Zgodba o čevljarju Marufu

Besedilo

Zgodba o čevljarju Marufu

Pripovedujejo tudi, o srečni kralj, da je v varovanem mestu Kairu živel čevljar, ki je krpal stare copate. Ime mu je bilo Maruf, njegova žena pa se je imenovala Fatima in imela vzdevek al Ara. Tako so jo klicali, ker je bila sprijena, hudobna in brez sramu ter je nenehno sejala prepire. Svojemu možu je gospodovala in ga vsak dan tisočkrat ozmerjala in preklela. Bal se je njene zlobe in nasilja, saj je bil razumen človek, ki mu je bilo mar za lastno čast, vendar je živel v revščini. Kadar je veliko zaslužil, je vse porabil zanjo; kadar pa je zaslužil malo, se je tisto noč maščevala nad njegovim telesom, ga pretepla in mu napravila noč tako črno, kakršna je bila njena vest. Bila je prav takšna, kakor je o njej dejal pesnik:

Koliko noči sem ob ženi prebedel in jih v najhujši nesreči preživel! Ko bi le na poročno noč strup prinesel in jo z njim zastrupil! Med prigodami, ki jih je ta mož doživel s svojo ženo, je bila tudi ta: nekoč mu je rekla: »Maruf, nocoj mi prinesi kunafe s čebeljim medom.« Odgovoril ji je: »Naj mi vsemogočni Bog nakloni denar zanjo, pa ti jo nocoj prinesem. Pri Bogu, danes nimam niti novčiča, toda naš Gospod bo že pomagal.« Ona pa je rekla: »Takšnih besed jaz ne poznam.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in nehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila devetsto devetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je čevljar Maruf svoji ženi dejal: »Naj mi Bog nakloni denar zanjo, pa ti jo nocoj prinesem. Pri Bogu, danes nimam niti novčiča, toda naš Gospod bo že pomagal.« Ona pa mu je odvrnila: »Takšnih besed jaz ne poznam. Naj ti pomaga ali ne, ne vračaj se brez kunafe s čebeljim medom! Če prideš brez nje, ti bom napravila noč tako nesrečno, kakor je bil nesrečen dan, ko si se poročil z menoj in mi padel v roke.« Rekel ji je: »Bog je radodaren.« Nato je odšel, ves potrt od skrbi, opravil jutranjo molitev, odprl delavnico in dejal: »Prosim te, Gospod, nakloni mi toliko zaslužka, da bom lahko plačal to kunafo, in me nocoj obvaruj zlobe te sprijenke.« V delavnici je sedel do poldneva, a mu nihče ni prinesel dela. Strah pred ženo ga je čedalje huje stiskal, zato je vstal, zaklenil delavnico in se zbegan spraševal, kako naj pride do kunafe, ko ni imel niti za kruh. Šel je mimo prodajalne slaščičarja, ki je pripravljal kunafe, in obstal pred njo kakor omamljen, oči pa so se mu napolnile s solzami. Slaščičar ga je opazil in vprašal: »Mojster Maruf, zakaj jokaš? Povej mi, kaj te je doletelo.« Povedal mu je svojo zgodbo in dodal: »Moja žena je prava tiranka. Zahtevala je kunafo, jaz pa sem do poldneva sedel v delavnici in nisem zaslužil niti za kruh. Bojim se je.« Slaščičar se je zasmejal in dejal: »Nič ne skrbi. Koliko funtov je hočeš?« »Pet funtov,« je odvrnil Maruf. Slaščičar mu je odtehtal pet funtov in rekel: »Prečiščeno maslo imam, čebeljega medu pa ne. Imam samo sladkorni sirup, ki je še boljši od medu. Kaj je hudega, če bo s sirupom?« Ker mu je slaščičar dovolil odložiti plačilo, ga je bilo sram ugovarjati, zato je rekel: »Daj mi jo s sirupom.« Slaščičar mu je kunafo prepražil na prečiščenem maslu in jo izdatno prelil s sirupom, da bi jo bilo vredno podariti kraljem. Nato ga je vprašal: »Potrebuješ tudi kruh in sir?« »Da,« je odgovoril. Kupil mu je kruha za štiri polsrebrnike in sira za enega; kunafa je stala deset polsrebrnikov. »Vedi, Maruf,« mu je rekel, »zdaj mi dolguješ petnajst polsrebrnikov. Pojdi k ženi in si napravi prijeten večer. Vzemi še ta polsrebrnik za kopališče. Počakal bom dan, dva ali tri, dokler ti Bog ne nakloni zaslužka. Ne odrekaj ženi; jaz bom počakal, dokler ti ne ostane kaj denarja, ko poravnaš vsakdanje stroške.« Maruf je vzel kunafo, kruh in sir ter odšel in molil zanj. S pomirjenim srcem se je vračal domov in govoril: »Slava tebi, moj Gospod, kako si radodaren!« Ko je stopil k ženi, ga je vprašala: »Si prinesel kunafo?« »Da,« je odgovoril in jo položil predenjo. Pogledala jo je in videla, da je prelita s sirupom iz sladkornega trsa. »Ali ti nisem rekla, da jo prinesi s čebeljim medom?« je vzkliknila. »Nalašč ravnaš proti moji volji in jo prineseš s sirupom!« Začel se ji je opravičevati: »Kupil sem jo na up.« Ona pa je rekla: »To so prazne besede! Jaz jem kunafo samo s čebeljim medom!« Razbesnela se je, mu jo zalučala v obraz in zavpila: »Vstani, zvodnik, in mi prinesi drugo!« S pestjo ga je udarila v sence, da mu je izbila zob in mu je kri stekla po prsih. Od silne jeze jo je enkrat narahlo udaril po glavi. Zgrabila ga je za brado in začela vpiti: »Na pomoč, muslimani!« Prišli so sosedje, rešili njegovo brado iz njenih rok ter jo začeli grajati in sramotiti: »Mi vsi bi z veseljem jedli kunafo s sladkornim sirupom! Zakaj tako tiransko ravnaš s tem ubogim možem? Sram te bodi!« Toliko časa so jo mirili, da so ju naposled pobotali. Ko pa so ljudje odšli, je prisegla, da ne bo pojedla niti grižljaja kunafe. Marufa je mučila lakota, zato si je rekel: »Ona je prisegla, da ne bo jedla, jaz pa bom.« In začel je jesti. Ko ga je videla, je rekla: »Bog daj, da bi bila strup in bi razžrla telo tega ničvredneža!« »Tvoje besede je ne bodo zastrupile,« ji je odvrnil ter jedel naprej, se smejal in govoril: »Ti si prisegla, da je ne boš jedla. Bog je radodaren; če bo njegova volja, ti jutri zvečer prinesem kunafo s čebeljim medom, pa jo boš pojedla sama.« Skušal jo je potolažiti, ona pa ga je preklinjala in ga vse do jutra zmerjala in žalila.

Ko se je zdanilo, je zavihala rokave, da bi ga pretepla. »Prizanesi mi,« ji je rekel, »pa ti prinesem drugo.« Nato je odšel v mošejo, opravil molitev in se napotil v delavnico. Odprl jo je in sedel, a se je komaj dobro namestil, ko sta prišla dva kadijeva slugi in mu rekla: »Vstani in pridi pred kadija! Tvoja žena te je tožila pri njem.« Opisala sta mu jo in takoj je vedel, za koga gre. »Naj ji vsemogočni Bog zagreni življenje!« je vzkliknil. Vstal je in šel z njima h kadiju. Tam je zagledal ženo s povezano roko in krvavim zagrinjalom čez obraz; stala je, jokala in si brisala solze. Kadija mu je dejal: »Človek, mar te ni strah vsemogočnega Boga? Kako si mogel pretepsti to žensko, ji zlomiti roko, izbiti zob in tako ravnati z njo?« Maruf mu je odgovoril: »Če sem jo pretepel ali ji izbil zob, me kaznuj, kakor se ti zdi prav. A zgodilo se je tako in tako, in sosedje so naju pobotali.« Povedal mu je vse od začetka do konca. Kadija je bil dober človek; vzel je četrt dinarja in mu jo ponudil z besedami: »Vzemi to, človek, kupi ji kunafo s čebeljim medom in se pobotaj z njo.« Maruf je dejal: »Daj denar njej.« Žena ga je vzela, kadija pa ju je spravil in rekel: »Žena, ubogaj svojega moža; ti pa, mož, bodi blag z njo.« Od njega sta odšla pobotana. Žena je šla po eni poti, mož pa po drugi nazaj v delavnico in sedel. Tedaj sta prišla slugi in zahtevala: »Plačaj nama za najino službo!« Odvrnil jima je: »Kadija mi ni ničesar vzel, temveč mi je dal četrt dinarja.« »Naju ne zanima, ali ti je kaj dal ali vzel,« sta rekla. »Če nama ne plačaš, si bova vzela na silo.« Začela sta ga vlačiti po trgu, zato je prodal svoje orodje in jima dal pol dinarja. Šele tedaj sta ga pustila pri miru. Oprl je lice na dlan in žalostno obsedel, saj ni imel več orodja, s katerim bi delal.

Medtem ko je tako sedel, sta pristopila dva moža odurnega videza in mu rekla: »Vstani, človek, in pridi pred kadija! Tvoja žena te je tožila pri njem.« »Saj naju je že pobotal!« je odgovoril. »Midva prihajava od drugega kadija,« sta dejala, »in tvoja žena te je tožila pri najinem.« Vstal je in šel z njima, klical Boga za pričo proti njej. Ko jo je zagledal, jo je vprašal: »Ali se nisva pobotala, dobra žena?« »Med nama ni več sprave,« je odgovorila. Stopil je pred kadija, mu povedal svojo zgodbo in dodal: »Ta in ta kadija naju je pravkar pobotal.« Kadija je rekel ženi: »Vlačuga, zakaj si prišla k meni s pritožbo, če sta se že pobotala?« »Potem me je spet udaril,« je rekla. Kadija jima je ukazal: »Pobotajta se! Ti je nikar več ne tepi, ona pa naj se ti ne upira.« Pobotala sta se, nato pa je kadija Marufu dejal: »Plačaj slugama za njuno službo.« Plačal jima je in se vrnil v delavnico. Odprl jo je in sedel vanjo, od vseh skrbi kakor pijan. Ko je tako sedel, je prišel neki mož in mu rekel: »Maruf, vstani in se skrij! Tvoja žena te je tožila pri Visoki porti in nadte prihaja Abu Tabak.« Vstal je, zaklenil delavnico in pobegnil proti vratom Bab an Nasr. Od denarja za kopita in orodje mu je ostalo pet srebrnih polsrebrnikov; med begom pred ženo je za štiri kupil kruh, za enega pa sir. Bilo je pozimi, ob času popoldanske molitve. Ko je prišel med gomile zunaj mesta, se je ulil dež, kakor bi ga zlivali iz odprtih mehov, in mu premočil obleko. Zatekel se je v Adilijo, kjer je zagledal razvaline z zapuščenim skladiščem brez vrat. Stopil je vanj, da bi se skril pred dežjem, vsa obleka pa je bila prepojena z vodo. Iz oči so mu pritekle solze in začel je tožiti nad svojim gorjem: »Kam naj pobegnem pred to vlačugo? Prosim te, Gospod, pošlji mi koga, ki me bo odnesel v daljne kraje, kjer me ne bo mogla izslediti.« Ko je tako sedel in jokal, se je nenadoma razprl zid in iz njega je stopilo bitje visoke postave, ob katerem bi človeku po telesu šel srh. Reklo mu je: »Človek, zakaj si me nocoj vznemiril? Že dvesto let prebivam tukaj, pa še nikoli nisem videl, da bi kdo prišel sem in počel to, kar počneš ti! Povej mi, kaj si želiš, in izpolnil ti bom željo, kajti srce se mi je napolnilo z usmiljenjem do tebe.« Maruf ga je vprašal: »Kdo si? Kakšno bitje si?« »Jaz sem duh, ki prebiva v tem kraju,« je odgovoril. Maruf mu je povedal vse, kar je pretrpel z ženo. Duh ga je vprašal: »Bi rad, da te odnesem v deželo, kjer te tvoja žena ne bo mogla izslediti?« »Da,« je odgovoril. »Splezaj mi na hrbet,« mu je velel. Maruf je splezal nanj in duh ga je odnesel. Letela sta od večerne molitve do zore, nato pa ga je odložil na vrhu visoke gore. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in nehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila devetsto enaindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je duh odnesel čevljarja Marufa, letel z njim in ga odložil na visoki gori. Rekel mu je: »Človek, spusti se s te gore in zagledal boš mestna vrata. Vstopi v mesto; tvoja žena ne bo vedela, kje te iskati, in ne bo mogla priti do tebe.« Nato ga je pustil in odšel. Maruf je ostal ves osupel in zbegan, dokler ni vzšlo sonce. Tedaj si je rekel: »Vstal bom in se spustil z gore v mesto, saj mi posedanje tukaj nič ne koristi.« Spustil se je do vznožja gore in zagledal mesto z visokim obzidjem, mogočnimi palačami in okrašenimi stavbami, ki so bile prava paša za oči. Vstopil je skozi mestna vrata in videl, da mesto razveseli še tako žalostno srce. Ko je hodil po trgu, so ga meščani začeli opazovati in si ga ogledovati. Zgrinjali so se okoli njega in se čudili njegovi obleki, saj ni bila podobna njihovi. Eden izmed njih ga je vprašal: »Človek, si tujec?« »Da,« je odgovoril. »Iz katere dežele prihajaš?« »Iz srečnega mesta Kaira.« »Je že dolgo, odkar si odšel od tam?« »Včeraj popoldne.« Mož se mu je zasmejal in zaklical: »Ljudje, pridite pogledat tega človeka in poslušajte, kaj govori!« »Kaj pa govori?« so vprašali. »Trdi, da je iz Kaira in da je od tam odšel včeraj popoldne.« Vsi so se zasmejali, se zbrali okoli njega in rekli: »Človek, ali si nor, da govoriš kaj takega? Kako moreš trditi, da si včeraj popoldne zapustil Kairo, danes zjutraj pa si že tukaj, ko je med našim mestom in Kairom za celo leto poti?« Odgovoril jim je: »Nori ste samo vi! Jaz govorim resnico. Tukaj imam kairski kruh in še vedno je svež!« Pokazal jim je kruh. Začeli so si ga ogledovati in se mu čuditi, ker ni bil podoben kruhu iz njihove dežele. Okoli njega se je zbiralo čedalje več ljudi in govorili so drug drugemu: »To je kairski kruh, poglejte ga!« Po mestu se je razširil glas o njem; nekateri so mu verjeli, drugi so ga imeli za lažnivca in se mu posmehovali.

Ko so bili tako zbrani, je prijezdil trgovec na muli, za njim pa sta hodila dva sužnja. Razgnal je ljudi in jim rekel: »Ljudje, vas ni sram, da obstopate tega tujca, se mu posmehujete in smejete? Kaj vam je storil?« Toliko časa jih je zmerjal, da jih je odgnal od Marufa, nihče pa si mu ni upal odgovoriti. Nato je rekel Marufu: »Pridi, brat moj, nič se ne boj teh ljudi, saj nimajo sramu.« Odpeljal ga je v prostorno, razkošno okrašeno hišo, ga posadil na kraljevski sedež in ukazal sužnjem, naj odprejo skrinjo. Iz nje so vzeli obleko bogatega trgovca in ga oblekli vanjo. Maruf je bil čednega in dostojanstvenega videza, zato je bil zdaj videti kakor predstojnik trgovcev. Trgovec je nato ukazal prinesti obed in prednju so postavili najizbranejše jedi vseh vrst. Jedla sta in pila, potem pa ga je trgovec vprašal: »Brat moj, kako ti je ime?« »Ime mi je Maruf, po poklicu pa sem čevljar in krpam stare copate.« »Iz katere dežele si?« »Iz Kaira.« »Iz katere četrti?« Maruf ga je vprašal: »Ali poznaš Kairo?« »Tam sem se rodil,« je odgovoril trgovec. »Jaz sem iz Darb al Ahmarja,« je povedal Maruf. »Koga pa poznaš v Darb al Ahmarju?« »Tega in tega,« je odgovoril in mu naštel veliko ljudi. »Ali poznaš šejka Ahmada, prodajalca dišav?« »Moj sosed je, najini hiši imata skupen zid.« »Je zdrav?« »Da.« »Koliko otrok ima?« »Tri: Mustafo, Mohameda in Alija.« »Kako se godi njegovim sinovom?« »Mustafa je dobro; učenjak je in poučuje. Mohamed prodaja dišave. Ko se je poročil, je odprl prodajalno poleg očetove, žena pa mu je rodila sina, ki mu je ime Hasan.« »Naj te Bog obdari z dobrimi novicami,« je rekel trgovec. Maruf je nadaljeval: »Ali pa je bil moj prijatelj, ko sva bila majhna. Nenehno sva se igrala skupaj. Izdajala sva se za krščanska dečka, hodila v cerkev, kradla krščanske knjige in jih prodajala, z denarjem pa sva si kupovala hrano. Nekoč so naju kristjani opazili in naju zalotili s knjigo. Pritožili so se najinim staršem in njegovemu očetu rekli: ‘Če sinu ne preprečiš, da bi nam škodoval, te bomo tožili kralju.’ Oče jih je pomiril, Alija pa pošteno pretepel. Zaradi tega je pobegnil in odtlej nihče ne ve, kam je šel. Odsoten je že dvajset let in nihče ni slišal ničesar o njem.« Trgovec mu je tedaj dejal: »Jaz sem Ali, sin šejka Ahmada, prodajalca dišav, ti pa si moj prijatelj Maruf!« In prisrčno sta se pozdravila.

Po pozdravu je Ali rekel: »Maruf, povej mi, zakaj si iz Kaira prišel v to mesto.« Maruf mu je povedal zgodbo o svoji ženi Fatimi al Ari in o vsem, kar mu je storila. Dejal je: »Ko njenega nasilja nisem mogel več prenašati, sem pobegnil proti vratom Bab an Nasr. Začelo je deževati, zato sem se zatekel v zapuščeno skladišče v Adiliji in sedel ter jokal. Tedaj je predme stopil duh, ki prebiva tam, ifrit iz rodu džinov, in me vprašal, kaj mi je. Povedal sem mu, kako se mi godi, on pa me je posadil na svoj hrbet in z menoj vso noč letel med nebom in zemljo. Nato me je odložil na gori in mi povedal za to mesto. Spustil sem se z gore in vstopil vanj. Ljudje so se zbrali okoli mene in me spraševali, jaz pa sem jim povedal, da sem včeraj odšel iz Kaira. Niso mi verjeli. Potem si prišel ti, odgnal ljudi in me pripeljal v to hišo. Zato sem torej zapustil Kairo. Zakaj pa si ti prišel sem?« Ali mu je odgovoril: »Ko sem bil star sedem let, me je premagala nespamet. Od tedaj sem potoval iz dežele v deželo in iz mesta v mesto, dokler nisem prišel v to mesto, ki se imenuje Ihtijan al Hatan. Videl sem, da so njegovi prebivalci plemeniti in usmiljeni ljudje, da zaupajo revežu, mu posojajo denar in verjamejo vsemu, kar jim pove. Zato sem jim rekel: ‘Trgovec sem in sem prišel pred svojo karavano. Potrebujem prostor, kjer bom nastanil karavano.’ Verjeli so mi in mi pripravili prostor. Nato sem jih vprašal: ‘Ali bi mi kdo od vas posodil tisoč dinarjev, dokler ne pride moja karavana? Tedaj mu vrnem, kar mi bo dal. Pred njenim prihodom moram namreč urediti nekaj opravkov.’ Dali so mi, kolikor sem hotel, in odpravil sem se na trgovski trg. Tam sem zagledal nekaj blaga in ga kupil, naslednji dan pa prodal ter zaslužil petdeset dinarjev. Kupil sem drugo blago, se začel družiti z ljudmi in jim izkazovati čast, tako da so me vzljubili. Kupoval sem in prodajal, moje premoženje pa je raslo. Vedi, brat moj, da pregovor pravi: ‘Svet je bahanje in zvijača; kjer te nihče ne pozna, lahko počneš, kar te je volja.’ Če boš vsakomur, ki te vpraša, govoril: ‘Po poklicu sem čevljar, reven sem, pobegnil sem pred ženo in včeraj odšel iz Kaira,’ ti ne bodo verjeli in boš ves čas bivanja v tem mestu tarča posmeha. Če pa rečeš: ‘Prinesel me je ifrit,’ se te bodo izogibali in se ti nihče ne bo približal. Govorili bodo: ‘Tega človeka je obsedel duh in vsakogar, ki pride v njegovo bližino, bo doletela nesreča.’ Takšen glas bi škodoval meni in tebi, saj vedo, da sem iz Kaira.« Maruf ga je vprašal: »Kaj naj torej storim?« »Povedal ti bom, kaj stori,« je odgovoril Ali. »Če bo volja vsemogočnega Boga, ti jutri dam tisoč dinarjev, mulo, na kateri boš jezdil, in sužnja, ki bo hodil pred teboj ter te pripeljal do vhoda na trgovski trg. Stopi med trgovce; jaz bom sedel med njimi. Ko te zagledam, bom vstal, te pozdravil, ti poljubil roko in ti izkazal veliko čast. Kadar te vprašam po kakšni vrsti blaga in rečem: ‘Ali si prinesel tudi kaj tega in tega?’ odgovori: ‘Veliko.’ Če me bodo vprašali po tebi, te bom hvalil in povzdigoval v njihovih očeh. Nato jim bom rekel: ‘Priskrbite mu skladišče in prodajalno.’ Govoril bom o tvojem velikem bogastvu in radodarnosti. Če pride k tebi berač, mu daj, kolikor moreš. Tako bodo verjeli mojim besedam, se prepričali o tvoji imenitnosti in radodarnosti ter te vzljubili. Potem bom tebe in vse trgovce povabil na gostijo tebi na čast in vas zbral skupaj, da te bodo vsi spoznali, ti pa njih.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in nehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila devetsto dvaindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je trgovec Ali dejal Marufu: »Tebe in vse trgovce bom povabil na gostijo tebi na čast in vas zbral skupaj, da te bodo vsi spoznali, ti pa njih. Tako boš lahko z njimi kupoval in prodajal, prejemal in dajal, in kmalu boš premožen človek.« Ko se je zdanilo, mu je dal tisoč dinarjev, ga oblekel v imenitno obleko, posadil na mulo in mu dal sužnja. Rekel mu je: »Ničesar mi ne dolguješ za vse to, saj si moj prijatelj in moja dolžnost je, da ti izkažem čast. Ne skrbi, zgodbo o ženi pa pozabi in je nikomur ne omenjaj.« »Naj te Bog nagradi z dobrim,« mu je odgovoril Maruf. Nato je zajahal mulo in suženj je hodil pred njim, dokler ga ni pripeljal do vhoda na trgovski trg. Vsi trgovci so sedeli tam in med njimi je sedel tudi Ali. Ko je zagledal Marufa, je vstal, mu pohitel naproti in ga objel: »Blagoslovljen dan, trgovec Maruf, ti mož dobrote in plemenitih del!« Pred trgovci mu je poljubil roko in rekel: »Bratje naši, trgovec Maruf nas je počastil s svojim obiskom. Pozdravite ga!« Z znamenji jim je dajal vedeti, naj mu izkažejo čast, zato je v njihovih očeh postal imeniten mož. Pomagal mu je z mule in vsi so ga pozdravili. Nato je Ali jemal na stran enega za drugim in pred vsakim hvalil Marufa. Vprašali so ga: »Ali je ta človek trgovec?« Odgovoril jim je: »Da, in to največji med trgovci! Nihče nima več bogastva kakor on. Njegovo premoženje ter premoženje njegovega očeta in dedov slovijo med kairskimi trgovci. Družabnike ima v Indiji, Sindu in Jemnu, njegova radodarnost pa je neizmerna. Zato ga cenite, izkazujte mu čast in mu služite. Vedite, da v to mesto ni prišel zaradi trgovanja, temveč si hoče le ogledati tuje dežele. Ni mu treba hoditi po svetu zaradi dobička in zaslužka, saj ima toliko premoženja, da ga niti ogenj ne bi mogel požreti. Jaz sem le eden njegovih služabnikov.«

Toliko časa ga je hvalil, da so ga začeli nositi po rokah in si med seboj pripovedovati o njegovih odlikah. Zbrali so se ob njem in mu prinašali jedi in sladke napitke. Celo predstojnik trgovcev ga je prišel pozdravit. Ali pa ga je vpričo vseh spraševal: »Gospod moj, si morda prinesel tudi kaj tega in tega blaga?« Maruf je odgovarjal: »Veliko.« Tisti dan mu je Ali pokazal dragocene vrste blaga in ga poučil o imenih tkanin, dragih in cenenih. Eden izmed trgovcev ga je vprašal: »Gospod moj, ali si prinesel rumenega sukna?« »Veliko,« je odgovoril. »Pa rdečega, barve gazeline krvi?« »Veliko.« Kar koli so ga vprašali, je vselej odvrnil: »Veliko.« Tedaj je trgovec rekel: »Trgovec Ali, če bi tvoj rojak hotel pripeljati tisoč tovorov dragocenih tkanin, bi jih lahko pripeljal.« Ali mu je odgovoril: »Vzel bi jih iz enega samega izmed svojih skladišč, pa se v njem ne bi nič poznalo.«

Ko so tako sedeli, je prišel berač in začel hoditi od trgovca do trgovca. Nekdo mu je dal srebrn polsrebrnik, drugi droben novec, večina pa mu ni dala ničesar. Ko je prišel do Marufa, mu je ta zajel celo pest zlata in mu jo dal. Berač je molil zanj in odšel. Trgovci so se začudili in rekli: »To je kraljevski dar! Beraču je dal zlato, ne da bi ga preštel. Če ne bi bil neizmerno bogat in imel obilnega premoženja, mu ne bi mogel dati cele pesti zlata.« Čez nekaj časa je prišla revna ženska. Tudi njej je zajel pest zlata in ji ga dal. Odšla je, molila zanj in povedala revežem, kaj se ji je zgodilo. Začeli so prihajati drug za drugim, on pa je vsakemu zajel pest zlata in mu jo dal, dokler ni razdelil vseh tisoč dinarjev. Nato je udaril z dlanjo ob dlan in dejal: »Bog nam zadostuje in najboljši varuh je!« Predstojnik trgovcev ga je vprašal: »Kaj ti je, trgovec Maruf?« »Zdi se, da je večina prebivalcev tega mesta revnih in ubogih!« je odgovoril. »Ko bi to vedel, bi v popotne torbe vzel več denarja, da bi ga delil revežem. Bojim se, da bom dolgo zdoma, jaz pa po svoji naravi ne znam zavrniti berača. Zlata nimam več. Kaj naj rečem revežu, ki pride k meni?« »Reci mu: ‘Naj ti Bog nakloni kruha,’« je odgovoril predstojnik. »Tega nisem vajen,« je dejal Maruf. »Zato me muči skrb. Rad bi imel tisoč dinarjev, da bi jih delil v miloščino, dokler ne pride moja karavana.« »Nič lažjega,« je rekel predstojnik in poslal enega svojih služabnikov po tisoč dinarjev ter mu jih dal. Maruf je začel obdarovati vsakega reveža, ki je šel mimo, dokler ni zadonel klic k opoldanski molitvi. Odšli so v mošejo in molili. Kar mu je ostalo od tisoč dinarjev, je raztresel nad glavami vernikov. Ljudje so ga opazili in začeli moliti zanj, trgovci pa so se čudili njegovi veliki radodarnosti in darežljivosti. Nato je stopil k drugemu trgovcu, si od njega izposodil tisoč dinarjev in jih razdelil. Ali je opazoval njegovo početje, a ni mogel ničesar reči. Tako je Maruf ravnal do klica k popoldanski molitvi. Šel je v mošejo, molil in razdelil preostanek. Še preden so zaprli vrata trga, si je izposodil pet tisoč dinarjev in jih razdal. Vsakomur, od kogar je vzel denar, je rekel: »Počakaj, da pride karavana. Če boš hotel zlato, ti dam zlato, če boš hotel blago, ti dam blago, saj ga imam veliko.« Zvečer ga je Ali povabil na gostijo in z njim vse trgovce ter ga posadil na častno mesto. Maruf je govoril samo o tkaninah in draguljih; kar koli so omenili, je odvrnil: »Tega imam veliko.« Naslednji dan je odšel na trg, hodil od trgovca do trgovca, si izposojal denar in ga delil revežem.

Tako je ravnal dvajset dni, dokler si ni od ljudi izposodil šestdeset tisoč dinarjev, od njegove karavane pa ni bilo niti sledu. Ljudje so se začeli pritoževati zaradi svojega denarja: »Karavana trgovca Marufa še ni prišla. Kako dolgo bo še jemal denar drugim in ga dajal revežem?« Eden izmed njih je rekel: »Najbolje bo, da se pogovorimo z njegovim rojakom, trgovcem Alijem.« Odšli so k njemu in rekli: »Trgovec Ali, karavane trgovca Marufa še vedno ni.« »Potrpite,« jim je odgovoril, »gotovo bo kmalu prišla.« Nato je stopil z Marufom na samo in mu rekel: »Maruf, kaj vendar počenjaš? Ali sem ti rekel, naj kruh popečeš ali naj ga zažgeš? Trgovci se pritožujejo zaradi svojega denarja. Povedali so mi, da jim dolguješ šestdeset tisoč dinarjev, ki si jih vzel in razdal revežem. S čim boš poplačal dolgove, ko ne kupuješ in ne prodajaš?« Maruf mu je odvrnil: »Kaj pa naj bi se zgodilo? Kaj je šestdeset tisoč dinarjev? Ko pride karavana, jim dam blago, če bodo hoteli blago, ali pa zlato in srebro, če bodo hoteli to.« Ali je vzkliknil: »Bog je velik! Ali imaš ti sploh karavano?« »Veliko,« je odgovoril Maruf. »Bog in vsi pošteni možje naj me obvarujejo tebe in tvoje predrznosti!« je dejal Ali. »Ali sem te teh besed naučil zato, da jih boš govoril meni? Saj sem jaz ljudem pripovedoval o tebi!« »Pojdi in ne govori toliko,« je odvrnil Maruf. »Ali sem revež? V moji karavani je obilo blaga. Ko pride, bodo dobili svoje dvakrat povrnjeno. Jaz jih ne potrebujem.« Tedaj se je Ali razjezil in mu rekel: »Nesramnež, pokazal ti bom, kaj pomeni, da mi tako brez sramu lažeš!« »Stori, kar moreš,« je odvrnil Maruf. »Naj počakajo, da pride moja karavana, pa bodo dobili svoje z dodatkom.« Ali ga je pustil in odšel ter si rekel: »Prej sem ga hvalil; če ga zdaj začnem grajati, bom postal lažnivec in zame bo veljal rek: ‘Kdor hvali in nato graja, dvakrat laže.’« Ni vedel, kaj naj stori. Nato so prišli trgovci in ga vprašali: »Trgovec Ali, ali si govoril z njim?« Odgovoril jim je: »Ljudje, meni je nerodno pred njim. Dolguje mi tisoč dinarjev, pa ga nisem mogel vprašati zanje. Ko ste mu vi dajali denar, se niste posvetovali z menoj, zato meni nimate kaj očitati. Sami zahtevajte od njega, naj vam vrne. Če vam ne plača, se pritožite mestnemu kralju in mu recite: ‘Goljuf je, ogoljufal nas je.’ Kralj vam bo pomagal dobiti denar nazaj.« Odšli so h kralju, mu povedali, kaj se je zgodilo, in rekli: »O kralj našega časa, ne vemo več, kaj naj si mislimo o tem neizmerno radodarnem trgovcu. Počenja to in to, vse, kar si izposodi, pa v celih pesteh deli revežem. Če bi bil siromak, ne bi mogel tako lahkega srca zajemati zlata in ga dajati ubogim. Če pa je res bogat, bi se njegova resnicoljubnost že pokazala s prihodom karavane. Toda nobene karavane ne vidimo, čeprav trdi, da jo ima in da je prišel pred njo. Katero koli vrsto tkanine mu omenimo, vselej odgovori: ‘Tega imam veliko.’ Minilo je že precej časa, o njegovi karavani pa še ni nobenega glasu. Dolguje nam že šestdeset tisoč dinarjev, vse pa je razdelil revežem.« Hvalili so ga in poveličevali njegovo radodarnost. Ta kralj pa je bil pohlepen, še bolj kakor Ašab. Ko je slišal o Marufovi radodarnosti in darežljivosti, ga je premagal pohlep in je rekel vezirju: »Če ta trgovec ne bi imel veliko premoženja, ne bi bil tako radodaren. Njegova karavana bo gotovo prišla, trgovci se bodo zbrali pri njem, on pa jih bo zasul z denarjem. Jaz imam več pravice do tega denarja kakor oni! Zato se hočem z njim družiti in si pridobiti njegovo naklonjenost, dokler ne pride karavana. Kar bi od njega dobili ti trgovci, bom dobil jaz, dal mu bom svojo hčer za ženo in njegovo premoženje združil s svojim.« Vezir mu je odgovoril: »O kralj našega časa, po mojem ni nič drugega kakor goljuf, goljuf pa pogoltnežu uniči dom.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in nehala je pripovedovati dovoljeno zgodbo.

Ko je nastopila devetsto triindevetdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir dejal kralju: »Po mojem ni nič drugega kakor goljuf, goljuf pa pogoltnežu uniči dom.« Kralj mu je odgovoril: »Vezir, preizkusil ga bom in ugotovil, ali je goljuf ali poštenjak ter ali je odraščal v bogastvu ali ne.« »Kako ga boš preizkusil?« je vprašal vezir. Kralj je odvrnil: »Imam dragulj. Poslal bom ponj in ga dal pripeljati k sebi. Ko sede, mu bom izkazal čast in mu dal dragulj. Če ga bo prepoznal in poznal njegovo vrednost, je premožen človek, vajen obilja. Če ga ne bo prepoznal, je navaden goljuf in ga bom dal umoriti na najgrozovitejši način.« Nato je kralj poslal po Marufa in ga dal pripeljati. Ko je Maruf stopil predenj, ga je pozdravil. Kralj mu je odzdravil, ga posadil poleg sebe in vprašal: »Ali si ti trgovec Maruf?« »Da,« je odgovoril. »Trgovci trdijo, da jim dolguješ šestdeset tisoč dinarjev. Je to res?« »Da.« »Zakaj jim nisi vrnil denarja?« »Naj počakajo, da pride moja karavana, pa jim vrnem dvojno. Če bodo hoteli zlato, jim dam zlato, če srebro, srebro, in če blago, blago. Tistemu, ki mu dolgujem tisoč, bom dal dva tisoč dinarjev, ker mi je pomagal ohraniti obraz pred reveži. Premoženja imam namreč veliko.« Nato mu je kralj rekel: »Trgovec, vzemi to in poglej, kakšen kamen je in koliko je vreden.« Dal mu je dragulj, velik kakor lešnik, ki ga je kupil za tisoč dinarjev. Drugega ni imel in je bil nanj zelo ponosen. Maruf ga je vzel v roko, stisnil med palcem in kazalcem ter ga zdrobil, saj je bil dragulj krhek in ni prenesel pritiska. Kralj ga je vprašal: »Zakaj si zdrobil dragulj?« Maruf se je zasmejal in odgovoril: »O kralj našega časa, to ni dragulj! To je kos rudnine, vreden tisoč dinarjev. Kako mu moreš reči dragulj? Dragulj je vreden sedemdeset tisoč dinarjev, temu pa se reče le kos rudnine. Če dragulj ni vsaj tolikšen kot oreh, zame nima vrednosti in se zanj ne zmenim. Kako moreš biti kralj in to imenovati dragulj, ko je le kos rudnine, vreden tisoč dinarjev? Toda oproščeno vam je, saj ste revni in nimate dragocenih zakladov.« Kralj ga je vprašal: »Trgovec, ali imaš takšne dragulje, kakršne opisuješ?« »Veliko,« je odgovoril. Kralja je premagal pohlep in ga je vprašal: »Ali mi boš dal prave dragulje?« »Ko pride karavana, ti jih dam veliko,« je odgovoril Maruf. »Česar koli si zaželiš, imam veliko in ti dam zastonj.« Kralj se je razveselil in rekel trgovcem: »Pojdite po svojih opravkih in počakajte, da pride njegova karavana. Tedaj pridite in dobili boste svoj denar od mene.« In odšli so.

Tako je bilo z Marufom in trgovci. Kralj pa se je obrnil k vezirju in mu rekel: »Bodi prijazen s trgovcem Marufom, zapleti se z njim v pogovor in mu omeni mojo hčer, da se bo poročil z njo in bomo deležni njegovega bogastva.« Vezir je odgovoril: »O kralj našega časa, ta človek mi ni všeč. Mislim, da je goljuf in lažnivec. Opusti to misel, da ne zapraviš hčere za nič.« Vezir je bil namreč že prej prosil kralja, naj mu da hčer za ženo, in si je želel poroke z njo, toda ko je princesa izvedela za to, ga je zavrnila. Kralj mu je zato rekel: »Izdajalec, nič dobrega mi ne želiš! Ker si že prej zasnubil mojo hčer, ona pa se ni hotela poročiti s teboj, ji zdaj preprečuješ poroko. Rad bi, da ostane neporočena, dokler je ne dobiš ti! Poslušaj me: to se te nič ne tiče! Kako bi mogel biti goljuf in lažnivec, ko je vendar vedel, koliko je vreden dragulj, natanko toliko, kolikor sem plačal zanj, in ga je zdrobil, ker mu ni bil všeč in ima sam boljše? Ko bo stopil k moji hčeri in videl, kako je lepa, ga bo očarala, vzljubil jo bo ter ji podaril dragulje in zaklade. Ti pa hočeš mojo hčer in mene prikrajšati za vse to bogastvo!« Vezir je utihnil, saj se je bal kraljeve jeze, in si rekel: »Pa naščuj pse na govedo.« Nato je pristopil k trgovcu Marufu in mu dejal: »Njegovo veličanstvo te je vzljubilo. Ima prelepo hčer in ti jo želi dati za ženo. Kaj praviš?« Maruf je odgovoril: »Prav, toda naj počaka, da pride moja karavana. Poročni dar za kraljevske hčere je velik in njihovemu položaju se spodobi le dar, ki je tega položaja vreden. Ta trenutek nimam denarja, zato naj počaka, dokler ne pride karavana. Bogastva imam veliko. Za njen poročni dar moram odšteti pet tisoč mošenj, poleg tega potrebujem tisoč mošenj, da jih na poročno noč razdelim revežem in ubogim, tisoč mošenj za udeležence poročnega sprevoda in tisoč mošenj za pripravo jedi vojakom in drugim. Potrebujem sto draguljev, ki jih bom zjutraj po poroki podaril princesi, in sto draguljev za služabnice in služabnike. Vsakemu bom dal dragulj, da izkažem čast nevestinemu položaju. Obleči moram tudi tisoč revežev, ki nimajo obleke, in razdeliti še drugo miloščino. Vse to bo mogoče šele, ko pride karavana, saj imam v njej veliko premoženja. Ko pride, me vsi ti izdatki ne bodo skrbeli.« Vezir se je vrnil in kralju povedal njegove besede. Kralj je dejal: »Če namerava storiti vse to, kako moreš trditi, da je goljuf in lažnivec?« Vezir je odgovoril: »Še vedno trdim, da je.« Kralj je zavpil nanj, ga oštel in dejal: »Pri moji glavi, če ne nehaš tako govoriti, te bom dal ubiti! Vrni se k njemu in mi ga pripelji, sam bom opravil z njim.« Vezir je odšel k Marufu in mu rekel: »Pridi govorit s kraljem.« »Slišim in ubogam,« je odgovoril Maruf. Stopil je h kralju in ta mu je dejal: »Ne opravičuj se s takšnimi izgovori. Moje zakladnice so polne. Vzemi ključe in porabi vse, kar potrebuješ. Dajaj, kolikor hočeš, oblači reveže in stori, kar želiš. Za princeso in služabnice naj te ne skrbi. Ko pride tvoja karavana, lahko ženo obdaruješ, kakor boš hotel. Na njen poročni dar bomo počakali do prihoda karavane, saj med menoj in teboj ni nobene razlike.«

Nato je šejh islama ukazal sestaviti poročno pogodbo in kraljevo hčer omožil s trgovcem Marufom. Začeli so pripravljati svatbo, kralj pa je velel okrasiti mesto. Zadonele so bobni in razgrnili so pojedine z najrazličnejšimi jedmi. Prišli so umetniki in zabavljači, trgovec Maruf pa je sedel na stolu v sprejemnici, kjer so se pred njim vrstili igralci, spretneži, plesalke, akrobati in izvajalci nenavadnih spretnosti in čudovitih predstav. Zakladniku je ukazoval: »Prinesi zlata in srebra!« Ta mu je prinašal zlato in srebro, Maruf pa je hodil med gledalci, vsakemu nastopajočemu dajal cele prgišče denarja, obdaroval reveže in uboge ter oblačil gole. Veselje je bilo bučno in neizmerno. Zakladnik ni več utegnil dovolj hitro nositi denarja iz zakladnice, vezirju pa je od jeze skoraj počilo srce, vendar si ni drznil spregovoriti. Trgovec Ali se je čudil takšnemu razmetavanju in je Marufu rekel: »Naj te Bog in vsi sveti možje spametujejo! Ali ti ni dovolj, da si zapravil denar trgovcev, da zdaj zapravljaš še kraljevega?« Trgovec Maruf mu je odvrnil: »To te nič ne briga. Ko pride karavana, bom kralju vse povrnil, in to večkratno.« Še naprej je razsipaval denar in si govoril: »Vse je v ognju! Kar se zgodi, se pač zgodi; usodi ni mogoče ubežati.« Slavje je trajalo štirideset dni. Enainštirideseti dan so nevesto povedli v poročnem sprevodu, pred njo pa so korakali vsi emirji in vojaki. Ko so jo pripeljali v palačo, je Maruf ljudem na glave trosil zlato. Priredili so ji veličasten sprevod in porabili neizmerno veliko denarja. Nato so ga odvedli k princesi in sedel je na visoko ležišče. Spustili so zastore, zaprli vrata ter odšli in ga pustili samega z nevesto. Tedaj je udaril z dlanjo ob dlan in nekaj časa žalostno sedel, si mel roke in govoril: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Najvišjem, Vsemogočnem.« Princesa ga je vprašala: »Gospod moj, naj te nič ne prizadene! Zakaj si tako potrt?« Odgovoril ji je: »Kako naj ne bom potrt, ko pa mi je tvoj oče prekrižal načrte in mi napravil nekaj takega, kakor da bi požgal še zeleno žito!« Vprašala je: »Kaj ti je storil moj oče? Povej mi.« Rekel je: »Pripeljal me je k tebi, še preden je prispela moja karavana. Nameraval sem razdeliti vsaj sto draguljev med tvoje služabnice, vsaki po enega, da bi se ga razveselila in rekla: ›Moj gospodar mi je na svojo poročno noč z mojo gospo podaril dragulj.‹ S tem bi počastil tvoj položaj in še povečal tvoj ugled. Pri draguljih namreč ne skoparim, saj jih imam veliko.« Odvrnila mu je: »Nikar si ne delaj skrbi in se ne žalosti zaradi tega. Zaradi mene se ti ni treba vznemirjati, saj bom potrpežljivo počakala, dokler ne pride karavana; tudi zaradi služabnic si ne beli glave. Vstani, sleci se in se prepusti veselju. Ko pride karavana, bo še dovolj časa za tiste dragulje in vse drugo.« Vstal je, slekel oblačila in sedel na posteljo. Zaželel si je ljubkovanja in začela se je ljubezenska igra. Položil ji je roko na koleno, ona pa mu je sedla v naročje in mu ponudila ustnice. To je bila ura, v kateri človek pozabi na očeta in mater. Objel jo je, pritisnil k sebi, jo stisnil v naročju in prižel na prsi ter ji sesal ustnice, dokler ji ni iz ust pritekel med. Segel ji je pod levo pazduho in njuni telesi sta zahrepeneli po združitvi. Dregnil jo je med dojke, da se je zganila med stegni; opasal se je z njenimi nogami, se lotil obeh opravil in zaklical: »O oče dveh poljubov!« Vstavil je naboj, prižgal vžigalno vrvico, pomeril naravnost v cilj in sprožil. Stolp se je sesul na vseh štirih vogalih, zgodilo se je tisto, o čemer se ne sprašuje, in iz nje se je izvil krik, ki se mu ni bilo mogoče izogniti. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 994. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je trgovec Maruf kraljevi hčeri vzel devištvo, ko je iz nje izvabil tisti neizogibni krik. Te noči ne gre šteti med dneve človeškega življenja, saj je bila vse do jutra polna slasti združitve z lepotico, objemanja, ljubezenskih iger, sesanja in ljubkovanja. Nato je odšel v kopel, oblekel opravo, kakršno nosijo kralji, prišel iz kopališča in vstopil v kraljevo dvorano. Vsi navzoči so vstali, ga sprejeli s častjo in spoštovanjem ter mu čestitali in ga blagoslavljali. Sedel je poleg kralja in vprašal: »Kje je zakladnik?« Odgovorili so: »Tukaj je, pred teboj.« Rekel je: »Prinesi častna oblačila in obleci vse vezirje, emirje in dostojanstvenike.« Prinesel mu je vse, kar je zahteval, Maruf pa je sedel in obdaroval vsakogar, ki je prišel k njemu, vsakemu primerno njegovemu položaju. Tako je ravnal dvajset dni, vendar ni bilo ne karavane ne česarkoli drugega. Zakladnika je nazadnje popadla silna stiska. Ko Marufa ni bilo zraven, je stopil pred kralja, ki je sedel sam z vezirjem, poljubil tla pred njim in rekel: »O kralj tega časa, nekaj ti moram povedati, saj bi mi utegnil očitati, da ti nisem sporočil. Vedi, da je zakladnica prazna in da je v njej ostalo le še malo denarja. Čez deset dni jo bomo zaprli prazno.« Kralj je rekel: »Vezir, karavana mojega zeta zamuja, pa o njej še ni nobene vesti.« Vezir se je zasmejal in mu odvrnil: »Naj ti bo Bog milostljiv, o kralj tega časa! Povsem slep si za dejanja tega goljufa in lažnivca. Pri tvoji glavi prisegam, da nima ne karavane ne česarkoli, kar bi nas odrešilo njegove nadloge. Ves čas te le slepi, dokler ti ni zapravil denarja in se brez vsega oženil s tvojo hčerjo. Kako dolgo boš še slep za tega lažnivca?« Kralj ga je vprašal: »Vezir, kako naj odkrijeva resnico o njem?« Odgovoril je: »O kralj tega časa, moževe skrivnosti pozna le njegova žena. Pošlji po svojo hčer, naj pride za zastor, da jo povprašam o njem. Tako ga bo lahko preizkusila in nama razkrila, kako v resnici stoji z njim.« Kralj je rekel: »Prav. Pri svoji glavi prisegam, da ga bom usmrtil z najstrašnejšo smrtjo, če se izkaže, da je goljuf in lažnivec!«

Nato je vzel vezirja s seboj v sprejemnico in poslal po hčer. Prišla je za zastor, medtem ko njenega moža ni bilo doma, in vprašala: »Oče, kaj želiš?« Rekel ji je: »Govori z vezirjem.« Vprašala je: »Vezir, kaj te tare?« Odgovoril ji je: »Gospa moja, vedi, da je tvoj mož zapravil denar tvojega očeta, s teboj pa se je poročil brez poročnega daru. Kar naprej nam daje obljube in jih prelomi, o njegovi karavani pa ni nobene vesti. Skratka, radi bi, da nam poveš kaj o njem.« Rekla je: »Veliko govori. Ves čas prihaja in mi obljublja dragulje, dragocenosti in drage tkanine, a ničesar še nisem videla.« Vezir je rekel: »Gospa moja, ali bi se nocoj lahko z njim zapletla v pogovor in mu rekla: ›Povej mi resnico in se ničesar ne boj. Zdaj si moj mož in ne bom se ti odrekla. Razkrij mi, kako v resnici stoji s teboj, pa bom našla rešitev, ki ti bo prinesla mir.‹ Nato ga z besedami zdaj pritegni, zdaj odmakni, pokaži mu ljubezen in ga pripravi do priznanja. Zatem nama povej resnico o njem.« Rekla je: »Oče, vem, kako ga bom preizkusila.« Nato je odšla. Po večerji je njen mož Maruf kakor po navadi prišel k njej. Vstala je, ga prijela pod roko in ga začela pretkano omreževati. Saj veš, kako spretne so ženske pri zapeljevanju, kadar hočejo od moškega kaj doseči! Ves čas ga je osvajala in ljubkovala z besedami, slajšimi od medu, dokler mu ni povsem zmešala glave. Ko je videla, da se ji je ves prepustil, mu je rekla: »Ljubi moj, luč mojih oči, sad mojega srca! Naj Bog nikoli ne dopusti, da bi ostala drug brez drugega, in naj naju čas ne loči. Ljubezen do tebe se je naselila v mojem srcu in ogenj hrepenenja po tebi mi je ožgal drobovje. Nikoli se ti ne bom odrekla, želim pa, da mi poveš resnico. Lažnive zvijače namreč ne koristijo in ne morejo vedno uspeti. Kako dolgo boš še slepil mojega očeta in mu lagal? Bojim se, da bo odkril tvojo skrivnost, še preden najdeva kako rešitev, in te pogubil. Povej mi resnico in od mene boš dobil le tisto, kar te bo razveselilo. Ko mi poveš, kako zares stoji s teboj, se ti ni treba bati ničesar hudega. Kako dolgo boš še trdil, da si trgovec, da imaš bogastvo in karavano? Že toliko časa ponavljaš: ›Moja karavana, moja karavana,‹ o njej pa ni nobene vesti. Na obrazu se ti vidi, kako te to skrbi. Če tvoje besede niso resnične, mi povej, pa bom našla pot, da se rešiš, če Bog da.« Odgovoril ji je: »Gospa moja, povedal ti bom resnico, ti pa stori, kar želiš.« Rekla je: »Govori in se drži resnice, kajti resnica je ladja rešitve. Varuj se laži, saj osramoti tistega, ki jo izreče. Bog naj poplača pesnika, ki je dejal:

Drži se resnice, četudi bi te nalašč ožgala z ognjem grožnje. Išči Božje zadovoljstvo, kajti najbolj nespameten med ljudmi je tisti, ki razjezi Gospoda, da bi ugajal njegovim služabnikom.« Rekel je: »Gospa moja, vedi, da nisem trgovec in da nimam ne karavane ne česarkoli drugega. V svoji deželi sem bil navaden čevljar. Imam ženo po imenu Fatima Tečnica in z njo se mi je zgodilo to in to …« Povedal ji je vso zgodbo od začetka do konca. Zasmejala se je in rekla: »Pravi mojster laži in goljufije si.« Odvrnil je: »Gospa moja, naj te Bog ohrani, da boš zakrivala napake in reševala stiske.« Rekla mu je: »Vedi, da si prevaral mojega očeta in ga z velikim bahavstvom tako preslepil, da me je iz pohlepa omožil s teboj. Nato si mu zapravil denar. Vezir ti tega ne odpusti in je že velikokrat govoril očetu zoper tebe: ›Goljuf in lažnivec je.‹ Toda oče ga ni poslušal, ker je vezir nekoč sam prosil za mojo roko, jaz pa nisem hotela, da bi postal moj mož in jaz njegova žena. Zdaj pa je minilo že veliko časa, oče je postal nestrpen in mi je rekel: ›Pripravi ga do priznanja.‹ To sem storila in skrito se je razkrilo. Zaradi tega ti oče namerava škodovati. Toda zdaj si moj mož in ne bom se ti odrekla. Če očetu povem to novico, bo dokončno prepričan, da si goljuf in lažnivec, ki zavaja kraljeve hčere in zapravlja denar njihovih očetov. Tega ti ne bo odpustil in zagotovo te bo ubil. Med ljudmi se bo razvedelo, da sem se poročila z goljufom in lažnivcem, in to bo zame sramota. Če te oče ubije, me bo morda hotel poročiti z drugim, tega pa ne sprejmem, četudi bi morala umreti. Zdaj vstani, obleci se v mameluka, vzemi petdeset tisoč dinarjev mojega denarja, zajahaj konja in odpotuj v deželo, kamor oblast mojega očeta ne sega. Tam se ukvarjaj s trgovino, meni pa napiši pismo in ga pošlji po slu, ki mi ga bo skrivaj izročil, da bom vedela, v kateri deželi si. Pošiljala ti bom vse, kar mi bo prišlo pod roko, da se bo tvoje bogastvo množilo. Če moj oče umre, bom poslala pote, da se vrneš s častjo in spoštovanjem. Če pa ti ali jaz odideva v usmiljenje vsemogočnega Boga, naju bo združil dan vstajenja. To je prava rešitev. Dokler bova oba živa in zdrava, ti ne bom nehala pošiljati pisem in denarja. Vstani, preden te zaloti jutro, preden obstaneš brez izhoda in te obda poguba.«

Rekel ji je: »Gospa moja, pri tvoji časti te prosim, da se od mene posloviš v ljubezenskem objemu.« Rekla je: »Prav.« Nato se je združil z njo, se umil in oblekel v mameluško opravo. Hlevarjem je ukazal, naj mu osedlajo enega najboljših konj. Ko so to storili, se je poslovil od žene, proti koncu noči odšel iz mesta in odjezdil. Vsakdo, ki ga je videl, ga je imel za enega sultanovih mamelukov, poslanega po opravkih. Ko se je zdanilo, sta njen oče in vezir prišla v sprejemnico. Oče je poslal ponjo in prišla je za zastor. Vprašal jo je: »Hči moja, kaj praviš?« Odgovorila je: »Pravim: naj Bog očrni obraz tvojemu vezirju, saj me je hotel osramotiti pred mojim možem.« Vprašal je: »Kako to?« Rekla je: »Včeraj je mož prišel k meni, še preden pa sem mu omenila te reči, je vstopil evnuh Faradž s pismom v roki in rekel: ›Pod oknom palače stoji deset mamelukov. Dali so mi to pismo in rekli: Poljubi za nas roke našega gospodarja Marufa in mu izroči to pismo. Smo njegovi mameluki, ki spremljajo karavano. Izvedeli smo, da se je poročil s kraljevo hčerjo, in smo mu prišli povedat, kaj nas je doletelo na poti.‹ Vzela sem pismo in ga prebrala. V njem je pisalo: ›Petsto mamelukov našemu gospodu, trgovcu Marufu. Sporočamo ti, da so nas po tvojem odhodu napadli Arabci in se spopadli z nami. Bilo jih je približno dva tisoč konjenikov, nas pa petsto mamelukov. Med nami in Arabci se je vnela velika bitka in zaprli so nam pot. Že trideset dni se bojujemo z njimi in zato zamujamo …‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 995. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kraljeva hči rekla očetu: »Moj mož je dobil pismo od svojih ljudi, v katerem je pisalo: ›Arabci so nam zaprli pot in zato zamujamo. Iz karavane so nam odvzeli dvesto tovorov tkanin in ubili petdeset mamelukov.‹ Ko je izvedel to novico, je rekel: ›Naj jih Bog kaznuje! Kako se morejo bojevati z Arabci zaradi dvesto tovorov blaga? Kaj pa je dvesto tovorov? Zaradi tega se ne bi smeli zadrževati, saj so vredni le sedem tisoč dinarjev. Moral bom k njim in jih priganjati. Tisto, kar so vzeli Arabci, karavane ne bo opazno zmanjšalo in zame nič ne pomeni. Štel bom, kakor da sem jim dal miloščino.‹ Nato je smeje odšel od mene. Ni ga potrla ne izguba denarja ne smrt mamelukov. Ko je odšel, sem pogledala skozi okno palače in zagledala deset mamelukov, ki so mu prinesli pismo. Bili so kakor lune; vsak je nosil opravo, vredno tisoč dinarjev, in ti, oče, nimaš niti enega mameluka, ki bi se lahko primerjal s katerim od njih. Nato je odšel z mameluki, ki so mu prinesli pismo, da pripelje karavano. Hvala Bogu, da mi je preprečil omeniti tiste reči, o katerih si mi naročil govoriti! Sicer bi se posmehoval meni in tebi, morda pa bi me celo zaničeval in zasovražil. Vso krivdo nosi tvoj vezir, ki o mojem možu govori nedostojne reči.« Kralj je rekel: »Hči moja, tvoj mož ima veliko denarja in mu za takšne izgube ni mar. Od dne, ko je prišel v našo deželo, deli miloščino revežem. Če Bog da, bo kmalu pripeljal karavano in od njega bomo imeli veliko dobrega.« Tolažil jo je in ošteval vezirja, zvijači pa je povsem nasedel.

Tako je bilo s kraljem. Trgovec Maruf pa je zajahal konja in jezdil po pusti divjini, zmeden in brez vednosti, v katero deželo naj gre. Zaradi bolečine ob ločitvi je tožil, trpel od hrepenenja in gorja ter zapel te verze:

Čas je izdal najino zvezo in naju razdvojil, srce pa se je od odtujenosti stopilo in zgorelo. Iz oči mi kaplja žalost ob slovesu od ljubih; kdaj bo tej ločitvi sledilo snidenje? O obraz svetle polne lune, jaz sem tisti, ki mu je ljubezen do tebe raztrgala srce. Ko bi te ne bil srečal niti za eno uro! Po sladkosti združitve s teboj sem okusil gorje. Maruf še vedno ljubi Dunjo; če umre od hrepenenja, naj ona živi. O ti, radost bleščečega sonca, reši Marufovo srce, ki ga je ljubezen sežgala. Ali naju bodo dnevi še kdaj združili in nama naklonili veselje ter snidenje? Ali naju bo palača ljubljene sprejela v sreči, da v njej objamem njeno vitko postavo, kakor vejo nad peščenim gričem? O obraz polne lune, katere sonce žari, tvoj obraz nenehno sije od lepote. Zadovoljen sem z ljubeznijo in njenimi skrbmi, saj je sreča v ljubezni tudi samo gorje. Ko je končal pesem, je bridko zajokal. Zdelo se mu je, da so se pred njim zaprle vse poti, in ljubša mu je bila smrt kakor življenje. Od silne zmedenosti je potoval kakor pijanec in jezdil vse do poldneva, dokler ni prispel do majhnega naselja. Blizu njega je zagledal kmeta, ki je oral z dvema voloma. Ker ga je že mučila huda lakota, je stopil do orača in rekel: »Mir z vami.« Ta mu je vrnil pozdrav in vprašal: »Dobrodošel, gospod moj! Ali si eden sultanovih mamelukov?« Odgovoril je: »Da.« Kmet je rekel: »Sestopi in bodi moj gost.« Maruf je spoznal, da je dobrosrčen človek, in mu rekel: »Brat moj, pri tebi ne vidim ničesar, s čimer bi me lahko nahranil. Kako me torej vabiš?« Orač je odgovoril: »Gospod moj, dobrot ne manjka. Le sestopi; vas je blizu, šel bom ponjo in ti prinesel kosilo, tvojemu konju pa krmo.« Maruf je rekel: »Če je vas blizu, lahko pridem vanjo v istem času kakor ti, si na trgu kupim, kar potrebujem, in se najem.« Kmet mu je odgovoril: »Gospod moj, to je majhna vas. V njej ni trga in ničesar ne prodajajo ali kupujejo. Pri Bogu te prosim, sestopi pri meni in mi naredi to veselje. Odšel bom tja in se hitro vrnil.« Maruf je sestopil, kmet pa ga je pustil tam in odšel v vas po kosilo. Maruf je sedel in ga čakal, nato pa si rekel: »Tega ubogega človeka sem odtrgal od dela. Vstal bom in oral namesto njega, dokler se ne vrne, da mu povrnem čas, ki ga je izgubil zaradi mene.« Prijel je za plug, pognal vola in nekaj časa oral. Tedaj se je plug zataknil. Pogledal je in videl, da se je ujel v zlat obroč. Odgrnil je zemljo in ugotovil, da je obroč sredi marmornate plošče, velike kakor spodnji mlinski kamen. Trudil se je z njo, dokler je ni dvignil, pod njo pa se je pokazala odprtina s stopnicami. Spustil se je po njih in našel prostor, podoben kopališču, s štirimi obokanimi dvoranami. Prva je bila od tal do stropa polna zlata, druga od tal do stropa polna smaragdov, biserov in koral, tretja polna rubinov, spinelov in turkizov, četrta pa polna diamantov, plemenitih kovin in najrazličnejših draguljev. Na koncu prostora je stala skrinja iz čistega kristala, polna draguljev brez primere, vsak je bil velik kakor oreh. Na skrinji je bila zlata škatlica, velika kakor limona. Ko je to videl, se je začudil in silno razveselil ter rekel: »Le kaj je v tej škatlici?« Odprl jo je in v njej našel zlat prstan, na katerem so bila v drobcenih znakih, podobnih gomazečim mravljam, zapisana imena in čarobna znamenja. Podrgnil je prstan in nenadoma zaslišal glas: »Tukaj sem, tukaj sem, gospodar moj! Zahtevaj in dano ti bo. Ali hočeš zgraditi naselje, porušiti mesto, ubiti kralja, izkopati reko ali kaj podobnega? Karkoli boš zahteval, bo z dovoljenjem vsemogočnega Vladarja, stvarnika noči in dneva, opravljeno.« Maruf je vprašal: »O bitje mojega Gospoda, kdo si in kaj si?« Odgovoril je: »Sem služabnik tega prstana in služim njegovemu lastniku. Izpolnim mu vsako željo in za noben njegov ukaz nimam izgovora. Vladam pomočnikom iz rodu džinov. Moja vojska šteje dvainsedemdeset plemen, vsako pleme pa dvainsedemdeset tisoč pripadnikov. Vsak od teh vlada tisoč maridom, vsak marid tisoč pomočnikom, vsak pomočnik tisoč šajtanom in vsak šajtan tisoč džinom. Vsi so mi podrejeni in se mi ne morejo upreti. Sam sem vezan na ta prstan in ne morem nasprotovati njegovemu lastniku. Zdaj si ga dobil ti in postal sem tvoj služabnik. Zahtevaj, kar želiš, saj poslušam tvoje besede in ubogam tvoje ukaze. Kadarkoli me boš potreboval, na kopnem ali na morju, podrgni prstan in našel me boš ob sebi. Toda nikar ga ne podrgni dvakrat zapored, saj bi me z ognjem imen sežgal in uničil, potem pa bi ti bilo žal zame. Zdaj sem ti razkril svojo naravo. Mir s teboj.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 996. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Maruf, potem ko mu je služabnik prstana razkril svojo naravo, vprašal: »Kako ti je ime?« Odgovoril je: »Ime mi je Abu as-Saadat.« Maruf mu je rekel: »Abu as-Saadat, kaj je ta kraj? In kdo te je vezal na to škatlico?« Odgovoril mu je: »Gospodar moj, to je zaklad, ki mu pravijo zaklad Šadada, Adovega sina, graditelja stebrastega Irama, ki mu v nobeni deželi ni bilo enakega. Za njegovega življenja sem bil njegov služabnik. To je njegov prstan, ki ga je shranil v svojem zakladu, vendar je bil namenjen tebi.« Maruf ga je vprašal: »Ali moreš spraviti vse iz tega zaklada na površje?« Odgovoril je: »Da, nič lažjega.« Maruf je rekel: »Prinesi ven vse, kar je v njem, in ničesar ne pusti.« Z roko je pokazal proti zemlji in ta se je razprla. Spustil se je vanjo in za kratek čas izginil. Nato so prišli iz nje ljubki dečki lepih obrazov, ki so nosili zlate košare, polne zlata. Izpraznili so jih, odšli in se vrnili z novimi. Neprestano so prinašali zlato in dragulje in ni minila niti ura, ko so rekli: »V zakladu ni ostalo nič več.« Nato je prišel Abu as-Saadat in rekel: »Gospodar moj, videl si, da smo prenesli vse, kar je bilo v zakladu.« Maruf ga je vprašal: »Kdo so ti lepi otroci?« Odgovoril je: »Moji otroci so. Za takšno delo ni bilo vredno zbirati pomočnikov. Moji otroci so ti izpolnili željo in bili počaščeni, da so ti smeli služiti. Zahtevaj še kaj drugega.« Maruf ga je vprašal: »Ali mi lahko priskrbiš mule in skrinje, spraviš to bogastvo v skrinje in skrinje naložiš na mule?« Odgovoril je: »Nič lažjega.« Nato je silovito zaklical in pred njim so se zbrali njegovi otroci. Bilo jih je osemsto. Rekel jim je: »Nekateri se spremenite v mule, drugi v lepe mameluke, da niti najskromnejšemu med vami pri nobenem kralju ne bo enakega. Nekateri se spremenite v gonjače, drugi v služabnike.« Storili so, kakor jim je ukazal. Nato je poklical pomočnike in ti so se zbrali pred njim. Ukazal jim je, naj se nekateri spremenijo v konje s sedli iz zlata, posutimi z dragulji. Ko je Maruf to videl, je vprašal: »Kje so skrinje?« Prinesli so jih predenj. Rekel je: »Napolnite jih z zlatom in dragocenostmi, vsako vrsto posebej.« Napolnili so jih in jih naložili na tristo mul. Maruf je vprašal: »Abu as-Saadat, ali mi lahko priskrbiš še tovore dragocenih tkanin?« Odgovoril je: »Ali hočeš egiptovske, sirske, perzijske, indijske ali bizantinske tkanine?« Maruf je rekel: »Iz vsake dežele prinesi sto tovorov tkanin na sto mulah.« Odvrnil je: »Gospodar moj, daj mi nekaj časa, da za to razporedim pomočnike in vsaki skupini naročim, naj odide v eno deželo in prinese sto tovorov njenih tkanin. Pomočniki se bodo spremenili v mule in prinesli blago.« Maruf je vprašal: »Koliko časa potrebuješ?« Odgovoril je: »Dokler traja nočna tema. Še preden se zdani, boš imel vse, kar želiš.« Maruf je rekel: »Dajem ti toliko časa.« Nato jim je ukazal postaviti šotor. Postavili so ga, sedel je vanj in prinesli so mu pojedino. Abu as-Saadat mu je rekel: »Gospodar moj, ostani v šotoru. Tukaj so moji otroci, ki te bodo varovali, zato se ničesar ne boj. Jaz grem zbrat pomočnike in jih poslat, da izpolnijo tvojo željo.«

Nato je Abu as-Saadat odšel, Maruf pa je ostal v šotoru s pojedino pred seboj, ob njem pa so stali otroci Abuja as-Saadata v podobi mamelukov, služabnikov in spremljevalcev. Medtem ko je tako sedel, je prišel kmet z veliko skledo leče in vrečo, polno ječmena. Ko je zagledal postavljeni šotor in mameluke, ki so stali z rokami na prsih, je pomislil, da je prišel sultan in se utaboril na tem kraju. Obstál je osupel in si rekel: »Ko bi bil zaklal dve kokoši in ju za sultana spekel na kravjem maslu!« Hotel se je vrniti in zaklati dve kokoši, da bi pogostil sultana, toda Maruf ga je opazil, ga poklical in mamelukom naročil: »Pripeljite ga.« Dvignili so njega in skledo leče ter ju prinesli predenj. Maruf ga je vprašal: »Kaj je to?« Odgovoril je: »Tvoje kosilo in krma za tvojega konja. Nikar mi ne zameri, saj nisem vedel, da bo na ta kraj prišel sultan. Če bi bil vedel, bi zanj zaklal dve kokoši in ga lepo pogostil.« Maruf je rekel: »Sultan ni prišel. Jaz sem njegov zet. Bil sem užaljen zaradi njega, pa je poslal mameluke, da so naju spravili. Zdaj se nameravam vrniti v mesto. Ti pa si mi pripravil to gostijo, ne da bi me poznal. Tvoje gostoljubje z veseljem sprejemam, četudi je jed le leča, in jedel bom samo to, kar si mi prinesel ti.« Nato mu je naročil, naj skledo postavi na sredo pogrnjene mize, in jedel iz nje, dokler se ni nasitil. Kmet pa si je napolnil trebuh z razkošnimi jedmi. Nato si je Maruf umil roke in mamelukom dovolil jesti. Lotili so se preostanka pojedine in jedli. Ko je bila skleda prazna, jo je Maruf napolnil z zlatom in kmetu rekel: »Odnesi jo domov, potem pa pridi k meni v mesto in lepo te bom obdaroval.« Kmet je vzel skledo, polno zlata, pognal vola in odšel v svojo vas, prepričan, da je bil njegov gost kraljev zet. Maruf je tisto noč preživel v veselju in brezskrbnosti. Pripeljali so mu dekleta izmed čarobnih nevest, ki varujejo zaklade, in ta so igrala na glasbila ter plesala pred njim. Tako je preživel noč, ki je ne gre šteti med dneve človeškega življenja.

Ko se je zdanilo, se je nenadoma dvignil in razpršil prah ter razkril otovorjene mule. Bilo je sedemsto mul, ki so nosile tkanine, okoli njih pa mladi gonjači, nakladači in spremljevalci. Abu as-Saadat je jezdil na muli v podobi vodje karavane, pred njim pa je bila nosilnica s štirimi nosilnimi drogovi iz žarečega rdečega zlata, posutimi z dragulji. Ko je prispel do šotora, je sestopil z mule, poljubil tla in rekel: »Gospodar moj, vse je opravljeno do zadnje podrobnosti. V tej nosilnici je oprava iz zaklada, ki ji med kraljevimi oblačili ni enake. Obleci jo, sedi v nosilnico in nam ukazuj, kar želiš.« Maruf mu je rekel: »Abu as-Saadat, napisal ti bom pismo, s katerim boš odšel v mesto Hitan al-Hatn in stopil pred mojega tasta, kralja. Predenj smeš priti le v podobi prijaznega sla.« Odgovoril je: »Poslušam in ubogam.« Maruf je napisal pismo in ga zapečatil, Abu as-Saadat pa ga je vzel in odšel z njim h kralju. Ko je vstopil, je slišal kralja govoriti: »Vezir, skrbi me za mojega zeta. Bojim se, da ga bodo Arabci ubili. Ko bi vedel, kam je odšel, bi šel za njim z vojsko. Ko bi mi bil vsaj povedal, preden je odšel!« Vezir mu je odgovoril: »Naj ti bo Bog milostljiv v tej tvoji slepoti! Pri tvoji glavi prisegam, da je ta mož spoznal, da sva ga spregledala, se ustrašil razkritja in pobegnil. Nič drugega ni kot lažnivec in goljuf.« Tedaj je vstopil sel, poljubil tla pred kraljem in mu zaželel trajne slave, blaginje in dolgega življenja. Kralj ga je vprašal: »Kdo si in kaj želiš?« Odgovoril je: »Sem sel, ki ga je k tebi poslal tvoj zet. Prihaja s karavano in po meni ti pošilja pismo. Tukaj je.« Kralj ga je vzel, prebral in v njem našel: »Po prisrčnih pozdravih našemu dragemu tastu, kralju, sporočam, da sem pripeljal karavano. Pridi mi naproti z vojsko.« Kralj je rekel: »Naj ti Bog očrni obraz, vezir! Kolikokrat si omadeževal čast mojega zeta in ga razglašal za lažnivca in goljufa! Zdaj pa je pripeljal karavano. Pravi izdajalec si.« Vezir je od sramu in zadrege sklonil glavo k tlom in rekel: »O kralj tega časa, tako sem govoril le zato, ker karavane tako dolgo ni bilo. Bal sem se, da bo denar, ki ga je porabil, izgubljen.« Kralj je odvrnil: »Izdajalec, kaj pomeni moj denar zdaj, ko je prišla njegova karavana? Povrnil mi ga bo veliko več.« Nato je ukazal okrasiti mesto, odšel k hčeri in ji rekel: »Veselo novico imam zate! Tvoj mož bo kmalu prišel s karavano. Poslal mi je pismo o tem in zdaj mu grem naproti.« Princesa se je začudila in si rekla: »Kako nenavadno! Ali se je norčeval iz mene in me imel za norca ali pa me je preizkušal, ko mi je povedal, da je reven? Hvala Bogu, da nisem zanemarila svojih dolžnosti do njega.«

Tako je bilo z njima. Ko pa je trgovec Ali Egipčan zagledal okrasje, je vprašal, čemu ga postavljajo. Rekli so mu: »Prispela je karavana trgovca Marufa, kraljevega zeta.« Vzkliknil je: »Bog je največji! Kakšno čudo je to? K meni je prišel, ko je bežal pred ženo, in bil je reven! Odkod mu zdaj karavana? Morda pa mu je kraljeva hči iz strahu pred sramoto pripravila kako zvijačo. Kraljem nič ni nemogoče. Naj ga vsemogočni Bog varuje in ne razkrije njegove sramote.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 997. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da so trgovcu Aliju, ko je vprašal o okrasju, povedali, kaj se dogaja. Molil je zanj in rekel: »Naj ga Bog varuje in ne razkrije njegove sramote.« Vsi drugi trgovci so se razveselili, ker bodo dobili svoj denar nazaj. Kralj je zbral vojsko in odšel iz mesta. Abu as-Saadat se je medtem vrnil k Marufu in mu povedal, da je izročil sporočilo. Maruf je ukazal: »Natovorite!« Natovorili so, on pa je oblekel opravo iz zaklada in sedel v nosilnico. Videti je bil tisočkrat veličastnejši in mogočnejši od kralja. Prepotoval je polovico poti, ko mu je kralj z vojsko prišel naproti. Ko je prišel do njega in ga zagledal v tisti opravi in nosilnici, se mu je vrgel v objem, ga pozdravil in mu zaželel mir. Pozdravili so ga tudi vsi veliki državni dostojanstveniki. Zdaj je bilo očitno, da je Maruf govoril resnico in da v njem ni laži. V mesto je vstopil v sprevodu, ob katerem bi še levu od strahu počil žolč. Trgovci so pohiteli k njemu in poljubljali tla pred njim. Trgovec Ali mu je rekel: »Izpeljal si to reč in uspelo ti je, o poglavar goljufov! Vendar si zaslužiš. Naj ti vsemogočni Bog nakloni še več svoje milosti.« Maruf se je zasmejal. Ko je prišel v palačo, je sedel na stol in rekel: »Odnesite tovore zlata v zakladnico mojega tasta, kralja, tovore tkanin pa prinesite sem in mu jih pokažite.« Odpirali so jih drugega za drugim in jemali iz njih blago, dokler niso odprli vseh sedemsto tovorov. Maruf je izbral najlepše in rekel: »Odnesite to princesi, da razdeli med svoje služabnice. Vzemite še to skrinjo draguljev in ji jo odnesite, da jih razdeli med služabnice in služabnike.« Trgovcem, ki jim je bil dolžan denar, je v plačilo dajal tkanine. Komur je dolgoval tisoč, je dal blaga za dva tisoč ali več. Nato je začel deliti revežem in ubogim. Kralj je vse gledal na lastne oči in mu ni mogel ugovarjati. Maruf je dajal in obdaroval, dokler ni razdelil vseh sedemsto tovorov. Nato se je obrnil k vojakom in jim začel deliti plemenite kovine, smaragde, rubine, bisere, korale in drugo. Dragulje je dajal le s polnimi prgišči, ne da bi jih štel. Kralj mu je rekel: »Sin moj, dovolj je tega razdajanja, saj je od karavane ostalo le še malo.« Maruf mu je odvrnil: »Še veliko imam.« Njegova resnicoljubnost je zaslovela in nihče ga ni mogel več obtožiti laži. Pri razdajanju se ni oziral na nič, saj mu je služabnik priskrbel vse, kar je zahteval. Nato je zakladnik prišel h kralju in rekel: »O kralj tega časa, zakladnica je polna in vanjo ne spravimo več preostalih tovorov. Kam naj shranimo zlato in dragocenosti, ki so še ostali?« Kralj mu je pokazal drug prostor. Ko je njegova žena videla vse to, je bila še srečnejša. Čudila se je in si govorila: »Le odkod mu je prišlo vse to bogastvo?« Tudi trgovci so se veselili darov, ki so jih prejeli, in molili zanj. Trgovec Ali pa se je čudil in si govoril: »Le kako je z goljufijo in lažjo prišel do vseh teh zakladov? Če bi jih dobil od kraljeve hčere, jih gotovo ne bi razdeljeval revežem. Kako lepo pa je povedal pesnik, ki je dejal:

Ko Kralj kraljev darove deli, ne sprašuj, čemu in zakaj. Bog daje, komur hoče, zato ostani spoštljiv in ponižen. Tako je bilo z Marufom. Kralj pa se ni mogel načuditi temu, kar je videl: Marufovi dobroti, njegovi plemenitosti in radodarnosti, s katero je razdajal denar. Nato je Maruf stopil k ženi. Pričakala ga je nasmejana, vesela in razigrana, mu poljubila roko in rekla: »Si se norčeval iz mene ali si me hotel preizkusiti, ko si mi rekel, da si revež, ki je pobegnil pred ženo? Hvala Bogu, da nisem bila do tebe v ničemer malomarna! Ti si moj ljubi in nič mi ni dražje od tebe, pa naj boš bogat ali reven. Toda povej mi, kaj si hotel s tistimi besedami.« Odgovoril je: »Hotel sem te preizkusiti, da bi videl, ali je tvoja ljubezen iskrena ali pa ti gre le za denar in posvetne dobrine. Spoznal sem, da me iskreno ljubiš. Ker si mi zvesta v ljubezni, si mi nadvse ljuba in zdaj vem, koliko si vredna.« Potem se je umaknil na samoten kraj in podrgnil prstan. Pred njim se je prikazal Abu as-Saadat in rekel: »Na tvojo zapoved! Povej, kaj želiš.« Maruf je dejal: »Za svojo ženo hočem obleko iz zakladnice in dragocen nakit, med njim ogrlico s štiridesetimi dragulji, od katerih je vsak brez para.« »Slišim in ubogam,« je odgovoril služabnik in mu prinesel vse, kar je naročil. Maruf ga je odpustil, vzel obleko in nakit ter ju odnesel ženi. Položil ju je prednjo in rekel: »Vzemi in se obleci. Vse je zate!« Ko je zagledala darove, je od veselja skoraj izgubila pamet. Med nakitom sta bili zlati gleženjski zapestnici, posuti z dragulji, kakršne so izdelovali starodavni svečeniki, pa zapestnice, uhani in nosni obroček, katerih vrednosti ne bi bilo mogoče poplačati z nobenim premoženjem. Oblekla se je in si nadela nakit, nato pa rekla: »Gospod moj, rada bi vse to prihranila za slovesnosti in praznike.« »Nosi to vsak dan,« je odgovoril. »Še veliko takega imam.« Ko so jo služabnice videle tako opravljeno, so se razveselile in mu poljubile roke. Pustil jih je in se spet umaknil na samo. Podrgnil je prstan in služabniku, ki se je prikazal, dejal: »Prinesi mi sto oblek z nakitom.« »Slišim in ubogam,« je odgovoril ta. Prinesel mu je obleke, v vsako pa je bil zavit pripadajoči nakit. Maruf je poklical služabnice in vsaki podaril po eno obleko. Ko so se oblekle, so bile podobne rajskim hurijam, kraljica pa je bila med njimi kakor luna med zvezdami. Nekaj služabnic je o tem povedalo kralju. Prišel je k hčeri in jo videl sredi njenih služabnic, tako čudovito, da je vsakomur jemala dih. Silno se je začudil, nato pa odšel, poklical vezirja in mu povedal: »Vezir, zgodilo se je to in to. Kaj meniš o vsem skupaj?« Vezir je odgovoril: »Kralj našega časa, trgovci ne ravnajo tako. Trgovec leta in leta hrani kos platna in ga ne proda, dokler mu ne prinese dobička. Od kod bi trgovcem tolikšna radodarnost? In od kod bi dobili toliko bogastva in draguljev, kakršnih imajo celo kralji le malo? Kako bi jih trgovci imeli za cele tovore? Za tem mora nekaj tičati. Če boš ravnal po mojem nasvetu, ti razkrijem resnico.« »Poslušal te bom, vezir,« je rekel kralj. Vezir je nadaljeval: »Druži se z njim, bodi ljubezniv in se pogovarjaj z njim, potem pa mu reci: ‘Zet moj, rad bi šel s teboj in vezirjem, brez drugih spremljevalcev, na vrt, da se malo razvedrimo.’ Ko pridemo tja, bomo pripravili vino. Vztrajaj, naj pije, in mu dolivaj. Ko se napije, bo izgubil pamet in razsodnost. Tedaj ga bomo vprašali, kaj je resnica, in razkril nam bo svoje skrivnosti. Vino namreč vse izda. Kako dobro je povedal pesnik:

Ko smo ga pili in je počasi prilezlo do skrivnega kotička v prsih, sem mu rekel: ‘Stoj!’ Bal sem se, da me prevzame njegov sijaj in pivskim tovarišem razkrije skrito skrivnost. Ko nam pove resnico, bomo vedeli, pri čem smo, in z njim ravnali, kakor bomo hoteli. Skrbi me namreč, kaj utegne njegov sedanji položaj prinesti tebi. Morda si bo zaželel prestola, z radodarnostjo in denarjem pridobil vojsko, te odstavil in ti vzel kraljestvo.« Kralj mu je odgovoril: »Prav imaš.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto osemindevetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj, ko mu je vezir razložil svoj načrt, odgovoril: ‘Prav imaš.’ Tako sta tisto noč sklenila, kaj bosta storila. Zjutraj je kralj odšel v sprejemnico in sedel. Predenj so stopili služabniki in konjarji, vsi potrtih obrazov. ‘Kaj vas je zadelo?’ jih je vprašal. Odgovorili so: ‘Kralj našega časa, konjarji so oskrbeli konje in obesili vreče s krmo njim in mulam, ki so prišle s tovorom. Zjutraj pa smo ugotovili, da so mameluki ukradli konje in mule. Preiskali smo hleve, a v njih ni bilo ne konja ne mule. Šli smo v bivališče mamelukov, pa tudi tam ni bilo nikogar. Ne vemo, kako so pobegnili.’ Kralj se je začudil, saj je mislil, da so bili ti pomočniki zares konji, mule in mameluki; ni vedel, da so bili vsi podložniki služabnika čarobnega prstana. Rekel jim je: ‘Prekletniki! Tisoč živali, petsto mamelukov in še drugi služabniki — kako so lahko pobegnili, ne da bi vi kaj opazili?’ Odgovorili so: ‘Ne vemo, kaj se nam je zgodilo, da so mogli pobegniti.’ Dejal je: ‘Pojdite in počakajte, da vaš gospodar pride iz harema, potem pa mu povejte.’ Umaknili so se izpred kralja in sedli, ne vedoč, kaj naj si mislijo. Medtem je iz harema prišel Maruf. Ko jih je videl tako potrte, jih je vprašal: ‘Kaj je novega?’ Povedali so mu, kaj se je zgodilo. Odgovoril je: ‘Kaj pa so vredni, da bi se zaradi njih žalostili? Pojdite vsak po svojem opravku.’ Sedel je in se zasmejal; zaradi tega ni bil ne jezen ne žalosten. Kralj je pogledal vezirja in rekel: ‘Kakšen človek je vendar ta, da mu denar nič ne pomeni? Za tem mora nekaj tičati!’ Nato so se nekaj časa pogovarjali in kralj je dejal: ‘Zet moj, rad bi šel s teboj in vezirjem na vrt, da se razvedrimo. Kaj praviš?’ ‘Prav rad,’ je odgovoril Maruf. Odšli so na vrt, kjer so rasle po dve vrsti vsakega sadeža, potoki so žuboreli, drevesa se dvigala visoko in ptice prepevale. Vstopili so v palačo, ki je iz srca izganjala žalost, in sedli k pogovoru. Vezir je pripovedoval nenavadne zgodbe, nizal smešne domislice in zabavne besede, Maruf pa ga je poslušal. Nato so prinesli kosilo, pogrnili mizo in postavili nanjo posodo z vinom. Ko so pojedli in si umili roke, je vezir napolnil čašo in jo podal kralju. Ta jo je izpil. Vezir je napolnil drugo in rekel Marufu: ‘Vzemi čašo pijače, pred katere veličino se sklanjajo glave modrih!’ ‘Kaj je to, vezir?’ je vprašal Maruf. Vezir je odgovoril: ‘To je sivolasa devica, neomožena starka, ki je še vedno nedotaknjena in ki v srca prinaša radost. O njej je pesnik dejal:

Noge tujcev so jo teptale v krožnem plesu, pa se je maščevala glavam Arabcev. Toči ti jo polna luna temne noči iz rodu nevernikov, katere pogledi so najzanesljivejša vaba v greh. In kako lepo je povedal drugi:

Ona in tisti, ki nosi njeno čašo, ko vstane in jo pokaže pivskim tovarišem, sta kakor jutranje sonce v plesu, ki mu nočna luna posuje obraz z Orionovimi zvezdami. Tako nežna in pretanjena je njena narava, da bi skoraj tekla po udih kakor duša. In kako lepi so pesnikovi verzi:

Vso noč me je objemala polna luna popolne lepote, sonce pa v krogu čaš ni zašlo. Gledal sem ogenj, pred katerim se klanjajo magi, kako se iz vrča priklanja meni. In besede drugega:

Po njihovih sklepih se je razlezla, kakor se zdravje širi po bolnem telesu. Pa še te: Čudim se tistim, ki so jo stiskali: kako so mogli umreti, ko so nam vendar zapustili vodo življenja? Še lepši pa so verzi Abuja Nuvasa:

Nehaj me grajati, saj graja le še podžiga željo, in zdravi me s tistim, kar je povzročilo bolezen. Zlata je, žalost ne prestopi njenega praga; če bi se je dotaknil kamen, bi ga obšla radost. Ko je bila noč najtemnejša, je vstala z vrčem in hišo je napolnil njegov bleščeči sij. Obšla je mladeniče, ki se jim je uklonil čas in jih zadene le tisto, kar sami želijo. Točila jim je roka dekleta, oblečenega v mladeniča; dva jo ljubita, ljubitelj dečkov in razuzdanec. In tistemu, ki se baha s svojo učenostjo, reci: Nekaj si se naučil, marsikaj pa ti je ostalo skrito. Najlepši od vseh pa so verzi Ibn al-Mutaza:

Naj silen dež namoči otok senc in dreves ter samostan Abdun! Kolikokrat so me tam ob prvem svitu, ko vrabec še ni vzletel, prebudili k jutranji čaši glasovi menihov v molitvi, v črnih kutah, ki pred zoro pojo žalostinke. Koliko jih je lepih, z očmi, obrobljenimi s črtalom, ki koketno spuščajo veke nad bleščeče belimi očmi! V plašč noči zavit me je obiskal, iz strahu in previdnosti pospeševal korak. Vstal sem, da bi mu ponižno nastlal lice na pot, in za seboj vlekel robove oblačila. Zasvetil je lunin srp, ki bi naju skoraj izdal, tenak kakor odrezek nohta. In zgodilo se je, kar se je, pa tega ne bom povedal: misli si kaj lepega in ne sprašuj, kaj je bilo. Kako dobro je rekel tudi ta pesnik:

Postal sem najbogatejši med ljudmi, ves vesel in srečen: imam tekoče zlato, ki ga merim s čašo. In kako lepo je povedal drugi: Pri Bogu, alkimije ni najti nikjer drugje kakor v vinu; vse drugo, kar o njej govorijo, je laž. Drobna mera vina, dodana gori žalosti, jo v hipu spremeni v radost. Pa še drugi:

Težke so bile steklenice, ko smo jih prinesli prazne; ko smo jih napolnili s čistim vinom, pa so postale tako lahke, da bi skoraj poletele z vetrom. Tako tudi telesa postanejo lahka, ko jih napolni duh. In še ta:

Čaša in rujno vino imata svete pravice in njunih pravic ne smemo zanemariti. Ko umrem, me pokoplji ob trti, da bodo njene korenine po smrti napajale moje kosti. Ne pokoplji me v puščavi, kajti bojim se, da ga po smrti ne bi več okusil.’ Vezir ga je kar naprej vabil k pitju, mu hvalil vse prijetne lastnosti vina in mu recitiral pesmi ter pripovedoval duhovite zgodbe o njem, dokler si Maruf ni zaželel poljubiti roba čaše in ni hotel ničesar več razen vina. Vezir mu je dolival, on pa je pil, užival in se veselil, dokler ni izgubil razsodnosti in ni več ločil med prav in narobe. Ko je vezir videl, da je pijan prek vseh meja, mu je rekel: ‘Trgovec Maruf, pri Bogu, čudim se, od kod si dobil te dragulje, ki jim ni enakih niti pri kraljih in perzijskih vladarjih. Nikoli še nismo videli trgovca s tolikšnim premoženjem ali tako radodarnega, kakor si ti. Tvoja dejanja so dejanja kraljev, ne trgovcev. Pri Bogu te prosim, povej mi, da bom vedel, kakšna sta tvoja veljava in položaj.’ Tako ga je spretno obdeloval in zavajal, dokler je bil Maruf brez pameti. Ta mu je odgovoril: ‘Nisem trgovec in tudi kraljev sin nisem …’ Nato mu je povedal svojo zgodbo od začetka do konca. Vezir je dejal: ‘Pri Bogu, gospod Maruf, pokaži nam ta prstan, da vidimo, kako je izdelan.’ Maruf ga je v pijanosti snel in rekel: ‘Vzemite in si ga oglejte.’ Vezir ga je vzel, obrnil v roki in vprašal: ‘Če ga podrgnem, bo služabnik prišel?’ ‘Da,’ je odgovoril Maruf. ‘Podrgni ga, pa bo prišel in si ga boš lahko ogledal.’ Vezir je podrgnil prstan in zaslišal glas: ‘Na tvojo zapoved, gospodar! Želi in dobil boš. Naj porušim mesto, zgradim mesto ali ubijem kralja? Karkoli zahtevaš, bom brez ugovora storil.’ Vezir je pokazal na Marufa in rekel služabniku: ‘Odnesi tega ničvredneža in ga vrzi v najbolj zapuščeno in strašno puščavo, kjer ne bo našel ne hrane ne pijače, da bo poginil od lakote in umrl od gorja, ne da bi kdo vedel zanj.’ Služabnik ga je pograbil in poletel z njim med nebom in zemljo. Ko je Maruf to videl, je bil prepričan, da ga čaka poguba. Zajokal je in vprašal: ‘Abu as-Saadat, kam me neseš?’ Ta je odgovoril: ‘V Prazno četrt te nesem, da te vržem tja, ti nespametnež! Kdo ima tak čarobni zaklad, pa ga daje ljudem na ogled? Zaslužiš si, kar te je doletelo. Če se ne bi bal Boga, bi te vrgel z višine tisoč sežnjev in vetrovi bi te raztrgali, še preden bi dosegel zemljo.’ Maruf je utihnil in ga ni več nagovarjal. Služabnik ga je odnesel v Prazno četrt, ga odložil tam in se vrnil, njega pa pustil v divji puščavi.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto devetindevetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je služabnik odnesel Marufa, ga vrgel v Prazno četrt in se vrnil. Tako je bilo z njim. Vezir pa je, ko si je prilastil prstan, vprašal kralja: ‘Kaj praviš zdaj? Ali ti nisem rekel, da je lažnivec in slepar, pa mi nisi verjel?’ Kralj mu je odgovoril: ‘Prav imaš, moj vezir. Bog naj ti da zdravja! Daj mi prstan, da si ga ogledam.’ Vezir se je jezno obrnil, mu pljunil v obraz in rekel: ‘Bedak! Kako naj ti ga dam in ostanem tvoj služabnik, ko pa sem zdaj tvoj gospodar? Sploh pa te ne bom več pustil tukaj.’ Podrgnil je prstan in prikazal se je služabnik. Ukazal mu je: ‘Odnesi tega ničvredneža in ga vrzi tja, kamor si vrgel njegovega sleparskega zeta.’ Služabnik ga je dvignil in poletel z njim. Kralj ga je vprašal: ‘Bitje mojega Gospoda, kaj sem vendar zagrešil?’ Odgovoril je: ‘Ne vem. Moj gospodar mi je tako ukazal in ne morem se upreti tistemu, ki ima prstan tega čarobnega zaklada.’ Letel je, dokler ga ni odložil tam, kjer je bil Maruf, potem pa se vrnil in ga pustil v puščavi. Kralj je zaslišal Marufov jok, šel k njemu in mu povedal, kaj se je zgodilo. Sedela sta in jokala nad svojo nesrečo, saj nista našla ne hrane ne vode.

Tako je bilo z njima. Vezir pa je, ko se je znebil Marufa in kralja, vstal, zapustil vrt, sklical vso vojsko in zasedanje dvora ter jim povedal, kaj je storil z Marufom in kraljem. Razložil jim je tudi zgodbo o prstanu in dejal: ‘Če me ne postavite za svojega sultana, bom služabniku prstana ukazal, naj vas vse odnese in vrže v Prazno četrt, kjer boste umrli od lakote in žeje.’ Odgovorili so mu: ‘Nikar nam ne stori nič hudega. Sprejemamo te za svojega sultana in ne bomo se uprli nobeni tvoji zapovedi.’ Tako so bili prisiljeni priznati njegovo oblast. Razdelil jim je častna oblačila in od Abuja as-Saadata zahteval vse, kar si je zaželel, ta pa mu je vse nemudoma prinesel. Sedel je na prestol in vojska ga je ubogala. Kraljevi hčeri je poslal sporočilo: ‘Pripravi se, nocoj pridem k tebi, kajti hrepenim po tebi.’ Zajokala je od žalosti za očetom in možem, nato pa mu sporočila: ‘Počakaj, da mine predpisana čakalna doba, potem skleni z menoj zakonsko pogodbo in pridi k meni, kakor veleva postava.’ Odgovoril ji je: ‘Ne priznavam nobene čakalne dobe in nobenega odlašanja, ne potrebujem pogodbe in ne ločim dovoljenega od prepovedanega. Nocoj zagotovo pridem k tebi.’ Poslala mu je odgovor: ‘Dobrodošel boš, prav nič nimam proti.’ Toda to je bila njena zvijača. Ko je dobil odgovor, se je razveselil in srce se mu je razvedrilo, saj je bil strastno zaljubljen vanjo. Ukazal je, naj vsem ljudem postrežejo jedi, in rekel: ‘Jejte! To je svatovska pojedina, kajti nocoj bom legel h kraljici.’ Šejk al-islam mu je dejal: ‘Ni ti dovoljeno leči k njej, dokler ne mine njena čakalna doba in z njo ne skleneš zakonske pogodbe.’ Vezir mu je odgovoril: ‘Ne priznavam ne čakanja ne odlašanja, zato mi ne govori toliko!’ Šejk al-islam je utihnil, saj se je bal njegove hudobije. Vojakom je rekel: ‘Ta človek je nevernik; nima ne vere ne verske postave.’ Ko se je zvečerilo, je vezir stopil h kraljevi hčeri. Bila je oblečena v svoje najdragocenejše obleke in okrašena z najlepšim nakitom. Ko ga je zagledala, ga je nasmejana sprejela in rekla: ‘Blagoslovljena noč! Še ljubše bi mi bilo, če bi ubil mojega očeta in moža.’ Odgovoril je: ‘Gotovo ju bom ubil.’ Posadila ga je, se z njim šalila in mu izkazovala naklonjenost. Ko je videl njeno nežnost in nasmeh, je povsem izgubil glavo. Toda s prijaznostjo ga je le zavajala, da bi prišla do prstana in njegovo veselje v hipu obrnila v gorje. Ravnala je po besedah pesnika:

Z zvijačo sem dosegel, česar meči ne dosežejo, in se vrnil s plenom, katerega sadeži so sladki in jih je lahko obrati. Ko je videl njeno nežnost in nasmeh, se je v njem razplamtela strast in zaželel si je objeti jo. Ko pa se ji je približal, se je odmaknila, zajokala in rekla: ‘Gospod moj, mar ne vidiš moža, ki naju gleda? Pri Bogu te prosim, skrij me pred njegovimi očmi! Kako bi se mi lahko približal, ko pa naju gleda?’ Razjezil se je in vprašal: ‘Kje je ta mož?’ Odgovorila je: ‘Tam, v kamnu prstana, moli glavo ven in naju opazuje.’ Pomislil je, da ju gleda služabnik prstana, se zasmejal in rekel: ‘Ne boj se. To je služabnik prstana, podrejen je mojim ukazom.’ Rekla je: ‘Bojim se ifritov. Snemi prstan in ga odloži daleč proč od mene.’ Snel ga je in položil na blazino. Ko se ji je približal, ga je z nogo sunila v prsi, da se je zvrnil na hrbet in izgubil zavest. Poklicala je svoje služabnice, ki so nemudoma prihitele, in jim ukazala: ‘Primite ga!’ Štirideset služabnic ga je zgrabilo, ona pa je hitro vzela prstan z blazine in ga podrgnila. Prikazal se je Abu as-Saadat in rekel: ‘Na tvojo zapoved, gospodarica!’ Ukazala mu je: ‘Odnesi tega nevernika v ječo in mu nadeni težke okove.’ Odnesel ga je, ga zaprl v ječo za tiste, ki jih zadene vladarjev srd, nato pa se vrnil in rekel: ‘Zaprl sem ga.’ Vprašala ga je: ‘Kam si odnesel mojega očeta in moža?’ Odgovoril je: ‘Vrgel sem ju v Prazno četrt.’ Rekla je: ‘Ukazujem ti, da mi ju nemudoma pripelješ.’ ‘Slišim in ubogam,’ je odgovoril ter poletel. Letel je do Prazne četrti in se spustil k njima. Sedela sta, jokala in drug drugemu tožila nad svojim gorjem. Rekel jima je: ‘Ne bojta se, rešitev je prišla.’ Povedal jima je, kaj se je zgodilo z vezirjem, in dodal: ‘Sam sem ga zaprl, ker mi je tako ukazala, nato pa mi je naročila, naj vaju pripeljem nazaj.’ Razveselila sta se novice. Dvignil ju je in poletel z njima; že čez dobro uro ju je pripeljal h kraljevi hčeri. Vstala je, pozdravila očeta in moža, ju posadila ter jima ponudila hrano in slaščice. Preostanek noči sta preživela pri njej. Naslednji dan je očetu nadela dragoceno obleko, prav tako možu, in rekla: ‘Oče, sedi na svoj prestol in spet kraljuj kakor poprej. Mojega moža postavi za vezirja svoje desnice. Povej vojski, kaj se je zgodilo, pripelji vezirja iz ječe, ga usmrti in nato sežgi. Nevernik je in hotel je leči z menoj v grehu, brez poroke. Sam je priznal, da je nevernik in da ne priznava nobene vere. Lepo ravnaj s svojim zetom, ki ga boš postavil za vezirja svoje desnice.’ Odgovoril ji je: ‘Slišim in ubogam, hči moja. Toda daj prstan meni ali svojemu možu.’ Rekla je: ‘Ni primeren ne zate ne zanj. Pri meni bo ostal, saj ga bom nemara bolje varovala kakor vidva. Karkoli bosta potrebovala, povejta meni in jaz bom zahtevala od služabnika prstana. Dokler sem živa in zdrava, se vama ni treba ničesar bati. Po moji smrti pa ravnajta s prstanom, kakor vama drago.’ Oče je odgovoril: ‘To je moder sklep, hči moja.’ Nato je vzel zeta s seboj in se odpravil na dvorno zasedanje. Vojaki so vso noč preživeli v veliki stiski zaradi kraljeve hčere in vezirjevega ravnanja: prišel je k njej brez poroke, da bi z njo grešil, kralju in njegovemu zetu pa je storil hudo krivico. Bali so se, da bo kršena islamska postava, saj jim je postalo jasno, da je nevernik. Zbrali so se na dvoru in očitali šejku al-islamu: ‘Zakaj mu nisi preprečil, da bi šel h kraljici brez poroke in z njo grešil?’ Odgovoril jim je: ‘Ljudje, ta mož je nevernik in zdaj ima prstan. Ne jaz ne vi ne moremo nič proti njemu. Vzvišeni Bog ga bo poplačal za njegova dejanja. Vi pa molčite, da vas ne pobije.’ Medtem ko so se vojaki na dvoru pogovarjali o tem, je mednje stopil kralj s svojim zetom Marufom.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila tisoča noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so vojaki v silnem ogorčenju sedeli na dvoru in govorili o vezirju ter o tem, kaj je storil kralju, njegovemu zetu in hčeri. Tedaj je mednje stopil kralj s svojim zetom Marufom. Ko so ga zagledali, so se razveselili njegove vrnitve, vstali in pred njim poljubili tla. Sedel je na prestol in jim povedal vso zgodbo, da jim je odleglo. Ukazal je okrasiti mesto in pripeljati vezirja iz ječe. Ko so ga peljali mimo vojakov, so ga preklinjali, zmerjali in mu očitali njegova dejanja, dokler ni prišel pred kralja. Ta je ukazal, naj ga usmrtijo na najstrašnejši način. Ubili so ga in nato sežgali, tako da je v najhujšem stanju odšel v pekel Sakar. Prav zanj so bile pesnikove besede:

Naj se Usmiljeni ne usmili zemlje, ki pokriva njegove kosti, in naj bosta Munkar in Nakir vedno pri njem! Nato je kralj postavil Marufa za vezirja svoje desnice. Dnevi so jim tekli prijetno in njihovo veselje ni poznalo sence. Tako so živeli pet let. V šestem letu je kralj umrl in njegova hči je namesto očeta postavila za sultana Marufa, prstana pa mu ni izročila. V tem času je z njim spočela in rodila dečka izredne lepote, prelestnega in popolnega. Ostal je v varstvu pestunj, dokler ni dopolnil pet let. Tedaj je njegova mati smrtno zbolela. Poklicala je Marufa in mu rekla: ‘Bolna sem.’ Odgovoril ji je: ‘Bog naj ti povrne zdravje, ljubezen mojega srca.’ Rekla je: ‘Morda bom umrla. Ni mi treba naročati, da skrbi za svojega otroka, prosim pa te, da skrbno varuješ prstan, saj se bojim zate in za tega dečka.’ Odgovoril je: ‘Kogar varuje Bog, se mu ni treba ničesar bati.’ Snela je prstan in mu ga dala. Naslednji dan je odšla v usmiljenje vzvišenega Boga. Maruf je ostal kralj in opravljal vladarske dolžnosti. Nekega dne je zamahnil z robcem in vojska se je razšla na svoja mesta. Sam je stopil v sprejemno dvorano in sedel v njej, dokler ni minil dan in se ni spustila temna noč. Kakor navadno so prišli k njemu odličniki, njegovi družabniki, in ga do polnoči zabavali ter kratkočasili. Potem so ga prosili za dovoljenje, da odidejo. Dovolil jim je in odšli so domov. Nato je prišla služabnica, zadolžena za njegovo ležišče. Postlala mu je, mu slekla obleko in nadela nočno opravo. Legel je, ona pa mu je masirala stopala, dokler ni zaspal. Tedaj je odšla v svojo spalnico in legla.

Tako je bilo z njo. Kralj Maruf pa je spal, dokler ni začutil, da je nekdo poleg njega v postelji. Prestrašen se je prebudil in vzkliknil: ‘K Bogu se zatekam pred prekletim satanom!’ Odprl je oči in ob sebi zagledal grdo žensko. Vprašal jo je: ‘Kdo si?’ Odgovorila je: ‘Ne boj se, jaz sem tvoja žena Fatima Nadloga.’ Pogledal ji je v obraz in jo prepoznal po iznakaženih potezah in dolgih podočnikih. Vprašal jo je: ‘Kako si prišla sem? Kdo te je pripeljal v te kraje?’ Rekla je: ‘V kateri deželi pa si zdaj?’ Odgovoril je: ‘V mestu Hitan al-Hatan. Kdaj si zapustila Egipt?’ ‘Pravkar,’ je rekla. ‘Kako je to mogoče?’ jo je vprašal. Odgovorila je: ‘Vedi, da me je takrat, ko sem se sprla s teboj, satan zapeljal, da sem ti hotela škodovati in sem te ovadila oblastem. Iskali so te, a te niso našli; sodniki so povpraševali po tebi, a te ni nihče videl. Po dveh dneh sem se začela kesati in spoznala, da sem bila sama kriva, toda kesanje mi ni več pomagalo. Cele dneve sem sedela in jokala, ker te ni bilo. Kar sem imela, je kopnelo in morala sem prosjačiti, da sem se preživljala. Prosila sem vsakogar, uglednega in zaničevanega. Odkar si me zapustil, jem kruh ponižujočega beračenja in živim v najhujši bedi. Vsako noč jočem za teboj in zaradi sramote in ponižanja, nesreče in izgub, ki sem jih prestala po tvojem odhodu.’ Pripovedovala mu je, kaj se ji je zgodilo, on pa jo je osuplo gledal. Nazadnje je rekla: ‘Včeraj sem ves dan hodila naokoli in prosila, pa mi ni nihče ničesar dal. Kogar sem prosila za kos kruha, me je ozmerjal in mi ni dal nič. Ko je prišla noč, sem legla brez večerje. Lakota me je pekla in gorje, ki sem ga prestajala, me je strlo. Sedela sem in jokala, ko se je pred menoj prikazal nekdo in me vprašal: “Ženska, zakaj jočeš?” Odgovorila sem: “Imela sem moža, ki me je preživljal in skrbel za moje potrebe. Izgubila sem ga in ne vem, kam je šel. Odkar ga ni, me tepe beda.” Vprašal je: “Kako je ime tvojemu možu?” Rekla sem: “Maruf.” Dejal je: “Poznam ga. Vedi, da je tvoj mož zdaj sultan nekega mesta. Če želiš, te lahko odpeljem k njemu.” Odgovorila sem: “Na tvojo čast se zanašam, odpelji me k njemu.” Dvignil me je in poletel z menoj med nebom in zemljo, dokler me ni pripeljal v to palačo. Rekel je: “Vstopi v to sobo in videla boš moža, ki spi na postelji.” Vstopila sem in te našla v vsem tem veličastju. Nikoli nisem pričakovala, da me boš zapustil, saj sem vendar tvoja življenjska družica. Hvala Bogu, da naju je spet združil.’ Maruf ji je odgovoril: ‘Sem jaz zapustil tebe ali si ti zapustila mene, ko si me vlačila od sodnika do sodnika, nazadnje pa me ovadila še pri Visoki porti, da si mi iz citadele nakopala Abu Tabaka in sem moral proti svoji volji pobegniti?’ Povedal ji je vse, kar se mu je zgodilo, dokler ni postal sultan in se poročil s kraljevo hčerjo. Povedal ji je tudi, da je ta umrla in mu zapustila sina, ki je zdaj star sedem let. Fatima je rekla: ‘Kar se je zgodilo, je določil vzvišeni Bog. Pokesala sem se in na tvojo čast te prosim, ne zapusti me. Dovoli mi, da iz tvoje miloščine pri tebi jem kruh.’ Tako ponižno ga je prosila, da se mu je srce omehčalo. Rekel ji je: ‘Odpovej se hudobiji in ostani pri meni. Imela boš vse, kar te razveseljuje. Če pa storiš kaj zlega, te ubijem in se ne bom nikogar bal. Ne misli, da me boš spet ovadila Visoki porti in mi iz citadele nakopala Abu Tabaka. Zdaj sem sultan; ljudje se bojijo mene, jaz pa se bojim le vzvišenega Boga. Imam prstan, s katerim prikličem služabnika. Kadar ga podrgnem, se prikaže služabnik prstana, ki mu je ime Abu as-Saadat, in mi prinese vse, kar zahtevam. Če se hočeš vrniti v svojo deželo, ti dam dovolj, da boš preskrbljena do konca življenja, in te hitro pošljem domov. Če pa želiš ostati pri meni, ti namenim palačo, jo opremim z najžlahtnejšo svilo, ti dam dvajset služabnic, ki ti bodo stregle, ter poskrbim za najboljše jedi in najdragocenejše obleke. Postala boš kraljica in živela v velikem razkošju, dokler ne umreš ti ali jaz. Kaj praviš?’ Odgovorila je: ‘Hočem ostati pri tebi.’ Poljubila mu je roko in se odrekla hudobiji. Namenil ji je palačo samo zanjo, ji podaril služabnice in evnuhe in postala je kraljica. Deček je hodil k njej in k očetu, ona pa ga je sovražila, ker ni bil njen sin. Ko je opazil jezo in sovraštvo v njenih očeh, se je začel izogibati je in jo zasovražil. Maruf se je medtem predajal ljubezni lepih suženj in ni mislil na svojo ženo Fatimo Nadlogo, saj je postala sivolasa starka iznakaženega obraza in odurnega videza, grša od lisaste kače. Povrhu mu je prizadejala toliko hudega, da več ne bi mogla. Pregovor pravi: ‘Krivica izruje korenino naklonjenosti in v zemljo srca zaseje sovraštvo.’ Kako dobro je povedal pesnik:

Skrbno varuj srca pred bolečino, saj se po odtujitvi težko vrnejo. Ko se ljubezen med srci razdre, so kakor steklo: razbitega ni mogoče zaceliti. Maruf ji ni dal zavetja zaradi kakšne njene dobre lastnosti, temveč ji je izkazal dobroto, da bi si pridobil naklonjenost vzvišenega Boga.

Tedaj je Dunjazad rekla svoji sestri Šeherezadi: »Kako sladke so te besede, ki še močneje osvajajo srca kakor očarljivi pogledi! Kako lepe so te nenavadne pripovedi in čudovite zgodbe!« Šeherezada je odgovorila: »Kaj pa je to v primerjavi s tistim, kar vam bom povedala prihodnjo noč, če bom živa in mi bo kralj prizanesel!« Ko je prišlo jutro in se razlilo v svoji svetlobi, je bil kralj vedrega srca in je pričakoval nadaljevanje zgodbe. Rekel si je: »Pri Bogu, ne bom je ubil, dokler ne slišim konca njene pripovedi.« Nato je odšel v sodno dvorano in vezir se je kakor navadno prikazal z mrtvaškim prtom pod pazduho. Kralj je ves dan razsojal med ljudmi, potem pa odšel v harem in kakor vselej stopil k svoji ženi Šeherezadi, vezirjevi hčeri. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prekinila pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila tisoč in prva noč,

je kralj odšel v harem in stopil k svoji ženi Šeherezadi, vezirjevi hčeri. Njena sestra Dunjazad ji je rekla: »Dokončaj nam zgodbo o Marufu.« Odgovorila je: »Z veseljem in spoštovanjem, če mi kralj dovoli govoriti.« Kralj ji je dejal: »Dovoljujem ti, saj težko čakam, da slišim nadaljevanje.« Rekla je: »Izvedela sem, o kralj, da se Maruf ni več menil za svojo ženo kot zakonsko družico, temveč jo je hranil le zavoljo vzvišenega Boga. Ko je videla, da se ji ne približa in se posveča drugim, ga je zasovražila in ljubosumje jo je prevzelo. Iblis ji je prišepnil, naj mu vzame prstan, ga ubije in sama zavlada namesto njega. Tako je neke noči zapustila svojo palačo in se odpravila proti palači svojega moža, kralja Marufa. Po zapisani usodi in določenem sklepu je Maruf tedaj ležal z eno svojih priležnic, čudovito lepotico skladne in vitke postave. Ker je bil zelo pobožen, si je pred ljubljenjem snel prstan iz spoštovanja do svetih imen, vrezanih vanj, in ga je nosil le, kadar je bil obredno čist. Njegova žena Fatima Nadloga je zapustila svoje bivališče šele potem, ko je izvedela, da si pred ljubljenjem sname prstan in ga položi na blazino, kjer ostane, dokler se ne očisti. Navada mu je bila, da je po ljubljenju priležnici ukazal oditi, ker se je bal za prstan. Ko je šel v kopel, je zaklenil vrata palače, dokler se ni vrnil, vzel prstana in si ga nadel. Šele potem je smel vsakdo brez zadržkov vstopiti. Fatima je vse to vedela, zato se je ponoči odpravila k njemu, da bi vstopila, ko bo trdno spal, in ukradla prstan, ne da bi jo videl. Ko je zapustila palačo, je kraljevi sin ravno odšel na stranišče brez luči. Sedel je v temi in pustil vrata odprta. Zagledal jo je, kako naglo hodi proti očetovi palači, in si rekel: ‘Le zakaj je ta čarovnica sredi noči zapustila svojo palačo in gre proti očetovi? Za tem mora nekaj tičati.’ Šel je za njo in ji sledil, ne da bi ga videla. Imel je kratek meč iz izvrstnega jekla in nikoli ni stopil v očetovo dvorano, ne da bi si ga pripasal, saj je bil silno ponosen nanj. Kadar ga je oče videl, se je zasmejal in rekel: ‘Kar Bog hoče! Krasen meč imaš, sin moj, le da z njim še nisi šel v boj in še nisi odsekal glave.’ Deček mu je odgovarjal: ‘Gotovo bom z njim presekal vrat, ki si to zasluži.’ Oče pa se je njegovim besedam smejal.

Ko je šel za očetovo ženo, je izvlekel meč iz nožnice in ji sledil, dokler ni vstopila v očetovo palačo. Ustavil se je pri vratih in jo opazoval. Videl je, kako išče in govori: ‘Kam je dal prstan?’ Razumel je, da išče prstan, in potrpežljivo čakal, dokler ga ni našla. ‘Tukaj je!’ je rekla, ga pobrala in hotela oditi. Deček se je skril za vrata. Ko je stopila ven, si je ogledala prstan, ga obrnila v roki in ga hotela podrgniti. Tedaj je dvignil meč in jo udaril po vratu. Enkrat samkrat je zakričala in se zgrudila mrtva. Maruf se je prebudil in zagledal ženo, ki je ležala v mlaki krvi, ob njej pa sina z golim mečem v roki. Vprašal ga je: ‘Kaj je to, sin moj?’ Odgovoril je: ‘Oče, kolikokrat si mi rekel: “Krasen meč imaš, le da z njim še nisi šel v boj in še nisi odsekal glave,” jaz pa sem ti odgovarjal: “Gotovo bom z njim presekal vrat, ki si to zasluži.” Zdaj sem z njim zate presekal vrat, ki si je to zaslužil.’ Povedal mu je, kaj je storila. Nato je poiskal prstan, a ga ni našel. Pregledoval je njeno telo, dokler ni videl, da ga stiska v dlani, in ji ga vzel iz roke. Maruf je sinu dejal: ‘Brez vsakega dvoma si moj sin. Bog naj ti nakloni mir na tem in onem svetu, kakor si ti mene rešil te hudobnice. S svojim početjem si je pripravila le lastno pogubo. Kako dobro je povedal pesnik:

Če človeku Božja pomoč stoji ob strani, v vsaki stvari doseže, kar želi; če pa mladeniču Bog ne pomaga, mu najprej škoduje prav njegov lastni trud. Nato je kralj Maruf zaklical nekaj svojih privržencev in ti so brž prihiteli. Povedal jim je, kaj je storila njegova žena Fatima al Ara, ter jim ukazal, naj jo odnesejo in do jutra položijo v kak prostor. Storili so, kakor jim je naročil. Potem je zanjo zadolžil skupino služabnikov, ki so jo umili, zavili v mrtvaški prt, opravili pogrebni obred in jo pokopali. Iz Egipta je prišla le zato, da bi legla v tukajšnjo zemljo. Naj Bog poplača tistega, ki je dejal:

Prehodili smo korake, ki so nam bili zapisani; in komur so koraki zapisani, jih mora prehoditi. Komur je usojeno umreti v neki deželi, ne umre v nobeni drugi. In kako lepo je povedal pesnik:

Ko se napotim v kako deželo, iščoč dobro, ne vem, kaj me tam čaka: dobro, ki ga iščem, ali zlo, ki išče mene. Nato je kralj Maruf poslal po kmeta, pri katerem je bil gost, ko je bežal. Ko je ta prišel, ga je imenoval za vezirja na svoji desnici in za svojega svetovalca. Potem je izvedel, da ima hčer izjemne lepote, plemenitega značaja, odličnega rodu in ugledne družine, in se je z njo oženil. Čez nekaj časa je oženil še svojega sina. Dolgo so živeli v največjem blagostanju, dnevi so jim minevali spokojno in radosti so jim sladile življenje, dokler jih ni obiskala smrt, ki ruši naslade, ločuje družbe, pustoši obljudene domove ter sinove in hčere spreminja v sirote. Slavljen bodi Živi, ki nikoli ne umre in v čigar rokah so ključi zemeljskega in nebeškega kraljestva.