina noči. Nato so Abu Ishaku pripravili slonokoščeno posteljo, okrašeno z bleščečim zlatom. Legel je nanjo, basrski namestnik pa na drugo posteljo poleg njega. Toda Abu Ishak, odposlanec poveljnika vernikov, ni mogel zaspati in je premišljeval o pesniških merah in kovanju verzov. Bil je namreč eden kalifovih najtesnejših družabnikov, izvrsten poznavalec poezije in duhovitih pripovedi. Tako je vse do polnoči bedel in sestavljal verze. Tedaj je Abdulah ibn Fadil vstal, si zategnil pas, odprl omaro in vzel iz nje bič. Prijel je prižgano svečo in odšel skozi vrata palače, prepričan, da Abu Ishak spi. A Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je v svoji dovoljeni pripovedi.

Ko je nastopila 979. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abdulah ibn Fadil odšel skozi vrata palače, misleč, da njegov gost Abu Ishak spi. Ko je odšel, se je Abu Ishak začudil in si rekel: »Kam gre Abdulah ibn Fadil s tem bičem? Morda namerava koga mučiti. Moram mu slediti in videti, kaj počne ob tej nočni uri.« Vstal je in se previdno odpravil za njim, tako da ga ta ni opazil. Videl je, kako je Abdulah odprl shrambo in vzel iz nje pladenj s štirimi skledami jedi, kruh in vrč vode. Nato je dvignil pladenj in vrč ter odšel naprej. Abu Ishak mu je skrivaj sledil, dokler ni vstopil v dvorano. Tedaj se je skril za vrata na notranji strani in oprezal skozi režo. Dvorana je bila prostorna in razkošno opremljena. Sredi nje je stala slonokoščena postelja, prevlečena z zlatom, nanjo pa sta bila z dvema zlatima verigama privezana psa. Abdulah je odložil pladenj ob strani, si zavihal rokave in odvezal prvega psa. Ta se mu je zvijal v rokah in tiščal gobec k tlom, kakor da bi pred njim poljubljal zemljo, ter tiho, slabotno cvilil. Abdulah mu je zvezal tace, ga vrgel na tla, izvlekel bič in ga brez usmiljenja začel silovito pretepati. Pes se je zvijal pred njim, vendar mu ni mogel uiti. Bičal ga je tako dolgo, da je nehal ječati in izgubil zavest. Potem ga je dvignil in znova privezal na njegovo mesto. Nato je vzel drugega psa in z njim ravnal enako kakor s prvim. Zatem je izvlekel robec, jima brisal solze, ju tolažil in govoril: »Ne zamerita mi. Pri Bogu, tega ne počnem po svoji volji in ni mi lahko. Morda vama bo Bog dal olajšanje in izhod iz te stiske.« In molil je zanju. Ves ta čas je Abu Ishak stal tam, poslušal z lastnimi ušesi in gledal z lastnimi očmi ter se čudil temu nenavadnemu prizoru. Nato je Abdulah psoma ponudil jedi in ju hranil z roko, dokler se nista nasitila. Obrisal jima je gobca, dvignil vrč in jima dal piti. Potem je pobral pladenj, vrč in svečo ter se namenil oditi. Abu Ishak ga je prehitel, se vrnil v posteljo in legel, ne da bi ga namestnik opazil ali izvedel, da mu je sledil in ga skrivaj gledal. Abdulah je pospravil pladenj in vrč v shrambo, se vrnil v sobo, odprl omaro in položil bič na njegovo mesto, nato pa se slekel in zaspal.

Tako je bilo z njim. Abu Ishak pa je preostanek noči premišljeval o tem dogodku in od silnega začudenja ni mogel zatisniti oči. Ves čas si je govoril: »Le kaj je vzrok vsega tega?« Čudil se je vse do jutra. Nato so vstali, opravili jutranjo molitev in dobili zajtrk. Jedli so, popili kavo in odšli v sprejemno dvorano. Abu Ishaka je ves dan zaposlovala ta skrivnost, vendar jo je zadržal zase in Abdulaha ni ničesar vprašal. Drugo noč je namestnik s psoma ravnal enako: najprej ju je pretepel, potem pa ju pomiril, nahranil in napojil. Abu Ishak mu je znova sledil in videl, da je z njima storil isto kakor prvo noč. Tako je bilo tudi tretjo noč. Četrti dan mu je namestnik prinesel davke. Abu Ishak jih je prevzel in odpotoval, ne da bi mu karkoli razkril. Potoval je, dokler ni prispel v Bagdad, kjer je denar izročil kalifu. Ta ga je vprašal, zakaj so davki zamujali, in odgovoril mu je: »O poveljnik vernikov, basrski namestnik je imel davke pripravljene in jih je že nameraval poslati. Če bi bil prišel en dan pozneje, bi jih srečal na poti. Toda pri Abdulahu ibn Fadilu sem videl nekaj čudnega, česar še nikoli v življenju nisem videl, o poveljnik vernikov.« »Kaj pa, Abu Ishak?« je vprašal kalif. Abu Ishak mu je povedal vse, kar je videl, in opisal, kako je namestnik ravnal s psoma. Dodal je: »Tri zaporedne noči sem ga videl početi isto: najprej je psa pretepel, nato se jima je dobrikal, ju tolažil in hranil, jaz pa sem ga opazoval, ne da bi me videl.« Kalif ga je vprašal: »Ali si ga vprašal, zakaj to počne?« »Ne, pri tvojem življenju, o poveljnik vernikov.« Kalif je dejal: »Abu Ishak, ukazujem ti, da se vrneš v Basro ter mi pripelješ Abdulaha ibn Fadila in oba psa.« Abu Ishak je odgovoril: »O poveljnik vernikov, oprosti mi to nalogo. Abdulah ibn Fadil mi je izkazal izredno gostoljubje, jaz pa sem tisti prizor videl po naključju in brez namena ter ti nato povedal zanj. Kako naj se zdaj vrnem k njemu in ga pripeljem sem? Od sramu mu ne bi mogel pogledati v oči. Bolje bi bilo, da k njemu pošlješ koga drugega s svojim lastnoročnim pismom, da ti pripelje njega in oba psa.« Kalif je odvrnil: »Če pošljem koga drugega, bo morda vse zanikal in rekel: ‘Nimam psov.’ Če pa pošljem tebe in mu rečeš: ‘Videl sem te na lastne oči,’ tega ne bo mogel zanikati. Zato moraš k njemu in mi pripeljati njega in oba psa, sicer te bom dal usmrtiti.« A Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je v svoji dovoljeni pripovedi.

Ko je nastopila 980. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kalif Harun ar Rašid rekel Abu Ishaku: »Moraš k njemu in mi pripeljati njega in oba psa, sicer te bom dal usmrtiti.« Abu Ishak je odgovoril: »Poslušam in ubogam, o poveljnik vernikov. Bog nam zadostuje in najboljši varuh je. Resnico je povedal tisti, ki je dejal: ‘Človeku nesrečo nakoplje jezik.’ Sam sem si kriv, ker sem ti to povedal. A napiši mi uradno pismo, pa pojdem ponj in ti ga pripeljem.« Kalif mu je napisal pismo in Abu Ishak se je z njim odpravil v Basro. Ko je stopil pred tamkajšnjega namestnika, mu je ta rekel: »Naj nas Bog obvaruje zla, ki ga utegne prinesti tvoja vrnitev, Abu Ishak! Zakaj si se tako hitro vrnil? Ali davki niso bili popolni in jih kalif ni sprejel?« Abu Ishak je odgovoril: »O emir Abdulah, nisem se vrnil zato, ker bi denarja kaj manjkalo. Vsega je bilo dovolj in kalif ga je sprejel. Prosim pa te, da mi ne zameriš, saj sem ti storil krivico. Kar sem storil, mi je določil vzvišeni Bog.« »Kaj si storil, Abu Ishak?« je vprašal namestnik. »Povej mi. Moj ljubi prijatelj si in ne bom ti zameril.« Abu Ishak je dejal: »Vedi, da sem ti med svojim bivanjem pri tebi tri zaporedne noči sledil, ko si ob polnoči vstajal, mučil psa in se vračal v posteljo. Čudil sem se temu, vendar me je bilo sram vprašati. Potem sem kalifu nehote povedal o tebi in ukazal mi je, naj se vrnem pote. Tu je njegovo lastnoročno pismo. Če bi bil vedel, da bo iz tega nastalo kaj takega, mu ne bi ničesar povedal, a tako je hotela usoda.« Še naprej se mu je opravičeval, Abdulah pa mu je odgovoril: »Ker si mu že povedal, bom tvojo pripoved pred njim potrdil, da te ne bo imel za lažnivca. Moj ljubi prijatelj si. Če bi mu to povedal kdo drug, bi vse zanikal in ga razglasil za lažnivca. Zdaj pa pojdem s teboj in vzamem oba psa, četudi bi me to stalo življenja in bi bila s tem moja ura dopolnjena.« Abu Ishak je dejal: »Naj te Bog obvaruje, kakor si ti obvaroval mojo čast pred kalifom.«

Nato je Abdulah pripravil darilo, vredno kalifa, vzel oba psa na zlatih verigah in vsakega posadil na svojo kamelo. Odpotovali so in prispeli v Bagdad. Abdulah je stopil pred kalifa ter pred njim poljubil tla. Kalif mu je dovolil sesti, in ko je sedel, je dal pred njega pripeljati oba psa. »Kaj je s tema psoma, emir Abdulah?« je vprašal kalif. Psa sta pred njim začela poljubljati tla, mahati z repoma in jokati, kakor da bi se mu pritoževala. Kalif se je začudil in rekel: »Povej mi zgodbo teh dveh psov. Zakaj ju pretepaš in jima potem izkazuješ tolikšno skrb?« Abdulah je odgovoril: »O Božji namestnik, to nista psa, temveč mlada moža, lepa in skladno raščena. Moja brata sta, sinova moje matere in mojega očeta.« Kalif je vprašal: »Kako sta bila človeka in postala psa?« »Če mi dovoliš, o poveljnik vernikov, ti povem vso resnico.« Kalif je dejal: »Povej mi, a varuj se laži, kajti laž je lastnost hinavcev. Drži se resnice, saj je ladja odrešenja in znamenje pravičnih.« Abdulah je odgovoril: »Vedi, o Božji namestnik, da bosta med mojo pripovedjo onadva moji priči. Če bom lagal, me bosta postavila na laž, če bom govoril resnico, pa jo bosta potrdila.« Kalif je dejal: »Saj sta psa in ne moreta govoriti ali odgovarjati! Kako bosta pričala zate ali proti tebi?« Abdulah se je obrnil k njima in rekel: »Brata moja, če bom povedal kaj lažnega, dvignita glavi in široko odprita oči. Če bom govoril resnico, sklonita glavi in povesita pogled.« Nato je nadaljeval: »Vedi, o Božji namestnik, da smo trije bratje, rojeni isti materi in istemu očetu. Našemu očetu je bilo ime Fadil. To ime je dobil zato, ker je njegova mati rodila dvojčka: eden je umrl takoj ob rojstvu, drugi pa je ostal živ, zato ga je oče imenoval Fadil. Vzgojil ga je in skrbno skrbel zanj, dokler ni odrasel, nato ga je oženil z našo materjo in umrl. Naša mati je najprej rodila tega mojega brata in oče mu je dal ime Mansur. Drugič je zanosila in rodila tega mojega brata, ki ga je imenoval Nasir. Tretjič je zanosila in rodila mene ter mi dal ime Abdulah. Vzgojil nas je, da smo odrasli in postali možje, nato pa umrl. Zapustil nam je hišo in prodajalno, polno pisanega blaga vseh vrst, indijskega, rumskega, horasanskega in drugega, pa tudi šestdeset tisoč dinarjev. Ko je umrl, smo ga umili, mu pripravili veličasten pogreb in ga pokopali; odšel je v usmiljenje svojega Gospoda. Zanj smo opravili obrede za odrešenje, dali prebrati ves Koran in do izteka štiridesetih dni delili miloščino v njegov spomin. Nato sem zbral trgovce in ugledne meščane ter jim pripravil veliko pojedino. Ko so se najedli, sem jim rekel: ‘O trgovci, ta svet je minljiv, onostranstvo pa večno. Slavljen bodi On, ki ostane, ko njegovo stvarstvo mine! Ali veste, zakaj sem vas na ta blagoslovljeni dan zbral pri sebi?’ Odgovorili so: ‘Slavljen bodi Bog, ki pozna vse skrito.’ Dejal sem: ‘Oče je ob smrti zapustil veliko premoženje, vendar se bojim, da je komu ostal kaj dolžan, bodisi zaradi posojila, zastave ali česa drugega. Rad bi ga oprostil vseh obveznosti do ljudi. Če ima kdo kako terjatev do njega, naj pove: “Dolžan mi je toliko in toliko.” Plačal mu bom, da bo očetova vest čista.’ Trgovci so mi odgovorili: ‘O Abdulah, ta svet človeku nič ne pomaga v onostranstvu. Nismo ljudje krivice, vsakdo med nami pozna razliko med dovoljenim in prepovedanim. Bojimo se vzvišenega Boga in se varujemo, da bi si prilastili premoženje sirot. Vemo, da je tvoj oče, naj se ga Bog usmili, vedno puščal svoj denar pri drugih, sam pa nikomur ni ostajal dolžan. Pogosto smo ga slišali govoriti: “Bojim se, da bi mi ostalo kaj tujega.” V svojih molitvah je vedno prosil: “Moj Bog, ti si moje zaupanje in moje upanje. Ne pusti me umreti v dolgovih.” Če je komu kaj dolgoval, mu je vrnil, še preden je ta zahteval plačilo. Če pa je kdo dolgoval njemu, ga ni terjal, temveč mu je govoril: “Le počasi.” Revežu je dolg odpustil in ga oprostil vseh obveznosti. Če dolžnik ni bil reven, pa je umrl, je rekel: “Naj mu Bog odpusti, kar mi je bil dolžan.” Vsi pričamo, da nikomur ni ostal nič dolžan.’ Dejal sem jim: ‘Bog vas blagoslovi.’

Nato sem se obrnil k tema svojima bratoma in jima rekel: ‘Naš oče ni nikomur nič dolžan. Zapustil nam je ta denar in blago, hišo in prodajalno. Trije bratje smo in vsakemu pripada tretjina vsega tega. Ali se dogovorimo, da premoženja ne bomo delili, temveč ga bomo obdržali skupaj ter skupaj jedli in pili? Ali pa si razdelimo blago in denar, da vsak vzame svoj delež?’ Odgovorila sta: ‘Razdelimo si ga, da vsak vzame svoj delež.’« Nato se je obrnil k psoma in ju vprašal: »Ali je bilo tako, brata moja?« Sklonila sta glavi in povesila oči, kakor da bi pritrdila. Abdulah je nadaljeval: »O poveljnik vernikov, od sodnika sem pripeljal delilca dediščine, ki je med nas razdelil denar, blago in vse drugo, kar nam je zapustil oče. Hišo in prodajalno so prisodili meni v zameno za del denarja, ki bi mi sicer pripadal. Vsi smo se strinjali. Tako sta hiša in prodajalna pripadli meni, brata pa sta dobila svoj delež v denarju in blagu. Odprl sem prodajalno in vanjo zložil blago, nato pa z delom denarja, ki sem ga dobil poleg hiše in prodajalne, kupil še več tkanin, da sem jo napolnil. Začel sem prodajati in kupovati. Moja brata pa sta kupila blago, najela ladjo in po morju odpotovala v tuje dežele. Rekel sem si: ‘Naj jima Bog pomaga. Meni bo zaslužek prišel sem, mir pa je neprecenljiv.’ Tako sem živel celo leto. Bog mi je naklonil uspeh in toliko sem zaslužil, da sem imel nazadnje toliko premoženja, kolikor nam ga je zapustil oče. Nekega dne sem sedel v prodajalni, oblečen v dva kožuha, soboljega in veveričjega, saj je bila zima in je pritiskal hud mraz. Tedaj sta prišla moja brata. Vsak je imel na sebi samo razcapano srajco, ustnice so jima pobelele od mraza in vsa sta se tresla. Ko sem ju zagledal, me je hudo zabolelo in žalost me je prevzela zaradi njiju.« A Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je v svoji dovoljeni pripovedi.

Ko je nastopila 981. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abdulah ibn Fadil rekel kalifu: »Ko sem ju zagledal, kako se treseta, me je hudo zabolelo in tako sem se razžalostil, da sem bil ves iz sebe. Vstal sem, ju objel in se zjokal nad njuno usodo. Snel sem svoja kožuha, enega ogrnil v soboljega, drugega v veveričjega in ju odpeljal v kopališče. Vsakemu sem tja poslal obleko, kakršno nosi trgovec s tisočaki. Ko sta se umila, sta se oblekla vsak v svojo novo obleko, nato pa sem ju odpeljal domov. Videl sem, da sta strašno lačna, zato sem jima ponudil jedi. Jedla sta in jaz z njima; prijazno sem govoril z njima in ju tolažil.« Nato se je obrnil k psoma in vprašal: »Ali je bilo tako, brata moja?« Sklonila sta glavi in povesila oči. Nadaljeval je: »O Božji namestnik, potem sem ju vprašal: ‘Kaj se vama je zgodilo? Kje je vajino premoženje?’ Odgovorila sta: ‘Potovala sva po morju in prišla v mesto, ki se imenuje Kufa. Tam sva kos blaga, za katerega sva plačala pol dinarja, prodala za deset dinarjev, tistega, ki je stal en dinar, pa za dvajset. Veliko sva zaslužila. Kupovala sva perzijsko svilo po deset dinarjev za kos, v Basri pa je tak kos vreden štirideset dinarjev. Prišla sva tudi v mesto, ki se imenuje Karh, tam prodajala in kupovala ter si z velikimi dobički nabrala veliko premoženje.’ Pripovedovala sta mi o deželah in zaslužkih, jaz pa sem ju vprašal: ‘Če sta uživala tolikšno srečo in obilje, zakaj vaju zdaj vidim gola?’ Zavzdihnila sta in odgovorila: ‘Brat naš, doletelo naju je zlo oko, na potovanju pa nikoli nisi varen. Ko sva zbrala vse tisto bogastvo in blago, sva ga naložila na ladjo ter odplula proti Basri. Tri dni smo pluli, četrti dan pa se je morje začelo dvigati in spuščati, peniti in kipeti, razburkalo se je in valovi so silovito udarjali drug ob drugega. Iz njih so švigale iskre kakor ognjeni plameni. Vetrovi so se obrnili proti nam in ladjo vrgli ob skalnat greben, da se je razbila in smo potonili. Vse, kar sva imela, je izginilo v morju. Dan in noč sva se otepala na vodi, potem pa nama je Bog poslal drugo ladjo in njeni potniki so naju rešili. Odtlej sva hodila iz dežele v deželo, prosjačila in živela od tega, kar sva dobila. Prestala sva hude stiske. Slačila sva svoja oblačila in jih prodajala, da sva se preživljala, dokler nisva prišla blizu Basre. Preden sva jo dosegla, sva izpila tisoč grenkih čaš. Če bi bila rešila vse, kar sva imela, bi prinesla bogastvo, enako kraljevemu, toda Bog nama je določil drugače.’ Rekel sem jima: ‘Brata moja, ne žalostita se. Premoženje se žrtvuje za življenje in že to, da si rešen, je dobiček. Ker vaju je Bog ohranil živa, se je izpolnila največja želja. Revščina in bogastvo sta le bežni prikazni. Kako lepo je povedal pesnik:

Če glave mož uidejo pogubi, je izguba denarja le kakor striženje nohtov. Nato sem jima rekel: ‘Brata moja, predstavljajmo si, da je naš oče umrl danes in nam zapustil vse premoženje, ki ga imam. Z veseljem ga bom razdelil med nas na enake dele.’ Pripeljal sem delilca dediščine od sodnika in mu pokazal vse svoje premoženje. Razdelil ga je med nas, tako da je vsak dobil tretjino. Nato sem bratoma rekel: ‘Bog človeku blagoslovi zaslužek, če ostane v domačem kraju. Vsak od vaju naj odpre prodajalno in se posveti trgovini. Kar je komu določeno v nevidnem svetu, bo gotovo dobil.’ Vsakemu sem pomagal odpreti prodajalno in jo napolnil z blagom. Rekel sem jima: ‘Prodajajta in kupujta, varujta svoje premoženje in ničesar ne zapravljajta. Vso hrano, pijačo in drugo, kar bosta potrebovala, bom priskrbel jaz.’ Lepo sem skrbel zanju. Podnevi sta trgovala, zvečer pa sta prihajala prenočevat v mojo hišo. Nisem jima pustil, da bi porabila kaj svojega denarja. Kadarkoli sem sedel z njima in se pogovarjal, sta hvalila življenje na tujem, pripovedovala o njegovih prednostih in opisovala dobičke, ki sta jih tam ustvarila. Nagovarjala sta me, naj se jima pridružim in odpotujem v tuje dežele.« Nato je vprašal psa: »Ali je bilo tako, brata moja?« Sklonila sta glavi in povesila oči ter s tem potrdila njegove besede.

Nadaljeval je: »O Božji namestnik, kar naprej sta me vabila, mi pripovedovala o velikih dobičkih in zaslužkih na tujem ter me nagovarjala, naj odpotujem z njima. Nazadnje sem jima rekel: ‘Da vama ustrežem, bom šel z vama.’ Sklenil sem družabništvo z njima. Pripravili smo dragocene tkanine vseh vrst, najeli ladjo in jo natovorili z najrazličnejšim trgovskim blagom. Nanjo smo spravili tudi vse, kar smo potrebovali, nato pa odpluli iz Basre na razburkano morje, kjer se valovi zaletavajo drug v drugega; kdor vanj vstopi, je izgubljen, kdor iz njega pride, je kakor na novo rojen. Potovali smo, dokler nismo prispeli v neko mesto. Tam smo prodajali in kupovali ter ustvarili velik dobiček. Nato smo odpotovali v drugo mesto in tako hodili iz dežele v deželo, iz mesta v mesto, trgovali in si nazadnje nabrali ogromno premoženje ter silne dobičke. Potem smo prispeli do neke gore. Kapitan je vrgel sidro in nam rekel: ‘Potniki, pojdite na kopno, da danes ubežite nevarnosti, in ga preiščite; morda najdete vodo.’ Vsi z ladje smo odšli na kopno in tudi jaz z njimi. Začeli smo iskati vodo, vsak v svojo smer, jaz pa sem se povzpel na vrh gore. Med hojo sem zagledal belo kačo, ki je bežala, za njo pa se je plazil črn kačji samec, iznakažen in strašljiv na pogled. Dohitel jo je, jo stisnil, zagrabil za glavo in svoj rep ovil okoli njenega. Kača je kriknila in spoznal sem, da ji dela silo. Zasmilila se mi je, zato sem pobral kremenov kamen, težak pet funtov ali več, in z njim udaril samca. Zadel sem ga v glavo in mu jo zdrobil. Še preden sem se zavedel, se je bela kača spremenila v mlado dekle, čudovito lepo, sijajno in popolno, vitko in skladno, kakor svetla polna luna. Prišla je k meni, mi poljubila roko in rekla: ‘Naj te Bog dvakrat obvaruje: sramote na tem svetu in ognja na onem ob dnevu velike sodbe, ko ne bodo koristili ne bogastvo ne sinovi, temveč le to, da prideš pred Boga s čistim srcem.’ Nato je dodala: ‘O človek, obvaroval si mojo čast in mi storil veliko dobroto. Dolžna sem ti jo povrniti.’ Z roko je pokazala proti tlom, zemlja se je razprla in spustila se je vanjo. Potem se je zemlja nad njo zaprla in spoznal sem, da je iz rodu džinov. Črnega kačjega samca pa je zajel ogenj in ga sežgal v pepel. Začudil sem se temu, nato pa se vrnil k tovarišem in jim povedal, kaj sem videl. Tam smo prenočili. Zjutraj je kapitan dvignil sidro, razpel jadra in pospravil vrvi. Odpluli smo, dokler nam kopno ni izginilo izpred oči. Dvajset dni smo pluli, ne da bi videli kopno ali ptico, in zmanjkalo nam je vode. Kapitan je dejal: ‘Ljudje, pitne vode nimamo več.’ Odgovorili smo: ‘Pojdimo na kopno, morda jo najdemo.’ Rekel je: ‘Pri Bogu, izgubil sem pot in ne vem, v katero smer bi moral pluti, da bi dosegel kopno.’ Prevzela nas je huda žalost. Jokali smo in prosili vzvišenega Boga, naj nam pokaže pot. Tisto noč smo preživeli v najhujši stiski. Kako lepo je povedal pesnik:

Koliko noči sem prebedel v stiski, ob kateri bi osivel še dojenček! A komaj je napočilo jutro, že sta od Boga prišla pomoč in skorajšnja rešitev. Ko je zasijalo jutro in se razlila njegova svetloba, smo zagledali visoko goro. Razveselili smo se in v njej videli dobro znamenje. Pripluli smo do nje in kapitan je rekel: ‘Ljudje, pojdite na kopno, da poiščemo vodo.’ Vsi smo odšli iskat, a je nikjer nismo našli. Pomanjkanje vode nas je spravilo v hudo stisko. Nato sem se povzpel na vrh gore in za njo zagledal široko kotlino, dolgo uro hoda ali več. Poklical sem tovariše in prišli so k meni. Rekel sem jim: ‘Poglejte to kotlino za goro! V njej vidim mesto z visokimi stavbami in trdnimi poslopji, obzidjem in stolpi, griči in travniki. Gotovo v njem ne manjka vode in drugih dobrot. Pojdimo tja, prinesimo vodo, kupimo živež, meso in sadje, ki jih potrebujemo, potem pa se vrnimo.’ Odgovorili so: ‘Bojimo se, da so prebivalci tega mesta neverniki, malikovalci in sovražniki naše vere. Lahko nas primejo in zasužnjijo ali pa ubijejo. Tako bi si sami nakopali smrt, ker bi se pognali v pogubo in hudo nesrečo. Kdor se slepo izpostavlja nevarnosti, ni vreden hvale, saj tvega vse mogoče zlo. Kakor je povedal neki pesnik:

Dokler bo zemlja zemlja in nebo nebo, lahkomiselni ne bo vreden hvale, četudi ostane živ. Zato se ne bomo izpostavljali nevarnosti.’ Rekel sem jim: ‘Ljudje, ne morem vam ukazovati, vzel pa bom svoja brata in odšel v mesto.’ Toda brata sta mi rekla: ‘Tega se bojiva in ne bova šla s teboj.’ Odgovoril sem: ‘Jaz sem se odločil, da pojdem tja. Zanašam se na Boga in sprejemam, kar mi je določil. Počakajta me, da grem in se vrnem k vama.’« A Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je v svoji dovoljeni pripovedi.

Ko je nastopila 982. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abdulah dejal: »Počakajta me, da grem in se vrnem k vama.« Nato je nadaljeval: »Pustil sem ju tam in hodil, dokler nisem prišel do mestnih vrat. Mesto je bilo čudovito zgrajeno, z nenavadno zasnovo, visokim obzidjem, utrjenimi stolpi, mogočnimi palačami in vrati iz kitajskega železa. Krasili so ga okraski in rezbarije, ki so jemali dih. Ko sem stopil skozi vrata, sem zagledal kamnito klop. Na njej je sedel mož, ki mu je z roke visela medeninasta veriga s štirinajstimi ključi. Spoznal sem, da je mestni vratar in da ima mesto štirinajst vrat. Približal sem se mu in rekel: ‘Mir z vami.’ Ni mi vrnil pozdrava. Pozdravil sem ga še drugič in tretjič, vendar spet ni odgovoril. Položil sem mu roko na ramo in vprašal: ‘Mož, zakaj mi ne vrneš pozdrava? Ali spiš, si gluh ali pa nisi musliman, da mi odrekaš odgovor?’ Ni mi odgovoril niti se ni premaknil. Pozorneje sem ga pogledal in videl, da je iz kamna. Rekel sem si: ‘Kako nenavadno! Ta kamen ima človeško podobo in manjka mu le govor!’ Pustil sem ga tam in stopil v mesto. Na ulici sem zagledal stoječega moža. Približal sem se mu in si ga ogledal: tudi on je bil iz kamna! Hodil sem naprej po mestnih ulicah in kadarkoli sem videl človeka, sem stopil bliže in ga pogledal, pa je bil vselej iz kamna. Srečal sem staro žensko, ki je na glavi nosila culo oblačil, pripravljenih za pranje. Stopil sem k njej in videl, da je kamnita, prav tako pa tudi cula na njeni glavi. Nato sem prišel na trg in zagledal prodajalca olja s postavljeno tehtnico, pred njim pa različno blago, sir in drugo. Vse je bilo iz kamna. Videli so se razni obrtniki, ki so sedeli v svojih prodajalnah, pa ljudje, nekateri stoječi, drugi sedeči. Možje, ženske in otroci, vsi so bili kamniti. Nato sem stopil na trgovski trg. Vsak trgovec je sedel v svoji prodajalni, polni najrazličnejšega blaga. Vse je bilo iz kamna, tkanine pa so bile kakor pajčevina. Ogledoval sem si jih, toda vsak kos blaga, ki sem ga prijel, se mi je v rokah razsul v prah!

Zagledal sem tudi skrinje. Eno sem odprl in našel v njej zlato v vrečkah. Ko sem vrečke prijel, so mi razpadle v rokah, zlato pa je ostalo nespremenjeno. Vzel sem ga toliko, kolikor sem ga mogel nositi, in si govoril: ‘Ko bi bila moja brata prišla z menoj, bi si tudi onadva lahko vzela zlata, kolikor bi želela, in uživala te zaklade brez lastnikov.’ Potem sem vstopil v drugo prodajalno in v njej našel še več, a nisem mogel nositi ničesar več od tega, kar sem že vzel. Zapustil sem tisti trg in prišel na drugega, nato na tretjega in tako naprej. Ves čas sem gledal bitja najrazličnejših podob, vsa iz kamna. Celo psi in mačke so bili kamniti! Nato sem stopil na zlatarski trg. V prodajalnah so sedeli možje; nekaj izdelkov so imeli v rokah, drugi so ležali v košaricah. Ko sem to videl, o poveljnik vernikov, sem odvrgel zlato, ki sem ga nosil, in pobral toliko nakita, kolikor sem ga mogel odnesti. Z zlatarskega trga sem odšel na trg draguljarjev. Ti so sedeli v svojih prodajalnah, pred vsakim pa je stala košarica, polna raznovrstnih dragih kamnov: rubinov, diamantov, smaragdov, spinelov in drugih. Lastniki prodajaln so bili kamniti. Odvrgel sem nakit in vzel toliko draguljev, kolikor sem jih mogel nositi. Obžaloval sem, da mojih bratov ni ob meni, saj bi si lahko vzela teh draguljev, kolikor bi hotela. Zapustil sem trg draguljarjev in prišel mimo velikih vrat, okrašenih z najlepšimi okraski. Na notranji strani so stale klopi, na katerih so sedeli služabniki, vojaki, pomočniki, stražarji in dostojanstveniki v najrazkošnejših oblačilih. Vsi so bili iz kamna. Enega sem se dotaknil in njegova oblačila so se mu po telesu razsula kakor pajčevina. Šel sem skozi vrata in zagledal palačo, ki ji v gradnji in mojstrstvu izdelave ni bilo enake. V njej sem našel dvorano, polno veljakov, vezirjev, odličnikov in emirjev, sedečih na stolih. Vsi so bili kamniti. Nato sem zagledal prestol iz rdečega zlata, posut z biseri in dragulji. Na njem je sedel človek v najrazkošnejših oblačilih, na glavi pa je nosil krono kakor perzijski kralji, okrašeno z dragocenimi kamni, ki so žareli kakor dnevna svetloba. Ko sem prišel do njega, sem videl, da je tudi on iz kamna. Iz tiste dvorane sem šel proti vratom harema in vstopil. Tam sem našel žensko dvorano. V njej je stal prestol iz rdečega zlata, posut z biseri in dragulji, na njem pa je sedela kraljica s krono, okrašeno z dragocenimi kamni. Okoli nje so na stolih sedele ženske, lepe kakor lune, oblečene v najrazkošnejša oblačila vseh barv. Z rokami na prsih so tam stali evnuhi, kakor da čakajo, da bi jim stregli. Dvorana je s svojim okrasjem, nenavadnimi rezbarijami in veličastno opremo jemala razum vsakomur, ki jo je gledal. V njej so viseli najlepši okraski iz čistega kristala, v vsaki kristalni posodi pa je ležal edinstven dragulj, ki mu nobeno bogastvo ne bi moglo plačati cene. Odvrgel sem vse, kar sem imel pri sebi, o poveljnik vernikov, in začel pobirati te dragulje. Vzel sem jih toliko, kolikor sem jih mogel nositi, in ostal v zadregi, kaj naj odnesem in kaj pustim, saj je bil ves prostor kakor zakladnica celega mesta. Nato sem zagledal majhna odprta vrata, za njimi pa stopnice. Stopil sem skoznje in se povzpel za štirideset stopnic. Zaslišal sem nekoga, ki je z blagim, zvenečim glasom recitiral Koran. Šel sem za glasom, dokler nisem prišel do vrat palače. Pred njimi je visela svilena zavesa, prešita z zlatimi trakovi ter posejana z biseri, koralami, rubini in koščki smaragdov. Dragulji na njej so sijali kakor zvezde, glas pa je prihajal izza nje. Približal sem se zavesi in jo dvignil. Za njo so se pokazala vrata palače, tako razkošno okrašena, da so begala misli. Stopil sem skoznje in zagledal palačo, ki je bila kakor zaklad na obličju sveta. V njej je bilo dekle, podobno svetlemu soncu sredi jasnega neba. Nosilo je najrazkošnejša oblačila in najdragocenejše dragulje. Bilo je prelepo, skladno raščeno, ljubko in popolno, s tankim pasom, polnimi boki, ustno slastjo, ki bi ozdravila bolnika, in lepo oblikovanimi vekami, kakor da je prav njej veljal pesnikov rek:

Mir postavi, ki jo skriva obleka, in vrtnicam na vrtovih njenih lic! Kakor da so ji Plejade obešene na čelo, druge nočne zvezde pa na prsi nanizane v ogrlico. Če bi si nadela obleko iz samih vrtnic, bi cvetni lističi okrvavili nežno kožo njenega telesa. Če bi pljunila v morje, čeprav je slano, bi bilo slajše od medu. In če bi se združila s starcem, ki se opira na palico, bi ta starec postal lovec na leve. Nato je nadaljeval: »O vladar pravovernih, ko sem zagledal to dekle, me je prevzela silna ljubezen. Stopil sem bliže in videl, da sedi na visokem blazinjenem sedežu ter na pamet recitira knjigo vzvišenega in mogočnega Boga. Njen glas je bil kakor škripanje rajskih vrat, ko jih odpira Ridvan; besede so se ji usipale izmed ustnic kakor dragulji, njen obraz pa je žarel in cvetel v čudoviti lepoti. Kakor je o njej podobni zapisal pesnik:

O ti, ki s svojim glasom in lepoto opajaš dušo, vse bolj hrepenim po tebi in te želim uzreti. Dvoje v tebi raztaplja srca zaljubljenih: Davidov glas in Jožefova podoba. Ko sem zaslišal melodijo njenega recitiranja veličastnega Korana in je moje srce iz njenih pogubnih pogledov prebralo: »Mir!« — besedo usmiljenega Gospoda —, se mi je jezik zapletel in je nisem znal niti prav pozdraviti. Razum in pogled sta mi obstala od začudenja in postal sem tak, kakor pravi pesnik:

Hrepenenje me ni pretreslo, ne da bi ostal brez besed; v sveto zavetje nisem stopil drugače kakor zato, da bi prelil svojo kri. In nobene besede grajalcev nisem poslušal, ne da bi v njej za pričo klical ljubljeno. Nato sem zbral pogum pred strahoto ljubezni in ji rekel: »Mir s teboj, častita gospa, skriti dragulj! Naj Bog utrdi stebre tvoje sreče in povzdigne opore tvoje slave.« Odgovorila mi je: »Tudi tebi mir, pozdrav in čast, o Abdulah ibn Fadil! Dobrodošel, moj ljubi, radost mojih oči!« Vprašal sem jo: »Gospa moja, od kod poznaš moje ime? Kdo si? In kaj se je zgodilo prebivalcem tega mesta, da so se spremenili v kamen? Rad bi, da mi razodeneš resnico, kajti osupnil sem nad tem mestom in njegovimi prebivalci, še zlasti pa nad tem, da v njem razen tebe ni nikogar. Pri Bogu te prosim, povej mi po resnici, kaj se je zgodilo.« Rekla mi je: »Sedi, Abdulah, in če Bog da, ti bom podrobno povedala svojo zgodbo in zgodbo tega mesta ter njegovih prebivalcev. Ni moči in ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem, Velikem.« Sedel sem poleg nje in rekla mi je: »Vedi, Abdulah — naj se te Bog usmili —, da sem hči kralja tega mesta. Moj oče je tisti, ki si ga videl sedeti v sprejemni dvorani na visokem prestolu, možje okoli njega pa so velikaši njegove države in veljaki njegovega kraljestva. Oče je bil silno mogočen. Vladal je milijonu sto dvajset tisoč vojakom in številnim emirjem; v njegovi državi je bilo štiriindvajset tisoč dostojanstvenikov, samih upraviteljev in nosilcev visokih služb. Podrejenih mu je bilo tisoč mest, da ne štejem dežel, posestev, trdnjav, gradov in vasi. Pod njegovo oblastjo je bilo tisoč emirjev arabskih plemen in vsak je poveljeval dvajset tisoč konjenikom. Premogel je toliko bogastva, zakladov, žlahtnih kovin in draguljev, da česa takega še nobeno oko ni videlo in nobeno uho slišalo.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 983. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je hči kralja kamnitega mesta rekla: »O Abdulah, moj oče je premogel toliko bogastva in zakladov, da česa takega še nobeno oko ni videlo in nobeno uho slišalo. Podjarmljal je kralje ter v vojnah in na bojiščih pokončeval junake in pogumne bojevnike. Trepetali so pred njim mogočneži in perzijski kralji so se mu uklanjali. Kljub temu je bil nevernik, ki je Bogu pridruževal druga božanstva in namesto svojega Gospoda častil malika. Tudi vsi njegovi vojaki so bili neverniki, ki so namesto vsevednega Kralja častili malike. Nekega dne je sedel na svojem kraljevskem prestolu, obdan z velikaši svoje države, ko je nenadoma vstopil neki mož in je svetloba njegovega obraza razsvetlila vso dvorano. Oče ga je pogledal in videl, da je oblečen v zeleno oblačilo. Bil je visoke postave, roke so mu segale pod kolena, izžareval je dostojanstvo in veličino, z obraza pa mu je sijala svetloba. Rekel je mojemu očetu: »O nasilnež, o lažnivec! Doklej se boš slepil s čaščenjem malikov in opuščal čaščenje vsevednega Kralja? Reci: Pričujem, da ni boga razen Boga, in pričujem, da je Mohamed njegov služabnik in poslanec. Sprejmi islam ti in tvoje ljudstvo ter opusti čaščenje malikov, kajti ti ne morejo ne pomagati ne posredovati zate. Čaščenja je vreden le Bog, ki je dvignil nebesa brez stebrov in razprostrl zemljo v usmiljenju do svojih služabnikov.« Oče mu je odvrnil: »Kdo si, mož, ki zavračaš čaščenje malikov, da si drzneš tako govoriti? Ali se ne bojiš, da se bodo maliki razjezili nate?« Mož je odgovoril: »Maliki so kamni. Njihova jeza mi ne more škodovati in njihova naklonjenost mi ne more koristiti. Prinesi mi malika, ki ga častiš, in ukaži vsakomur iz svojega ljudstva, naj prinese svojega. Ko bodo vsi vaši maliki zbrani, jih pokličite, naj se razjezijo name, jaz pa bom poklical svojega Gospoda, naj se razjezi nanje. Tako boste videli razliko med jezo Stvarnika in jezo ustvarjenega. Vaše malike ste izdelali sami, vanje pa so se naselili zli duhovi, ki vam govorijo iz njihove notranjosti. Vaši maliki so izdelani, moj Bog pa je stvarnik in nič mu ni nemogoče. Če se vam razodene resnica, ji sledite; če se vam razkrije laž, jo zavrzite.« Rekli so mu: »Prinesi nam dokaz svojega Gospoda, da ga bomo videli!« Odgovoril je: »Vi mi prinesite dokaze svojih gospodov.« Kralj je ukazal vsakomur, ki je častil katerega od malikov, naj ga prinese, in vsi vojaki so svoje malike prinesli v sprejemno dvorano.

Tako je bilo z njimi. Jaz pa sem sedela za zaveso, od koder sem lahko gledala v očetovo dvorano. Imela sem malika iz zelenega smaragda, velikega kakor človek. Oče ga je zahteval, zato sem mu ga poslala v dvorano, kjer so ga postavili poleg njegovega. Očetov malik je bil iz rubina, vezirjev pa iz diamanta. Maliki vojaških velikašev in premožnejših podanikov so bili nekateri iz spinela, drugi iz ahata, koral, kamarskega alojinega lesa, ebenovine, srebra ali zlata. Vsak je imel malika po svojih zmožnostih in radodarnosti. Maliki navadnih vojakov in preprostega ljudstva pa so bili iz kremena, lesa, žgane gline ali ilovice. Bili so najrazličnejših barv: rumeni, rdeči, zeleni, črni in beli. Nato je tisti mož rekel mojemu očetu: »Pozovi svojega malika in te druge malike, naj se razjezijo name.« Razvrstili so jih kakor dvorni zbor. Očetovega malika so postavili na zlat prestol, mojega pa ob njem na častno mesto; druge so razporedili glede na položaj njihovih častilcev. Oče je vstal, se priklonil do tal pred svojim malikom in mu rekel: »O moj bog, ti si plemeniti gospod in med maliki ni večjega od tebe. Veš, da je ta mož prišel k meni, zanikal tvojo božanskost in se ti posmehoval. Trdi, da ima boga, ki je močnejši od tebe, ter nam ukazuje, naj opustimo tvoje čaščenje in častimo njegovega boga. Razjezi se nanj, o moj bog!« Prosil je malika, toda ta mu ni odgovoril in ni spregovoril niti besede. Oče mu je rekel: »Moj bog, to ti ni podobno! Vselej si mi govoril, kadar sem te nagovoril. Zakaj zdaj molčiš in nič ne rečeš? Si zamišljen ali spiš? Zbudi se, pomagaj mi in spregovori!« Z roko ga je stresel, toda malik ni spregovoril in se ni premaknil. Tisti mož je vprašal mojega očeta: »Zakaj tvoj malik ne govori?« Odvrnil je: »Mislim, da je zamišljen ali pa spi.« Mož mu je rekel: »O sovražnik Boga, kako moreš častiti boga, ki ne govori in ničesar ne zmore, ne častiš pa mojega Boga, ki je blizu in odgovarja, je navzoč in nikoli odsoten, ne dremlje in ne spi, ki ga misel ne more zaobjeti, ki vidi, a ga ni mogoče videti, in ima moč nad vsem? Tvoj bog je nemočen in niti sebe ne more obvarovati pred nesrečo. V njem je prebival prekleti zli duh, ki te je zavajal in zapeljeval, zdaj pa je ta duh odšel. Časti Boga in pričuj, da ni boga razen njega, da ni drugega, ki bi ga smeli častiti, da je le on vreden čaščenja in da je vse dobro od njega. Ta tvoj bog ne more odvrniti zla niti od sebe; kako bi ga torej mogel odvrniti od tebe? Na lastne oči se prepričaj o njegovi nemoči.« Stopil je k maliku in ga začel udarjati po vratu, dokler ni padel na tla. Kralj se je razjezil in rekel navzočim: »Ta brezbožnež je udaril mojega boga! Ubijte ga!« Hoteli so vstati in ga napasti, a nihče se ni mogel vzdigniti s svojega mesta. Ponudil jim je, naj sprejmejo islam, vendar ga niso sprejeli. Vprašal je: »Naj vam pokažem jezo svojega Gospoda?« Rekli so: »Pokaži nam jo!« Razprostrl je roke in dejal: »Moj Bog in moj Gospod, ti si moje zaupanje in moje upanje! Usliši mojo molitev zoper te grešne ljudi, ki uživajo tvoje dobrote, častijo pa druge. O Resnični, o Vsemogočni, o Stvarnik noči in dneva, prosim te, spremeni te ljudi v kamen! Ti to zmoreš, nič ti ni nemogoče in imaš moč nad vsem.« In Bog je prebivalce tega mesta spremenil v kamen. Jaz pa sem, ko sem videla njegov dokaz, predala svojo dušo Bogu in bila obvarovana pred nesrečo, ki jih je zadela. Nato je mož stopil k meni in rekel: »Bog ti je vnaprej namenil srečo; v tem je njegova volja.« Začel me je učiti in z njim sem sklenila trdno zavezo. Takrat mi je bilo sedem let, zdaj pa jih imam trideset.

Rekla sem mu: »Gospod moj, vse v tem mestu in vsi njegovi prebivalci so se zaradi tvoje pravične molitve spremenili v kamen. Jaz pa sem se rešila, ker sem po tvojem vodstvu sprejela islam. Ti si moj učitelj, zato mi povej svoje ime, nakloni mi svojo pomoč in priskrbi kaj, s čimer se bom lahko preživljala.« Odgovoril mi je: »Ime mi je Abu al Abas al Hidr.« Nato je z lastno roko zasadil drevo granatnega jabolka. Drevo je pri priči zraslo, ozelenelo, zacvetelo in obrodilo en sam sadež. Rekel mi je: »Jej, kar ti je podaril vzvišeni Bog, in ga časti, kakor mu gre.« Naučil me je predpisov islama, pravil molitve in načina čaščenja ter me poučil v recitiranju Korana. Že triindvajset let na tem kraju častim Boga. Vsak dan mi to drevo rodi eno granatno jabolko, ki ga pojem in se tako preživljam od dne do dne. Hidr, mir z njim, me obišče vsak petek. On mi je povedal tvoje ime in mi oznanil veselo novico, da boš prišel sem. Rekel mi je: »Ko pride k tebi, ga počasti, ubogaj njegove ukaze in mu ne nasprotuj. Bodi mu žena in on naj ti bo mož; pojdi z njim, kamor bo želel.« Ko sem te zagledala, sem te prepoznala. To je zgodba tega mesta in njegovih prebivalcev. Mir s teboj.«

Nato mi je pokazala drevo, na katerem je viselo granatno jabolko. Polovico ga je pojedla sama, drugo polovico pa je dala meni. Nikoli še nisem okusil nič slajšega, dišečega in boljšega od tistega sadeža. Vprašal sem jo: »Ali soglašaš s tem, kar ti je naročil tvoj učitelj Hidr, mir z njim: da postaneš moja žena, jaz pa tvoj mož, da odideš z menoj v mojo deželo in se z menoj naseliš v Basri?« Odgovorila je: »Da, če vzvišeni Bog da. Poslušala bom tvoje besede in brez ugovora ubogala tvoje ukaze.« Nato sem z njo sklenil trdno zavezo. Odpeljala me je v očetovo zakladnico in vzela sva toliko, kolikor sva mogla odnesti. Zapustila sva mesto in hodila, dokler nisva prišla do mojih bratov. Našel sem ju, ko sta me iskala. Vprašala sta me: »Kje si bil? Dolgo te ni bilo in skrbelo naju je zate.« Kapitan ladje pa mi je rekel: »Trgovec Abdulah, veter nam je že lep čas naklonjen, ti pa si zadržal naš odhod.« Odgovoril sem mu: »Nič hudega ni. Morda je bila zamuda še dobra, kajti moja odsotnost nam je prinesla le korist in v njej so se mi izpolnile želje. Naj Bog blagoslovi tistega, ki je rekel:

Ko se napotim v kako deželo in si želim dobrega, ne vem, kaj me tam čaka: dobro, ki ga iščem, ali zlo, ki išče mene. Nato sem jim rekel: »Poglejte, kaj sem pridobil, ko me ni bilo!« Pokazal sem jim zaklade, ki sem jih prinesel, in jim povedal, kaj sem videl v kamnitem mestu. Rekel sem jim: »Če bi me bili poslušali in šli z menoj, bi tudi vi dobili obilo tega.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 984. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abdulah ibn Fadil svojim bratoma in drugim rekel: »Če bi bili šli z menoj, bi dobili obilo tega bogastva.« Odgovorili so mu: »Pri Bogu, tudi če bi bili šli, si ne bi upali stopiti pred kralja tega mesta.« Bratoma sem rekel: »Nič ne skrbita. Kar imam pri sebi, zadošča za vse nas; to je naš delež.« Nato sem vse, kar sem prinesel, razdelil na enake dele. Dal sem bratoma in kapitanu, zase pa obdržal toliko kot vsak od njih. Tudi služabnikom in mornarjem sem dal, kolikor sem mogel. Razveselili so se, molili zame in bili zadovoljni s svojimi darovi — vsi razen mojih bratov. Njuno razpoloženje se je spremenilo in oči so jima nemirno begale. Opazil sem, da se ju je polastil pohlep, in jima rekel: »Brata moja, zdi se mi, da vaju to, kar sem vama dal, ni zadovoljilo. Toda jaz sem vajin brat in vidva sta moja brata; med nami ni razlike. Moje in vajino imetje je eno, in ko umrem, ga bosta podedovala le vidva.« Tako sem ju skušal pomiriti. Nato sem dekle odpeljal na galejo, jo namestil v kajuto in ji poslal nekaj hrane. Sedel sem z bratoma in se pogovarjal z njima. Vprašala sta me: »Brat, kaj nameravaš s tem čudovito lepim dekletom?« Odgovoril sem: »Ko prispem v Basro, nameravam skleniti poročno pogodbo z njo, prirediti veliko slavje in tam zaužiti zakon.« Eden od njiju je rekel: »Brat moj, vedi, da je to dekle izjemno lepo. Ljubezen do nje se je naselila v mojem srcu, zato želim, da mi jo prepustiš in se z njo poročim jaz.« Drugi je rekel: »Tudi jaz čutim enako. Prepusti jo meni, da se poročim z njo.« Odgovoril sem jima: »Brata moja, dekletu sem dal trdno obljubo, da se bom poročil z njo. Če bi jo prepustil enemu od vaju, bi prelomil najino zavezo in ji morda strl srce, saj je šla z menoj le pod pogojem, da se poročim z njo. Kako naj jo torej omožim z drugim? Kar pa zadeva vajino ljubezen do nje, jo sam ljubim bolj kot vidva. Poleg tega sem jo našel jaz in nikoli je ne bom prepustil nobenemu od vaju. Ko bomo srečno prispeli v Basro, vama bom poiskal dve dekleti iz najboljših basrskih družin, ju zasnubil za vaju in iz svojega imetja plačal poročni dar. Priredili bomo skupno slavje in vsi trije zaužili zakon isto noč. Na to dekle pa pozabita, kajti namenjeno je meni.« Umolknila sta in mislil sem, da sta se sprijaznila z mojimi besedami. Nato smo odpluli proti Basri. Dekletu sem pošiljal hrano in pijačo, ona pa ni zapuščala ladijske kajute. Sam sem spal med bratoma na krovu galeje. Tako smo potovali štirideset dni, dokler se ni pred nami prikazala Basra. Razveselili smo se, da se ji približujemo. Zaupal sem bratoma in se ob njiju počutil varnega; toda le vzvišeni Bog pozna, kar je skrito. Tisto noč sem zaspal.

Medtem ko sem trdno spal, sem se nenadoma zavedel, da me ta dva moja brata nosita: eden me je držal za noge, drugi za roke. Zaradi tistega dekleta sta se namreč dogovorila, da me utopita v morju. Ko sem videl, da sem v njunih rokah, sem rekel: »Brata moja, zakaj tako ravnata z menoj?« Odgovorila sta: »Ti nesramnež, kako si mogel zaradi dekleta poteptati najine želje? Zato te bova vrgla v morje!« In vrgla sta me vanj.« Nato se je obrnil k psoma in rekel: »Ali sem povedal resnico, brata moja, ali ne?« Povesila sta glavi in začela tuliti, kakor da potrjujeta njegove besede. Kalif se je temu začudil.

Nato je nadaljeval: »O vladar pravovernih, ko sta me vrgla v morje, sem potonil do dna, potem pa me je voda spet dvignila na površje. Nenadoma se je name spustila velika ptica, velika kakor človek, me pograbila in odletela z menoj visoko v nebo. Ko sem odprl oči, sem se znašel v mogočni, visoki palači, okrašeni z razkošnimi vzorci. V njej so viseli dragulji najrazličnejših oblik in barv. Služabnice so stale z rokami na prsih, med njimi pa je sedela ženska na prestolu iz rdečega zlata, posejanem z biseri in dragimi kamni. Njena oblačila so tako žarela od draguljev, da človek ni mogel gledati vanje. Okoli pasu je imela pas iz dragih kamnov, za katerega ne bi zadoščalo nobeno bogastvo, na glavi pa trinadstropno krono, ki je begala razum in misli ter osvajala srca in poglede. Ptica, ki me je bila ugrabila, se je stresla in postala dekle, sijoče kakor sonce. Pozorno sem jo pogledal in prepoznal tisto, ki je bila v gori v podobi kače. Veliki kačji samec se je bojeval z njo in ji svoj rep ovil okoli njenega; ko sem videl, da jo je premagal in si jo podredil, sem ga ubil s kamnom. Ženska, ki je sedela na prestolu, jo je vprašala: »Zakaj si pripeljala sem tega človeka?« Dekle ji je odgovorilo: »Mati moja, prav on je obvaroval mojo čast med hčerami džinov.« Nato me je vprašala: »Ali veš, kdo sem?« Odgovoril sem: »Ne.« Rekla je: »Jaz sem tista, ki je bila na oni gori. Črni kačji samec se je bojeval z menoj in mi hotel vzeti čast, ti pa si ga ubil.« Rekel sem: »Ob njem sem videl le belo kačo.« Odgovorila je: »Jaz sem bila ta bela kača. Sem pa hči Rdečega kralja, kralja džinov, in ime mi je Saida. Ta, ki sedi tukaj, je moja mati Mubaraka, žena Rdečega kralja. Kačji samec, ki se je bojeval z menoj in me hotel oskruniti, je bil vezir Črnega kralja. Ime mu je Darfil in je ostudnega videza. Ko me je zagledal, se je zaljubil vame in prosil mojega očeta za mojo roko. Oče mu je poslal odgovor: »Kaj pa misliš, da si, ti izmeček med vezirji, da bi se poročal s kraljevimi hčerami?« To ga je razbesnelo in prisegel je, da bo očetu v kljubovanje oskrunil mojo čast. Začel mi je slediti in me zasledovati, kamorkoli sem šla, z namenom, da me osramoti. Med njim in očetom so izbruhnile velike vojne in nastale hude težave, toda oče ga ni mogel premagati, saj je bil silovit in zvit. Vsakokrat ko ga je oče stisnil v kot in ga hotel ujeti, mu je pobegnil. Oče je nazadnje obupal, jaz pa sem se vsak dan spreminjala v najrazličnejše podobe. Kadar sem si nadela kako obliko, je on prevzel takšno, ki ji je bila sovražna. Kamorkoli sem pobegnila, je zavohal mojo sled in prišel za menoj, tako da sem zaradi njega prestajala neznansko gorje. Nazadnje sem se spremenila v kačo in odšla na tisto goro. On se je spremenil v velikega kačjega samca in mi sledil. Padla sem mu v roke in spopadla sva se; borila sem se z njim, dokler me ni izčrpal in se spravil name. Hotel je z menoj storiti, kar si je poželel, tedaj pa si prišel ti, ga udaril s kamnom in ubil. Spremenila sem se v dekle, se ti pokazala in rekla: »Izkazal si mi dobroto, ki bi jo pozabili le otroci nečistnic.« Ko sem videla, da sta ti brata nastavila to past in te vrgla v morje, sem pohitela k tebi ter te rešila pogube. Zato ti morata moja mati in oče izkazati čast.« Nato je rekla: »Mati moja, počasti ga v zahvalo, ker je obvaroval mojo čast.« Mati je rekla: »Dobrodošel, človek! Storil si nam veliko dobroto in zaslužiš si čast.« Ukazala je, naj mi prinesejo dragoceno obleko, vredno veliko denarja, in mi podarila obilo draguljev in žlahtnih kovin. Nato je rekla: »Odpeljite ga h kralju.« Odpeljali so me v kraljevo sprejemno dvorano. Videl sem ga sedeti na prestolu, pred njim pa so stali mogočni džini in pomočniki. Ob pogledu nanj so se mi oči zaslepile od vseh draguljev, ki jih je nosil. Ko me je zagledal, je vstal in v spoštovanju do njega je vstala tudi vsa vojska. Pozdravil me je, mi zaželel dobrodošlico, mi izkazal največjo čast in me obdaril s svojim bogastvom. Nato je nekaterim svojim spremljevalcem rekel: »Odpeljite ga k moji hčeri, da ga vrne tja, od koder ga je prinesla.« Odpeljali so me k njegovi hčeri Saidi. Dvignila me je in odletela z menoj ter z vsem bogastvom, ki sem ga imel pri sebi.

Tako je bilo z menoj in Saido. Kapitan galeje pa se je prebudil ob pljusku, ko sta me brata vrgla v morje, in vprašal: »Kaj je padlo v morje?« Brata sta zajokala, se začela tolči po prsih in govorila: »Gorje, izgubila sva brata! Ob robu galeje je hotel opraviti potrebo, pa je padel v morje!« Nato sta si prisvojila moje imetje in se začela prepirati zaradi dekleta. Vsak je govoril: »Samo jaz jo bom dobil!« Kar naprej sta se prepirala in se nista več spomnila ne svojega brata ne njegove utopitve; njuna žalost zanj je izginila. Ko sta bila tako zatopljena v prepir, se je Saida z menoj spustila sredi galeje.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 985. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abdulah ibn Fadil povedal: »Ko sta bila tako zatopljena v prepir, se je Saida z menoj spustila sredi galeje. Brata sta me zagledala, me objela in se razveselila. Govorila sta: »Brat najin, kako si po vsem, kar te je doletelo? Tako naju je skrbelo zate!« Saida je rekla: »Če bi vaju skrbelo zanj ali bi ga ljubila, ga ne bi vrgla v morje, ko je spal. Zdaj pa si izberita, kakšne smrti hočeta umreti!« Zgrabila ju je in ju hotela ubiti. Zavpila sta: »Brat, pri tvoji časti te prosiva za varstvo!« Začel sem posredovati pri njej in jo prositi: »V tvoje varstvo se zatekam, ne ubij mojih bratov!« Ona pa je govorila: »Ubiti ju moram, saj sta izdajalca.« Tako dolgo sem ji prigovarjal in jo milo prosil, da je nazadnje rekla: »Zaradi tebe ju ne bom ubila, vendar ju bom začarala.« Vzela je skledo, nalila vanjo morsko vodo, nad njo izgovorila nerazumljive besede in rekla: »Zapustita človeško podobo in prevzemita pasjo!« Poškropila ju je z vodo in spremenila sta se v psa, kakršna ju vidiš, o Božji namestnik.« Nato se je obrnil k njima in vprašal: »Ali sem povedal resnico, brata moja?« Povesila sta glavi, kakor da pravita: »Resnico si povedal.« Nadaljeval je: »O vladar pravovernih, potem ko ju je začarala v psa, je rekla vsem na galeji: »Vedite, da je ta Abdulah ibn Fadil postal moj brat. Vsak dan ga bom enkrat ali dvakrat obiskala. Kdor mu bo nasprotoval, se uprl njegovemu ukazu ali ga prizadel z roko ali jezikom, bom z njim storila, kar sem storila s tema izdajalcema: spremenila ga bom v psa, da bo do konca življenja ostal v pasji podobi in ne bo našel rešitve.« Vsi so ji odgovorili: »Gospa naša, vsi smo njegovi sužnji in služabniki in mu ne bomo nasprotovali.« Nato mi je rekla: »Ko prispeš v Basro, preglej vse svoje imetje. Če bo kaj manjkalo, mi sporoči in prinesla ti bom, kdorkoli že ima to in kjerkoli je. Tistega, ki si je to prilastil, bom spremenila v psa. Ko spraviš svoje bogastvo, nadeni tema izdajalcema železni ovratnici, prikleni ju k nogi postelje in ju zapri v prostor, kjer bosta sama. Vsako noč ob polnoči pojdi k njima in vsakega tako pretepi, da izgubi zavest. Če mine noč, ne da bi ju pretepel, bom prišla in pretepla tebe, potem pa še njiju.« Odgovoril sem: »Slišim in ubogam.« Nato mi je rekla: »Do prihoda v Basro ju priveži z vrvmi.« Vsakemu sem zavezal vrv okoli vratu in ju privezal na jambor, ona pa je odšla svojo pot. Naslednji dan smo prispeli v Basro. Trgovci so mi prišli naproti in me pozdravili. Nihče ni vprašal po mojih bratih; gledali so le psa in me spraševali: »Povej, kaj boš s tema psoma, ki si ju pripeljal s seboj?« Odgovarjal sem: »Na tem potovanju sem ju vzredil in pripeljal s seboj.« Smejali so se jima, ne da bi vedeli, da sta moja brata.

Nato sem ju zaprl v shrambo. Tisto noč sem imel polne roke dela z razvrščanjem tovora blaga in žlahtnih kovin. Trgovci so me prišli pozdravit in ukvarjal sem se z njimi, zato bratov nisem pretepel, ju nisem vklenil in jima nisem storil nič žalega. Nato sem zaspal. Nenadoma je prišla k meni Saida, hči Rdečega kralja, in rekla: »Ali ti nisem naročila, da jima nadeni verigi in vsakega temeljito pretepi?« Zgrabila me je, potegnila bič in me pretepala, dokler nisem izgubil zavesti. Nato je šla tja, kjer sta bila moja brata, in vsakega tako prebičala, da je bil na robu smrti. Rekla je: »Vsako noč vsakega pretepi prav tako. Če mine noč, ne da bi ju pretepel, bom pretepla tebe.« Rekel sem: »Gospa moja, jutri jima bom nadel verigi, prihodnjo noč ju bom pretepel in niti ene noči ne bom izpustil.« Še enkrat mi je zabičala, da ju moram pretepati.

Ko se je zdanilo, mi srce ni dalo, da bi jima nadel železni ovratnici. Šel sem k zlatarju in mu naročil, naj zanju izdela zlati. Izdelal ju je, jaz pa sem ju prinesel domov, ju nadel bratoma in ju priklenil, kakor mi je ukazala. Drugo noč sem ju proti svoji volji pretepel. Vse to se je zgodilo za vladavine al Mahdija, petega kalifa iz rodu Abasidov. S pošiljanjem daril sem si pridobil njegovo naklonjenost in zaupal mi je upravo pokrajine ter me imenoval za svojega namestnika v Basri. Tako sem živel nekaj časa. Potem sem si rekel: »Morda se je njena jeza že polegla.« Neko noč ju zato nisem pretepel. Prišla je in me tako pretepla, da tiste pekoče bolečine ne bom pozabil do konca življenja. Odtlej ju v vsej al Mahdijevi vladavini nisem nehal pretepati. Ko je al Mahdi umrl, si ga nasledil ti in mi poslal potrdilo, da ostajam na svojem položaju v Basri. Že dvanajst let ju vsako noč proti svoji volji pretepam. Potem ju tolažim, se jima opravičujem, ju hranim in napajam, medtem ko ostajata zaprta. Nobeno od bitij vzvišenega Boga ni vedelo zanju, dokler nisi k meni zaradi davkov poslal Abu Ishaka an Nadima. Odkril je mojo skrivnost, se vrnil k tebi in ti povedal. Nato si ga poslal še enkrat, da bi pripeljal mene in njiju. Odgovoril sem, da slišim in ubogam, ter ju privedel predte. Ko si me vprašal, kako je v resnici s to stvarjo, sem ti povedal vse. To je moja zgodba.«

Kalif Harun ar Rašid se je začudil usodi teh dveh psov in vprašal: »Ali si kljub vsemu bratoma odpustil, kar sta ti storila, in jima oprostil ali ne?« Odgovoril je: »Gospod moj, naj jima Bog odpusti in ju razbremeni krivde na tem in onem svetu. Jaz pa potrebujem njuno odpuščanje, saj ju že dvanajst let vsako noč pretepam.« Kalif mu je rekel: »Abdulah, če vzvišeni Bog da, se bom zavzel za njuno rešitev in dosegel, da bosta spet človeka, kakršna sta bila nekoč. Spravil vas bom med seboj, da boste preostanek življenja živeli kot ljubeči bratje. Kakor si ti odpustil njima, bosta tudi onadva odpustila tebi. Vzemi ju in pojdi domov. To noč ju ne pretepi, jutri pa bo vse dobro.« Odgovoril mu je: »Gospod moj, pri tvojem življenju, če ju eno samo noč ne pretepem, pride Saida in pretepe mene. Moje telo pa ne prenese več udarcev!« Kalif je rekel: »Ne boj se. Dal ti bom lastnoročno napisano pismo. Ko pride Saida, ji ga izroči. Če ga prebere in ti prizanese, bo to njena zasluga. Če pa ne uboga mojega ukaza, prepusti svojo usodo Bogu in ji pusti, da te pretepe. Vzemi to, kakor da si ju neko noč pozabil pretepsti in te je zato kaznovala. Če se to zgodi in mi bo kljubovala, bom, če sem res vladar pravovernih, že obračunal z njo.« Nato ji je kalif napisal sporočilo na kos papirja, širok dva prsta. Ko ga je napisal, ga je zapečatil in rekel: »Abdulah, če pride Saida, ji povej: »Kalif, kralj ljudi, mi je ukazal, naj ju ne pretepem, in mi napisal to pismo. Pošilja ti pozdrave.« Izroči ji odlok in se ne boj nič hudega.« Nato je od njega zahteval trdno prisego, da ju ne bo pretepel. Abdulah je vzel psa in odšel z njima domov. Pri sebi je razmišljal: »Le kaj more kalif storiti hčeri vladarja džinov, če se mu upre in me nocoj pretepe? A bom potrpel in prenesel tepež, da si moja brata vsaj to noč odpočijeta, četudi bom moral zaradi njiju trpeti.« Nato je premišljeval naprej in razum mu je dejal: »Če se kalif ne bi opiral na kako mogočno podporo, ti ne bi prepovedal, da ju pretepeš.« Vstopil je v svojo hišo, snel bratoma ovratnici in rekel: »Zaupam v Boga.« Začel ju je tolažiti: »Nič ne skrbita, saj je šesti kalif iz rodu Abasidov prevzel skrb za vajino rešitev. Jaz sem vama odpustil in, če vzvišeni Bog da, je prišel čas, da se to blagoslovljeno noč rešita. Veselita se sreče in radosti!« Ko sta slišala te besede, sta začela tuliti kakor psa. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 986. noč

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je Abdulah ibn Fadil bratoma rekel: »Veselita se sreče in radosti!« Ko sta slišala te besede, sta začela tuliti kakor psa in si drgniti lica ob njegove noge, kakor da molita zanj in se ponižno klanjata pred njim. Zasmilila sta se mu in z roko ju je božal po hrbtu, dokler ni prišel čas večerje. Ko so razgrnili prt z jedmi, jima je rekel: »Sedita.« Sedla sta in jedla z njim. Njegovi pomočniki so osuplo strmeli in se čudili, da jé s psoma. Govorili so: »Ali je nor ali je izgubil razum? Kako more namestnik v Basri, ki je višji od vezirja, jesti s psi? Mar ne ve, da je pes nečist?« Gledali so psa, ki sta z njim jedla spodobno in olikano, ne da bi vedeli, da sta njegova brata. Strmeli so v Abdulaha in psa, dokler niso nehali jesti. Nato si je Abdulah umil roke, psa pa sta iztegnila tace in si jih začela umivati. Vsi navzoči so se smejali in čudili ter govorili drug drugemu: »Še nikoli nismo videli psov, ki bi jedli in si po jedi umili tace!« Potem sta sedla na blazine poleg Abdulaha ibn Fadila. Nihče si ga ni upal ničesar vprašati. Tako so ostali do polnoči, nato pa je odpustil služabnike in so šli spat. Vsak od psov je legel na svojo posteljo. Služabniki so govorili med seboj: »Zaspal je in psa sta zaspala z njim!« Nekateri so dejali: »Če je z njima jedel pri istem prtu, tudi ni nič čudnega, da spita z njim. Tako ravnajo le norci!« Ničesar od hrane, ki je ostala, niso pojedli. Rekli so: »Kako naj jemo pasje ostanke?« Odnesli so prt z vsem, kar je bilo na njem, in ga zavrgli, rekoč: »Nečist je.«

Tako je bilo z njimi. Abdulah ibn Fadil pa je nenadoma zagledal, kako se je zemlja razprla in je iz nje stopila Saida. Rekla je: »Abdulah, zakaj ju nocoj nisi pretepel? Zakaj si jima snel ovratnici? Si to storil iz kljubovanja meni in zaničevanja mojih ukazov? Zdaj te bom pretepla in še tebe spremenila v psa, kakršna sta onadva.« Rekel ji je: »Gospa moja, pri napisu na prstanu Salomona, Davidovega sina, mir z njima, te rotim, bodi potrpežljiva z menoj, da ti povem razlog. Potem pa stori z menoj, kar hočeš.« Rekla mu je: »Povej mi.« Odgovoril je: »Nisem ju pretepel, ker mi je kralj ljudi, kalif in vladar pravovernih Harun ar Rašid ukazal, naj ju to noč ne pretepem. Zavezal me je s trdnimi prisegami in obljubami. Pošilja ti pozdrave in mi je dal lastnoročno napisan odlok ter ukazal, naj ti ga izročim. Izpolnil sem njegov ukaz in ga ubogal, saj je poslušnost vladarju pravovernih dolžnost. Tu je odlok; vzemi ga in preberi, potem pa stori, kar želiš.« Rekla je: »Daj mi ga.« Izročil ji je odlok. Odprla ga je in prebrala, kar je pisalo v njem: »V imenu Boga, Usmiljenega, Milostnega. Od kralja ljudi Haruna ar Rašida Saidi, hčeri Rdečega kralja. Ta mož je odpustil svojima bratoma in se odpovedal svoji pravici do povračila. Razsodil sem, naj se spravijo; ko je sprava sklenjena, kazen preneha. Če boste nasprotovali našim razsodbam, bomo tudi mi nasprotovali vašim in kršili vaš zakon. Če pa boste ubogali naše ukaze in izvrševali naše razsodbe, bomo tudi mi izvrševali vaše. Odredil sem ti, da ju pustiš pri miru. Če veruješ v Boga in njegovega poslanca, moraš ubogati nosilca oblasti. Če jima odpustiš, te bom nagradil, kolikor mi bo moj Gospod omogočil. V znamenje poslušnosti odpravi urok s teh dveh mož, da bosta jutri prišla predme osvobojena. Če ju ne osvobodiš ti, ju bom s pomočjo vzvišenega Boga osvobodil jaz, tudi proti tvoji volji.« Ko je prebrala pismo, je rekla: »Abdulah, ničesar ne bom storila, dokler ne grem k očetu in mu ne pokažem odloka kralja ljudi. Hitro se bom vrnila k tebi z odgovorom.« Nato je z roko pokazala proti zemlji. Ta se je razprla in spustila se je vanjo. Ko je odšla, se je Abdulahovo srce razveselilo in rekel je: »Naj Bog poveliča vladarja pravovernih!«

Nato je Saida stopila k očetu, mu povedala, kaj se je zgodilo, in mu pokazala odlok vladarja pravovernih. Poljubil ga je, si ga položil na glavo, nato pa ga prebral, razumel njegovo vsebino in dejal: »Hči moja, ukaz kralja ljudi velja tudi za nas in njegova sodba nas zavezuje. Ne moremo se mu upreti. Pojdi torej k tistima možema, nemudoma ju osvobodi in jima reci: ›Za vaju je posredoval kralj ljudi.‹ Če se namreč razsrdi nad nami, nas bo vse do zadnjega pokončal. Ne naprti nam bremena, ki ga ne moremo nositi.« Vprašala ga je: »Oče, kaj pa nam more kralj ljudi, če se razsrdi nad nami?« Odgovoril ji je: »Hči moja, oblast nad nami ima iz več razlogov. Prvič, človek je in zato ima prednost pred nami. Drugič, božji namestnik je. Tretjič, vztrajno opravlja dva rakata molitve pred zoro. Četudi bi se nadenj zgrnile vse skupine džinov iz sedmerih zemelj, mu ne bi mogle storiti nič žalega. Če se razsrdi nad nami, opravi dva rakata molitve pred zoro in nas enkrat samkrat pokliče; tedaj se poslušno zberemo pred njim in smo kakor ovce pred mesarjem. Če hoče, nam ukaže, naj zapustimo svoje domove in odidemo v pusto deželo, kjer ne moremo obstati. Če nas hoče pokončati, nam ukaže, naj se sami uničimo, in pobijemo drug drugega. Njegovemu ukazu se torej ne moremo upreti. Če ga ne ubogamo, nas vse sežge in pred njim ni pobega. Prav tako ima oblast nad nami vsak božji služabnik, ki vztrajno opravlja dva rakata molitve pred zoro. Nikar nas ne pogubi zaradi dveh mož, temveč pojdi in ju osvobodi, preden nas zadene jeza vladarja pravovernih.« Vrnila se je k Abdulahu bin Fadilu, mu povedala, kaj je dejal njen oče, in dodala: »Poljubi v našem imenu roke vladarja pravovernih in ga prosi, naj nam bo naklonjen.« Nato je vzela skledo, vanjo nalila vodo, izrekla nad njo zaklinjanje in spregovorila nerazumljive besede. Z vodo je poškropila oba moža in rekla: »Zapustita pasjo podobo in si nadenita človeško!« Spet sta postala človeka, kakršna sta bila prej, in urok je popustil. Rekla sta: »Pričujem, da ni boga razen Alaha, in pričujem, da je Mohamed njegov poslanec.« Nato sta se vrgla bratu k rokam in nogam, jih poljubljala in ga prosila odpuščanja. On pa jima je dejal: »Vidva odpustita meni.« Iskreno sta se pokesala in rekla: »Prevaral naju je prekleti Iblis in zapeljal naju je pohlep. Naš Gospod naju je kaznoval, kakor sva si zaslužila, odpuščanje pa je odlika plemenitih.« Rotila sta brata, jokala in obžalovala, kar sta storila. Nato ju je vprašal: »Kaj sta storila z mojo ženo, ki sem jo pripeljal iz Kamnitega mesta?« Odgovorila sta: »Ko naju je zapeljal hudič in sva te vrgla v morje, sva se sprla. Vsak od naju je govoril: ›Jaz se bom poročil z njo.‹ Ko je slišala najine besede, videla najin prepir in izvedela, da sva te vrgla v morje, je stopila iz kabine in rekla: ›Ne prepirajta se zaradi mene, saj ne bom pripadala nobenemu od vaju. Moj mož je odšel v morje in jaz grem za njim.‹ Nato se je vrgla v morje in umrla.« Rekel je: »Umrla je mučeniške smrti. Ni moči ne sile razen pri Alahu, Najvišjem, Veličastnem.« Bridko jo je objokoval, nato pa jima dejal: »Ni bilo prav, da sta mi storila vse to in me oropala žene.« Odgovorila sta: »Grešila sva in naš Gospod naju je kaznoval za najino dejanje. Tako nam je Bog usodil, še preden nas je ustvaril.« Sprejel je njuno opravičilo. Saida pa je rekla: »Vse to sta ti storila, ti pa jima odpuščaš?!« Odgovoril je: »Sestra moja, kdor lahko kaznuje, pa odpusti, bo prejel plačilo pri Bogu.« Rekla je: »Pazi se ju, saj sta izdajalca.« Nato se je poslovila od njega in odšla. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 987. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da se je Saida, potem ko je Abdulaha posvarila pred bratoma, poslovila od njega in odšla svojo pot. Abdulah je preostanek noči prebil z bratoma ob jedi in pijači, v veselju in zadovoljstvu. Ko se je zdanilo, ju je odpeljal v kopališče in jima ob odhodu vsakemu podaril obleko, vredno precej denarja. Nato je naročil, naj prinesejo pogrnjeno mizo z jedmi, in skupaj z bratoma jedel. Ko so služabniki videli moža in izvedeli, da sta njegova brata, so ju pozdravili ter emirju Abdulahu rekli: »Gospod naš, Bog naj ti nakloni srečo ob ponovnem srečanju z dragima bratoma! Kje pa sta bila ves ta čas?« Odgovoril jim je: »To sta tista, ki ste ju videli v podobi dveh psov. Hvala Bogu, ki ju je rešil ujetništva in bolečih muk.« Nato ju je vzel s seboj in se odpravil na dvor kalifa Haruna ar Rašida. Z njima je stopil predenj, poljubil tla pred njegovimi nogami in mu zaželel trajno slavo in blaginjo ter konec vseh stisk in nesreč. Kalif mu je dejal: »Dobrodošel, emir Abdulah! Povej mi, kaj se ti je zgodilo.« Odgovoril je: »O vladar pravovernih, Bog naj povzdigne tvojo veljavo! Ko sem brata odpeljal domov, sem bil zaradi tebe pomirjen glede njune usode, saj si se zavzel za njuno rešitev. Rekel sem si: ›Kraljem ni nedosegljivo nič, za kar se zavzamejo, saj jim pomaga božja previdnost.‹ Z njunih vratov sem snel okove, se zanesel na Boga in sedel z njima k jedi. Ko so moji služabniki videli, da jem z njima, čeprav sta imela pasjo podobo, so me imeli za neumnega in govorili drug drugemu: ›Najbrž je nor! Kako more namestnik v Basri jesti s psi, ko pa je višji od vezirja?!‹ Ostanke jedi so zavrgli in rekli: ›Ne bomo jedli tistega, kar je ostalo za psi.‹ Norčevali so se iz moje presoje, jaz pa sem jih poslušal in jim nisem odgovarjal, saj niso vedeli, da sta to moja brata. Nato sem jih odslovil. Ko je prišel čas za spanje in sem hotel zaspati, se je nenadoma razprla zemlja in iz nje je prišla Saida, hči Rdečega kralja, razjarjena name, z očmi kakor ogenj …« Potem je kalifu povedal vse, kar sta storila ona in njen oče, in kako je brata iz pasje podobe vrnila v človeško. Nazadnje je dejal: »In zdaj stojita pred teboj, o vladar pravovernih.« Kalif se je ozrl in zagledal dva mladeniča, lepa kakor dve luni. Rekel je: »Bog naj te v mojem imenu nagradi, Abdulah, saj si mi razodel blagodejno stvar, ki je prej nisem poznal. Če Bog da, dokler bom živ, ne bom nikoli opustil teh dveh rakatov molitve pred svitom.« Nato je okaral brata Abdulaha bin Fadila zaradi vsega, kar sta mu bila storila. Pred kalifom sta se opravičila, on pa jim je dejal: »Sezite si v roke in odpustite drug drugemu. Naj Bog odpusti, kar je bilo.« Obrnil se je k Abdulahu in rekel: »Abdulah, postavi brata za svoja pomočnika in lepo ravnaj z njima.« Njima je naročil, naj ubogata brata. Nato jih je bogato obdaril in jim ukazal, naj odpotujejo v Basro. S kalifovega dvora so odšli potolaženi in zadovoljni. Kalif pa se je veselil spoznanja, ki mu ga je prinesel ta dogodek: da je treba vztrajno opravljati dva rakata molitve pred zoro. Rekel je: »Resnico je govoril tisti, ki je dejal: ›Nesreče enih so drugim v korist.‹«

Tako je bilo z njimi pri kalifu. Abdulah bin Fadil pa je z bratoma odpotoval iz Bagdada, obdan s častmi in spoštovanjem, ter prispel v Basro. Veljaki in odličniki so jim prišli naproti, zanje okrasili mesto in jih pospremili vanj v sprevodu, ki mu ni bilo enakega. Ljudje so zanj izrekali blagoslove, on pa je mednje trosil zlato in srebro. Vsi so glasno molili zanj, za njegova brata pa se ni zmenil nihče. Zato sta se v njuni srci naselila ljubosumje in zavist. Kljub temu je Abdulah z njima ravnal tako skrbno kakor z vnetim očesom; toda bolj ko jima je stregel, bolj sta ga sovražila in mu zavidala. O tem je bilo rečeno:

Vsem ljudem sem znal ustreči, le zavistnežu nikdar; ugoditi mu je daleč, nedosegljivo. Kako naj človek ustreže nekomu, ki mu zavida srečo, ko pa ga zadovolji samo njen konec? Nato je vsakemu podaril priležnico, ki ji ni bilo enake, in jima priskrbel služabnike, spremstvo, sužnje in sužnje obeh spolov, črne in bele, po štirideset od vsake vrste. Vsakemu je dal petdeset plemenitih konj in tako sta dobila vsak svoje ljudi in spremstvo. Odmeril jima je delež davčnih prihodkov, določil plačo in ju postavil za svoja pomočnika. Rekel jima je: »Brata moja, jaz in vidva smo enaki; med menoj in vama ni nobene razlike.« Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 988. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da je Abdulah bratoma določil plačo, ju postavil za svoja pomočnika in jima rekel: »Brata moja, jaz in vidva smo enaki in med menoj in vama ni nobene razlike. Pod Bogom in kalifom pripada oblast meni in vama. Vladajta torej v Basri, ko sem odsoten in ko sem navzoč; vajina sodba naj velja. Toda pri razsojanju se bojta Boga in varujta se krivice, kajti če traja, prinaša pogubo. Držita se pravičnosti, kajti če traja, prinaša razcvet. Ne zatirajta ljudi, da ne bodo klicali prekletstva nad vaju in da glas o vama ne pride do kalifa ter osramoti mene in vaju. Nikomur ne delajta krivice. Če vaju zamika tuje premoženje, vzemita iz mojega, poleg vsega, kar potrebujeta. Saj vama ni neznano, kaj o krivici govorijo jasni koranski verzi. Bog naj blagoslovi tistega, ki je zložil te stihe:

Krivičnost se skriva v človekovi duši, le nemoč jo drži skrito. Razumen mož se ne loti opravila, dokler ne vidi, da mu je čas naklonjen. Jezik razumnega je v njegovem srcu, srce nevednega pa v njegovih ustih. Kdor ni večji od lastne pameti, ga pokonča najmanjše, kar je v njem. Človekov izvor je skrit, a njegova dejanja razkrijejo, kar skriva. Kdor ni iz dobrega rodu, iz njegovih ust ne pride dobro. Kdor v dejanjih posnema bedaka, je nevednežu enak. Kdor ljudem razkrije svojo skrivnost, opozori nase sovražnike. Človeku zadostuje, da skrbi za svoje zadeve in pusti pri miru, kar ga ne zadeva.« Tako je poučeval brata, jima zapovedoval pravičnost in ju odvračal od krivice, dokler ni menil, da sta ga zaradi njegovih nasvetov vzljubila. Zaupal jima je in ju obsipal s častmi, toda čim bolj ju je častil, tem bolj sta mu zavidala in ga sovražila. Nato sta se njegova brata Nasir in Mansur sestala in Nasir je rekel Mansurju: »Brat moj, do kdaj bova še pod oblastjo najinega brata Abdulaha, ki uživa tolikšno gospostvo in emirstvo? Bil je trgovec, zdaj pa je emir; bil je majhen, zdaj pa je velik. Midva nisva zrasla in nimava več ne veljave ne vrednosti. Zdaj naju je še pretental in naju postavil za svoja pomočnika. Kaj to pomeni? Mar nisva njegova služabnika, podrejena njegovi oblasti? Dokler je živ in zdrav, se najin položaj ne bo dvignil in ne bova nič pomenila. Svoj namen lahko doseževa le, če ga ubijeva in mu vzameva premoženje. Do tega bogastva pa ne moreva priti, dokler ne umre. Ko ga ubijeva, bova zagospodarila in pobrala vse dragulje, dragocene kovine in zaklade iz njegovih zakladnic ter si jih razdelila. Nato bova pripravila darilo za kalifa in ga prosila za namestništvo v Kufi. Ti boš namestnik v Basri, jaz pa v Kufi; ali pa ti v Kufi in jaz v Basri. Tako bo vsak od naju imel ugled in veljavo. Toda to nama bo uspelo le, če ga pokončava.« Mansur je dejal: »Res je, kar praviš. Toda kako naj se ga lotiva, da ga ubijeva?« Odgovoril je: »Eden od naju naj pripravi gostijo. Povabiva ga in mu streževa z vso pozornostjo, nato pa ga s pogovorom drživa pokonci. Pripovedujeva mu zgodbe, šale in zabavne prigode, dokler ne bo ves izčrpan od bedenja. Potem mu posteljeva, da leže. Ko zaspi, se vrževa nanj, ga zadaviva in vrževa v morje. Zjutraj pa rečeva: ›Njegova sestra džinka je prišla ponj, ko je sedel z nama in se pogovarjal. Rekla mu je: »Ti človeški ničvrednež, kdo pa si, da me tožiš vladarju pravovernih? Mar misliš, da se ga bojimo? Kakor je on kralj, smo tudi mi kralji. Če ne bo spoštljivo ravnal z nami, ga bomo ubili na najhujši način. Toda najprej bom ubila tebe, da vidimo, kaj bo vladar pravovernih storil.« Nato ga je zgrabila, razprla zemljo in izginila z njim v globino. Ko sva to videla, sva omedlela. Ko sva prišla k sebi, nisva vedela, kaj se mu je zgodilo.‹ Potem pošljeva sporočilo kalifu in ga obvestiva. Postavil naju bo na njegovo mesto. Čez čas mu pošljeva razkošno darilo in ga prosiva za oblast nad Kufo. Eden od naju bo ostal v Basri, drugi pa se bo naselil v Kufi. Deželi nama bosta po volji, ljudem bova zagospodarila in dosegla svoj cilj.« Mansur mu je dejal: »Odličen načrt si predlagal, brat moj!«

Tako sta se dogovorila, da ubijeta brata. Nasir je pripravil gostijo in rekel Abdulahu: »Brat moj, saj veš, da sem tvoj brat. Želim si, da mi ti in moj brat Mansur razveselita srce ter prideta na gostijo v mojo hišo. Tako se bom lahko ponašal s teboj in ljudje bodo govorili: ›Emir Abdulah je bil na gostiji pri svojem bratu Nasirju.‹ To bi mi bilo v veliko veselje.« Abdulah mu je odgovoril: »Prav, brat moj. Med menoj in teboj ni razlike in tvoja hiša je moja hiša. Ker pa si me povabil, bom prišel, kajti gostoljubje zavrne le nizkoten človek.« Nato se je obrnil k Mansurju in ga vprašal: »Greš z menoj v hišo svojega brata Nasirja, da se udeleživa njegove gostije in ga razveseliva?« Odgovoril je: »Brat moj, pri tvoji glavi, ne grem s teboj, dokler mi ne prisežeš, da boš po odhodu iz Nasirjeve hiše prišel še v mojo in se udeležil moje gostije. Mar je Nasir tvoj brat, jaz pa nisem?! Kakor si razveselil njega, razveseli še mene.« Rekel je: »Prav, z veseljem in spoštovanjem. Ko odidem iz hiše tvojega brata, pridem v tvojo. Kakor je on moj brat, si tudi ti.« Nasir je poljubil roko svojega brata Abdulaha, odšel z dvora in pripravil gostijo. Naslednji dan je Abdulah zajahal konja, vzel s seboj nekaj vojakov in brata Mansurja ter se odpravil v hišo brata Nasirja. Vstopil je in sedel s spremstvom in bratom. Nasir jim je izrekel dobrodošlico in dal postreči z jedmi. Jedli so, pili, se sladkali in veselili. Nato so odnesli pogrnjeno mizo in sklede ter jim umili roke. Ves dan, vse do noči, so prebili ob jedi, pijači, zabavi in igrah. Po večerji so opravili molitvi ob sončnem zahodu in ponoči, nato pa sedli k družabnemu pomenku. Mansur je pripovedoval eno zgodbo, Nasir drugo, Abdulah pa ju je poslušal. V palači so bili sami, drugi vojaki pa so bili drugje. Šale, zgodbe, zabavne prigode in pripovedi so se vrstile, dokler ni bil njun brat Abdulah povsem izčrpan od bedenja in ga ni premagal spanec. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 989. noč,

je rekla: Slišala sem, o srečni kralj, da sta Abdulahu, ko je bil že dolgo pokonci in si je zaželel spanja, pripravila ležišče. Slekel se je in zaspal, onadva pa sta legla poleg njega na drugo ležišče. Počakala sta, da trdno zaspi. Ko sta se prepričala, da globoko spi, sta vstala in se vrgla nanj. Prebudil se je in ju zagledal klečati na svojih prsih. Vprašal ju je: »Kaj je to, brata moja?« Odgovorila sta: »Nisva tvoja brata in te ne poznava, nesramnež! Zdaj je bolje, da umreš, kakor da živiš.« Z rokami sta ga zgrabila za vrat in ga davila, dokler ni izgubil zavesti in povsem obmiroval. Mislila sta, da je mrtev. Ker je palača stala ob morju, sta ga vrgla vanj. Ko je padel v morje, mu je Bog poslal delfina, ki je imel navado prihajati pod to palačo. V kuhinji je bilo namreč okno nad morjem in kadar so klali živali, so skozi to okno metali drobovino v vodo. Delfin je prihajal in jo pobiral z gladine, zato se je navadil na ta kraj. Tisti dan so zaradi gostije odvrgli veliko drobovine in delfin se je bolj najedel kakor druge dni ter si nabral moči. Ko je zaslišal pljusk v morju, je hitro priplaval in zagledal človeka. Bog, ki kaže pravo pot, ga je vodil, da si ga je naložil na hrbet in z njim zaplaval čez morje. Plaval je, dokler ni dosegel druge obale, in ga tam odložil na kopno. Kraj, kjer ga je spravil na suho, je bil ob cesti. Mimo je prišla karavana in ljudje so ga zagledali ležati ob morju. Rekli so: »Tukaj je utopljenec, ki ga je morje naplavilo na obalo.« Okrog njega se je zbralo nekaj ljudi iz karavane in si ga ogledovalo. Vodja karavane je bil dober mož, poznavalec vseh ved, vešč zdravilstva in obdarjen z zanesljivo presojo ljudi. Vprašal jih je: »Ljudje, kaj se je zgodilo?« Odgovorili so: »To je mrtev utopljenec.« Pristopil je, ga skrbno pregledal in dejal: »Ljudje, ta mladenič je še živ. Je eden plemenitih sinov odličnikov, vzgojen v časteh in blagostanju. Če Bog, Najvišji, da, je zanj še upanje.« Vzel ga je s seboj, ga oblekel, ogrel in ga tri dnevne poti zdravil ter skrbno negoval, dokler se ni zavedel. Toda prestani pretres ga je tako prizadel, da je ostal silno slaboten. Vodja karavane ga je zdravil z zelišči, ki jih je poznal. Potovali so trideset dni in se za toliko oddaljili od Basre, on pa ga je ves čas zdravil. Nato so prispeli v mesto Audž v perzijski deželi. Nastanili so se v hanu, mu pripravili ležišče in legel je. Vso noč je stokal in s stokanjem vznemirjal ljudi. Zjutraj je vratar hana prišel k vodji karavane in vprašal: »Kaj je s tem bolnikom, ki je pri tebi? Vso noč nam ni dal miru!« Odgovoril je: »Našel sem ga na poti ob morju, skoraj utopljenega. Zdravil sem ga, vendar mu nisem mogel povrniti zdravja.« Vratar je rekel: »Pelji ga k šejhinji Radžihi.« Vprašal ga je: »Kdo pa je šejhinja Radžiha?« Odgovoril je: »Pri nas živi mlada šejhinja, lepa devica, po imenu Radžiha. Vsakogar, ki ga muči bolezen, pripeljejo k njej. Pri njej prebije eno samo noč in zjutraj je zdrav, brez vsake tegobe.« Vodja karavane mu je dejal: »Pokaži mi pot do nje.« Vratar je rekel: »Vzemi bolnika s seboj.« Vzel ga je, vratar hana pa je hodil pred njim, dokler nista prišla do zavije. Tam je videl množico ljudi, ki so prihajali z zaobljubnimi darovi, in druge, ki so veseli odhajali. Vratar je vstopil, prišel do zavese in rekel: »Z dovoljenjem, šejhinja Radžiha, sprejmi tega bolnika.« Odgovorila je: »Pripelji ga za to zaveso.« Vratar mu je rekel: »Vstopi.« Abdulah je vstopil, jo pogledal in v njej prepoznal svojo ženo, ki jo je pripeljal iz Kamnitega mesta. Prepoznala sta se in se pozdravila. Vprašal jo je: »Kdo te je pripeljal sem?« Odgovorila mu je: »Ko sem videla, da sta te brata vrgla v morje in se sprla zaradi mene, sem se tudi sama vrgla vanj. Tedaj me je prestregel moj šejh al Hidr Abul Abas, me pripeljal v to zavijo in mi dal dovoljenje za zdravljenje bolnikov. Po mestu je razglasil: ›Kogar muči bolezen, naj gre k šejhinji Radžihi.‹ Meni pa je dejal: ›Ostani tukaj, dokler ne napoči čas in ne pride tvoj mož k tebi v to zavijo.‹ Vsakega bolnika, ki pride k meni, zmasiram in do jutra ozdravi. Glas o meni se je razširil med ljudmi in začeli so prihajati k meni z zaobljubnimi darovi. Ničesar mi ne manjka, živim v časteh in spoštovanju, vsi prebivalci te dežele pa me prosijo, naj molim zanje.« Nato ga je zmasirala in po moči Boga, Najvišjega, je ozdravel. Al Hidr, mir z njim, je prihajal k njej vsak četrtkov večer, na noč pred petkom. Prav tista noč, ko sta se znova srečala, je bila noč pred petkom. Ko se je stemnilo, sta povečerjala z najizvrstnejšimi jedmi, nato pa sedla in čakala al Hidrov prihod. Medtem ko sta sedela, je prišel k njima, ju odnesel iz zavije in ju postavil v palačo Abdulaha bin Fadila v Basri. Potem ju je zapustil in odšel. Ko se je zdanilo, se je Abdulah ozrl po palači in prepoznal svoj dom. Zaslišal je hrup ljudi, pogledal skozi okno in zagledal svoja brata križana, vsakega na svojem lesenem križu. Zgodilo se je namreč takole: ko sta ga vrgla v morje, sta zjutraj začela jokati in govoriti: »Najinega brata je ugrabila džinka.« Nato sta pripravila darilo, ga poslala kalifu, mu sporočila to novico in ga prosila za namestništvo v Basri. Kalif je poslal ponju, ju dal privesti predse in ju zaslišal. Povedala sta mu, kakor smo že omenili, in silno se je razjezil. Ko je nastopila noč, je po svoji navadi pred zoro opravil dva rakata molitve in poklical skupine džinov. Poslušno so prišli predenj in vprašal jih je po Abdulahu. Prisegli so mu, da se ga nihče od njih ni dotaknil, in rekli: »Ničesar ne vemo o njem.« Nato je prišla Saida, hči Rdečega kralja, in kalifu povedala, kaj se je zgodilo. Džine je odslovil, naslednji dan pa dal Nasirja in Mansurja pretepsti. Drug drugega sta obtožila in priznala dejanje. Kalif se je razsrdil nad njima in dejal: »Odpeljite ju v Basro in ju križajte pred Abdulahovo palačo.«

Tako se je godilo njima. Abdulah pa je ukazal, naj njegova brata pokopljejo, nato zajahal konja in se odpravil v Bagdad. Kalifu je povedal svojo zgodbo in vse, kar sta mu bila storila brata, od začetka do konca. Kalif se je temu silno čudil, nato pa poklical kadija in priče ter dal zapisati njegovo poročno pogodbo z dekletom, ki ga je pripeljal iz Kamnitega mesta. Abdulah je z njo dopolnil zakon in živel z njo v Basri, dokler ni prišel tisti, ki ruši radosti in ločuje družbe. Slavljen naj bo Živi, ki nikoli ne umre.