Prevod

Drugi bogovi in možje, bojevniki na vozovih, so spali vso noč, Zevsa pa ni objel sladki spanec; v srcu je premišljeval, kako bi Ahilu izkazal čast in ob ahajskih ladjah pogubil mnogo mož.

Ta sklep se mu je v duši zdel najboljši: nad Atrejevega sina Agamemnona poslati pogubni Sen. Poklical ga je in mu spregovoril s krilatimi besedami: »Pojdi, pogubni Sen, k hitrim ahajskim ladjam! Stopi v šotor Atrejevega sina Agamemnona in mu vse natančno povej, kakor ti naročam. Veli mu, naj dolgolasim Ahajcem ukaže, da se oborožijo vsi do zadnjega: zdaj bi lahko zavzel mesto širokih ulic, trojansko mesto. Nesmrtniki, ki prebivajo v olimpijskih dvorih, namreč nič več ne mislijo različno; vse je uklonila Hera s svojimi prošnjami in Trojance zdaj čaka gorje.«

Tako je rekel, in Sen je odšel, ko je slišal naročilo. Brž je prispel k hitrim ahajskim ladjam in stopil k Atrejevemu sinu Agamemnonu. Našel ga je, kako spi v šotoru, ves ovit v božanski spanec.

Postavil se mu je nad glavo, podoben Nelejevemu sinu Nestorju, ki ga je Agamemnon med starci najbolj spoštoval. V njegovi podobi mu je božanski Sen spregovoril: »Spiš, sin bojevitega Atreja, krotitelja konj? Mož, ki vodi posvete, ne sme prespati vse noči, ko mu je zaupano ljudstvo in ga tare toliko skrbi. Zdaj pa me brž poslušaj: Zevsov glasnik sem, njega, ki ga, čeprav je daleč, zelo skrbi zate in se te usmili.

Veli ti, naj dolgolasim Ahajcem ukažeš, da se oborožijo vsi do zadnjega: zdaj bi lahko zavzel mesto širokih ulic, trojansko mesto. Nesmrtniki, ki prebivajo v olimpijskih dvorih, namreč nič več ne mislijo različno; vse je uklonila Hera s svojimi prošnjami in Trojance zdaj čaka gorje od Zevsa. Ti pa si to vtisni v srce; naj te ne premaga pozaba, ko te sladki spanec izpusti iz svojega objema.«

Ko je tako spregovoril, je odšel, njega pa pustil tam, da je v srcu premišljeval o rečeh, ki se ne bodo uresničile. Mislil je namreč, da bo še tistega dne zavzel Priamovo mesto, nespametnež, ki ni vedel, kakšna dejanja snuje Zevs: še več bolečin in vzdihovanja je namreč nameraval naložiti Trojancem in Danajcem v srditih bojih.

Zbudil se je iz spanja, božanski glas pa mu je še odmeval v ušesih. Vzravnal se je, sedel in si oblekel mehak hiton, lep in nov, nato pa se ogrnil v velik plašč. Na gladka stopala si je privezal lepe sandale, čez ramena si je obesil meč s srebrnimi žebljički in vzel očetovsko žezlo, ki nikoli ne propade. Z njim je odšel med ladje Ahajcev v bronastih oklepih. Boginja Zarja se je že vzpenjala na visoki Olimp, da bi Zevsu in drugim nesmrtnikom oznanila luč dneva. On pa je glasnikom z jasnimi glasovi ukazal, naj dolgolasce Ahajce skličejo na zbor. Glasniki so klicali in možje so se naglo zbirali. Najprej je sklical svet velikodušnih starešin ob ladji Nestorja, kralja, rojenega v Pilosu. Ko jih je zbral, je prednje položil preudaren načrt: »Poslušajte, prijatelji! Božanski Sen je prišel k meni med spanjem v nesmrtni noči; najbolj je bil podoben plemenitemu Nestorju, po obrazu, postavi in rasti mu je bil skoraj povsem enak. Postavil se mi je nad glavo in mi takole spregovoril: ‘Spiš, sin bojevitega Atreja, krotitelja konj? Mož, ki vodi posvete, ne sme prespati vse noči, ko mu je zaupano ljudstvo in ga tare toliko skrbi. Zdaj pa me brž poslušaj: Zevsov glasnik sem, njega, ki ga, čeprav je daleč, zelo skrbi zate in se te usmili. Veli ti, naj dolgolasim Ahajcem ukažeš, da se oborožijo vsi do zadnjega: zdaj bi lahko zavzel mesto širokih ulic, trojansko mesto. Nesmrtniki, ki prebivajo v olimpijskih dvorih, namreč nič več ne mislijo različno; vse je uklonila Hera s svojimi prošnjami in Trojance zdaj čaka gorje od Zevsa. Ti pa si to vtisni v srce.’ Tako je rekel, nato odletel, mene pa je sladki spanec izpustil iz objema.

Dajte, poglejmo, kako bi ahajske sinove pripravili na boj. Najprej jih bom, kakor je prav, preizkusil z besedami in jim velel, naj z ladjami z mnogimi veslaškimi klopmi zbežijo. Vi pa jih z besedami zadržujte, vsak na svojem koncu.«

Ko je tako spregovoril, je sedel, med njimi pa je vstal Nestor, vladar peščenega Pilosa, in jim z dobrohotnim srcem takole spregovoril: »Prijatelji, voditelji in vladarji Argejcev! Če bi nam o teh sanjah pripovedoval kateri drug Ahajec, bi jih imeli za laž in bi jih prej zavrnili. Zdaj pa jih je videl mož, ki se ponaša, da je daleč najboljši med Ahajci. Dajte, poglejmo, kako bi ahajske sinove pripravili na boj.«

Tako je rekel in prvi odšel s posveta. Za njim so vstali in ubogali pastirja ljudstva kralji z žezli v rokah, za njimi pa so se usule množice. Kakor se valijo gosti roji čebel, ki iz skalne votline vedno znova prihajajo, in v grozdih letajo nad pomladnim cvetjem, ene v gručah sem, druge tja, tako so njihove številne trume od ladij in šotorov pred prostrano obalo korakale v četah na zbor. Med njimi je plamtela Govorica, Zevsova glasnica, ki jih je spodbujala, naj gredo; in zbirali so se.

Zbor je valoval, zemlja pa je ječala pod množico, ki je sedala, in vse je bučalo. Devet glasnikov jih je z vzkliki skušalo zadržati, da bi vendar nehali kričati in prisluhnili kraljem, ki jih varuje Zevs.

S težavo je ljudstvo posedlo in se umirilo na svojih mestih; hrum je potihnil. Tedaj je mogočni Agamemnon vstal z žezlom, ki ga je izdelal Hefajst.

Hefajst ga je dal vladarju Zevsu, Kronosovemu sinu, Zevs pa ga je izročil glasniku, Argosovemu ubijalcu. Vladar Hermes ga je dal Pelopsu, ki je priganjal konje, Pelops pa ga je nato dal Atreju, pastirju ljudstva. Atrej ga je ob smrti zapustil Tiestu, bogatemu z drobnico, Tiest pa ga je prepustil Agamemnonu, da ga nosi in vlada številnim otokom ter vsemu Argosu.

Nanj se je oprl in spregovoril Argejcem: »Prijatelji, junaški Danajci, Aresovi služabniki! Zevs, Kronosov sin, me je vklenil v hudo slepoto, neusmiljeni bog, ki mi je prej obljubil in prikimal, da se bom vrnil, ko razrušim dobro utrjeni Ilion. Zdaj pa je skoval zlobno prevaro in mi veleva, naj se osramočen vrnem v Argos, potem ko sem pogubil toliko ljudi.

Tako je očitno po volji silnemu Zevsu, ki je že mnogim mestom podrl vrhove in jih bo še podiral: njegova moč je namreč največja.

Sramotno bo, ko bodo tudi prihodnji rodovi slišali, da je tako velika in tako mogočna ahajska vojska zaman bojevala vojno brez uspeha in se bojevala z manj številnimi možmi, konca pa še vedno ni videti. Če bi namreč hoteli Ahajci in Trojanci, potem ko bi z žrtvami sklenili trdno prisego, prešteti oboje, in bi zbrali vse Trojance, ki imajo tukaj svoj dom, mi Ahajci pa bi se razvrstili v desetine in bi si vsaka izbrala po enega Trojanca za točaja vina, bi mnogim desetinam zmanjkalo točaja.

Toliko več, pravim, je ahajskih sinov kakor Trojancev, ki prebivajo v mestu. A imajo zaveznike, bojevnike s sulicami iz mnogih mest, ki me hudo ovirajo in mi kljub moji želji ne pustijo razrušiti gosto naseljenega Iliona.

Že devet let velikega Zevsa je preteklo; les ladij je že strohnel in vrvi so se razrahljale. Naše žene in drobni otroci pa gotovo sedijo doma v dvorih in nas pričakujejo; nam pa delo, zaradi katerega smo prišli sem, še vedno ostaja nedokončano.

Dajte torej, vsi poslušajmo, kar vam bom rekel: z ladjami zbežimo v ljubo domovino, saj Troje širokih ulic ne bomo več zavzeli.«

Tako je rekel in razburkal srca v prsih vseh v množici, ki niso slišali posveta. Zbor je vzvaloval kakor veliki morski valovi na Ikarijskem morju, ki jih Evros in Notos vzdigneta, ko planeta iz oblakov očeta Zevsa.

Kakor Zefir z močnim sunkom razburka gosto žitno polje in upogne njegovo klasje, tako je vzvaloval ves zbor. S krikom so planili k ladjam in pod njihovimi nogami se je prah dvigal v zrak. Drug drugega so spodbujali, naj primejo ladje in jih potegnejo v božansko morje; čistili so drče, do neba pa je segal krik mož, ki so hrepeneli po domu. Izpod ladij so umikali podpore.

Tedaj bi se Argejci vrnili domov proti usodi, če ne bi Hera spregovorila Ateni: »Gorje, neutrudna hči Zevsa, nosilca egide! Bodo mar tako domov, v ljubo domačo deželo, Argejci zbežali čez široki hrbet morja in pustili Priamu in Trojancem v ponos argejsko Heleno, zaradi katere je toliko Ahajcev poginilo v Troji, daleč od ljube domovine? Pojdi zdaj med ljudstvo Ahajcev v bronastih oklepih; s prijaznimi besedami zadrži vsakega moža in jim ne dovoli vleči ukrivljenih ladij v morje.«

Tako je rekla in svetlooka boginja Atena jo je ubogala. Pognala se je z olimpijskih vrhov in brž prispela k hitrim ahajskim ladjam. Tam je našla Odiseja, po preudarnosti enakega Zevsu, kako stoji. Ni se dotaknil črne ladje z lepimi klopmi, ker mu je žalost prevzela srce in dušo. Svetlooka Atena je stopila k njemu in rekla: »Plemeniti Laertov sin, iznajdljivi Odisej! Boste mar tako domov, v ljubo domačo deželo, zbežali, ko se nagnetete na ladje z mnogimi veslaškimi klopmi, in pustili Priamu in Trojancem v ponos argejsko Heleno, zaradi katere je toliko Ahajcev poginilo v Troji, daleč od ljube domovine?

Pojdi zdaj med ahajsko ljudstvo in ne odlašaj več; s prijaznimi besedami zadrži vsakega moža in jim ne dovoli vleči ukrivljenih ladij v morje.«

Tako je rekla in on je prepoznal glas boginje. Stekel je in odvrgel plašč; pobral ga je itaški glasnik Evribat, ki ga je spremljal. Sam pa je stopil pred Atrejevega sina Agamemnona in od njega prejel očetovsko žezlo, ki nikoli ne propade. Z njim je odšel med ladje Ahajcev v bronastih oklepih.

Kadar je naletel na kralja ali uglednega moža, je stopil k njemu in ga zadržal s prijaznimi besedami: »Prijatelj, ne spodobi se, da se treseš kakor strahopetec. Sedi sam in tudi drugim možem veli, naj sedejo. Saj še ne veš jasno, kakšen je Atrejevičev namen. Zdaj jih preizkuša, kmalu pa bo kaznoval ahajske sinove.

Mar nismo na posvetu vsi slišali, kaj je povedal? Glej, da ne bo v jezi storil hudega ahajskim sinovom. Silovit je srd kraljev, ki jih varuje Zevs; njihova čast prihaja od Zevsa in modri Zevs jih ljubi.«

Kadar pa je zagledal navadnega moža in ga zalotil pri kričanju, ga je udaril z žezlom ter ga oštel: »Nesrečnik, mirno sedi in poslušaj besede drugih, ki so boljši od tebe! Ti si nebojevit in brez moči, nič ne veljaš ne v boju ne na posvetu. Saj ne bomo vsi Ahajci tukaj kraljevali! Ni dobro, če jih vlada mnogo: eden naj bo poveljnik, eden kralj, ki mu je sin zvijačnega Kronosa dal žezlo in pravico soditi, da bi vodil ljudstvo.«

Tako je oblastno hodil skozi vojsko; možje pa so na zbor spet hiteli od ladij in šotorov s hrumom, kakor kadar val bučečega morja udarja ob prostrano obalo in morje bobni.

Drugi so sedli in se umirili na svojih mestih; le Tersit, brez mere v besedah, je še vreščal. V glavi je imel mnogo nespodobnih besed, s katerimi se je brezglavo in nesramno prepiral s kralji, govoril vse, kar se mu je zdelo, da bo Argejcem smešno. Bil je najgrši mož, kar jih je prišlo pred Ilion: krivonog, na eno nogo šepav; rameni sta bili sključeni in upognjeni nad prsi, zgoraj pa je imel koničasto glavo, na kateri je raslo le redko puhasto lasje.

Najbolj sta ga sovražila Ahil in Odisej, saj ju je vedno zmerjal. Tokrat pa je plemenitemu Agamemnonu z ostrim vreščanjem izrekal žaljivke. Ahajci so bili nanj silno jezni in v srcu ogorčeni.

On pa je na ves glas kričal in zmerjal Agamemnona: »Atrejev sin, nad čim se spet pritožuješ, česa ti še manjka? Tvoji šotori so polni brona in veliko žensk imaš v njih, izbranih žensk, ki ti jih mi Ahajci prvemu dajemo, kadar zavzamemo kakšno mesto.

Ali ti manjka še zlata, ki bi ga kdo izmed Trojancev, krotiteljev konj, prinesel iz Iliona v odkupnino za sina, ki bi ga jaz ali kateri drug Ahajec zvezanega privedel? Ali pa mlade ženske, da bi se z njo združil v ljubezni in jo zase držal ločeno od drugih? Prav nič se ne spodobi, da kot voditelj pehaš ahajske sinove v nesrečo.

O mehkužneži, sramotne reve, Ahajke, ne več Ahajci! Vrnimo se vsaj z ladjami domov, njega pa pustimo tukaj v Troji, naj prebavlja svoje častne darove in spozna, ali mu tudi mi kaj pomagamo ali ne. Saj je zdaj celo Ahila, moža, veliko boljšega od sebe, osramotil: vzel mu je častni dar in ga ima pri sebi.

A Ahil očitno nima jeze v srcu, temveč je popustljiv; sicer bi bila to, Atrejev sin, tvoja zadnja žalitev!« Tako je Tersit zmerjal Agamemnona, pastirja ljudstva. K njemu pa je brž stopil plemeniti Odisej, ga mrko pogledal in ga ostro oštel: »Tersit, nepremišljeni blebetač, pa čeprav si glasen govornik, nehaj in si ne drzni sam prepirati se s kralji! Pravim ti, da ni slabšega smrtnika od tebe med vsemi, ki so z Atrejevima sinovoma prišli pred Ilion.

Zato nikar ne jemlji kraljev v usta, ne meči jim v obraz žaljivk in ne preži na vrnitev domov. Saj še niti ne vemo jasno, kako se bodo te reči končale, ali se bomo ahajski sinovi vrnili srečno ali nesrečno.

Ti pa zdaj sediš in zmerjaš Atrejevega sina Agamemnona, pastirja ljudstva, ker mu toliko darov dajejo junaški Danajci; s posmehom govoriš. Nekaj ti povem, in to se bo tudi izpolnilo: če te še kdaj zalotim pri takšni norosti kakor zdaj, naj Odiseju glava ne ostane več na ramenih in naj se nikoli več ne imenujem Telemahov oče, če te ne zgrabim in ti ne slečem tvojih oblačil, plašča in hitona, ki ti pokrivata sram, ter te jokajočega ne poženem k hitrim ladjam, z zbora pretepenega z grdimi udarci!«

Tako je rekel in ga z žezlom udaril po hrbtu in ramenih. Tersit se je zvil in debela solza mu je spolzela iz oči. Na hrbtu mu je nabreknila krvava podplutba pod zlatim žezlom. Prestrašen je sedel, od bolečine nemočno pogledal in si obrisal solzo.

Drugi pa so se mu kljub svoji žalosti od srca zasmejali. Marsikdo je pogledal soseda in rekel: »O, Odisej je res že nešteto dobrega storil, ko je vodil modre posvete in pripravljal boj, zdaj pa je med Argejci storil daleč najboljše delo: tega žaljivega blebetača je utišal na zboru.

Njegovo predrzno srce ga gotovo ne bo več gnalo, da bi kralje zmerjal z žaljivimi besedami.« Tako je govorila množica. Odisej, rušilec mest, pa je vstal z žezlom v roki; ob njem je svetlooka Atena v podobi glasnika velevala ljudstvu molčati, da bi ahajski sinovi, tako prvi kakor zadnji, slišali njegove besede in razumeli njegov nasvet. Z dobrohotnim srcem jim je takole spregovoril: »Atrejev sin, vladar, zdaj te Ahajci hočejo napraviti za najbolj osramočenega med vsemi smrtniki. Ne izpolnjujejo ti obljube, ki so jo dali, ko so prihajali sem iz Argosa, kjer se pasejo konji: da se bodo vrnili šele, ko razrušijo dobro utrjeni Ilion.

Kakor majhni otroci ali ovdovele žene drug drugemu tožijo, da bi radi šli domov. Res je bridko, če se vrneš, ker si izgubil voljo. Saj tudi človek, ki le en mesec ostane ločen od žene, ob ladji z mnogimi klopmi obupuje, če ga zimski viharji in razburkano morje zadržujejo. Nam pa se že deveto leto obrača, odkar vztrajamo tukaj. Zato Ahajcem ne zamerim, da ob ukrivljenih ladjah obupujejo; toda vendar je sramotno tako dolgo čakati in se praznih rok vrniti.

Vzdržite, prijatelji, in še malo ostanite, da spoznamo, ali Kalhant prerokuje po resnici ali ne. To namreč dobro pomnimo v srcu in vsi ste priče, kolikor vas niso že odnesle pogubne sile smrti. Kakor da bi bilo včeraj ali predvčerajšnjim, ko so se v Avlidi ahajske ladje zbrale, da bi Priamu in Trojancem prinesle gorje, smo okoli studenca na svetih oltarjih nesmrtnikom darovali popolne hekatombe pod lepo platano, izpod katere je tekla bistra voda. Tam se je pokazalo veliko znamenje: strašna kača, rdeče lisasta po hrbtu, ki jo je sam Olimpijec poslal na svetlo, je švignila izpod oltarja in planila proti platani.

Tam so bili vrabčji mladiči, drobni otroci, na najvišji veji, skriti pod listjem, osem jih je bilo, deveta pa mati, ki jih je rodila. Kača jih je požirala, medtem ko so žalostno čivkali; mati je letala okoli in objokovala svoje ljube mladiče. Kača pa se je zasukala in jo med žalostnim letom zgrabila za perut.

Ko je požrla vrabčje mladiče in še mater, jo je bog, ki jo je poslal, spremenil v očitno znamenje: sin zvijačnega Kronosa jo je namreč spremenil v kamen. Mi pa smo stali in se čudili temu, kar se je zgodilo.

Ko je torej strašna božja pošast posegla v našo hekatombo, je Kalhant nemudoma spregovoril preroške besede: ‘Zakaj ste obnemeli, dolgolasi Ahajci?

Modri Zevs nam je pokazal to veliko znamenje, pozno in s pozno izpolnitvijo, a njegova slava ne bo nikoli ugasnila. Kakor je kača požrla vrabčje mladiče in še mater, osem jih je bilo, deveta pa mati, ki jih je rodila, tako se bomo tudi mi prav toliko let tukaj bojevali, v desetem pa bomo zavzeli mesto širokih ulic.’

Tako je govoril in zdaj se vse to izpolnjuje. Dajte torej, vsi Ahajci z lepimi golenicami vztrajajte tukaj, dokler ne zavzamemo velikega Priamovega mesta!«

Tako je rekel in Argejci so glasno zavriskali; okoli njih so ladje strašno odmevale od ahajskega kričanja, ko so pritrjevali besedam plemenitega Odiseja. Nato jim je spregovoril še gerenski konjenik Nestor: »O, res govorite kakor otroci, kakor nebogljeni malčki, ki jim za vojna dela ni mar.

Kaj bo z našimi dogovori in prisegami? V ognju naj potem zgorijo možem vsi načrti in sklepi, daritve čistega vina in stiski desnic, na katere smo se zanesli! Saj se zaman prepiramo z besedami in ne moremo najti nobene rešitve, čeprav smo že dolgo tukaj.

Atrejev sin, ti pa kakor doslej ohrani neomajen sklep in vodi Argejce v srditih bojih. Te pa pusti, naj hirajo, enega ali dva, ki bi hotela sklepati ločeno od Ahajcev; nič ne bosta dosegla, če bi hotela v Argos, še preden spoznamo, ali je obljuba Zevsa, nosilca egide, lažna ali ne.

Trdim namreč, da nam je silni Kronosov sin pritrdil tistega dne, ko so se na hitre ladje vkrcavali Argejci, da Trojancem prinesejo pokol in smrt: z bliskom na desni nam je pokazal srečno znamenje.

Zato naj nihče ne hiti domov, preden ne leže ob ženi katerega izmed Trojancev in se oddolži za muke in vzdihovanje zaradi Helene.

Če pa kdo neustavljivo hoče domov, naj se dotakne svoje črne ladje z lepimi klopmi, da ga pred drugimi dohitita smrt in poguba. Ti pa, vladar, sam dobro preudarjaj in poslušaj tudi drugega. Kar ti bom povedal, ni nasvet, ki bi ga bilo vredno zavreči: razvrsti može po plemenih in bratovščinah, Agamemnon, da bo bratovščina pomagala bratovščini in pleme plemenu.

Če tako storiš in te Ahajci ubogajo, boš spoznal, kateri voditelj je slab in kateri mož med ljudstvom, pa tudi, kateri je dober; saj se bodo bojevali vsak s svojimi.

Spoznal boš tudi, ali ti božja volja brani razrušiti mesto ali pa strahopetnost mož in njihova neveščost v boju.« Mogočni Agamemnon mu je v odgovor rekel: »Res, starec, spet na zboru prekašaš ahajske sinove!

Ko bi mi, oče Zevs, Atena in Apolon, dali deset takšnih svetovalcev med Ahajci, bi se mesto vladarja Priama kmalu uklonilo, ko bi ga naše roke zavzele in razrušile.

A Zevs, Kronosov sin, nosilec egide, mi je dal trpljenje in me peha v jalove prepire in spore. Saj sva se tudi z Ahilom sprla zaradi dekleta in si izrekala sovražne besede; jaz pa sem v jezi začel. Če pa se kdaj zediniva v enem sklepu, potem Trojancem ne bo več niti najmanjšega odloga nesreče.

Zdaj pojdite jest, da se nato spopademo v boju. Vsak naj dobro nabrusi sulico in si dobro pripravi ščit, vsak naj dobro nakrmi svoje hitronoge konje, vsak naj si dobro ogleda voz in pomisli na vojno, da se bomo ves dan merili v osovraženem Aresovem boju.

Niti za hip namreč ne bo počitka, dokler ne pride noč in ne loči bojevite moči mož. Jermen ščita, ki varuje vse telo, se bo vsakomur na prsih prepojil z znojem in roka se mu bo utrudila ob sulici; tudi konj se mu bo potil, ko bo vlekel lepo izdelani voz.

Če pa opazim koga, ki bi hotel daleč od boja ostajati ob ukrivljenih ladjah, mu potem nič ne bo pomagalo, da bi ušel psom in pticam.«

Tako je rekel in Argejci so glasno zavpili, kakor val ob visoki obali, ko ga vzdigne Notos proti štrleči skali, ki je valovi nikoli ne zapustijo, naj vetrovi prihajajo od tod ali od tam.

Vstali so, se razkropili in odšli med ladje, zakurili po šotorih ter si pripravili jed. Vsak je daroval drugemu izmed večno živečih bogov in molil, da bi ušel smrti in bojnemu metežu.

Agamemnon, vladar mož, pa je žrtvoval vola, rejenega, petletnega, silnemu Kronosovemu sinu in povabil starešine, najodličnejše med vsemi Ahajci: najprej Nestorja in vladarja Idomeneja, nato oba Ajanta in Tidejevega sina, kot šestega pa Odiseja, po preudarnosti enakega Zevsu.

Sam od sebe je prišel še Menelaj, mogočen v bojnem kriku, saj je v srcu vedel, kako se njegov brat trudi. Stopili so okoli vola in vzeli ječmenova zrna; mogočni Agamemnon pa je med njimi molil: »Zevs, najslavnejši, največji, zbiralec temnih oblakov, ki prebivaš v etru, naj sonce ne zaide in naj ne pride mrak, preden ne podrem Priamove palače v sajast prah in njenih vrat ne sežgem z uničujočim ognjem, preden Hektorju na prsih ne raztrgam hitona, z bronom prebodenega! In mnogi njegovi tovariši naj okoli njega z obrazom v prahu z zobmi grizejo zemljo.«

Tako je rekel, a Kronosov sin mu prošnje še ni izpolnil. Daritev je sicer sprejel, vendar mu je pomnožil neizmerno trpljenje. Ko so zmolili in posuli ječmenova zrna, so volu najprej potegnili glavo nazaj, ga zaklali in odrli, izrezali stegenske kosti ter jih ovili v tolščo, zloženo v dvojno plast, nanjo pa položili kose surovega mesa.

To so sežigali na golih polenih, drobovje pa nataknili na ražnje in ga držali nad Hefajstovim plamenom. Ko so stegenske kosti zgorele in so okusili drobovje, so preostalo meso razkosali in ga nataknili na ražnje, ga skrbno spekli in vse sneli z njih.

Ko so končali delo in pripravili gostijo, so jedli in nikomur ni manjkalo enakega deleža. Ko so se nasitili jedi in pijače, je med njimi prvi spregovoril gerenski konjenik Nestor: »Preslavni Atrejev sin, Agamemnon, vladar mož! Nikar se zdaj ne pomenkujmo več dolgo tukaj in ne odlašajmo z delom, ki nam ga bog izroča.

Daj, naj glasniki Ahajcev v bronastih oklepih s klicanjem zberejo ljudstvo ob ladjah, mi pa pojdimo skupaj skozi široki ahajski tabor, da čim prej zanetimo siloviti boj.«

Tako je rekel in Agamemnon, vladar mož, ga je ubogal. Nemudoma je glasnikom z jasnimi glasovi ukazal, naj dolgolasce Ahajce pokličejo v boj. Glasniki so klicali in možje so se naglo zbirali.

Okoli Atrejevega sina so kralji, ki jih varuje Zevs, hiteli razvrščat vojsko. Med njimi je bila svetlooka Atena z dragoceno egido, ki se ne postara in ne propade; z nje je viselo sto povsem zlatih resic, vse lepo spletene in vsaka vredna sto volov. Z njo je bliskajoča hitela skozi ahajsko ljudstvo in ga spodbujala, naj gre; vsakomur je v srce vlila neomajno moč za vojskovanje in boj.

In takoj jim je vojna postala ljubša kakor vrnitev na votlih ladjah v ljubo domovino. Kakor uničujoči ogenj zajame neizmeren gozd na gorskih vrhovih in se njegov sij vidi daleč, tako je z njihovega čudovitega brona med pohodom vse bleščeč sij skoz eter segal do neba.

Kakor številne jate krilatih ptic, gosi, žerjavov ali labodov z dolgimi vratovi, na azijski livadi ob vodah Kajstra letajo sem in tja, ponosne na svoje peruti, in se s kriki spuščajo na tla, da vsa livada odmeva, tako so se njihove številne trume od ladij in šotorov razlivale na skamandrsko ravnino. Zemlja pod njimi je strašno donela od njihovih nog in konjskih kopit.

Obstali so na cvetoči skamandrski livadi, nešteti kakor listje in cvetje v svojem letnem času. Kakor nešteti gosti roji muh, ki se spreletavajo po pastirskem hlevu spomladi, ko mleko napolni posode, toliko dolgolasih Ahajcev je nasproti Trojancem stalo na ravnini, željnih, da jih uničijo.

Kakor pastirji zlahka razločijo velike črede koz, potem ko so se na paši pomešale, tako so jih voditelji razvrščali sem in tja, da bi šli v boj. Med njimi je bil mogočni Agamemnon, po očeh in glavi podoben Zevsu, ki se veseli strele, po pasu Aresu, po prsih pa Pozejdonu.

Kakor med čredo goveda daleč nad vsemi izstopa bik, ki je opazen med zbranim govedom, takšnega je Zevs tistega dne napravil Atrejevega sina, da je blestel med množico in se dvigal nad junaki.

Povejte mi zdaj, Muze, ki prebivate v olimpijskih domovih: ve ste namreč boginje, povsod navzoče in vse veste, mi pa slišimo le govorice in ničesar ne vemo; kdo so bili voditelji in poveljniki Danajcev? Množice pa ne bi mogel opisati ne poimensko našteti, četudi bi imel deset jezikov in deset ust, neutrudljiv glas in bronasto srce v prsih, če me olimpijske Muze, hčere Zevsa, ki nosi egido, ne bi spomnile na vse, ki so prišli pred Ilion. Povedal pa bom poveljnike ladij in vse ladje.

Bojotcem so poveljevali Penelej in Lejt, Arkezilaj, Protoenor in Klonij: tistim, ki so prebivali v Hiriji in skalnati Avlidi, v Shojnu, Skolu in Eteonu s številnimi pobočji, v Tespiji, Graji in prostranem Mikalesu, tistim, ki so živeli okoli Harme, Ejlezija in Eritre, ki so imeli Eleon, Hilo in Peteon, Okalejo in Medeon, lepo zgrajeno mesto, Kope, Evtresis in Tisbo, polno golobov, Koronejo in travnati Haliart, tistim, ki so imeli Platajo in prebivali v Glisantu, ki so imeli Hipotebe, lepo zgrajeno mesto, in sveti Onhest, čudoviti Pozejdonov gaj, tistim, ki so imeli Arno, bogato z grozdjem, pa Midejo, presveto Niso in Antedon na skrajnem robu dežele. Z njimi je plulo petdeset ladij in na vsaki je bilo sto dvajset bojotskih mladeničev.

Tistim, ki so živeli v Aspledonu in minijskem Orhomenu, sta poveljevala Askalaf in Jalmen, Aresova sinova, ki ju je Astioha rodila v hiši Aktorja, Azejevega sina; častita devica je odšla v zgornjo izbo k mogočnemu Aresu, ki je skrivaj legel k njej. Za njima je plulo v vrsti trideset votlih ladij.

Fokijcem pa sta poveljevala Shedij in Epistrof, sinova velikodušnega Ifita, Navbolovega sina: tistim, ki so imeli Kiparis in skalnati Piton, presveto Kriso, Davlido in Panopej, ki so prebivali okoli Anemoreje in Hiampolisa, živeli ob božanski reki Kefis in imeli Lilajo ob Kefisovih izvirih. Z njimi je plulo štirideset črnih ladij.

Poveljnika sta obhodila Fokijce in jih razvrstila v bojne vrste, ti pa so se oborožili na levi, tik ob Bojotcih. Lokrijcem je poveljeval hitri Ajant, Ojlejev sin, manjši Ajant, ne tolikšen kakor Telamonov, temveč mnogo manjši; droben je bil in nosil platnen oklep, s kopjem pa je prekašal vse Helene in Ahajce. Ti so prebivali v Kinu, Opuntu in Kaliaru, v Besi, Skarfi in ljubkih Avgejah, v Tarfi in Troniju ob tokovih Boagrija. Z njim je plulo štirideset črnih ladij Lokrijcev, ki živijo nasproti sveti Evboji.

Bojeviti Abanti, ki so imeli Evbojo, Halkido, Eretrijo in Histiajo, bogato z grozdjem, obmorski Kerint in strmo mesto Dion, tisti, ki so imeli Karist in prebivali v Stiri, so imeli za voditelja Elefenorja, Aresovega potomca, Halkodontovega sina, poveljnika velikodušnih Abantov.

Z njim so šli hitri Abanti, z dolgimi lasmi na zatilju, suličarji, željni z iztegnjenimi jesenovimi kopji predreti oklepe na prsih sovražnikov. Z njim je plulo štirideset črnih ladij.

Tistim, ki so imeli Atene, lepo zgrajeno mesto, deželo velikosrčnega Erehteja, ki ga je nekoč Atena, Zevsova hči, vzredila, rodila pa ga je rodovitna zemlja, in ga naselila v Atenah, v svojem bogatem svetišču, kjer si ga z biki in ovni pridobivajo atenski mladeniči, ko se leta obračajo, je poveljeval Menestej, Peteojev sin.

Še noben človek na zemlji mu ni bil enak v razvrščanju konj in mož, ki nosijo ščite; le Nestor se je kosal z njim, saj je bil starejši. Z njim je plulo petdeset črnih ladij.

Ajant je s Salamine pripeljal dvanajst ladij in jih postavil tja, kjer so stale atenske bojne vrste. Tistim, ki so imeli Argos in obzidani Tirint, Hermiono in Asino, ki ležita ob globokem zalivu, Trojzen, Ejone in Epidaver, porasel z vinsko trto, ahajskim mladeničem, ki so imeli Ajgino in Maset, sta poveljevala Diomed, silni v bojnem klicu, in Stenel, ljubljeni sin preslavnega Kapaneja. Z njima je kot tretji šel Evrial, bogovom enak mož, sin kralja Mekisteja, Talaovega potomca. Vsem skupaj pa je poveljeval Diomed, silni v bojnem klicu. Z njimi je plulo osemdeset črnih ladij.

Tistim, ki so imeli Mikene, lepo zgrajeno mesto, bogati Korint in lepo zgrajene Kleone, ki so prebivali v Ornejah in ljubki Arajtireji ter v Sikionu, kjer je nekoč kraljeval Adrast, tistim, ki so imeli Hiperezijo in strmo Gonoeso, Peleno in živeli okoli Ajgija, po vsem Ajgialu in okoli prostrane Helike, je na stotih ladjah poveljeval mogočni Agamemnon, Atrejev sin; z njim je šlo daleč največ mož, in to najboljših. Sam si je nadel bleščeč bron in se ponosno postavljal; med vsemi junaki je izstopal, ker je bil najodličnejši in je vodil daleč največ bojevnikov.

Tistim, ki so imeli Lakedajmon v globoki, razsežni dolini, Faris, Šparto in Meso, polno golobov, ki so prebivali v Brisejah in ljubkih Avgejah, imeli Amikle in Helos, obmorsko mesto, imeli Laas in prebivali okoli Ojtila, je poveljeval njegov brat Menelaj, silni v bojnem klicu, na šestdesetih ladjah; oboroževali so se posebej. Sam je hodil med njimi, zaupajoč svoji vnemi, in jih spodbujal v boj; bolj kot vse si je v srcu želel maščevati Helenine stiske in vzdihovanje.

Tistim, ki so prebivali v Pilosu in ljubki Areni, v Trionu ob prehodu čez Alfej in v lepo zgrajenem Ajpiju, v Kiparisejentu in Amfigeneji, v Pteleju, Helosu in Doriju, kjer so Muze srečale Tračana Tamirisa in ga utišale v petju, ko se je vračal iz Ojhalije od Ojhalijca Evrita; bahal se je namreč, da bo zmagal, četudi bi z njim pele same Muze, hčere Zevsa, ki nosi egido. Razjarjene so ga oslepile, mu odvzele božanski dar petja in storile, da je pozabil igrati na kitaro. Tem je poveljeval gerenijski konjenik Nestor. Za njim je plulo v vrsti devetdeset votlih ladij.

Tistim, ki so imeli Arkadijo pod strmo goro Kileno, ob Ajpitovi gomili, kjer živijo možje, vešči boja od blizu, ki so prebivali v Feneju in Orhomenu, bogatem z drobnico, v Ripi, Stratiji in vetrovni Enispi, imeli Tegejo in ljubko Mantinejo, imeli Stimfal in prebivali v Paraziji, je poveljeval mogočni Agapenor, Ankajev sin, na šestdesetih ladjah; na vsako se je vkrcalo mnogo arkadijskih mož, veščih vojskovanja.

Sam kralj mož Agamemnon jim je namreč dal ladje z dobrimi veslaškimi klopmi, da bi prepluli vinsko temno morje, Atrejev sin, saj jim pomorska opravila niso bila mar.

Tisti, ki so živeli v Bupraziju in božanski Elidi, kolikor je omejujejo Hirmina in Mirzin na skrajnem robu, Olenska skala in Alezij, so imeli štiri poveljnike; vsakemu je sledilo deset hitrih ladij in na njih se je vkrcalo mnogo Epejcev.

Enim sta poveljevala Amfimah in Talpij, prvi Kteatov, drugi Evritov sin, oba Aktorjeva vnuka; drugim je poveljeval silni Dior, Amarinkov sin, četrti skupini pa bogovom podobni Poliksen, sin kralja Agastena, Avgijevega potomca.

Tistim z Dulihija in svetih Ehinad, otokov, ki ležijo onkraj morja nasproti Elidi, je poveljeval Meges, Aresu enak, Filejev sin, ki ga je rodil Zevsu ljubi konjenik Filej, ta pa se je nekoč preselil na Dulihij, jezen na očeta. Z njim je plulo štirideset črnih ladij.

Odisej pa je vodil velikodušne Kefalence, ki so imeli Itako in Nerit s šumečim listjem, prebivali v Krokileji in skalnatem Ajgilipu, imeli Zakint in živeli okoli Samosa, imeli celino in prebivali na obali nasproti otokom. Tem je poveljeval Odisej, po preudarnosti enak Zevsu. Z njim je plulo dvanajst ladij z rdeče pobarvanimi boki.

Ajtolcem je poveljeval Toant, Andrajmonov sin, tistim, ki so prebivali v Plevronu, Olenu in Pileni, v obmorski Halkidi in skalnatem Kalidonu. Sinov velikosrčnega Oj­neja namreč ni bilo več, tudi njega samega ne, in svetlolasi Meleager je umrl; zato je bila Toantu zaupana vsa oblast nad Ajtolci. Z njim je plulo štirideset črnih ladij.

Krečanom je poveljeval Idomenej, slaven po kopju, tistim, ki so imeli Knosos in obzidano Gortino, Likt, Milet in belo lesketajoči se Likast, Fajst in Ritij, lepo naseljeni mesti, in drugim, ki so prebivali po Kreti s stoterimi mesti.

Tem sta poveljevala Idomenej, slaven po kopju, in Merion, enak Enialiju, morilcu mož. Z njima je plulo osemdeset črnih ladij.

Tlepolem, Heraklov sin, pogumen in velik, je z Rodosa pripeljal devet ladij ponosnih Rodošanov, ki so prebivali na Rodosu, razdeljeni v tri skupine, v Lindu, Jalizu in belo lesketajočem se Kamiru.

Tem je poveljeval Tlepolem, slaven po kopju, ki ga je Astioheja rodila mogočnemu Heraklu; ta jo je pripeljal iz Efire, od reke Selejent, potem ko je razdejal mnogo mest mladih junakov, Zevsovih rejencev.

Ko je Tlepolem odrasel v trdno zgrajenem dvorcu, je ubil ljubega materinega brata svojega očeta, že ostarelega Likimnija, Aresovega potomca. Brž je zgradil ladje, zbral veliko množico ljudi in pobegnil na morje; grozili so mu namreč drugi sinovi in vnuki mogočnega Herakla.

Po blodnjah in prestanih nadlogah je prispel na Rodos; naselili so se v treh delih, razdeljeni po rodovih, in priljubili so se Zevsu, ki vlada bogovom in ljudem, Kronov sin pa jih je obsul z neizmernim bogastvom.

Nirej je s Sime pripeljal tri lepo uravnovešene ladje, Nirej, sin Aglaje in kralja Haropa, Nirej, najlepši mož, ki je prišel pred Ilion med vsemi Danajci, takoj za brezgrajnim Pelejevim sinom. A bil je slaboten in sledilo mu je le malo mož.

Tistim, ki so imeli Nisiros, Karpatos in Kasos, Kos, Evripilovo mesto, in Kalidnske otoke, sta poveljevala Fejdip in Antif, sinova kralja Tesala, Heraklovega sina. Za njima je plulo v vrsti trideset votlih ladij.

Zdaj pa o vseh, ki so prebivali v pelazgijskem Argosu, v Alu, Alopi in Trahini, ki so imeli Ftijo in Helado, deželo lepih žensk, in so se imenovali Mirmidonci, Heleni in Ahajci: njihovim petdesetim ladjam je poveljeval Ahil.

Toda ti niso mislili na hrupni boj, saj ni bilo nikogar, ki bi jih povedel v bojne vrste. Pri ladjah je namreč ležal božanski hitronogi Ahil, jezen zaradi dekleta Brizejde z lepimi lasmi, ki jo je po hudih naporih odpeljal iz Lirnesa, potem ko je razdejal Lirnes in tebansko obzidje ter pobil Mina in Epistrofa, vešča boja s kopjem, sinova kralja Evena, Selepijevega potomca. Zaradi nje je ležal žalosten, a kmalu se je moral dvigniti.

Tistim, ki so imeli Filako in cvetoči Piras, Demetrino sveto ozemlje, ter Iton, mater drobnice, obmorski Antron in Ptelej z bujnimi travniki, je poveljeval bojeviti Protezilaj, dokler je bil živ; tedaj pa ga je že prekrivala črna zemlja.

Za njim je v Filaki ostala žena z razpraskanimi lici in nedokončana hiša; ubil ga je neki Dardanec, ko je prvi med vsemi Ahajci skočil z ladje.

A tudi ti niso bili brez poveljnika, čeprav so pogrešali svojega; razvrstil jih je Podark, Aresov potomec, sin Ifikla, bogatega z drobnico, Filakovega potomca, pravi brat velikodušnega Protezilaja, po rojstvu mlajši; starejši in obenem hrabrejši je bil junak, bojeviti Protezilaj. Možem sicer ni manjkalo voditelja, vendar so pogrešali njega, ker je bil izvrsten. Z njim je plulo štirideset črnih ladij.

Tistim, ki so prebivali v Ferah ob Bojbejskem jezeru, v Bojbi, Glafirah in lepo zgrajenem Jolku, je na enajstih ladjah poveljeval ljubljeni Admetov sin Evmel, ki ga je Admetu rodila božanska med ženami Alkestida, najlepša izmed Pelijevih hčera.

Tistim, ki so prebivali v Metoni in Tavmakiji, imeli Melibojo in skalnati Olizon, je poveljeval Filoktet, izvrsten lokostrelec, na sedmih ladjah; na vsaki je bilo petdeset veslačev, veščih silnega boja z lokom.

Sam pa je ležal na otoku in trpel hude bolečine, na presvetem Lemnosu, kjer so ga ahajski sinovi pustili, ko ga je mučila zla rana od pogubne vodne kače. Tam je ležal v bolečinah; a kmalu so se morali Argejci pri ladjah spomniti kralja Filokteta.

A tudi ti niso bili brez poveljnika, čeprav so pogrešali svojega; razvrstil jih je Medon, Ojlejev nezakonski sin, ki ga je Rena rodila Ojleju, rušilcu mest.

Tistim, ki so imeli Triko in skalnato Itomo ter Ojhalijo, mesto Ojhalijca Evrita, sta poveljevala Asklepijeva sinova, izvrstna zdravnika Podalejrij in Mahaon. Za njima je plulo v vrsti trideset votlih ladij.

Tistim, ki so imeli Ormenij in izvir Hiperejo, Asterij in bele vrhove Titana, je poveljeval Evripil, sijajni Evajmonov sin. Z njim je plulo štirideset črnih ladij.

Tistim, ki so imeli Argiso in prebivali v Girtoni, v Orti, Eloni in belem mestu Oloson, je poveljeval bojeviti Polipojt, sin Pejritoja, ki ga je rodil nesmrtni Zevs. Polipojta je Pejritoju rodila slovita Hipodameja na dan, ko je kaznoval kosmate kentavre, jih pregnal s Peliona in potisnil med Ajtike. Ni poveljeval sam; z njim je bil Leontej, Aresov potomec, sin nadvse pogumnega Korona, Kajnejevega sina. Z njima je plulo štirideset črnih ladij.

Gunej je iz Kifa pripeljal dvaindvajset ladij; z njim so šli Enijci in bojeviti Perajbi, ki so si postavili domove okoli Dodone z ostrimi zimami, in tisti, ki so obdelovali polja ob ljubkem Titaresu, ki svojo lepo tekočo vodo izliva v Penej, vendar se s Penejem srebrnih vrtincev ne meša, temveč teče po njegovi gladini kakor olje; saj je odtok vode iz Stiksa, pri katerem se izreka strašna prisega.

Magnetom je poveljeval Protoj, Tentredonov sin, tistim, ki so živeli ob Peneju in Pelionu s šumečim listjem. Tem je poveljeval hitri Protoj in z njim je plulo štirideset črnih ladij.

To so bili voditelji in poveljniki Danajcev. Kdo med njimi je bil daleč najboljši, povej mi, Muza, med možmi in konji, ki so šli z Atrejevima sinovoma?

Daleč najboljše so bile kobile Feretovega potomca, ki jih je vozil Evmel, hitre kakor ptice, enake dlake, enake starosti in s hrbtoma, ravnima kakor po merilu. V Pereji ju je vzredil Apolon s srebrnim lokom, obe kobili, ki sta nosili v boj Aresovo grozo.

Med možmi pa je bil daleč najboljši Telamonov Ajant, dokler se je Ahil jezil; ta je bil namreč mnogo boljši, pa tudi konji, ki so vozili brezgrajnega Pelejevega sina.

Toda pri ukrivljenih ladjah, ki plujejo po morju, je ležal v jezi na Agamemnona, pastirja ljudstev, Atrejevega sina. Njegovi možje pa so se ob morskem obrežju zabavali z metanjem diskov in sulic ter s streljanjem z loki; konji so vsak ob svojem vozu stali in mulili deteljo ter močvirsko zeleno. Dobro izdelani vozovi njihovih gospodarjev so stali v šotorih; možje pa so pogrešali svojega bojevitega poveljnika in se potikali sem ter tja po taboru, ne da bi se bojevali.

Drugi so korakali, kakor da bi vso zemljo zajel ogenj; tla so pod njimi ječala kakor pod Zevsom, ki se veseli strel, kadar v jezi biča zemljo okoli Tifoja med Arimci, kjer je, kakor pravijo, Tifojevo ležišče. Tako je zemlja glasno ječala pod njihovimi nogami, ko so korakali in silno hitro prečkali ravnino.

Trojancem pa je kot glasnica prišla hitra, vetronoga Iris od Zevsa, ki nosi egido, z žalostnim sporočilom. Pri Priamovih vratih so imeli zborovanje, vsi zbrani skupaj, mladi in stari. Hitronoga Iris je stopila bliže in jih nagovorila; po glasu je bila podobna Priamovemu sinu Politu, ki je kot trojanski stražar, zaupajoč svojim hitrim nogam, sedel na vrhu gomile starca Ajsieta in čakal, kdaj bodo Ahajci krenili od ladij. Njemu podobna je spregovorila hitronoga Iris: »Starec, še vedno so ti ljube neskončne razprave kakor nekoč v miru; a zdaj je vzplamtela neizprosna vojna.

Že v mnogo bitk med možmi sem prišla, vendar še nikoli nisem videla takšne in tolikšne vojske; kakor listja ali peska jih je, ko korakajo čez ravnino proti mestu, pripravljeni na boj.

Hektor, predvsem tebi naročam: stori takole. V velikem Priamovem mestu je mnogo zaveznikov in ljudje, zbrani od vsepovsod, govorijo različne jezike. Vsak poveljnik naj daje ukaze tistim, ki jim poveljuje, in naj jih povede, potem ko razvrsti svoje rojake.«

Tako je rekla in Hektor je prepoznal boginjine besede; brž je razpustil zborovanje in planili so po orožje. Vsa vrata so se odprla in skoznje je privrela vojska, pešaki in bojevniki na vozovih; vzdignil se je silen hrum.

Pred mestom stoji strm grič, sam zase na ravnini, z vseh strani dostopen. Ljudje ga imenujejo Batieja, nesmrtniki pa gomila urne Mirine. Tam so se tedaj razvrstili Trojanci in zavezniki.

Trojancem je poveljeval veliki Hektor z lesketajočo se čelado, Priamov sin; z njim se je oborožilo daleč največ in najboljših mož, željnih boja s kopji. Dardancem je poveljeval plemeniti Anhizov sin Enej, ki ga je Anhizu rodila božanska Afrodita na pobočjih Ide, ko je boginja legla s smrtnikom. Ni bil sam; z njim sta bila Antenorjeva sinova, Arheloh in Akamant, vešča vsakovrstnega boja.

Tistim, ki so prebivali v Zeleji ob najnižjem vznožju Ide, bogatim Trojancem, ki so pili temno vodo Ajzepa, je poveljeval Likaonov sijajni sin Pandar, ki mu je sam Apolon dal lok.

Tistim, ki so imeli Adrastejo in deželo Apajsa, Pitiejo in strmo goro Terejo, sta poveljevala Adrast in Amfij v platnenem oklepu, sinova Meropa iz Perkote, ki je bolje kot vsi poznal vedeževanje in svojima sinovoma ni pustil iti v vojno, ki pogublja može. Toda nista ga poslušala, saj so ju vodile boginje črne smrti.

Tistim, ki so prebivali okoli Perkote in Praktija, imeli Sestos, Abidos in božansko Arizbo, je poveljeval Azij, Hirtakov sin, voditelj mož, Azij, Hirtakov sin, ki so ga iz Arizbe pripeljali konji, veliki in ognjeno rjavi, od reke Selejent.

Hipotoj je vodil rodove Pelazgov, veščih boja s kopjem, ki so prebivali v Larisi z rodovitnimi grudami. Poveljevala sta jim Hipotoj in Pilaj, Aresov potomec, sinova Pelazga Leta, Tevtamovega sina.

Tračane sta vodila Akamant in junak Pejroj, vse, ki jih oklepa silni tok Helesponta. Evfem je bil poveljnik suličarjev Kikonov, sin Trojzena, Zevsovega rejenca, Keasovega potomca.

Pirajhmes pa je vodil Pajonce z ukrivljenimi loki od daleč, iz Amidona, od široko tekočega Aksija, Aksija, katerega prelepa voda se razliva po zemlji.

Paflagoncem je poveljeval Pilajmen z neustrašnim srcem, iz dežele Enetov, od koder izvira rod divjih mul; ti so imeli Kitor in prebivali okoli Sezama, živeli v slavnih domovih ob reki Partenij, v Kromni, Ajgialu in visokih Eritinih.

Halizonom sta poveljevala Odij in Epistrof, od daleč iz Alibe, kjer se rojeva srebro. Mizijcem sta poveljevala Hromij in vedeževalec Enom; a ptičja znamenja ga niso rešila črne smrti, temveč je padel pod rokami hitronogega Ajakovega vnuka v reki, kjer je ta pobijal tudi druge Trojance.

Frigijce sta vodila Forkis in bogovom podobni Askanij, od daleč iz Askanije; želeli so se bojevati v spopadu. Majoncem sta poveljevala Mestles in Antif, sinova Talajmena, ki ju je rodila nimfa Gigajskega jezera; vodila sta Majonce, rojene pod Tmolom.

Nast je vodil Karijce, govorce tujega jezika, ki so imeli Milet in goro Ftiro z gostim listjem, tokove Meandra in strme vrhove Mikale. Poveljevala sta jim Amfimah in Nast, Nast in Amfimah, sijajna Nomionova sinova. Eden je šel v boj, ovešen z zlatom kakor dekle, nespametnež; zlato ga ni obvarovalo bridke pogube, temveč je padel pod rokami hitronogega Ajakovega vnuka v reki, zlato pa je odnesel bojeviti Ahil.

Likijcem sta poveljevala Sarpedon in brezgrajni Glavk, od daleč iz Likije, od vrtinčastega Ksanta.