Prevod

Kar pa zadeva mojega šestega brata, o vladar pravovernih, tistega z odrezanimi ustnicami, je bil tako reven, da ni premogel prav ničesar od dobrin tega minljivega sveta. Nekega dne je šel iskat kaj, s čimer bi si potešil lakoto. Ko je hodil po ulicah, je zagledal lepo hišo s širokim in visokim vhodnim hodnikom. Pred vrati so stali služabniki, vsepovsod pa so odmevali ukazi in prepovedi. Enega izmed ljudi, ki so stali tam, je vprašal, čigava je hiša, in ta mu je odgovoril: »Pripada možu kraljevskega rodu.« Moj brat je stopil k vratarjem in jih prosil za miloščino. Rekli so mu: »Vstopi v hišo in pri njenem gospodarju boš našel, kar si želiš.« Stopil je v hodnik in dolgo hodil po njem, dokler ni prišel v nadvse lepo in okusno urejeno hišo. Sredi nje je bil vrt, lepši od vseh, kar jih je kdaj videlo človeško oko; tla so bila tlakovana z marmorjem, zavese pa spuščene. Moj brat ni vedel, kam naj se obrne, zato je šel proti častnemu mestu v dvorani in tam zagledal moža lepega obraza in lepe brade. Ko ga je ta opazil, je vstal, mu šel naproti, ga pozdravil in vprašal, kako se mu godi. Brat mu je povedal, da živi v pomanjkanju. Mož je ob njegovih besedah pokazal silno žalost, zgrabil svoja oblačila in jih raztrgal ter vzkliknil: »Kako morem živeti v mestu, kjer ti stradaš? Tega ne morem trpeti!« Obljubil mu je vse dobro in nato rekel: »Zdaj pa moraš z menoj deliti kruh in sol.« Brat je odgovoril: »Gospod, ne morem več čakati, silno sem lačen.« Mož je zaklical: »Fant, prinesi umivalno skledo in vrč!« Nato se je obrnil k njemu: »Moj gost, stopi bliže in si umij roke.« Sam je z gibi nakazal, kakor da si umiva roke, potem pa služabnikom velel, naj prinesejo jedi. Služabniki so hodili sem in tja, kakor da pripravljajo pogrinjek. Gospodar je vzel mojega brata s seboj in sedel z njim k namišljeni pojedini. Premikal je roke in ustnice, kakor da je, ter govoril bratu: »Jej in ne sramuj se! Lačen si in dobro vem, kako huda lakota te muči.« Tudi moj brat se je začel pretvarjati, da je, gospodar pa ga je spodbujal: »Jej, poglej ta kruh, kako bel je!« Brat ni dal ničesar vedeti.

Nato si je moj brat rekel: »Ta mož se očitno rad norčuje iz ljudi.« Naglas pa je dejal: »Gospod, še nikoli nisem videl tako belega kruha niti okusil tako slastnega.« Mož je odgovoril: »Spekla ga je moja sužnja, ki sem jo kupil za petsto dinarjev.« Potem je zaklical: »Fant, prinesi nama sikbadž, meso v kisovi omaki, kakršnega ne najdeš niti na kraljevski mizi!« Bratu pa je rekel: »Jej, moj gost, saj si silno lačen in potrebuješ hrane.« Moj brat je premikal čeljusti in žvečil, kakor da zares je, mož pa je naročal jed za jedjo in mu ob vsaki namišljeni jedi prigovarjal, naj je. Nato je zaklical: »Fant, prinesi nama piščance, nadevane s pistacijami!« In rekel bratu: »Jej, česa takega še nisi okusil!« Brat mu je odgovoril: »Gospod, tej hrani po slastnosti ni para.« Mož je segal z roko proti njegovim ustom, kakor da mu sam podaja grižljaje. Našteval je jedi in mu jih tako vabljivo opisoval, da je bratova lakota postajala vse hujša, nazadnje pa si ni želel nič drugega kot hlebec ječmenovega kruha. Gospodar ga je vprašal: »Si kdaj okusil boljše začimbe od teh v najinih jedeh?« Brat je odgovoril: »Ne, gospod.« »Le jej in ne sramuj se!« mu je rekel. Brat pa je odvrnil: »Dovolj sem jedel.« Mož je služabnikom zaklical, naj prinesejo sladice, in ti so pomahali z rokami po zraku, kakor da jih prinašajo. Nato je gospodar rekel bratu: »Pokusi tole, izvrstno je. Pri mojem življenju, vzemi še te polnjene palačinke! To vzemi hitro, preden iz nje izteče rožni sirup.« Brat je odgovoril: »Naj mi te Bog ohrani, gospod!« Nato ga je začel spraševati, zakaj je v palačinkah toliko mošusa. Mož mu je pojasnil: »Takšna je navada v moji hiši. V vsako palačinko mi vselej dajo en miskal mošusa in pol miskala ambre.« Medtem je moj brat prikimaval in premikal usta, kakor da uživa v sladicah. Gospodar je nato služabnikom velel, naj prinesejo prigrizke, in spet so pomahali po zraku, kakor da jih prinašajo. Bratu je rekel: »Jej te mandlje, te orehe in rozine.« Tako mu je našteval najrazličnejše prigrizke in ga spodbujal: »Jej in ne sramuj se!« Brat mu je odgovoril: »Gospod, povsem sit sem in ne morem pojesti ničesar več.« Mož pa je dejal: »Moj gost, če hočeš jesti in občudovati nenavadne jedi, za božjo voljo, nikar ne ostani lačen!«

Moj brat je premišljeval o svoji stiski in o tem, kako se mož norčuje iz njega, ter si rekel: »Pri Bogu, nekaj mu bom storil, da se bo zaradi tega pokesal pred Bogom in opustil takšno početje.« Mož je medtem velel služabnikom: »Prinesite nama pijačo!« Pomahali so z rokami po zraku, kakor da jo prinašajo, gospodar pa je naredil kretnjo, kakor da bratu podaja čašo, in rekel: »Vzemi to čašo, všeč ti bo.« Brat mu je odgovoril: »Gospod, kako si dobrotljiv!« Z roko je nakazal, kakor da pije, mož pa ga je vprašal: »Ti je všeč?« Odvrnil je: »Gospod, še nikoli nisem okusil slastnejše pijače.« Mož je rekel: »Naj ti tekne in naj ti bo v zdravje!«

Nato se je tudi gospodar pretvarjal, da pije, in bratu podal še drugo čašo. Brat je naredil, kakor da jo je izpil, ter se začel pretvarjati, da je pijan. Ko gospodar ni bil pozoren, je dvignil roko tako visoko, da se mu je pokazala bela pazduha, in ga udaril po vratu, da je odjeknilo po vsem prostoru, nato pa ga udaril še drugič. Mož mu je rekel: »Kaj je to, ti največji nizkotnež na svetu?« Brat je odgovoril: »Gospod, jaz sem tvoj služabnik, ki si ga obsul z dobrotami, sprejel v svoj dom, ga nahranil in mu dal piti staro vino. Napil se je in se razgrajaško znesel nad teboj, ti pa si preveč vzvišen, da bi ga kaznoval zaradi njegove nevednosti.« Ko je gospodar slišal njegove besede, je glasno prasnil v smeh in rekel: »Že dolgo se norčujem iz ljudi in dražim vse šaljivce in veseljaške razuzdance, vendar med njimi še nisem srečal nikogar, ki bi prenesel takšno potegavščino, niti koga, ki bi bil dovolj bister, da bi se znal v vsem ravnati po meni, razen tebe. Zdaj ti odpuščam. Odslej bodi moj resnični družabnik pri mizi in pijači in me nikoli ne zapusti.«

Nato je ukazal prinesti več jedi, ki jih je prej omenjal, in z mojim bratom sta se najedla do sitega. Potem sta odšla v sobano za pitje, kjer so ju pričakale sužnje, lepe kakor lune. Pele so najrazličnejše napeve in igrale na vse mogoče glasbene instrumente. Moža sta pila, dokler ju ni premagala pijanost. Gospodar se je tako navezal na mojega brata, kakor da bi bil njegov lastni brat, silno ga je vzljubil in mu podaril dragoceno častno oblačilo. Ko je napočilo jutro, sta se znova lotila jedače in pijače. Tako sta živela dvajset let, potem pa je mož umrl, sultan pa mu je zasegel vse premoženje in si ga prilastil. Moj brat je pobegnil iz mesta. Na pol poti so ga napadli Arabci in ga zajeli. Tisti, ki ga je ujel, ga je mučil in govoril: »Za božjo voljo, odkupi si življenje od mene z denarjem, sicer te ubijem!« Brat je jokal in odgovarjal: »Pri Bogu, ničesar nimam, o šejk Arabcev, in ne vem, kje bi dobil denar. Tvoj ujetnik sem in v tvojih rokah; stori z menoj, kar hočeš.« Okrutni beduin je izza pasu potegnil širok nož, ki bi kameli z enim zamahom prerezal vrat od ene vratne žile do druge. Prijel ga je z desnico, stopil k mojemu nesrečnemu bratu in mu odrezal ustnici, nato pa še bolj neizprosno terjal denar. Beduin je imel lepo ženo. Kadar je odšel od doma, se je približevala mojemu bratu in ga skušala zapeljati, on pa jo je zavračal iz strahospoštovanja do vzvišenega Boga. Nekega dne, ko ga je spet zapeljevala, pa je le vstal, se začel ljubkovati z njo in si jo posadil v naročje. Prav tedaj je vstopil njen mož. Ko je zagledal mojega brata, mu je rekel: »Gorje ti, podlež! Zdaj bi mi rad še ženo zapeljal?« Izvlekel je nož in mu odrezal spolovilo, nato pa ga naložil na kamelo, odpeljal na goro in ga tam odvrgel. Pustil ga je in odšel svojo pot. Mimo so prišli popotniki, ga prepoznali, mu dali jesti in piti ter me obvestili o njem. Šel sem ponj, ga odnesel v mesto in poskrbel, da je imel vse, kar je potreboval. In zdaj sem prišel k tebi, o vladar pravovernih. Bal sem se, da bi storil napako, če bi se vrnil domov, ne da bi ti vse povedal. Doma imam šest bratov, za katere skrbim.«

Ko je vladar pravovernih slišal mojo zgodbo in vse, kar sem mu povedal o bratih, se je zasmejal in rekel: »Res govoriš, Samit, malo govoriš in prav nič nisi vsiljiv. Zdaj pa pojdi iz tega mesta in se naseli drugje.« Nato me je izgnal iz Bagdada. Potoval sem iz dežele v deželo in prehodil mnoge pokrajine, dokler nisem slišal, da je umrl in da je kalifat prevzel drug vladar. Vrnil sem se v mesto in se prepričal, da je res mrtev. Tedaj sem naletel na tega mladeniča in mu izkazal največjo dobroto; če ne bi bilo mene, bi ga ubili. On pa me je obtožil nečesa, česar ni v meni. Vse, kar vam je povedal o moji vsiljivosti, zgovornosti, robatosti in pomanjkanju takta, je laž, draga družba!

Nato je krojač rekel kitajskemu kralju: »Ko smo slišali brivčevo zgodbo in se prepričali o njegovi vsiljivosti in zgovornosti ter spoznali, kako po krivici je mladenič trpel zaradi njega, smo brivca zgrabili in zaprli. Potem smo brez skrbi sedli skupaj, jedli in pili in gostija se je končala v najlepšem razpoloženju. Ostali smo skupaj, dokler se ni oglasil klic k popoldanski molitvi. Nato sem odšel domov k ženi. Rekla mi je: ›Ti se ves dan zabavaš, jaz pa žalostna sedim doma. Če me ne odpelješ ven, da se še jaz poveselim do večera, se bom ločila od tebe.‹ Vzel sem jo s seboj in se z njo sprehajal do večerne molitve. Ko sva se vračala, sva srečala tega grbavca. Bil je pijan kot čep in prepeval ta dva verza:

›Čaša je tenka, vino je bistro, tako sta si podobna, da ju oko ne loči: kakor da je vino brez čaše, kakor da je čaša brez vina.‹ Povabil sem ga k sebi in sprejel je povabilo. Šel sem kupit ocvrte ribe, jih kupil in se vrnil. Nato smo sedli k jedi. Žena je vzela grižljaj kruha in kos ribe, mu ju potisnila v usta in mu usta zaprla, tako da je umrl. Odnesel sem ga in z zvijačo spravil v hišo tega zdravnika. Zdravnik ga je z zvijačo odložil v nadzornikovi hiši, nadzornik pa ga je z zvijačo pustil na poti trgovskemu posredniku. To je zgodba o tem, kar se mi je zgodilo sinoči. Ali ni bolj čudna od grbavčeve?« Ko je kitajski kralj slišal to zgodbo, je nekaterim svojim komornikom ukazal, naj gredo s krojačem in pripeljejo brivca. Rekel jim je: »Vsekakor mora priti, da slišim njegove besede. To bo morda prineslo rešitev vsem vam. Tega grbavca pa bomo pokopali in ga izročili zemlji, saj je mrtev že od včeraj. Nato mu bomo postavili grobnico, kajti po njegovi zaslugi smo izvedeli vse te nenavadne zgodbe.« Komaj je minila ura, že so se komorniki in krojač vrnili. Šli so v ječo, pripeljali brivca iz nje in ga privedli pred kralja. Kralj si ga je pozorno ogledal: bil je starček, ki je že presegel devetdeset let, temnega obraza, z belo brado in belimi obrvmi, povešenimi ušesi in dolgim nosom, ves poln prevzetnosti. Kralj se je ob pogledu nanj zasmejal in rekel: »Samit, rad bi, da mi poveš katero svojih zgodb.« Brivec je odvrnil: »O kralj tega časa, kaj je s tem kristjanom, tem Judom in tem muslimanom ter s tem grbavcem, ki mrtev leži med vami? Zakaj ste se vsi zbrali?« Kitajski kralj ga je vprašal: »Zakaj te to zanima?« Odgovoril je: »O njih sprašujem zato, da bi kralj vedel, da nisem vsiljiv in se ukvarjam le s tistim, kar me zadeva, ter da nisem kriv zgovornosti, ki mi jo očitajo. Moje ime mi povsem pristoji, saj so mi nadeli vzdevek Samit, Molčečnež, kakor je rekel pesnik:

›Le redko vidiš človeka z vzdevkom, ki mu, če dobro pogledaš, ne ustreza njegov pomen.‹« Kralj je rekel: »Pojasnite brivcu, kaj je s tem grbavcem in kaj se mu je zgodilo pri večerji. Povejte mu, kaj je pripovedoval kristjan, kaj Jud, kaj nadzornik in kaj krojač.« Povedali so mu zgodbe vseh, a nima smisla, da jih ponavljamo. Brivec je zmajal z glavo in rekel: »Pri Bogu, to je res nenavadno! Odkrijte mi grbavca.« Odkrili so ga, brivec pa je sedel k njegovi glavi, si jo položil v naročje in mu pogledal v obraz. Nato se je tako glasno zasmejal, da se je od smeha prevrnil na hrbet. Rekel je: »Vsaka smrt ima svoj vzrok, toda smrt tega grbavca je čudo vseh čudes. Zapisati bi jo morali v letopise, da bi se prihodnji rodovi učili iz preteklosti.« Kralj se je začudil njegovim besedam in rekel: »Samit, povej nam, zakaj tako govoriš.« Brivec je odgovoril: »O kralj, pri tvoji dobroti prisegam, da je v grbavcu še življenje!« Nato je izza pasu vzel posodico z oljem, namazal grbavčev vrat in ga pokril, da se je spotil. Zatem je izvlekel železne klešče, z njimi segel grbavcu v grlo in zgrabil kos ribe s kostjo vred. Ko ga je izvlekel, so ga vsi videli na lastne oči. Grbavec je vstal na noge, kihnil, prišel k sebi, si z rokami pogladil obraz in rekel: »Ni boga razen Boga in Mohamed je Božji poslanec, naj bosta z njim mir in blagoslov!« Navzoči so strmeli nad tem, kar so videli na lastne oči. Kitajski kralj se je smejal, dokler ni omedlel, prav tako vsi navzoči. Nato je sultan rekel: »Pri Bogu, to je čudovita zgodba! Nikoli še nisem videl česa bolj nenavadnega!« Zatem je vprašal: »O muslimani, o vojščaki, ali ste kdaj v življenju videli koga, ki je umrl in potem oživel? Če mu Bog ne bi poslal tega brivca, bi bil danes že med prebivalci onostranstva, saj mu je prav brivec povrnil življenje.« Odgovorili so: »Pri Bogu, to je res čudo vseh čudes!«

Nato je kitajski kralj ukazal, naj zgodbo zapišejo. Zapisali so jo in shranili v kraljevo zakladnico. Judu, kristjanu in nadzorniku je vsakemu podaril dragoceno častno oblačilo. Krojača je imenoval za svojega krojača, mu določil redno plačilo in ga spravil z grbavcem. Tudi grbavcu je podaril lepo, dragoceno častno oblačilo, mu določil redno plačilo in ga vzel za svojega družabnika. Brivca je obsul z milostmi, mu podaril dragoceno častno oblačilo, mu namenil redne prejemke in plačo ter ga imenoval za dvornega brivca in svojega družabnika. Živeli so v največjem užitku in blagostanju, dokler ni prišla tista, ki ruši naslade in ločuje družbe. Toda ta zgodba ni bolj čudovita od zgodbe o dveh vezirjih, v kateri nastopa Anis al Džalis. Kralj je vprašal: »Kakšna pa je zgodba o dveh vezirjih?«